Navigation path

High level navigation

Page navigation

Pogosto zastavljena vprašanja o omrežju Natura 2000

Kaj je omrežje Natura 2000?

1. Kaj je omrežje Natura 2000? Kakšna je razlika med območjem Natura 2000 in nacionalnim naravnim rezervatom ali nacionalnim parkom?

Območja Natura 2000 so bila posebej določena za varovanje osrednjih območij za podsklop vrst ali habitatnih tipov, naštetih v direktivi o habitatih in direktivi o pticah. Zanje se šteje, da so pomembni za Evropo, ker so ogroženi, ranljivi, redki, endemični ali predstavljajo izjemne primere tipičnih značilnosti ene ali več od devetih biogeografskih regij Evrope. Skupno obstaja približno 2 000 vrst in 230 habitatnih tipov, za katere je treba osrednja območja določiti kot območja Natura 2000.

V nasprotju s tem se naravni rezervati, nacionalni parki ali druga nacionalno ali regionalno zaščitena območja določijo izključno na podlagi nacionalnega ali regionalnega prava, ki se lahko med posameznimi državami razlikuje. Območja se lahko določijo za različne namene in se lahko nanašajo tudi na vrste/habitate, ki niso ciljne vrste/habitati, v katere je usmerjeno omrežje Natura 2000.

Ta območja imajo drugačen status kot območja Natura 2000. Ne glede na to so lahko nekatera nacionalno ali regionalno zaščitena območja določena tudi za območja Natura 2000, ker so pomembna tudi za vrste in habitate, ki so pomembni za EU. V takih primerih se uporabljajo določbe direktiv EU, razen če v skladu z nacionalnim pravom ne veljajo strožja pravila.

Dodatne informacije:

Vzpostavitev omrežja Natura 2000
Podatkovna zbirka Natura 2000 EUNIS

2. Kako se izberejo območja?

Območja Natura 2000 se izberejo, da bi se zagotovilo dolgoročno preživetje vrst in habitatov, zaščitenih v skladu z direktivama o pticah in habitatih. Izberejo se na podlagi znanstvenih meril.

Države članice EU morajo v skladu z direktivo o pticah določiti „ozemlja, ki so glede na število in velikost najprimernejša“ za varstvo vrst ptic, navedenih v Prilogi I k direktivi, ter selitvenih vrst.

Države članice morajo v skladu z direktivo o habitatih določiti območja, potrebna za zagotovitev vzdrževanja ali, če je to potrebno, obnovitve ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatnih tipov, navedenih v Prilogi I, in habitatov vrst, navedenih v Prilogi II, na njihovem naravnem območju razširjenosti.

Države članice izberejo in predlagajo območja. Evropska agencija za okolje (EEA) nato pomaga Evropski komisiji pri analizi predlogov območij ter oceni prispevka predlaganih območij k stanju ohranjenosti posameznega habitatnega tipa in vrste na biogeografski ravni. Ko se šteje, da so območja, predlagana na podlagi direktive o habitatih, ustrezna, Komisija sprejme sezname območij, države članice pa jih morajo čim prej in najpozneje v šestih letih določiti za posebna ohranitvena območja.

Dodatne informacije:

Določitev območij Natura 2000
Vzpostavitev omrežja Natura 2000

3. Kateri tipi ekosistemov so vključeni na območja Natura 2000?

Na območja Natura 2000 so vključeni različni tipi ekosistemov, vključno s kopenskimi, sladkovodnimi in morskimi ekosistemi. Ekosistem lahko vključuje enega ali številne različne habitate, običajno pa je v njem prisotna raznovrstna skupina rastlin in živali.

Vendar so nekateri ekosistemi v omrežju Natura 2000 številnejši kot drugi. Na primer gozdni ekosistemi obsegajo približno 50 % površine omrežja, kmetijski ekosistemi (pašniki in druge kmetijske površine) pa približno 40 %.

Omrežje Natura 2000 trenutno (leta 2016) obsega skoraj 6 % morskega območja EU, izvajajo pa se prizadevanja za končanje določitve morskih območij, s čimer se bo zagotovilo ohranjanje habitatnih tipov in vrst, zaščitenih v skladu z direktivama o habitatih in pticah, v morskih ekosistemih.

4. Ali je bilo v zvezi z izbiro območij za omrežje Natura 2000 izvedeno javno posvetovanje?

Postopek posvetovanja, ki bi ga bilo treba izvesti za izbiro območij, v direktivah ni podrobno določen. Zato so bili postopki v državah članicah precej različni in odvisni od njihovih upravnih sistemov. V nekaterih primerih so opredelitve območij spremljale podrobne razprave z lastniki in uporabniki, v drugih pa je bilo posvetovanje z zainteresiranimi stranmi omejeno ali ga ni bilo.

V nekaterih državah članicah je to bilo sporno, pojavila so se različna upravna in pravna izpodbijanja, ki so povzročila zamude pri predložitvi predlogov. Vendar Komisija v tej fazi ni sodelovala, niti ni imela pooblastil za posredovanje v zvezi z različnimi postopki v državah članicah.

Kar zadeva analizo nacionalnih seznamov območij, pomembnih za Skupnost, in njihovo izbiro na biogeografski ravni, sta bili ti izvedeni pregledno v okviru znanstvenih seminarjev, ki jih je organizirala Komisija in podprla Evropska agencija za okolje. Države članice in strokovnjaki, ki so zastopali interese ustreznih zainteresiranih strani, od lastnikov do uporabnikov, pa tudi okoljevarstvenih NVO, so imeli možnost, da sodelujejo na teh seminarjih.

5. Zakaj se pri izbiri območij za omrežje Natura 2000 ne upoštevajo družbenogospodarski vidiki?

Območja se za vključitev v omrežje Natura 2000 opredelijo in izberejo izključno na znanstveni podlagi v skladu z merili za izbiro, določenimi v obeh direktivah. Z uporabo znanstvene podlage za izbiro območij se zagotovi naslednje:

  • za določitev območij Natura 2000 se izberejo samo najustreznejša območja (tj. ne vsa območja, na katerih so prisotne posamezne vrste ali habitati) in
  • v omrežje Natura 2000 se vključi zadostno število območij, da se zagotovi dolgoročno ohranjanje vseh navedenih vrst in habitatov na njihovem celotnem naravnem območju razširjenosti v EU.

Če se ne bi vključila najustreznejša območja ali če število območij ne bi zadostovalo za posebno vrsto ali habitatni tip, omrežje ne bi bilo ekološko usklajeno ali sposobno izpolniti svojih ciljev na podlagi obeh direktiv o naravi.

Zato se družbenogospodarski vidiki pri postopku izbire območij ne upoštevajo. So pa ti vidiki ključni pri odločanju o načinih varovanja in upravljanja območja Natura 2000. V členu 2 direktive o habitatih je jasno navedeno, da so vsi ukrepi, sprejeti na podlagi direktive, namenjeni vzdrževanju ali obnovitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in vrst, pomembnih za EU, ter da se pri njih upoštevajo gospodarske, družbene in kulturne potrebe ter regionalne in lokalne značilnosti.

6. Koliko je območij in kje so?

Omrežje Natura 2000 trenutno (leta 2016) vključuje več kot 27 000 območij, ki obsegajo skupaj približno 1 150 000 km2 površine na kopenskih in morskih območjih vseh držav članic EU. Celotna površina, vključena v omrežje Natura 2000, obsega približno 18 % celotne kopenske površine EU. Pokritost nacionalnih ozemelj z območji Natura 2000 sega od 9 % do skoraj 38 %. Deloma je vzrok za to razliko dejstvo, da imajo posamezne države različen obseg naravnih in polnaravnih habitatov. Na primer sredozemska, celinska in alpska regija imajo veliko večji delež habitatnih tipov in vrst, zaščitenih v skladu z direktivama, kot atlantska regija. Poleg tega so imele nekatere države članice v preteklosti veliko višje stopnje intenzivne rabe zemljišč in razdrobljenosti, zato je njihov naravni vir, ki ga je treba varovati v skladu z direktivama, manjši. Naravni in polnaravni habitati ter vrste, kot so velike zveri, so praviloma številnejši in bolj razširjeni v srednje- in vzhodnoevropskih državah članicah, ki so se EU pridružile po letu 2004, kot v nekaterih starejših državah članicah. Eden od vzrokov za to so tudi različni pristopi, ki so jih države članice uporabile pri razmejitvi območij, izbranih za določitev. Več držav članic je predlagalo velika območja Natura 2000 z okvirnimi mejami, pri čemer so sprejele celovitejši pristop, ki vključuje območja s habitati, ki ne izpolnjujejo pogojev. Druge so določile bolj natančne meje in območja omejile na habitate, ki izpolnjujejo pogoje.

Barometer Natura 2000 vsebuje informacije o številu območij in zajeti površini za vsako državo in na ravni EU, pri čemer se te informacije redno posodabljajo.

Pregledovalnik območij Natura 2000 je spletni sistem, ki uporabniku omogoča, da s klikom na gumb poišče in razišče območja Natura 2000 po vsej EU.

Dodatne informacije:

Seznami območij Natura 2000, ki jih je potrdila Komisija v vsaki biogeografski regiji.
Omrežje Natura 2000 v vseh državah članicah

7. Kakšna je razlika med posebnim ohranitvenim območjem (POO), območjem, pomembnim za Skupnost (OPS), posebnim območjem varstva (POV) in območjem Natura 2000?

POO, OPS in POV se vsa obravnavajo kot območja Natura 2000. POV so območja Natura 2000, ki so bila določena v skladu z direktivo o pticah, OPS in POO pa so območja, ki so bila določena v skladu z direktivo o habitatih. OPS in POO se nanašata na isto območje. Razlikujeta se samo v stopnji varstva.

OPS so območja, ki jih je uradno sprejela Evropska komisija, zato zanje veljajo določbe o varstvu iz člena 6(2), (3) in (4). POO so OPS, ki so jih države članice določile na podlagi pravnega akta in za katera se uporabijo potrebni ohranitveni ukrepi, da bi se zagotovilo ohranjanje prisotnih vrst in habitatnih tipov, pomembnih za EU.

Glej dokument Komisije o določitvi posebnih ohranitvenih območij (POO)

8. Ali je omrežje Natura 2000 dokončano? Ali bodo v prihodnje dodana nova območja?

Omrežje Natura 2000 obsega več kot 27 000 območij v vseh 28 državah članicah EU (stanje leta 2016). Ta območja skupaj pokrivajo več kot milijon kvadratnih kilometrov površine, kar je skoraj petina kopenske površine Evrope (18,36 %), pa tudi pomemben del morij ob njej. Navedeno omrežje je s tem eno največjih usklajenih omrežij ohranitvenih območij na svetu.

Evropska komisija je odgovorna za to, da na nacionalni in biogeografski ravni presoja, ali so posamezne vrste in habitatni tipi ustrezno zajeti z obstoječimi območji v omrežju, pri čemer ji pomaga Evropski tematski center za biotsko raznovrstnost. Sklenila je, da je kopenski del omrežja Natura 2000 večinoma dokončan, vendar je od nekaterih držav članic zahtevala, naj za več vrst in habitatov predlagajo dodatna območja, da bi dokončale omrežje na svojih ozemljih.

Za razliko od kopenskega dela pa je napredek pri določanju območij Natura 2000 v morskem okolju veliko počasnejši. Doslej (junija 2016) je bilo določenih več kot 3 000 morskih območij Natura 2000, ki obsegajo skoraj 6 % skupne morske površine EU (več kot 360 000 km2). Eden od ključnih vzrokov za počasen napredek pri določanju morskih območij je pomanjkanje znanstvenih informacij o porazdelitvi zaščitenih morskih habitatov in vrst EU, zlasti tako podrobnih, kot je potrebno za opredelitev območij in uvedbo ustreznega upravljanja.

Evropska komisija in države članice so nedavno okrepile prizadevanja za določitev dodatnih morskih območij, zlasti v jurisdikcijah na morju zunaj teritorialnih voda držav članic.

Dodatne informacije:

Omrežje Natura 2000
Omrežje Natura 2000 v morskem okolju

9. Ali se lahko območja spremenijo ali umaknejo s seznama in odstranijo iz omrežja Natura 2000?

Območje se lahko umakne s seznama samo, če zaradi naravnega razvoja izgubi svojo ohranitveno vrednost, ki je z ukrepi upravljanja ni mogoče ponovno vzpostaviti. Vendar je treba opozoriti, da bi zgolj degradacija območja, na primer zaradi neustreznega upravljanja, pomenila kršitev člena 6(2). Takih območij ni mogoče ukiniti zgolj zato, ker se je dopustilo poslabšanje njihovega stanja in ker se z njimi ni upravljajo pravilno v skladu z zahtevami obeh direktiv o naravi. Območja, ki so bila uničena in so bili v zvezi z njimi izvedeni ustrezni izravnalni ukrepi v skladu s členom 6(4) direktive o habitatih, se lahko umaknejo s seznama. Spremenijo ali umaknejo pa se lahko tudi območja, za katera se zdi, da je njihova prvotna določitev ali razmejitev temeljila na napačnih znanstvenih informacijah. Komisija predlog države članice za tako spremembo odobri samo, če je ustrezno znanstveno utemeljen.

Dodatne informacije: sodba Sodišča v zadevi C-301/12

10. Kje lahko dobim informacije o območjih Natura 2000 v državah članicah? Kako lahko ugotovim, ali je moje zemljišče vključeno v omrežje Natura 2000?

Evropska komisija je s pomočjo Evropske agencije za okolje izdelala javni spletni geografski informacijski sistem za kartiranje, imenovan pregledovalnik Natura 2000, s katerim je mogoče določiti natančno lokacijo vsakega območja Natura 2000 v omrežju EU. Uporabniku omogoča iskanje katerega koli območja kjer koli v EU in poizvedovanje o njem. Zaradi velikega merila zemljevidov so meje območij in ključne značilnosti krajine dobro vidne.

Pregledovalnik Natura 2000 omogoča tudi dostop do standardnega obrazca (SO), ki je priložen vsakemu območju. Na njem se evidentirajo vrste in habitatni tipi, pomembni za EU, za katere je bilo območje določeno, pa tudi ocena velikosti populacije in stopnja ohranjenosti na navedenem območju ob določitvi.

Podrobnejše informacije o območjih Natura 2000 lahko zagotovijo tudi pristojni organi za ohranjanje narave v posameznih državah članicah.

Dodatne informacije:

Pregledovalnik Natura 2000
Dostop do podatkov o omrežju Natura 2000
Omrežje Natura 2000 v vseh državah članicah

11. Ali določitev območja Natura 2000 pomeni, da moram prenehati z vsemi gospodarskimi dejavnostmi na območju? Ali vpliva na moje lastništvo?

Ljudje pogosto povezujejo ohranjanje narave s strogimi naravnimi rezervati, na katerih se človekove dejavnosti sistematično izključujejo. Omrežje Natura 2000 vključuje drugačen pristop. Pri njem se v celoti priznava, da je človek sestavni del narave ter da je partnerstvo med njima najboljše.

Določitev območja Natura 2000 zato ne pomeni, da je treba ustaviti vse gospodarske dejavnosti. V nekaterih primerih so za zaščito vrst in habitatov, za katere je bilo območje določeno, ali pomoč pri obnovitvi njihovega ugodnega stanja ohranjenosti morda dejansko potrebne prilagoditve ali spremembe. V številnih drugih primerih pa se bodo obstoječe dejavnosti nadaljevale kot prej.

Dejansko je lahko dolgoročno preživetje vrst in habitatov na številnih območjih v celoti odvisno od nadaljevanja takih dejavnosti, v takih primerih pa je pomembno, da se poiščejo načini, kako še naprej podpirati in po potrebi okrepiti take dejavnosti, na primer z redno košnjo ali pašo ali nadzorom nad grmišči.

Posploševati torej ni mogoče. Veliko je odvisno od posebnih okoljskih, pa tudi družbenih in gospodarskih okoliščin posameznega območja ter točnih ekoloških zahtev vrst in habitatnih tipov na njem. To se lahko oceni samo za vsak primer posebej.

12. Ali bodo zaradi določitve območja Natura 2000 odpravljene tradicionalne dejavnosti, kot sta rezanje šote in sekanje dreves?

Tradicionalne dejavnosti se bodo lahko nadaljevale kot prej, če ne vplivajo negativno na vrste ali habitatne tipe, za katere je bilo območje določeno. Tudi to je treba oceniti za vsak primer posebej. Samo tako bo jasno, ali dejansko imajo vpliv. V primeru negativnega vpliva bo mogoče na podlagi študij ugotoviti njegov obseg in najboljše načine za njegovo zmanjšanje ali odpravo (na primer s premestitvijo dejavnosti na drug del območja ali prilagoditvijo praks in njihove časovne razporeditve), da dejavnosti ne bodo več povzročale slabšanje stanja ali degradacije vrst in habitatov, za katere je bilo območje določeno.

13. Ali je na območjih Natura 2000 dovoljen lov?

Lov je tipičen primer dejavnosti, ki se izvaja in katere nadaljevanje se lahko dovoli na območju Natura 2000, če ne vpliva negativno na vrste ali habitatne tipe, za katere je bilo območje določeno. V direktivah o pticah in habitatih se priznava, da je lov legitimna oblika trajnostne uporabe, zato na območjih Natura 2000 ni vnaprej prepovedan. Namesto tega je z direktivama določen okvir za nadzor nad lovskimi dejavnostmi, da bi se zagotovilo ravnotežje med lovom in dolgoročnim interesom za ohranjanje zdravih in za preživetje sposobnih populacij lovnih vrst.

Dodatne informacije: Pobuda za trajnostni lov

14. Ali so na območjih Natura 2000 še naprej dovoljene rekreacijske dejavnosti?

Ljudje se odpravijo v naravo iz številnih različnih razlogov. Marsikdo se želi sprostiti v mirnem in spokojnem razglednem okolju, nekateri želijo odkrivati nova okolja, druge pa bolj zanimajo dejavnosti v naravi, kot so plavanje, sprehajanje, kolesarjenje, ribolov, lov itd. Ne glede na to, kakšne so njihove želje, dajejo območja Natura 2000 ljudem edinstveno priložnost, da odkrivajo bogato naravno dediščino Evrope in v njej uživajo.

Te rekreacijske dejavnosti so združljive z določbami direktiv o pticah in habitatih, če ne škodujejo prisotnim habitatom in vrstam. Pogosto sta ključna skrbno načrtovanje in smotrna uporaba virov, da se zagotovi, da take dejavnosti nazadnje ne uničijo ravno tega, na čemer temeljijo.

Določanje ciljev ohranjanja za območja Natura 2000

15. Kakšen je namen ciljev ohranjanja in kako se določijo?

Namen ciljev ohranjanja je čim natančneje opredeliti zaželeno stanje ali stopnjo ohranjenosti, ki jo je treba doseči na določenem območju. Cilje bi bilo treba določiti za vsak zadevni habitatni tip in vrsto na navedenem območju.

Pogosto so predstavljeni kot kvantitativni cilji, npr. ohranjanje populacije posebne vrste pri določenem najmanjšem številu osebkov ali izboljšanje stopnje ohranjenosti habitatnega tipa s kategorije C na kategorijo B v desetih letih.

Določitev jasnih ciljev ohranjanja za omrežje Natura 2000 je ključna za zagotovitev, da vsako območje v omrežju kar najučinkoviteje prispeva k splošnemu cilju obeh direktiv o naravi, tj. doseganju ugodnega stanja ohranjenosti za vse habitatne tipe in vrste, ki jih varujeta1, na njihovem celotnem območju razširjenosti v EU.

Vsako območje ima posebne cilje ohranjanja, ki morajo temeljiti na dobrem poznavanju območja in prisotnih vrst/habitatov, njihovih ekoloških zahtev ter nevarnosti in pritiskov v zvezi z njihovo nadaljnjo prisotnostjo na območju. Vzrok za to je dejstvo, da ima vsako območje Natura 2000 svoj edinstven sklop biotskih, abiotskih in družbenogospodarskih razmer, ki se lahko med posameznimi območji bistveno razlikujejo tudi, če so na njih iste vrste in habitati.

Priporočljivo je še, da se določijo širši cilji ohranjanja za celo skupino območij ali za nekatere vrste ali habitate v določeni regiji ali državi (nacionalni ali regionalni cilji ohranjanja). To bo pomagalo pri določanju ciljev ohranjanja na ravni posameznih območij, pa tudi pri opredeljevanju strateških prednostnih nalog za ohranjanje na posameznih območjih in skupinah območij. Tako se lahko prednostno razvrstijo ukrepi z največjimi možnostmi za izboljšanje ali ohranjanje stanja ohranjenosti določene vrste ali habitata v navedeni regiji ali državi.

Komisija je objavila pojasnjevalno opombo z dodatnimi pojasnili, da bi zagotovila smernice za določanje ciljev ohranjanja za omrežje Natura 2000.

1 Cilj direktive o pticah je oblikovan nekoliko drugače, vendar je v bistvu isti.

16. Kdo je pristojen za določanje ciljev ohranjanja? Ali se o tem posvetuje z lastniki/upravljavci zemljišč?

Za določanje ciljev ohranjanja so odgovorni pristojni organi v vsaki državi članici. Direktivi o naravi ne predpisujeta, kako bi bilo treba to storiti, saj države članice same odločajo o obliki in načinih izvajanja določb direktiv. Vendar je cilj direktiv o naravi doseči ugodno stanje ohranjenosti za vrste in habitate v interesu Skupnosti ter za to uporabiti omrežje Natura 2000.

Komisija kljub temu priporoča, naj zainteresirane strani, tj. lastniki zemljišč, upravljavci zemljišč ali naravovarstvene NVO poleg zagotavljanja, da cilji ohranjanja temeljijo na temeljitem znanju, sodelujejo pri postopku določanja ciljev ohranjanja. To bo pomagalo pri opredelitvi realističnih in dosegljivih ciljev ohranjanja.

Lastniki in upravljavci zemljišč na splošno zelo dobro razumejo, kateri načini upravljanja območij so v preteklosti privedli do uspehov na področju ohranjanja in kateri ne, poleg tega pa je pomembno, da se omogoči dvosmerna razprava med organi in ključnimi zainteresiranimi stranmi o tem, kako najbolje opredeliti posebne cilje ohranjanja in ohranitvene ukrepe za neko območje. Razprava in jasno obveščanje o pomenu, vlogi in ciljih ohranjanja določenega območja bosta prispevali tudi k izboljšanju ozaveščenosti in vključevanja vseh sodelujočih.

17. Kje lahko dobim več informacij o ciljih ohranjanja posameznega območja?

Vsaka država ima svoj mehanizem za objavljanje ciljev ohranjanja za svoja območja. Navedeni so lahko v pravnih sklepih ali aktih o določitvi območij ali spremnih dokumentih. Objavijo se lahko tudi na spletnem mestu organov, pristojnih za naravo. Običajno se vključijo in dodatno pojasnijo tudi v načrtih upravljanja območij Natura 2000 ali podobnih instrumentih, če ti obstajajo. Komisija priporoča, naj države članice zagotovijo informacije o ciljih ohranjanja v okviru omrežja Natura 2000 tako, da bodo zlahka dostopne, ustrezne in preprosto razumljive lastnikom in upravljavcem zemljišč.

18. Kako naj vem, katere dejavnosti so združljive z omrežjem Natura 2000 in katere ne, če cilji ohranjanja niso določeni?

Cilje ohranjanja za vsa območja Natura 2000 bi morali določiti organi. Ne glede na to se lahko zgodi, da pride v postopku do zamude in da cilji ohranjanja še vedno manjkajo.

V takem primeru morajo pristojni organi zainteresirane strani obvestiti o posledicah določitve območja kot območja Natura 2000. Pojasniti bi jim morali zlasti, ali bi bilo treba določene dejavnosti prilagoditi ali po potrebi izključiti, da bi se preprečilo slabšanje stanja območja, ali katere dejavnosti bi bilo treba spodbujati, da bi se izboljšalo stanje ohranjenosti območja. Standardni obrazec (SO) je koristen vir informacij, ki pomaga pri razumevanju razlogov za določitev posameznega območja. Uporabiti bi ga bilo treba vsakič, ko se sprejemajo odločitve o upravljanju (npr. pri pripravi dokumentov o upravljanju ali načrtovanju novih naložb).

Minimalna zahteva bi bila, da se v skladu s SO prepreči slabšanje stanja vseh pomembnih habitatov in vrst na območju. Kadar znanstvene informacije niso na voljo, bi moral prevladati previdnostni pristop.

Podrobne informacije o zahtevah za območje so na voljo tudi v načrtih upravljanja omrežja Natura 2000, če ti obstajajo, ali drugih ustreznih dokumentih (tj. dokumentih o ciljih ohranjanja, aktih o določitvi območij itd.).

Države članice običajno zagotovijo podrobne informacije o svojih območjih Natura 2000, vključno z razlogi za njihovo določitev, cilji ohranjanja, načrti upravljanja in ohranitvenimi ukrepi, te informacije pa se dajo na voljo javnosti prek spletnih mest in drugih sredstev (npr. prek lokalnih uprav). Nekatere države zagotovijo tudi posebne in podrobne informacije lastnikom in ključnim uporabnikom zemljišč na vsakem območju Natura 2000 (npr. z določenimi obvestili, kot v Združenem kraljestvu, ali ustanavljanjem lokalnih skupin ali odborov, v katerih ključne zainteresirane strani od začetka sodelujejo pri upravljanju območij, kot v Franciji in drugih državah članicah EU). Lastniki in uporabniki zemljišč se lahko za dodatne informacije o posebnih območjih Natura 2000 obrnejo tudi na lokalne organe za ohranjanje.

Upravljanje območij Natura 2000

19. Kdo je pristojen za določanje ohranitvenih ukrepov?

Za določanje ohranitvenih ukrepov na območjih Natura 2000 so odgovorni pristojni organi v vsaki državi članici. V skladu direktivo o habitatih (člen 6(1)): „[z]a posebna ohranitvena območja države članice določijo potrebne ohranitvene ukrepe, ki po potrebi vključujejo ustrezne načrte upravljanja, pripravljene posebej za ta območja ali zajete v drugih razvojnih načrtih, ter ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe, ki ustrezajo ekološkim zahtevam naravnih habitatnih tipov iz Priloge I in vrst iz Priloge II na teh območjih“.

Države članice morajo določiti potrebne ohranitvene ukrepe za vsa posebna ohranitvena območja, ta splošna ureditev ohranjanja pa se uporablja za vse naravne habitatne tipe iz Priloge I in vrste iz Priloge II na območjih, razen tistih, ki so na standardnem obrazcu Natura 2000 opredeljeni kot nepomembni.

Komisija je zagotovila smernice o določanju ohranitvenih ukrepov za območja Natura 2000 in objavila pregled določb člena 6(1) in njihovega praktičnega izvajanja v različnih državah članicah.

Na voljo je zbirka najpomembnejših sodnih odločb Sodišča Evropske unije v zvezi s členom 6 direktive o habitatih, tudi v zvezi z obveznostjo sprejemanja potrebnih ohranitvenih ukrepov na območjih Natura 2000.

20. Kako se opredelijo in določijo ohranitveni ukrepi za posamezno območje Natura 2000? Do kdaj bi jih bilo treba uvesti?

Ohranitveni ukrepi so praktični ukrepi, ki jih je treba izvesti, da se dosežejo cilji ohranjanja posameznega območja. Ustrezati morajo ekološkim zahtevam habitatnih tipov in vrst na območju. Pri določanju ohranitvenih ukrepov je treba upoštevati tudi gospodarsko, družbeno in kulturno ozadje, pa tudi regionalne in lokalne značilnosti. To načelo je določeno v direktivi o habitatih (člen 2).

Za opredelitev potrebnih ohranitvenih ukrepov je nujno ustrezno osnovno znanje o obstoječih razmerah na območju, stanju ohranjenosti, nevarnostih, pritiskih in potrebah vrst in habitatnih tipov na območju ter splošnem družbenogospodarskem ozadju (obstoječa raba zemljišč in lastništvo, interesi zainteresiranih strani, tekoče gospodarske dejavnosti itd.).

Tako kot cilji ohranjanja so tudi ohranitveni ukrepi na splošno specifični za vsako območje in jih je treba določiti za vsako območje posebej. Vzrok za to je dejstvo, da ima vsako območje Natura 2000 svoj edinstven sklop biotskih, abiotskih in družbenogospodarskih razmer, ki se lahko med posameznimi območji bistveno razlikujejo tudi, če so na njih iste vrste in habitati.

Ko je neko območje sprejeto kot območje, pomembno za Skupnost (OPS), imajo države članice na voljo šest let, da določijo potrebne ohranitvene ukrepe in območje določijo za posebno ohranitveno območje (POO). To obdobje bi bilo treba izkoristiti za to, da se zberejo vse potrebne informacije o območju, pa tudi za obveščanje vseh interesnih skupin o tem, katere ukrepe bi bilo najustrezneje izvesti za dosego ciljev ohranjanja, določenih za območje, ter razprave in pogajanja o ukrepih.

Direktivi o naravi ne predpisujeta, kako bi bilo treba to storiti, saj države članice same odločajo o obliki in načinih izvajanja določb direktiv.

Komisija je zagotovila smernice o določanju ohranitvenih ukrepov za območja Natura 2000.

21. Katere vrste ohranitvenih ukrepov se lahko uvedejo?

Kot je navedeno zgoraj, je treba to določiti za vsak primer posebej glede na ekološke in družbenogospodarske okoliščine območja. Ohranitveni ukrepi lahko segajo od:

  • „neukrepanja“, ker razen nadaljevanja dosedanjega načina upravljanja območja dodatni ukrepi niso potrebni,
  • „preprostih“ ukrepov, kot so preprečevanje vznemirjanja med sezono razmnoževanja ali redna košnja ali košnja slame ali povečanje količine odmrlega lesa v gozdu,
  • do „obsežnih“ dejavnosti za obnovitev, ki vključujejo, na primer, popolno odstranitev tujerodnih vrst ali hidrološko obnovitev mokrišča.

V nekaterih primerih se lahko tudi neposredovanje in strogo varovanje obravnavata kot ohranitvena ukrepa, zlasti za habitate in vrste, ki so zelo ranljivi za vsako obliko človekovega posredovanja in zato za zagotovitev nadaljnjega preživetja potrebujejo stroga območja pribežališč.

Komisija je objavila pregled pristopov za določanje ohranitvenih ukrepov v različnih državah članicah ter številne primere različnih ohranitvenih ukrepov, ki so bili izvedeni v različnih družbenogospodarskih okoliščinah po vsej EU.

Na območjih Natura 2000 so lahko potrebne različne vrste ohranitvenih ukrepov, vključno z dejavnostmi za obnovitev, pri katerih je treba delo opraviti v določenih obdobjih, kot so delo za obnovitev hidrologije mokrišča, ponovno sajenje nekaterih vrst, ponovna naselitev ali okrepitev populacij, naprave ali potrebna infrastruktura itd. Na območju je morda treba redno izvajati tudi nekatere ukrepe, da se vzdržuje ali izboljša stanje ohranjenosti nekaterih habitatov ali populacij določenih vrst. Tovrstni ukrepi so lahko, na primer, košnja travišč ali paša na njih, redno odstranjevanje grmičevja, upravljanje hidroloških režimov za območja mokrišč itd. Za zagotovitev ustrezne zaščite nekaterih območij so lahko potrebni tudi dejavnosti za nadzor, skrbništvo in varovanje.

Priprava potrebnih ukrepov zahteva skrbno načrtovanje ter izdelavo podrobnih načrtov in tehničnih specifikacij, da se zagotovi pravilno izvajanje. Načrtovani ohranitveni ukrepi običajno vključujejo tudi spremljanje, saj je treba dosežene rezultate vrednotiti in v zvezi z njimi izvajati nadaljnje spremljanje, da se oceni učinkovitost ukrepov in po potrebi uvedejo prilagoditve.

Nazadnje, izvajanje ohranitvenih ukrepov na območjih Natura 2000 je pogosto najučinkovitejše, če se dopolni z ustreznim obveščanjem in ozaveščanjem prebivalstva na območju ter zlasti glavnih skupin zainteresiranih strani in interesnih skupin, ki jih zadevajo ukrepi ali ki sodelujejo pri njihovem izvajanju. Ozaveščanje je posebno koristno tudi, kadar so območja dostopna tretjim stranem in jih lahko te uporabljajo, tj. osebe, ki niso lastniki zemljišč, najemniki ali javni organi. Ozaveščanje tistih, ki ta območja uporabljajo, in spodbujanje njihovega znanja sta lahko med najpomembnejšimi pristopi k upravljanju.

22. Kaj so načrti upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 in ali so obvezni?

Evropska komisija odločno spodbuja države članice, naj v tesnem sodelovanju z lokalnimi zainteresiranimi stranmi izdelajo načrte upravljanja v okviru omrežja Natura 2000, da se zagotovi jasno in pregledno upravljanje posameznih območij. Za določitev načrtov upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 so odgovorni pristojni organi za omrežje Natura 2000. Načrt upravljanja predstavlja trden in učinkovit okvir za izvajanje in nadaljnje spremljanje ohranitvenih ukrepov.

Načrti upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 na podlagi direktive o habitatih sicer niso obvezni, so pa zelo koristno orodje, saj:

  • vsebujejo popolno evidenco ciljev ohranjanja ter ekoloških razmer in zahtev habitatov in vrst na območju, tako da je vsem jasno, kaj se ohranja in zakaj;
  • analizirajo družbenogospodarsko in kulturno ozadje območja ter interakcije med različnimi načini rabe zemljišč ter vrstami in habitati na območju;
  • zagotavljajo okvir za odprto razpravo med vsemi interesnimi skupinami in prispevajo k oblikovanju soglasja v zvezi z dolgoročnim upravljanjem območja, poleg tega pa ustvarjajo občutek skupne odgovornosti za končni rezultat;
  • pomagajo pri iskanju praktičnih rešitev za upravljanje, ki so trajnostne in bolje vključene v druge prakse rabe zemljišč;
  • omogočajo določitev ustreznih odgovornosti različnih družbenogospodarskih zainteresiranih strani, organov in NVO pri izvajanju potrebnih ohranitvenih ukrepov, ki so bili opredeljeni.

Načrti upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 se lahko pripravijo posebej za posamezno območje ali vključijo v druge razvojne načrte, če so v take načrte jasno vključeni cilji ohranjanja v okviru omrežja Natura 2000.

23. Ali so na voljo orodja za pomoč pri pripravi načrtov upravljanja v okviru omrežja Natura 2000?

Smernice za pripravo načrtov upravljanja v okviru omrežja Natura 2000, oblikovanje ohranitvenih ukrepov in izvajanje postopka načrtovanja upravljanja na območjih Natura 2000 so na voljo na spletnem mestu Evropske komisije2 ter v številnih državah.

Za pripravo, posodabljanje in izvajanje načrtov upravljanja za območja Natura 2000 je lahko na voljo tudi finančna podpora strukturnih skladov EU (Evropski sklad za regionalni razvoj, Kohezijski sklad) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), pa tudi v okviru programa LIFE.

V preteklosti so se ti evropski skladi veliko uporabljali za pripravo načrtov upravljanja v okviru omrežja Natura 2000, npr. EKSRP v Franciji, Italiji, Španiji, na Portugalskem in v nekaterih nemških zveznih deželah, ESRR v Grčiji, na Poljskem, Madžarskem in v Italiji, Kohezijski sklad v Litvi, ter program LIFE na Cipru, Madžarskem, v Litvi in številnih drugih državah. Ti skladi se bodo še naprej uporabljali tudi v prihodnje za revizijo in posodabljanje načrtov upravljanja glede na nacionalne programe za izvajanje.

24. Kako se opredelijo ekološke zahteve habitatnih tipov in vrst? Ali že zgolj navzočnost vrste/habitatnega tipa, pomembnega za EU, pomeni, da so na območju potrebne spremembe pri upravljanju?

Ekološke zahteve habitatnih tipov in vrst obsegajo vse ekološke potrebe, vključno z abiotskimi in biotskimi dejavniki, za katere se šteje, da so potrebni za zagotovitev ohranitve habitatnih tipov (tj. posebna struktura in funkcije habitata, potrebne za njegovo dolgoročno ohranitev, značilne vrste habitata itd.) in vrst na območju, vključno z njihovimi odnosi s fizičnim okoljem (zrak, voda, tla, rastlinje itd.).

Te zahteve temeljijo na znanstvenem znanju in bi jih bilo treba opredeliti za vsak primer posebej, kar pomeni, da imajo lahko različne vrste ali habitatni tipi na enem območju različne ekološke zahteve, pa tudi, da imajo lahko iste vrste ali habitatni tipi na različnih območjih različne ekološke zahteve. Te so neodvisne od družbenogospodarskih vidikov.

Za zbiranje ustreznih in podrobnih informacij o ekoloških zahtevah habitatnih tipov in vrst, pomembnih za EU, ter podporo pri njihovem upravljanju se lahko uporabijo razpoložljivi nacionalni in regionalni viri. Komisija je objavila tudi smernice za upravljanje za nekatere habitate in vrste, ki vsebujejo ustrezne informacije v zvezi s tem.

25. Območja Natura 2000 pogosto vključujejo vrste in habitate, ki niso zajeti z direktivama o pticah in habitatih. Ali bi bilo treba tudi za take vrste in habitate določiti posebne ohranitvene ukrepe?

Običajno ne. Kar zadeva skladnost z določbami direktiv o pticah in habitatih, je treba ohranitvene ukrepe določiti samo za vrste in habitatne tipe, ki so zaščiteni na podlagi teh dveh direktiv in prisotni na območju Natura 2000. Ne glede na to pa je morda treba pozornost nameniti tudi vrstam, ki kot take sicer niso zaščitene na podlagi direktive o habitatih, vendar so značilne za določen habitatni tip iz Priloge I ali potrebne za ohranjanje vrste, pomembne za Skupnost (npr. varstvo mravljišč za ptice). Pristojni organi bi morali biti sposobni zagotoviti ustrezne informacije.

Poleg tega se lahko pri upravljanju območja upoštevajo tudi druge vrste in habitati, ki na podlagi direktiv EU o naravi niso zaščiteni. Države članice in dejansko tudi posamezni lastniki in upravljavci lahko pripravijo cilje ohranjanja in/ali ohranitvene ukrepe tudi za vrste in habitate, ki niso zajeti s tema dvema direktivama, npr. za habitate in vrste, ki so zaščiteni ali ogroženi na nacionalni ali regionalni ravni.

26. Ali so ohranitveni ukrepi na območjih Natura 2000 obvezni?

Postopek za določanje potrebnih ohranitvenih ukrepov za vsako območje Natura 2000 ni neobvezna določba; obvezen je za vse države članice. To pomeni, da je treba za vsako območje Natura 2000 določiti in izvesti tiste ukrepe, za katere se šteje, da so potrebni (sodba Sodišča v zadevi C-508/04).

Vendar je koristno razlikovati med ukrepi, za katere se šteje, da so potrebni za ohranitev in obnovitev vrst in habitatnih tipov na območju, ter ukrepi, ki veljajo za zaželene in „bi bilo dobro, da bi se izvedli, če obstajajo sredstva in možnosti za to“. Najboljše je, da se zaželeni ukrepi opredelijo kot taki v načrtu upravljanja v okviru omrežja Natura 2000, pri čemer se obravnavajo kot ukrepi dobre prakse, ki so usmerjeni v izboljšanje splošne stopnje biotske raznovrstnosti na območju in presegajo obvezne zahteve za območje.

Izvajanje ohranitvenih ukrepov ne pomeni nujno, da se izvajajo ukrepi dejavnega gospodarjenja ali obnavljanja, kot sta odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst ali diverzifikacija starostne strukture gozdnih sestojev. Vključuje lahko tudi varstvene ukrepe, kot je preprečevanje vznemirjanja vrst med sezono razmnoževanja.

Na voljo je zbirka najpomembnejših sodnih odločb Sodišča Evropske unije v zvezi s členom 6, direktive o habitatih, tudi v zvezi z obveznostjo sprejemanja potrebnih ohranitvenih ukrepov na območjih Natura 2000.

27. Kako se ohranitveni ukrepi oblikujejo?

Ohranitvene ukrepe bi bilo treba opisati dovolj podrobno, da se zagotovi njihovo učinkovito izvajanje. Navesti bi bilo treba njihovo lokacijo ter opis sredstev in orodij, potrebnih za njihovo izvajanje, pa tudi informacije o vlogah in odgovornostih različnih vključenih akterjev. Pri opisovanju ohranitvenih ukrepov bi bilo treba uporabiti jasen jezik, da se omogoči njihovo splošno razumevanje.

Po potrebi bi bilo treba ohranitvene ukrepe pregledati in prilagoditi, npr. na podlagi dejanskih rezultatov ukrepov, ki so že bili izvedeni. Pomembno je tudi, da se navedejo ocenjeni stroški in razpoložljiva sredstva ter določi časovni okvir za pregled sprejetih ohranitvenih ukrepov v smislu njihovega dejanskega izvajanja in primernosti za doseganje ciljev ohranjanja.

28. Kdo odloča o tem, kateri ohranitveni ukrepi so potrebni? Ali se o tem posvetuje z zainteresiranimi stranmi?

Za odločanje o tem, kateri ohranitveni ukrepi so potrebni, so odgovorni pristojni organi v vsaki državi. Direktivi o naravi določata zgolj, da morajo ohranitveni ukrepi ustrezati ekološkim zahtevam vrst in habitatnih tipov na območju, ne predpisujeta pa, katero vrsto ohranitvenih ukrepov bi bilo treba izvesti. Vsaka država članica sama pripravi in izvede vrsto ukrepov, ki se ji zdijo najustreznejši in najučinkovitejši za njena območja Natura 2000.

Komisija kljub temu odločno priporoča, naj upravljavci ali lastniki zemljišč ter druge zadevne zainteresirane strani – bodisi predstavniki lokalnih skupnosti bodisi predstavniki naravovarstvenih NVO – poleg zagotavljanja, da ohranitveni ukrepi temeljijo na dobrem poznavanju, dejavno sodelujejo pri postopku opredeljevanja potrebnih ohranitvenih ukrepov in priprave načrtov upravljanja v okviru omrežja Natura 2000.

Zlasti bi se morali lastniki in upravljavci zemljišč že zgodaj vključiti v razvoj posebnih ohranitvenih ukrepov za posamezno območje. Zaradi njihovega sodelovanja pri načrtovanju in pripravi ohranitvenih ukrepov za območje Natura 2000 se lahko izkoristi njihovo strokovno znanje, poleg tega to pomeni izvrstno priložnost za to, da se dejavno vključijo v izvajanje teh ohranitvenih ukrepov. S sedanjo dobro prakso se zagotovi dejavno prispevanje vseh zadevnih zainteresiranih strani, npr. z ustanovitvijo usmerjevalnih skupin ali odborov.

Tudi dobra komunikacija od samega začetka bo pomagala pri iskanju kompromisov in sinergij med tem, kar je že bilo storjeno, in tem, kar je mogoče izboljšati. To bo najverjetneje privedlo do bolj stroškovno učinkovitega in hitrejšega postopka. Z dobro komunikacijo se bo tudi okrepila moč različnih zainteresiranih strani, poleg tega pa jih bo to spodbudilo k dejavnejšemu sodelovanju pri upravljanju območja Natura 2000 in prizadevanju zanj, s čimer se bo bistveno povečala verjetnost uspeha.

Potem ko se ohranitveni ukrepi določijo, bi bilo treba o njih obvestiti širšo javnost (npr. z objavami na spletnih mestih, v lokalnih medijih ali uradnih registrih pri lokalnih organih).

29. Kako se je treba odločiti v primeru ohranitvenih ukrepov, ki bodo verjetno pozitivno vplivali na določen habitat ali vrsto, vendar bodo morda hkrati prispevali k poslabšanju stanja drugega habitatnega tipa ali vrste?

Lahko se zgodi, da bo določen ohranitveni ukrep eni vrsti ali habitatu koristil, medtem ko bo imel na druge določene negativne učinke. Na primer odločitev o tem, da se odpravi invazivna vrsta, lahko pomeni odstranitev habitata za nekatere ptice. Manjši kompromisi so pogosti, vendar bodo dobro premišljeni cilji ohranjanja pomagali pri sprejemanju pravilnih odločitev. Pomembna sta sklicevanje nanje, da se ugotovi, katere so posebne prednostne naloge pri ohranitvenih ukrepih za območje, ter presoja verjetnih pozitivnih in negativnih učinkov predvidenih ukrepov na navedene prednostne naloge.

Kompromisom se je pogosto mogoče izogniti ali jih zmanjšati s pametnim časovnim razporejanjem ukrepov in njihovim usmerjanjem v nekatere dele območja ali tako, da se učinek na enem delu območja izravna z ohranitvenimi ukrepi za isti habitat ali vrsto na drugem delu.

30. Ali se lahko za različna območja Natura 2000 sprejmejo podobni ohranitveni ukrepi?

Ohranitveni ukrepi morajo ustrezati ciljem ohranjanja, določenim za vsako območje, in so običajno specifični za območje. Lahko pa so na različnih območjih Natura 2000, ki imajo podobne značilnosti in cilje, potrebni podobni ukrepi. V takih primerih se lahko ohranitveni ukrepi izvajajo tudi skupno (npr. načrt upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 lahko zajema več območij, za katere so potrebni podobni ukrepi).

31. Kako je treba izvajati potrebne ohranitvene ukrepe?

Pristojni organi določijo najboljši način izvajanja potrebnih ohranitvenih ukrepov, ki so bili opredeljeni za njihova območja Natura 2000. V direktivi je navedeno zgolj, da to lahko vključuje ustrezne zakonske, upravne ali pogodbene ukrepe. V skladu z načelom subsidiarnosti države članice same izbirajo med temi ukrepi.

Vendar morajo države članice izbrati vsaj eno od treh kategorij in zagotoviti, da lahko cilje ohranjanja dosežejo z naslednjimi ukrepi:

  • zakonski ukrepi: običajno ustrezajo vzorcu, določenemu v postopkovnem pravu, z njimi pa se lahko določijo posebne zahteve v zvezi z dejavnostmi, ki se lahko na območju dovolijo, omejijo ali prepovejo;
  • upravni ukrepi: z njimi se lahko določijo ustrezne določbe v zvezi z izvajanjem ohranitvenih ukrepov ali odobritvijo drugih dejavnosti na območju;
  • pogodbeni ukrepi: vključujejo določitev pogodb ali sporazumov, ki se običajno sklenejo med organi upravljanja in lastniki ali uporabniki zemljišč na območju.

Te tri kategorije niso hierarhično določene. Države članice lahko torej za območje Natura 2000 uporabijo samo eno kategorijo ukrepov (npr. samo pogodbene ukrepe) ali kombinacijo ukrepov (npr. zakonske in pogodbene ukrepe). Edini zavezujoči pogoj je, da so ukrepi ustrezni v smislu preprečevanja slabšanja stanja habitatov ali pomembnega vznemirjanja vrst, za katere je bilo območje določeno (v skladu s členom 6(2) direktive o habitatih), ter da ustrezajo ekološkim zahtevam habitatov in vrst na območju (v skladu s členom 6(1) direktive o habitatih). Takšne ekološke zahteve lahko segajo od preprostega varstva pred slabšanjem stanja do dejavnega obnavljanja ugodnih struktur in funkcij ekosistema ter so odvisne od dejanske stopnje ohranjenosti zadevnih vrst in habitatov.

Proaktivne ohranitvene ali obnovitvene ukrepe je mogoče uresničiti na podlagi pogodbenih sporazumov z lastniki in upravljavci zemljišč, vključno s sporazumi o kritju stroškov ukrepov, ki presegajo pravne obveznosti. Dodatne stroške bi bilo treba, kolikor je mogoče, kriti z ustreznimi sredstvi, za izpad dohodka zaradi naloženih omejitev glede uporabe pa bi bilo treba zagotoviti nadomestilo. Stopnja nadomestila je odvisna od narave naloženih omejitev in dejanske izgube, pa tudi od lokalnih okoliščin.

Plačila v okviru omrežja Natura 2000, pa tudi kmetijsko-okoljski in gozdarsko-okoljski ukrepi v okviru politike razvoja podeželja so dober primer tega, kako se lahko določijo pogodbe in sporazumi o gospodarjenju z zemljišči z lastniki zemljišč, da se zagotovi ohranjanje habitatov in vrst. Medtem ko ukrepi v okviru omrežja Natura 2000 vključujejo plačilo za dodatne stroške in izpad dohodka zaradi obveznosti v zvezi z omrežjem Natura 2000, se lahko s kmetijsko-okoljskimi in gozdarsko-okoljskimi ukrepi zagotovi plačilo za dodatne obveznosti, ki presegajo to izhodišče.

32. Kako se lahko vključijo ali prispevajo lastniki in upravljavci zemljišč?

Lastniki zemljišč in upravljavci lokalnih zemljišč imajo ključno vlogo pri izvajanju omrežja Natura 2000. Dobro poznajo svoja zemljišča in imajo veliko izkušenj z izvajanjem praktičnih ukrepov na terenu. Zato so ključni partnerji pri razvoju in uspešnem izvajanju omrežja Natura 2000.

V okviru omrežja Natura 2000 se priznava, da so ljudje sestavni del narave in da so partnerstva nujna za doseganje ciljev ohranjanja. Vsakdo ima vlogo pri zagotavljanju uspeha omrežja Natura 2000, od javnih organov, prek zasebnih lastnikov in uporabnikov zemljišč, razvijalcev, naravovarstvenih NVO, znanstvenikov in lokalnih skupnosti pa do državljanov na splošno.

Sklepanje partnerstev in združevanje ljudi je smiselno tudi s praktičnega vidika. Na številnih območjih Natura 2000 se že dolgo izvaja neka oblika dejavne rabe zemljišč, ki je sestavni del širšega podeželja. Številna območja so dragocena za naravo ravno zaradi načina, kako so se upravljala doslej, zato bo pomembno zagotoviti, da se te dejavnosti ohranijo tudi v prihodnje.

Direktiva o habitatih tako podpira načelo trajnostnega razvoja in celovitega upravljanja. Njen namen ni z območij Natura 2000 izvzeti družbenogospodarske dejavnosti, temveč zagotoviti, da se te izvajajo tako, da se zavarujejo in spodbujajo dragocene vrste in habitati na območjih ter ohrani splošno zdravje naravnih ekosistemov.

Opozoriti pa je treba tudi, da so nekatere gozdove, vključene v omrežje Natura 2000, oblikovali naravni procesi, medtem ko je imel človek zelo majhen vpliv ali ga sploh ni imel, gospodarjenje s takimi gozdovi pa bi moralo biti usmerjeno v ohranjanje njihove visoke stopnje naravnosti.

Direktiva o habitatih določa okvir za ukrepanje in splošne cilje, ki jih je treba doseči, pri čemer pa se lahko države članice ob posvetovanju z lokalnimi zainteresiranimi stranmi same odločijo, kako najbolje upravljati posamezna območja Natura 2000. Poudarjeno je zlasti iskanje lokalnih rešitev za lokalna vprašanja upravljanja ob hkratnem prizadevanju za doseganje skupnega splošnega cilja, tj. ohranitve ali obnovitve ugodnega stanja ohranjenosti habitatnih tipov in vrst v interesu Skupnosti.

33. Ali so na voljo orodja za podporo izvajanju ohranitvenih ukrepov, ozaveščanje ali povečanje zmogljivosti med zainteresiranimi stranmi?

Izvajanje omrežja Natura 2000 bi moralo vključevati postopke za povečanje lokalnih zmogljivosti za upravljanje območij Natura 2000. Odločno se priporoča, naj pristojni nacionalni ali regionalni organi zagotovijo svetovalne storitve, dostopne vsem stranem, vključenim v izvajanje načrtov upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 ali ohranitvenih ukrepov. Nekatere države članice take storitve že zagotavljajo.

Participativno načrtovanje zahteva zagotavljanje ustreznih informacij vsem zainteresiranim stranem ter omogočanje interdisciplinarnih in tehnično dobro utemeljenih ukrepov. Dojemanje temelji na razpoložljivi količini in kakovosti informacij. To bo zahtevalo opredelitev ciljnih skupin in ad hoc načrtovanje obveščanja z različnimi orodji in gradivi, ki ustrezajo posamezni skupini. Pomembno je, da se upošteva njihovo razumevanje ciljev ohranjanja in ohranitvenih ukrepov v okviru omrežja Natura 2000 ter popravi morebitno napačno razumevanje.

Biogeografski proces omrežja Natura 2000 je bil vzpostavljen, da bi se olajšala izmenjava informacij in dobre prakse v zvezi z upravljanjem omrežja Natura 2000 ter razvilo sodelovanje v državah članicah in regijah. V okviru skladov EU, zlasti EKSRP, pa tudi v okviru programa LIFE in drugih programov financiranja so na voljo finančna sredstva za povečanje zmogljivosti za izvajanje ustreznih ohranitvenih ukrepov, ki vključujejo ključne lokalne zainteresirane strani, kot so kmeti in lastniki gozdov.

Preprečevanje slabšanja stanja na območju Natura 2000

34. Kaj to, da se ne sme dopustiti slabšanje stanja območja, pomeni v praksi?

V skladu z direktivo o habitatih (člen 6(2)) morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in pomembno vznemirjanje vrst, za katere je bilo območje določeno. V skladu z direktivo o pticah (člen 4(4)) se zahteva splošno preprečevanje slabšanja stanja habitatov vrst ptic.

V okviru tega „sprejemanje ustreznih ukrepov“ pomeni, da države članice sprejmejo potrebne pravne in/ali pogodbene ukrepe, da zanesljivo preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in pomembno vznemirjanje vrst, za katere je bilo območje določeno.

Seveda morajo lastniki/upravljavci/uporabniki zemljišč spoštovati vsako pravno zavezujočo določbo, sprejeto v zvezi s tem na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni (npr. postopke za izdajo dovoljenja). Če država članica sprejema samo pogodbene ukrepe, je odgovorna za to, da zagotovi, da so ukrepi „ustrezni“ v smislu člena 6(2) ter da se dejansko izvajajo tako, da se lahko izključita vsako slabšanje stanja naravnih habitatov in pomembno vznemirjanje vrst.

  • „Ustrezni ukrepi“, ki jih morajo sprejeti države članice, niso omejeni na namerna dejanja, temveč bi se moral z njimi obravnavati tudi vsak dogodek, ki se lahko zgodi naključno (požar, poplava itd.), če je tak dogodek predvidljiv in se lahko sprejmejo previdnostni ukrepi, da se čim bolj zmanjšajo tveganja za območje.Nepredvidljive naravne motnje, ki so del naravne dinamike ekosistema (nevihte, požari, poplave itd.), se ne bi smele razlagati kot slabšanje stanja.
  • Zahteva po sprejetju „ustreznih ukrepov“ v državah članicah prav tako ni omejena zgolj na obravnavo človekovih dejavnosti, temveč zajema tudi nekatere naravne dogodke, ki lahko povzročijo slabšanje stanja ohranjenosti vrst in habitatov na območju. Na primer v primeru naravne sukcesije v polnaravnih habitatnih tipih bi bilo treba sprejeti ukrepe za zaustavitev tega procesa, če bo verjetno negativno vplival na vrste ali habitatne tipe, za katere je bilo območje določeno (sodba Sodišča v zadevi C-06/04). Določba se ne uporablja, če na proces ni mogoče vplivati z dejavnim upravljanjem (npr. v primeru slabšanja stanja, ki ga povzročijo podnebne spremembe).
  • Zahteva velja tudi za dejavnosti, ki so se na območju izvajale, preden je bilo vključeno v omrežje Natura 2000. To pomeni, da je morda treba prepovedati ali spremeniti tekoče dejavnosti, če škodljivo vplivajo na območje (sodba Sodišča v zadevi C-404/09).
  • Po potrebi morajo države članice zagotoviti, da se ustrezni ukrepi za preprečevanje slabšanja stanja izvajajo tudi zunaj območij, če obstaja tveganje za škodljiv vpliv na habitate ali vrste na območjih.
  • Ukrepe, potrebne za preprečevanje slabšanja stanja območja, bi bilo treba izvesti, preden se pojavijo očitni znaki slabšanja (sodbi Sodišča v zadevah C-355/90 in C-117/00).

To v praksi pomeni, da se morajo lastniki/upravljavci/uporabniki območij Natura 2000 izogibati vsem dejanjem, ki bodo negativno vplivala na ekološko strukturo in funkcije zaščitenih habitatov ali primernost habitatov za zaščitene vrste (npr. kot kraji za hranjenje, počivališča ali razmnoževališča). To pomeni tudi, da se morajo izogibati vsem dejanjem, ki lahko povzročijo pomembno vznemirjanje zaščitenih vrst, zlasti med razmnoževanjem, počivanjem ali hranjenjem.

Ali posebna dejavnost dejansko povzroči slabšanje stanja območja, je odvisno tudi od splošnih ekoloških razmer na območju ter stopnje ohranjenosti vrst in habitatnih tipov na območju. Če bo nanje verjetno negativno vplivala, je treba sprejeti preventivne ukrepe. Če obstajajo dvomi o vplivu določenega ukrepa, bi bilo treba uporabiti previdnostni pristop.

Zato se vedno priporoča analiza vsakega primera posebej. Ustrezni ukrepi, predpisi ali pogoji se lahko na primer vključijo v pripravo načrtov upravljanja, da se zagotovi izvajanje nekaterih tekočih dejavnosti na način, s katerim se prepreči vznemirjanje vrst ali slabšanje stanja habitatov, pomembnih za EU.

Upoštevati je treba tudi posredne vplive. Morda so potrebni nekateri preventivni ukrepi, da se prepreči slabšanje stanja, ki ga povzročajo zunanji dejavniki ali tveganja, kot so gozdni požari, onesnaževanje vode v zgornjem delu toka itd., ki se lahko pojavijo zunaj omrežja Natura 2000, vendar vseeno vplivajo nanj.

Na voljo je zbirka najpomembnejših sodnih odločb Sodišča Evropske unije v zvezi s členom 6 direktive o habitatih, tudi v zvezi z obveznostjo sprejemanja ustreznih ukrepov za preprečevanje slabšanja stanja naravnih habitatov in pomembnega vznemirjanja vrst, za katere je bilo območje določeno.

35. Ali mora biti obstoječe upravljanje v skladu s cilji ohranjanja območja Natura 2000?

Da. V skladu s členom 6(2) direktive o habitatih je treba preprečiti vsako slabšanje stanja habitatov in pomembno vznemirjanje vrst, za katere je bilo območje določeno. To velja tudi za dejavnosti, ki so se že izvajale, ko je bilo območje vključeno v omrežje Natura 2000. Če takšna obstoječa dejavnost na območju Natura 2000 povzroča slabšanje stanja naravnih habitatov ali vznemirjanje vrst, za katere je bilo območje določeno, jo je treba obravnavati z ustreznimi ukrepi za zaustavitev slabšanja stanja v skladu s členom 6(2) ali proaktivnimi ohranitvenimi ukrepi, določenimi v skladu s členom 6(1) direktive o habitatih. V skladu s tem se lahko po potrebi zahteva, da se negativen vpliv konča bodisi z zaustavitvijo dejavnosti bodisi s sprejetjem blažilnih ukrepov. Kadar prizadevanja, ki se naložijo lastnikom gozdov, presegajo običajno prakso trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, se lahko predvidijo nekatere gospodarske spodbude ali nadomestila.

Na primer zaradi nekaterih vrst ptic, ki gnezdijo na območju, je morda treba prilagoditi časovno razporeditev nekaterih dejavnosti ali jih omejiti, da se prepreči vznemirjanje vrste v občutljivih obdobjih ali da se na posebno občutljivih območjih prepreči slabšanje stanja posebnih habitatov ali naravnih značilnosti na območju.

Po drugi strani bi bilo treba obstoječe dejavnosti, ki imajo pozitiven vpliv, okrepiti ali optimizirati, da se čim bolj izkoristi morebiten prispevek upravljanja, ki se izvaja, k doseganju ciljev ohranjanja.

36. Kdo je pristojen za izpolnjevanje in preverjanje obveznosti preprečevanja slabšanja stanja?

Države članice so pristojne za sprejemanje ustreznih ukrepov za preprečevanje slabšanja stanja habitatnih tipov in pomembnega vznemirjanja vrst na območjih Natura 2000 v skladu s členom 6(2) direktive o habitatih. V skladu z nedavnimi sodbami Sodišča morajo države članice določiti posebno, usklajeno in popolno pravno ureditev, ki lahko zagotovi učinkovito varstvo zadevnih območij. Zato zgolj upravni ali prostovoljni ukrepi za ta namen morda ne zadostujejo.

Nacionalni ali regionalni pristojni organi so odgovorni tudi za preverjanje, ali se ukrepi za preprečevanje slabšanja stanja in pomembnega vznemirjanja ustrezno izvajajo. Izhodišče za oceno slabšanja stanja ali vznemirjanja je stopnja ohranjenosti habitatov in vrst takrat, ko se predlaga, naj se območje opredeli kot območje, pomembno za Skupnost. Oceno je treba opraviti ob upoštevanju navedenih prvotnih razmer, ki so opisane v standardnem obrazcu omrežja Natura 2000. Po potrebi lahko države članice Evropsko komisijo obvestijo, da je treba iz nekaterih razlogov (npr. boljšega znanstvenega znanja ali naravnega razvoja dogodkov) standardni obrazec območja posodobiti. Če Komisija to sprejme, razmere, kot so izražene v posodobljenem standardnem obrazcu, postanejo novo izhodišče za ocenjevanje vsakega morebitnega slabšanja stanja ali vznemirjanja. V primeru poslabšanja stanja je potrebno obnavljanje.

Na voljo je zbirka najpomembnejših sodnih odločb Sodišča Evropske unije v zvezi s členom 6 direktive o habitatih, tudi v zvezi z obveznostjo sprejemanja ustreznih ukrepov za preprečevanje slabšanja stanja naravnih habitatov in pomembnega vznemirjanja vrst, za katere je bilo območje določeno.

Nove dejavnosti v omrežju Natura 2000

37. Za katere dejavnosti je potreben postopek iz člena 6(3)? Kaj se šteje za načrt ali projekt v smislu direktiv o habitatih in pticah?

Direktiva o habitatih ne vsebuje opredelitve pojma „načrt“ ali „projekt“, vendar sodna praksa dokazuje, da je potrebna široka razlaga teh pojmov, saj je vprašanje verjetnosti njunega pomembnega vpliva na območje edini sprožilni dejavnik za uporabo člena 6(3)3 direktive o habitatih. Kar zadeva pojem „projekt“, se zdaj za direktivo o habitatih uporablja opredelitev pojma iz direktive o presoji vplivov na okolje, po kateri „projekt“ pomeni izvedbo gradbenih del ali drugih instalacij ali shem in kakršne koli druge posege v naravno okolje in krajino.

V zadevi Waddenzee (C-127/02) je bilo dodatno pojasnjeno, da bi bilo treba dejavnosti, ki se na območju redno opravljajo že več let, vendar se zanje vsako leto izda dovoljenje za omejeno obdobje, pri čemer je vsakič potrebna nova presoja možnosti za opravljanje zadevne dejavnosti in območja, na katerem se lahko opravlja, ob vsaki prošnji šteti za ločen načrt ali projekt v smislu direktive o habitatih.

Sodišče je odločilo še, da projekti vključujejo:

  • ponavljajoče se dejavnosti in dejavnosti v malem obsegu (zadevi C-127/02, C-226/08);
  • stopnjevanje dejavnosti (zadeva C-127/02);
  • spremembe dejavnosti (zadeva C-72/95);
  • dejavnosti zunaj območja, ki pa bi lahko pomembno vplivale nanj (zadevi C-98/03, C-418/04),

in da:

  • možnost, da se nekatere dejavnosti na splošno izvzamejo, ni v skladu z določbami člena 6(3) (zadeve C-256/98, C-6/04, C-241/08, C-418/04, C-538/09) ter da
  • obseg projekta ni pomemben, saj sam po sebi ne vpliva na verjetnost pomembnega vpliva na zaščiteno območje (zadevi C-98/03 in C-418/04).

Beseda „načrt“ v členu 6(3) ima lahko prav tako zelo širok pomen. Po analogiji s členom 2(a) Direktive 2001/42/ES o strateški presoji vplivov na okolje načrti in programi pomenijo:

„načrte in programe, vključno s tistimi, ki jih sofinancira Evropska skupnost, ter vse njihove spremembe:

  • ki jih pripravi in/ali sprejme organ na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni ali jih pripravi organ, sprejme pa jih parlament ali vlada v zakonodajnem postopku in
  • ki so zahtevani z zakonskimi in drugimi predpisi.“

Zato bi bilo treba potrebo po ustrezni presoji načrta obravnavati ob upoštevanju narave, namena in vsebine načrta, ne pa zgolj na podlagi dejstva, ali je opredeljen kot „načrt“. Primeri načrtov, ki bi verjetno pomembno vplivali na območje, so: načrti rabe zemljišč in načrti za gospodarjenje z gozdovi, ki se nanašajo na območja Natura 2000 itd.

Priporočljivo je, da se pri takih načrtih upoštevajo in v celoti vključijo cilji ohranjanja omrežja Natura 2000, da bi se preprečili vsi verjetni pomembni vplivi na območja. Vsekakor je treba na osnovi objektivnih argumentov (preveritve načrta) preveriti, ali pomemben negativen vpliv res ni verjeten, in to ustrezno dokumentirati. Če je ta pogoj izpolnjen, popolna ustrezna presoja načrta v smislu člena 6(3) direktive o habitatih ni potrebna.

Dobro je spomniti, da pri načrtih ali projektih, ki so neposredno povezani z upravljanjem za ohranitev območja Natura 2000 ali so za to potrebni (tj. načrt upravljanja v okviru omrežja Natura 2000), postopek za izdajo dovoljenja iz direktive o habitatih ni potreben. Na splošno se predpostavlja, da se vplivi takšnih ukrepov za območje Natura 2000 v celoti upoštevajo pri postopku načrtovanja upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 in da te presoje zato ni treba ponoviti. Če pa takšen načrt ali projekt vsebuje tudi komponento, ki ni povezana z ohranjanjem, je morda vseeno potrebna ustrezna presoja (C-241/08), če verjetnih pomembnih vplivov na območje ni mogoče izključiti.

Na voljo je zbirka najpomembnejših sodnih odločb Sodišča Evropske unije v zvezi s členom 6 direktive o habitatih, tudi v zvezi s skladnostjo s postopkom iz člena 6(3).

3 Glej smernice o določbah člena 6(3) direktive o habitatih na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/management/docs/art6/natura_2000_assess_en.pdf.

38. Ali se načrt ali projekt, ki bo verjetno pomembno vplival na območje Natura 2000, samodejno zavrne? Če ne, kateri postopki so potrebni? Kako deluje postopek za izdajo dovoljenja za nove načrte in projekte?

Načrti ali projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na območje Natura 2000, se ne zavrnejo samodejno. Potrebna pa je večstopenjska presoja njihovih posledic za območje glede na cilje ohranjanja območja.

Presoja pobsega naslednje stopnje:

  • prva stopnja: preverjanje – pri tem prvem koraku se ugotavlja, ali je za načrt ali projekt treba izvesti ustrezno presojo. Če bo verjetno imel pomemben negativen vpliv na območje Natura 2000 ali če verjetnosti pomembnega vpliva ni mogoče izključiti, je potrebna ustrezna presoja. Glavne elemente faze preverjanja je priporočljivo pisno evidentirati, da se lahko pozneje pregledajo;
  • druga stopnja: ustrezna presoja – ko se ugotovi, da je ustrezna presoja potrebna, je treba opraviti podrobno analizo morebitnih vplivov, ki bi jih lahko načrt ali projekt sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti imel na celovitost območij Natura 2000 glede na njihove cilje ohranjanja;
  • tretja stopnja: odločanje – če se na podlagi ustrezne presoje ugotovi škodljiv vpliv na celovitost območja, je treba preučiti, ali se lahko za odpravo takih učinkov uvedejo preventivni ali blažilni ukrepi.

Ti blažilni ukrepi morajo biti neposredno povezani z verjetnimi vplivi, ki so bili ugotovljeni z ustrezno presojo, opredelijo pa se lahko šele, ko se ti vplivi v celoti ocenijo in opišejo v ustrezni presoji. Tako kot sama presoja vplivov mora tudi določitev blažilnih ukrepov temeljiti na dobrem poznavanju zadevnih vrst in habitatov. Blažilni ukrepi lahko vključujejo na primer spremembo ali omejitev datumov in časovnega razporeda izvajanja nekaterih dejavnosti (na primer preprečitev nekaterih del med sezono razmnoževanja posamezne vrste). Če se lahko s temi blažilnimi ukrepi opredeljeni škodljivi vplivi uspešno odpravijo ali preprečijo, se lahko projekt odobri. Če ne, ga je treba zavrniti;

  • četrta stopnja: odstopanja – v členu 6(4) so določena nekatera odstopanja od tega splošnega pravila. Če se ugotovi, da bo načrt ali projekt pomembno škodoval območju Natura 2000, se lahko v izjemnih okoliščinah vseeno odobri, če ni drugih ustreznih rešitev, če se šteje, da ga je treba izvesti iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, in če se sprejmejo potrebni izravnalni ukrepi za varstvo usklajenosti omrežja Natura 2000. V takih primerih je treba o tem obvestiti tudi Evropsko komisijo, katere mnenje je potrebno, če so na območju prizadete prednostne vrste ali habitatni tipi.

Glej diagram poteka za postopek iz člena 6(3).

39. Kakšen je odnos med zahtevo za preprečevanje slabšanja stanja iz člena 6(2) in postopkom iz člena 6(3)?

Ti določbi sta dejansko „različni strani medalje“. Odstavka 2 in 3 člena 6 sta namenjena preprečevanju pomembnih negativnih vplivov na območja Natura 2000. V skladu z obveznostjo iz člena 6(2) je treba sprejeti ustrezne ukrepe, da se prepreči „slabšanje stanja [...] ter [pomembno] vznemirjanje“. Člen 6(3) je konkretneje usmerjen v nove načrte ali projekte, ki bi lahko „škodoval[i] celovitosti zadevnega območja“. V nasprotju s členom 6(2), v zvezi s katerim ni mogoča nobena izjema, je s členom 6(4) določena ureditev odstopanj, v skladu s katero se lahko pod strogo omejenimi pogoji (drugih ustreznih rešitev ni, nujni razlogi prevladujočega javnega interesa, izravnalni ukrepi itd.) odobrijo načrti in projekti z negativnim vplivom. Cilji odstavkov 2 in 3 člena 6 so torej v glavnem podobni.

Kadar se torej načrt ali projekt odobri, ne da bi bil v skladu s členom 6(3), se morda lahko ugotovi tudi kršitev člena 6(2). Primer tega je, kadar se ugotovi slabšanje stanja habitata ali vznemirjanje vrste, za katero je bilo zadevno območje določeno (zadeve C-304/05, C-388/05 in C-404/09). Vsi načrti in projekti, odobreni v skladu s členom 6(3) in (4), so tudi v skladu s členom 6(2).

Na voljo je zbirka najpomembnejših sodnih odločb Sodišča Evropske unije v zvezi s členom 6 direktive o habitatih, tudi v zvezi s skladnostjo s členom 6(2) in (3).

40. Kaj naj bi pomenil izraz „nujni razlogi prevladujočega javnega interesa“?

Izraz „nujni razlogi prevladujočega javnega interesa“ se nanaša na položaje, kadar se dokaže, da je predvideni načrt ali projekt nepogrešljiv. Izraz „nujni“ pomeni, da je načrt ali projekt bistven, in ne zgolj zaželen. Poleg tega izraža, da je treba načrt ali projekt v interesu javnosti izvesti čim prej.

Kar zadeva izraz „prevladujočega javnega interesa“, se lahko samo javni interesi pretehtajo glede na cilje ohranjanja direktive, ne glede na to, ali jih zastopajo javni ali zasebni organi. Poleg tega mora biti javni interes prevladujoč: to pomeni, da mora biti načrt ali projekt dovolj pomemben, da ga je mogoče pretehtati glede na splošni cilj ohranjanja direktiv o habitatih in pticah.

V primeru načrta ali projekta, ki škoduje celovitosti območja Natura 2000, na katerem so tako imenovani „prednostni“ habitatni tipi in/ali vrste, pomembni za EU, so pogoji za prevladujoči javni interes strožji. Upravičeni so lahko samo, če se nujni razlogi prevladujočega javnega interesa nanašajo na zdravje ljudi in javno varnost ali če imajo prevladujoče koristne posledice za okolje ali zaradi drugih nujnih razlogov, če je Komisija izdala pozitivno mnenje pred odobritvijo načrta ali projekta.

41. Ali je postopek iz člena 6(3) potreben tudi za načrte ali projekte zunaj območij Natura 2000?

V skladu z določbami člena 6(3) ustrezne presoje ni treba opraviti samo pri dejavnostih na območju Natura 2000, ampak pri „vsakem načrtu ali projektu, ki [...] bi [...] lahko pomembno vplival na območje“.

Zato se postopek iz člena 6(3) uporablja za vse načrte ali projekte, ne glede na to, ali se izvajajo na območju Natura 2000 ali zunaj njega (npr. izsuševanje v zgornjem delu toka).

42. Kakšna je razlika med ustrezno presojo (UP) in presojo vplivov na okolje (PVO) ali strateško presojo vplivov na okolje (SPVO)?

Ustrezna presoja, ki se opravi v skladu s členom 6(3) direktive o habitatih, ter drugi dve presoji vplivov na okolje, ki se opravita v skladu z direktivo o presoji vplivov na okolje oziroma direktivo o strateški presoji vplivov na okolje, so si podobne v številnih vidikih. Navedeni presoji vplivov na okolje se pogosto tudi opravita skupaj v okviru integriranega postopka in vključujeta analogne stopnje (preverjanje, ocena, javno posvetovanje, odločanje). Vendar so med njimi tudi številne pomembne razlike.

Vsaka od njih ima poseben namen in drugačen poudarek. Pri SPVO/PVO se presojajo vplivi na živalstvo in rastlinstvo na splošno, UP pa je izrecno osredotočena na zaščitene vrste in habitatne tipe, pomembne za EU, v omrežju Natura 2000. Zato ustrezne presoje ni mogoče nadomestiti s SPVO ali PVO, prav tako pa noben postopek ne prevladuje nad drugim.

Razlikujejo se tudi rezultati posameznih presoj. V primeru PVO ali SPVO morajo organi in predlagatelji preprosto upoštevati vplive. Pri UP pa je rezultat presoje pravno zavezujoč za pristojne organe. Če je torej z UP ugotovljen škodljiv vpliv ali verjetnosti takega vpliva na celovitost območja Natura 2000 ni mogoče izključiti, pristojni organ načrta ali projekta kot takega ne more odobriti.

Poleg tega postopek za izdajo dovoljenja v okviru omrežja Natura 2000 ni omejen na nekatere vrste načrtov ali projektov. Uporablja se za vsak načrt ali projekt, ki bo verjetno pomembno vplival na območje Natura 2000.

Financiranje ohranjanja in upravljanja območij Natura 2000

43. Ali ohranitveni ukrepi v okviru omrežja Natura 2000 vedno vključujejo stroške?

Ne vedno. To je odvisno predvsem od vrste ukrepa in določenega območja, na katerem se ukrepi izvajajo. Nekateri ohranitveni ukrepi ne vključujejo stroškov ali znižanja dohodka ali pa se lahko z lahkoto vključijo v vsakodnevne dejavnosti upravljanja brez dodatnih stroškov ali izgube dohodka (npr. spreminjanje vrstne sestave gozdnih sestojev, če je ta gospodarsko in ekološko nevzdržna, z naseljevanjem produktivnih vrst dreves, ki ustrezajo naravni vegetaciji, ali preprosto z zagotovitvijo, da se obstoječe prakse gospodarjenja z gozdovi nadaljujejo, če se je izkazalo, da koristijo pri vzpostavljanju ali ohranjanju dobre stopnje ohranjenosti vrst in habitatnih tipov na območju).

Nekateri ohranitveni ukrepi lahko kratkoročno ali dolgoročno celo privedejo do nekaterih gospodarskih koristi (npr. ustvarjanje boljših pogojev za lov na vrste divjadi, zmanjšanje škode, ki jo povzroči divjad, izboljšanje možnosti za trnkarjenje zaradi rekam prijaznejše silvikulture, večje zanimanje turistov, naravi prijaznejše in cenejše metode silvikulture, izboljšano stanje tal itd.).

Vsekakor pa številni ohranitveni ukrepi vključujejo stroške, saj je za njihovo izvajanje potrebna dodatna delovna sila, ali so potrebne nove naložbe v novo infrastrukturo ali opremo ali pa se zaradi njih zmanjšajo poslovne priložnosti, ki so na voljo lastniku. To je treba preučiti za vsak primer posebej.

Komisija odločno priporoča, naj se v načrtih upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 navede tudi ocena stroškov izvajanja vsakega od ohranitvenih ukrepov, opredeljenih za zadevno območje, in preučijo vsi možni javni in zasebni viri financiranja na lokalni in nacionalni ravni ter ravni EU. Preučiti bi bilo treba tudi možnost uporabe inovativnih shem samofinanciranja (npr. s prodajo izdelkov z območij Natura 2000, ekoturizmom, plačili za ohranjanje kakovosti vode itd. – glej primere pri vprašanju št. 45).

44. Kakšni so skupni stroški upravljanja omrežja Natura 2000?

Učinkovito upravljanje in obnavljanje območij v omrežju Natura 2000 po celotnem ozemlju EU-28 zahteva znatne finančne naložbe. Komisija je leta 2007 ocenila, da bo EU-27 na leto potrebovala približno 5,8 milijarde EUR za upravljanje in obnovo območij v omrežju. Vendar pa je bila doslej uporaba različnih instrumentov EU precej pod finančnimi potrebami omrežja Natura 2000, kot so jih opredelile države članice, saj je bilo z njimi pokritih samo 20 % navedenih potreb4.

Vendar številne družbenogospodarske koristi, ki jih zagotavljajo območja, vključena v omrežje, bistveno presegajo stroške. Poleg ključne vloge, ki jo imajo pri varstvu evropske biotske raznovrstnosti, družbi zagotavljajo še številne druge koristi ekosistemov in ekosistemske storitve. Po nedavnih študijah Komisije so koristi, ki jih zagotavljajo območja, določena za območja Natura 2000, ocenjene na 200–300 milijard EUR na leto.

Čeprav dajejo ti podatki šele prvo oceno, predhodni rezultati že kažejo, da so gospodarske koristi, ki jih družbi zagotavlja omrežje Natura 2000, zelo ugodne v primerjavi s stroški, povezanimi z upravljanjem in varstvom tega pomembnega vira, pomenijo pa samo delček vseh morebitnih koristi.

Seveda je točno razmerje med stroški in koristmi odvisno od različnih dejavnikov, vključno z lokacijo območij in rabo zemljišč na njih, vendar vsi dosedanji dokazi nakazujejo, da bo omrežje Natura 2000 ob dobrem upravljanju več kot povrnilo stroške, povezane z njegovim ohranjanjem.

Primeri gospodarskih koristi omrežja Natura 2000:

TURIZEM:

Omrežje Natura 2000 je že zdaj pomembna gonilna sila številnih lokalnih gospodarstev, saj privablja turiste, katerih potrošnja podpira ta gospodarstva. Po ocenah znašajo izdatki obiskovalcev območij Natura 2000 približno 50–85 milijard EUR na leto (za leto 2006). V letu 2006 so samo izdatki obiskovalcev, ki so izrecno naklonjeni območjem Natura 2000 (ne naravnim območjem na splošno) in so ustvarili približno 350 milijonov obiskov, znašali 9–20 milijard EUR na leto.

Skupni izdatki iz turizma in rekreacije podpirajo približno 4,5–8 milijonov delovnih mest z ekvivalentom polnega delovnega časa. Koristi, ki jih ustvarjajo obiskovalci, ki so izrecno naklonjeni omrežju Natura 2000, bi podpirale 800 000–2 milijona delovnih mest z ekvivalentom polnega delovnega časa. Za primerjavo, skupno število delovnih mest z ekvivalentom polnega delovnega časa v turizmu v EU-27 je bilo v letu 2008 približno 13 milijonov. Poleg tega lahko zaščitena območja zagotavljajo dodatne koristi za lokalno in regionalno gospodarstvo s privabljanjem vhodnih naložb ter izboljševanjem ugleda lokalnih območij in kakovosti življenja.

VODA:

Prihranke je mogoče zagotoviti z delom z naravnim kapitalom, s čimer se prihranijo stroški čiščenja in zagotavljanja vode. Čiščenje in zagotavljanje vode sta pomembni ekosistemski storitvi, ki ju zagotavljajo naravni ekosistemi, vključno z zaščitenimi območji, kot so območja Natura 2000. Naravno filtriranje različno koristi številnim velikim evropskim mestom, kot so München, Berlin, Dunaj, Oslo, Madrid, Sofija, Rim in Barcelona. Te občine prihranijo sredstva za čiščenje vode zaradi naravnega čiščenja vode, ki ga zagotavljajo ekosistemi. Prihranki se lahko prenesejo na potrošnike, tako da imajo prebivalci EU nižje komunalne stroške.

Informacije iz štirih evropskih mest – Berlina, Dunaja, Osla in Münchna – ponazarjajo koristi, ki jih prinašajo zaščitena območja pri čiščenju in zagotavljanju vode. Ob uporabi metode prenosa koristi se lahko oceni, da letne gospodarske koristi čiščenja vode za posamezno mesto znašajo 7–16 milijonov EUR, koristi zagotavljanja vode pa 12–91 milijonov EUR. V štirih analiziranih evropskih mestih povprečne koristi čiščenja in zagotavljanja vode letno znašajo skupaj 15–45 EUR na prebivalca. Za primerjavo, v Nemčiji povprečni računi gospodinjstva za vodo znašajo 200 EUR na leto.

45. Kdo je pristojen za zagotavljanje financiranja omrežja? Ali so na voljo kakšni skladi EU za podporo upravljanju za ohranitev območij Natura 2000?

Omrežje Natura 2000 kot vseevropsko omrežje temelji na načelu solidarnosti med državami članicami. Je pomemben skupen vir, ki lahko zagotavlja številne koristi za družbo in evropsko gospodarstvo. Pomeni pa tudi skupno odgovornost in za polno delovanje zahteva ustrezne finančne naložbe.

Čeprav so za financiranje omrežja Natura 2000 odgovorne predvsem države članice, se v skladu s členom 8 direktive o habitatih priznava potreba po podpori na ravni EU za upravljanje omrežja Natura 2000, zagotavljanje potrebnih ohranitvenih ukrepov pa je izrecno povezano s sofinanciranjem, ki ga zagotovi EU.

Zahteve glede upravljanja omrežja Natura 2000 so bile vključene v različne tokove financiranja EU, kot so strukturni skladi (ESRR), Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP), Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (ESPR), program LIFE itd.

Ta celostni pristop je bil izbran iz več razlogov:

  • zagotavlja, da je upravljanje območij Natura 2000 del širših politik EU za gospodarjenje z zemljišči;
  • državam članicam omogoča, da določijo prednostne naloge ter razvijajo politike in ukrepe, v katerih se upoštevajo njihove nacionalne in regionalne posebnosti;
  • preprečuje podvajanje in prekrivanje različnih instrumentov financiranja EU ter upravne zaplete, povezane s takšnim podvajanjem.

Za obdobje 2014–2020 so na voljo številne možnosti financiranja v okviru novih skladov EU, vendar je od organov držav članic odvisno, ali se te možnosti dajo na voljo v posameznih državah/regijah in kako.

Da bi Komisija zagotovila kar najboljšo uporabo razpoložljivih skladov EU, spodbuja države članice, naj za financiranje omrežja Natura 2000 sprejmejo bolj strateški pristop z večletnim načrtovanjem. Ta ima obliko prednostnih okvirov ukrepanja, s katerimi se za obdobje 2014–2020 opredelijo potrebe po financiranju in strateške prednostne naloge za omrežje Natura 2000 na nacionalni ali regionalni ravni. Ti prednostni okviri ukrepanja so bili oblikovani posebej zaradi lažjega vključevanja ustreznih ohranitvenih ukrepov, vključno s tistimi za gozdove, v nove operativne programe za različne instrumente financiranja EU (SEC(2011) 1573 final).

46. Ali uredba EU o razvoju podeželja vsebuje posebne ukrepe za podporo omrežju Natura 2000?

Da, uredba vsebuje poseben ukrep, ki zadeva plačila v okviru območij Natura 2000 in na podlagi okvirne direktive o vodah. V skladu z novo uredbo o EKSRP (1305/2013) se plačila v okviru območij Natura 2000 upravičencem odobrijo letno na hektar za kritje dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so posledica omejitev na zadevnih območjih zaradi izvajanja direktiv o habitatih in pticah. Podpora se odobri kmetom, zasebnim posestnikom gozdov in združenjem zasebnih posestnikov gozdov. V ustrezno utemeljenih primerih se lahko odobri tudi drugim upravljavcem zemljišč (člen 30).

Plačila v okviru območij Natura 2000 so na voljo za dejavnosti v zvezi z omejitvami, ki se naložijo na določenih območjih Natura 2000 in opredelijo v načrtih upravljanja ali drugih enakovrednih instrumentih. Takšne omejitve morajo biti obvezne, kar pomeni, da jih morajo spoštovati vsi upravljavci zemljišč na zadevnih območjih, povezane pa so z določbami o ohranjanju ali obnavljanju habitatov in vrst ter preprečevanju slabšanja njihovega stanja in vznemirjanja.

Ta ukrep je na voljo tudi lastnikom gozdov, če ga države članice vključijo v svoje programe razvoja podeželja.

47. Ali so v okviru razvoja podeželja v EU predvideni drugi ukrepi, ki bi prav tako lahko prispevali k financiranju omrežja Natura 2000? Komu lahko to financiranje koristi?

Da, nova uredba o EKSRP vsebuje druge ukrepe, ki bi prav tako lahko prispevali k financiranju omrežja Natura 2000. Najpomembnejši med njimi so:

člen 21: naložbe v razvoj gozdnih območij in izboljšanje sposobnosti gozdov za preživetje, vključno s:

  • pogozdovanjem in ustvarjanjem gozdnatih površin (člen 22);
  • vzpostavitvijo kmetijsko-gozdarskih sistemov (člen 23);
  • preprečevanjem in odpravo škode v gozdovih zaradi gozdnih požarov, naravnih nesreč, vključno z napadi škodljivcev in izbruhi bolezni, in katastrofičnih dogodkov ter s podnebjem povezanih nevarnosti (člen 24);
  • naložbami za izboljšanje odpornosti in okoljske vrednosti gozdnih ekosistemov ter njihovih zmožnosti za blažitev podnebnih sprememb (člen 25);
  • naložbami v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdnih proizvodov (člen 26);

člen 34: gozdarsko-okoljske in podnebne storitve ter ohranjanje gozdov;

člen 35: sodelovanje.

V skladu z novo uredbo se mora vsaj 30 % skupnega prispevka iz EKSRP za program razvoja podeželja nameniti za okoljske probleme ter blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v okviru podpore za naložbe, povezane s podnebjem in okoljem, naložbe v gozdove (člena 21 in 34), kmetijsko-okoljske in podnebne ukrepe, ekološko kmetovanje, območja z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami ter plačila v okviru območij Natura 2000.

48. Ali bi morali nastale dodatne stroške ali izpad dohodka nositi samo lastniki/upravljavci zemljišč?

Izvajanje določenih ohranitvenih ukrepov zagotavlja koristi celotni družbi, zato ne bi bilo pravično, če bi stroške izvajanja takšnih ukrepov, tj. neposredne stroške ali izpad legitimnega prihodka, nosili lastniki/upravljavci zemljišč.

Države članice lahko določijo svoja pravila za obravnavo tega vprašanja ter v številnih primerih zagotavljajo podporo lastnikom in upravljavcem zemljišč, kadar hočejo spodbujati neko obliko gospodarjenja, ki povzroča dodatne stroške ali izgubo prihodka. Za kritje takšnih stroškov so na voljo finančni viri, npr. skladi EU, zlasti EKSRP.

49. Ali bi bilo vedno treba zagotoviti finančno nadomestilo za stroške ukrepov upravljanja omrežja Natura 2000?

Preučiti bi bilo treba, ali se lahko zagotovi finančno nadomestilo za nekatere ohranitvene ukrepe, zlasti take, ki lastniku povzročijo izpad dohodka, ki bi ga lahko pričakoval v okviru trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, ali take, ki zahtevajo dodatne neproduktivne naložbe brez donosa. Nepovratna sredstva, pogodbeni sporazumi, davčne olajšave, tehnična pomoč itd. so nekatere od možnosti, da se lastnikom zagotovi nadomestilo za izpad dohodka, opravljene storitve za celotno družbo in po potrebi amortizacijo kapitala.

Preprečevanje slabšanja stanja je pravna obveznost na podlagi direktive o habitatih, ki načeloma ne zahteva nadomestila. Vendar je treba odločitve o zagotavljanju gospodarskih spodbud ali kompenzacijskih plačil sprejeti na ravni držav članic ob upoštevanju nacionalnih razmer. Kadar se na primer naložijo omejitve ali obveznosti za neko obliko gospodarjenja, ki se je tradicionalno izvajalo na območju, in te povzročijo izgubo dohodka ali dodatne stroške, je morda priporočljivo zadevnim lastnikom zemljišč zagotoviti ustrezno nadomestilo. To lahko velja tudi, če obveznost preprečevanja slabšanja stanja presega vsakodnevno pazljivost, s katero se to preprečuje, in zahteva pomembne proaktivne ukrepe gospodarjenja (npr. odstranitev invazivne vrste, ki se je razširila na območju).

50. Kateri ukrepi so na voljo v okviru programa EU LIFE za podporo financiranju ohranitvenih ukrepov na območjih Natura 2000?

V preteklosti so se v okviru programa LIFE financirali številni projekti za ohranjanje narave, financiranje ohranitvenih ukrepov na območjih Natura 2000 pa se bo nadaljevalo, predvsem prek projektov LIFE na področju narave in biotske raznovrstnosti.

Vsako leto se objavi javni razpis, v okviru katerega je na voljo skoraj 100 milijonov EUR za projekte za spodbujanje ohranjanja narave in biotske raznovrstnosti na splošno. V okviru programa LIFE se sofinancira do 60 % stroškov izbranih projektov na področju narave in biotske raznovrstnosti.

Tudi projekti, ki v bistvu vključujejo komunikacijo, so lahko usmerjeni v ohranjanje narave, in v tem primeru bi morali prosilci preučiti prijavno dokumentacijo za prednostno področje „okoljsko upravljanje in obveščanje“ v okviru programa LIFE.

Poleg tega je ohranjanje območij Natura 2000 lahko del veliko širšega projekta, usmerjenega v celotno omrežje Natura 2000 na regionalni ali nacionalni ravni. Za več informacij lahko prosilci (načeloma nacionalne/regionalne uprave) preučijo prijavno dokumentacijo za integrirane projekte v okviru programa LIFE.

51. Ali obstajajo še druge možnosti financiranja in spodbude za omrežje Natura 2000 na nacionalni ali regionalni ravni?

Da, obstaja tudi velika možnost za prispevanje k ohranjanju narave na podlagi nacionalnih in regionalnih programov, saj so za financiranje območij Natura 2000 odgovorne predvsem posamezne države članice. Nekatere države članice uporabljajo prostovoljne sporazume za tako upravljanje območij Natura 2000, ki je ugodno za ohranjanje območja, in/ali pogodbe o upravljanju za ohranitev vrst in habitatov, ki se financirajo iz nacionalnih skladov.

V nekaterih državah lahko lastniki zemljišč izkoristijo tudi spodbude, kot so oprostitve davka na nepremičnine in druge davčne ugodnosti (npr. v Belgiji).

Poleg tega so v nekaterih državah članicah lastniki zemljišč upravičeni do celotnega nadomestila za dodatne stroške in izpad dohodka na območjih Natura 2000, na primer kadar določitev gozdnih habitatov pomeni nekatere omejitve glede proizvodnje lesa (Švedska).

Spremljanje in poročanje

52. Kako vedeti, ali se je stanje ohranjenosti habitatov ali vrst izboljšalo na celotnem naravnem območju razširjenosti v EU?

Države članice v skladu s členom 11 direktive o habitatih spremljajo stanje ohranjenosti naravnih habitatov in vrst v interesu Skupnosti. Stanje ohranjenosti vseh vrst in habitatov, pomembnih za EU, se redno ocenjuje v okviru šestletnih poročil o napredku, ki jih države članice predložijo Komisiji v skladu s členom 17 direktive o habitatih in členom 12 direktive o pticah. Namen tega je določiti stanje ohranjenosti vsake vrste ali habitatnega tipa na celotnem naravnem območju razširjenosti v EU. Sprejeti so bili štirje razredi stanja ohranjenosti: ugodno (FV), neugodno – nezadostno (U1), neugodno – slabo (U2), neznano (XX).

Številne države članice (npr. Avstrija, Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo) so razvile program sistematičnega spremljanja za spremljanje stopnje ohranjenosti na različnih območjih.

Končni cilj je seveda doseči ugodno stanje ohranjenosti vseh habitatnih tipov in vrst, kot je opredeljeno v direktivi o habitatih. Vendar bo za to potreben čas. Habitatni tipi in vrste so bili izbrani, ker so bili ogroženi ali redki, kar pomeni, da je bilo njihovo stanje ohranjenosti že na začetku slabo. Zato bo potrebnega nekaj časa, da bodo ohranitveni ukrepi, ki so bili izvedeni, „obrodili sadove“ v smislu izboljšanja splošnega stanja ohranjenosti vrst ali habitatov po vsej EU.

Vsa prizadevanja so usmerjena v doseganje tega cilja, najnovejše ocene stanja ohranjenosti pa so bile objavljene leta 2015.

53. Katere obveznosti spremljanja veljajo za posamezna območja Natura 2000? Kdo je pristojen za to? Kako ugotoviti najnovejše stanje ohranjenosti določene vrste ali habitatnega tipa na svojem območju?

Vsaka država članica sama določi najboljši način spremljanja stanja habitatnih tipov in vrst, pomembnih za EU, na ravni posameznega območja Natura 2000 na svojem ozemlju. Za to so odgovorni pristojni organi v posameznih državah. Najnovejše rezultate spremljanja na nacionalni ali regionalni ravni bi bilo treba javno objaviti, na primer na spletnih mestih organov.

Za zasebne lastnike ali upravljavce zemljišč pa ne velja obveznost spremljanja stanja vrst in habitatnih tipov na njihovih zemljiščih. Seveda je dobrodošlo, če to spremljanje izvajajo, saj s tem zagotavljajo zelo dragocene informacije, na primer za opozarjanje v primeru morebitnega slabšanja stanja.

Stopnja ohranjenosti določene vrste ali habitatnega tipa na območju Natura 2000 se evidentira in posodablja na standardnem obrazcu, ki se javno objavi za vsako območje Natura 2000. Pristojni organi in upravljavci območij lahko prav tako zagotovijo podrobne informacije v zvezi s tem.

54. Katere obveznosti veljajo v zvezi s spremljanjem ohranitvenih ukrepov na območjih Natura 2000?

V skladu s členom 11 direktive o habitatih morajo države članice spremljati stanje ohranjenosti naravnih habitatov in vrst v interesu Skupnosti. V skladu s členom 17(1) se od držav članic zahteva, da predložijo informacije o ohranitvenih ukrepih, sprejetih na območjih Natura 2000, ter vrednotenje vplivov teh ukrepov.

V skladu z novo obliko poročanja na podlagi člena 17 (sprejeto za poročanje o obdobju 2007–2012) je treba predložiti informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče ovrednotiti prispevek omrežja Natura 2000 k stanju ohranjenosti habitatov in vrst, pa tudi splošno učinkovitost omrežja.

Ta nova oblika poročanja vključuje zahtevo za poročanje o izvajanju načrtov upravljanja ali drugih instrumentov, ki jih države članice uporabljajo za upravljanje svojega omrežja, območjih, na katera vplivajo projekti/načrti, zaradi katerih so bili potrebni izravnali ukrepi, ter glavnih ukrepih, sprejetih za zagotovitev usklajenosti omrežja Natura 2000 v skladu s členom 10.

Glede na obveznost držav članic, da poročajo o izvajanju ohranitvenih ukrepov in njihovem vplivu na stanje ohranjenosti, je priporočljiv mehanizem za spremljanje ohranitvenih ukrepov na ravni posameznih območij. Tak mehanizem bi moral vključevati merljiva in jasno preverljiva merila in kazalnike, da se olajša nadaljnje spremljanje in ocenjevanje rezultatov.

Običajno so za spremljanje v okviru omrežja Natura 2000 odgovorni pristojni organi. Priporoča se tesno sodelovanje med organi za ohranjanje narave ter lastniki in upravljavci zemljišč.

Spremljanje in ocenjevanje rezultatov sta ključna za to, da se omogoči prilagajanje ciljev ohranjanja in ohranitvenih ukrepov morebitnemu pomembnemu naravnemu ali drugemu razvoju dogodkov, ki bi lahko vplival na ohranjanje habitatov in vrst v interesu Skupnosti na območju.

Varstvo vrst in habitatov, pomembnih za EU, na njihovem celotnem območju razširjenosti zunaj območij Natura 2000

55. Ali imajo zemljišča zunaj omrežja Natura 2000 kakšno vlogo pri ohranjanju vrst in habitatov, pomembnih za EU?

Da, zemljišča zunaj omrežja Natura 2000 imajo lahko pomembno vlogo pri ohranjanju habitatov in vrst v interesu EU, zlasti tistih, pri katerih obstaja nevarnost razdrobljenosti ali izoliranosti. Takšna zemljišča lahko prispevajo k bistvenemu izboljšanju ekološke usklajenosti omrežja in funkcionalne povezanosti območij Natura 2000.

Območja zunaj omrežja Natura 2000 lahko pomenijo tudi dodatna zatočišča vrstam in habitatnim tipom zunaj določenih območij. To je zlasti pomembno za vrste in habitate z velikim območjem razširjenosti (npr. medvedi in risi) ali široko porazdelitvijo (npr. obrežni gozdovi), saj je v omrežje Natura 2000 vključen zgolj majhen del njihovega celotnega vira (včasih manj kot 50 %). Navedena območja zunaj omrežja Natura 2000 so potrebna za doseganje ugodnega stanja ohranjenosti.

V skladu s členom 10 direktive o habitatih se države članice spodbujajo k ravnanju v skladu z značilnostmi krajine, ki so zelo pomembne za selitev, razširjanje in gensko izmenjavo prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst. Takšni ukrepi lahko vključujejo tudi zemljišča, ki niso določena kot območja Natura 2000. Člen 10 ima praktične posledice za lastnike in upravljavce zemljišč samo, če države članice sprejmejo posebne ukrepe v zvezi s tem vprašanjem. Nekatere države to vprašanje obravnavajo v nacionalnih ali regionalnih strategijah (npr. „National Nature Nework“ na Nizozemskem, „Ecoforests“ v Latviji, „Schémas Régionaux de Cohérence Ecologique“ v Franciji, strategija za ekološko povezanost v Španiji). Pobuda Evropske komisije za zeleno infrastrukturo bo dodatno spodbujala države članice k sprejemanju takšnih ukrepov.

Pomen območij zunaj omrežja Natura 2000 za ptice je izražen v členu 3(b) in členu 4 direktive o pticah, v skladu s katerima se od držav članic zahteva, naj si prizadevajo za vzdrževanje in upravljanje habitatov na zaščitenih območjih in zunaj njih v skladu z ekološkimi zahtevami ter preprečujejo onesnaževanje ali slabšanje stanja habitatov.

56. Ali so ogrožene vrste zaščitene tudi zunaj območij Natura 2000?

Z direktivama EU o naravi se zahteva tudi varstvo nekaterih vrst po vsej EU, tj. na območjih Natura 2000 in zunaj njih, za zagotovitev njihovega ohranjanja na njihovem celotnem naravnem območju razširjenosti v EU. To zadeva vse vrste prostoživečih ptic, ki so naravno prisotne v EU, pa tudi druge vrste iz prilog IV in V k direktivi o habitatih.

Poleg tega se od držav članic zahteva, da ohranijo, vzdržujejo ali ponovno vzpostavijo zadostno raznovrstnost in površino habitatov za vse vrste prostoživečih ptic na evropskem ozemlju (člen 3 direktive o pticah). Ta zahteva lahko pomeni, da je treba sprejeti ukrepe za varstvo habitatov zunaj omrežja Natura 2000.

Kar zadeva določbe o varstvu vrst na njihovem celotnem območju razširjenosti, se v skladu z obema direktivama od držav članic zahteva, naj prepovejo:

  • namerno ubitje ali ujetje zaščitenih vrst na kakršen koli način;
  • namerno uničevanje ali odvzem jajc ali gnezd ter trganje, zbiranje, rezanje, ruvanje ali uničevanje zaščitenih rastlin;
  • poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč;
  • namerno vznemirjanje, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, zimskim spanjem in selitvijo;
  • posedovanje, prodajo in prevoz osebkov, vzetih iz narave.

Te prepovedi morajo po prenosu v nacionalno zakonodajo spoštovati vsi lastniki, uporabniki in upravljavci zemljišč.

Na voljo so dodatne smernice v zvezi z določbami o varstvu vrst na podlagi direktive o habitatih.

57. Ali so dovoljena odstopanja od določb o varstvu vrst? Če so, pod kakšnimi pogoji?

V nekaterih okoliščinah so dovoljena odstopanja od določb o varstvu vrst na njihovem celotnem območju razširjenosti (glej vprašanje št. 46) (npr. za preprečitev resne škode na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi), če ni na voljo druge zadovoljive rešitve in če posledice teh odstopanj niso nezdružljive s splošnimi cilji direktiv.

Pogoji za odstopanja so določeni v členu 9 direktive o pticah in členu 16 direktive o habitatih.

Na voljo so dodatne smernice v zvezi z določbami o varstvu vrst na podlagi direktive o habitatih.

Komuniciranje, sodelovanje in dejavno vključevanje zainteresiranih strani

58. Kakšno vlogo imajo lahko lastniki in upravljavci zemljišč pri izvajanju omrežja Natura 2000?

Za izvajanje omrežja Natura 2000 so pristojne države članice, vendar ima to izvajanje zelo pomembne posledice za lastnike in upravljavce zemljišč, njihovo sodelovanje pa je ključno. Zgodnja vključitev lastnikov in upravljavcev zemljišč je dejansko potrebna in dragocena. Lastniki zemljišč poznajo svoja zemljišča, imajo lastne cilje gospodarjenja ter ključno vlogo pri določanju in izvajanju ukrepov za gospodarjenje na svojih zemljiščih. Zato so ključni partnerji pri razvoju in uspešnem izvajanju omrežja Natura 2000.

Zelo priporočljiva sta priprava in razvoj načrtov upravljanja, ki obravnavajo posebne cilje ohranjanja posameznih območij in vključujejo ohranitvene ukrepe na območjih Natura 2000. Pomembno je vključiti vse zadevne zainteresirane strani, da se čim temeljiteje preučijo vse možnosti, ki izpolnjujejo različna pričakovanja, obravnavajo in preprečujejo morebitna nasprotja ter iščejo rešitve za zagotovitev nadomestila za morebitno gospodarsko izgubo (dodatne stroške in izpad dohodka) zaradi določenih ohranitvenih ukrepov, ki presegajo običajno prakso v okviru trajnostnega gospodarjenja z zemljišči.

59. Zakaj je pomembno v določanje ciljev ohranjanja narave in načrtov upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 vključiti različne skupine zainteresiranih strani?

Glede na to, da je namen omrežja Natura 2000 prispevati k zagotavljanju biotske raznovrstnosti ob upoštevanju družbenogospodarskih in kulturnih zahtev, je zelo priporočljivo, da se vse zadevne zainteresirane strani vnaprej opredelijo ter vključijo v pripravo in razvoj ukrepov, ki zadevajo ohranjanje habitatov in vrst na območjih Natura 2000.

Upravljanje območij Natura 2000 lahko bolj ali manj neposredno zadeva različne tipe zainteresiranih strani. Organi ter lastniki in upravljavci zemljišč imajo najpomembnejšo vlogo pri postopkih odločanja, vendar bi bilo treba upoštevati tudi stališča drugih zainteresiranih strani, zlasti lokalnih skupnosti in drugih uporabnikov zemljišč, NVO, lovcev, ribičev itd., ki lahko morda doprinesejo k postopku s svojim znanjem in izkušnjami.

Zaradi udeležbe javnosti pri načrtovanju in pripravi posebnih ciljev ohranjanja in ohranitvenih ukrepov za posamezno območje Natura 2000 se lahko upoštevajo stališča ljudi, ki prebivajo in delajo na območju ali ga uporabljajo. Zagotavlja tudi odlično priložnost za ustvarjanje družbenega ozračja, ki je ugodnejše za ohranjanje okolja. Z obveščanjem različnih zainteresiranih strani o upravljanju območja in posvetovanjem z njimi o tem, po možnosti pa tudi z njihovim vključevanjem v upravljanje območja, se bo bistveno povečala verjetnost uspeha. Poleg tega je to lahko tudi priložnost za razvoj večdisciplinarnega in strokovnega pristopa, pa tudi za sodelovanje in morebitne sinergije med različnimi akterji.

Vključevanje vseh ustreznih akterjev zagotavlja priložnost, da se preprečijo ali rešijo morebitna nasprotja ter izkoristijo znanje in izkušnje drugih. Glede na to, da na stanje ohranjenosti zaščitenih habitatnih tipov in vrst pogosto vplivajo dejavnosti različnih zainteresiranih strani (kmetov, gozdarjev, lovcev, turizma itd.), je komuniciranje z njimi in med njimi ključno za zagotovitev celovitega upravljanja ter uravnoteženo izpolnjevanje ciljev ohranjanja in drugih ciljev.

60. Katere stopnje bi moral vključevati participativni postopek?

Participativni postopki se lahko izvajajo na več načinov. Participativni postopek pri gospodarjenju z gozdnimi območji Natura 2000 lahko vključuje naslednje glavne stopnje:

  • opredelitev vseh zadevnih zainteresiranih strani;
  • po potrebi ustanovitev delovne skupine ali usmerjevalnega odbora, v katerem deluje več zainteresiranih strani;
  • opredelitev vrednosti, pravic, virov, zemljišč in ozemelj ter presojo vplivov;
  • participativno presojo vplivov – opredelitev pozitivnih in negativnih vplivov;
  • podrobno javno obveščanje o ciljih ohranjanja in razpravo o načrtovanih ukrepih. Ciljno obveščanje vseh neposredno prizadetih zainteresiranih strani;
  • razpravo o najboljših načinih in mehanizmih za izvedbo potrebnih ukrepov ter njihovo opredelitev ob upoštevanju finančnih virov, nadomestil in delitve koristi;
  • pomoč v primeru nasprotujočih si zahtevkov z uporabo ustreznih postopkov za reševanje sporov;
  • uvedbo modela participativnega spremljanja, pri katerem so od začetka vključene vse zainteresirane strani: kaj, kako, kdaj, kje se spremlja in kdo izvaja spremljanje;
  • izvajanje svetovalnih storitev.

61. Katere informacije bi bilo treba javno objaviti?

Odprt javni dostop do informacij, zlasti informacij o ciljih ohranjanja in ohranitvenih ukrepih, obveznostih, priporočilih, sporazumih, na ravni območja in nacionalni/regionalni ravni je izjemno pomemben. Lastniki in upravljavci zemljišč bi morali biti po potrebnih posvetovanjih temeljito seznanjeni z razlogi za posebne cilje ohranjanja in ohranitvene ukrepe na območjih Natura 2000 ter njihovim pomenom. Zato je priporočljivo javno objaviti podrobne opise ciljev ohranjanja in ohranitvenih ukrepov ter ustrezne informacije o lokaciji ključnih naravnih značilnosti in zadevnih ohranitvenih ukrepih. V nasprotju z nekaterimi drugimi načrti, ki lahko vsebujejo zasebne in občutljive informacije, je načrt upravljanja v okviru omrežja Natura 2000 običajno javno dostopen dokument (glej tudi vprašanje št. 23).

Sporočanje pomembnih in razumljivih informacij je ključno za izboljšanje medsebojnega razumevanja in spodbujanje dialoga med zainteresiranimi stranmi. Poleg tega je osnovni pogoj za produktivne razprave o ciljih ohranjanja in ohranitvenih ukrepih. Za dober načrt komuniciranja je treba razviti ustrezne strategije za komuniciranje in obveščanje o splošnih ciljih omrežja Natura 2000, ciljih ohranjanja in ohranitvenih ukrepih posameznih območij itd. To lahko vključuje ustanovitev delovne skupine ali odbora, v katerem deluje več zainteresiranih strani, če je to mogoče, ter razvoj preglednega postopka za sestanke in posvetovanja (okrogle mize, glasila id.). Pomembno je ustrezno obveščanje zainteresiranih strani o omejitvah, pa tudi priložnostih, ki jih ponuja omrežje Natura 2000.

62. Lastniki zemljišč pogosto težko razumejo omrežje Natura 2000. Kako to izboljšati?

Čeprav direktiva o habitatih ne vsebuje izrecnih obveznosti glede komuniciranja, je Komisija poudarila pomen komuniciranja in pojasnjevanja ciljev omrežja Natura 2000 širši javnosti in zlasti zainteresiranim stranem, ki so neposredno povezane z območjem, ter potrebo po takem komuniciranju in pojasnjevanju za upravljanje območij. Pripravila je koristne smernice v zvezi s splošnimi določbami direktiv o pticah in habitatih, pa tudi posebne smernice za določene gospodarske sektorje (glej člen 6 – Smernice za posamezne sektorje).

Na voljo je več orodij za ozaveščanje, svetovanje, povečanje lokalnih zmogljivosti za upravljanje območja Natura 2000 in razvoj participativnega postopka (glej tudi vprašanje št. 34).

Omrežje Natura 2000 in širši okvir trajnostnega razvoja

63. Kako se zahteve za ohranjanje v okviru omrežja Natura 2000 upoštevajo v širših prostorskih načrtih ter razvojnih načrtih in politikah?

Zahteve za ohranjanje v okviru omrežja Natura 2000 je treba upoštevati pri pripravi in izvajanju širših prostorskih načrtov ter razvojnih načrtov in politik. To se običajno zagotovi med pripravo takih načrtov, in sicer ob posvetovanju z ustreznimi organi, ki lahko zagotovijo koristne informacije, na podlagi katerih je mogoče predvideti in preprečiti vse morebitne vplive na navedene zahteve za ohranjanje. To je mogoče doseči na primer z ustrezno lokacijo načrtovanih dejavnosti, npr. izogibanjem najobčutljivejšim območjem itd.

Za vsak načrt, ki bo verjetno pomembno vplival na območje Natura 2000, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih morebitnih vplivov na celovitost območja glede na cilje ohranjanja območja.

S strateško presojo vplivov na okolje je zagotovljeno orodje za presojo, preprečevanje in ublažitev vseh morebitnih vplivov na zahteve za ohranjanje za območja Natura 2000, če se pri njej ustrezno upoštevajo morebitni vplivi na območja in določbe člena 6(3) direktive o habitatih v zvezi z ustrezno presojo (glej tudi vprašanji št. 39 in 43).

64. Kako direktivi o habitatih in pticah vzajemno delujeta z drugo okoljsko zakonodajo EU (okvirno direktivo o vodah, direktivo o presoji vplivov na okolje, direktivo o strateški presoji vplivov na okolje, okvirno direktivo o morski strategiji)?

Direktivi o pticah in habitatih vzajemno delujeta z drugo okoljsko zakonodajo EU, ki je prav tako namenjena doseganju dobrega ekološkega stanja sladkovodnih in morskih ekosistemov, kot sta okvirna direktiva o vodah in okvirna direktiva o morski strategiji.

Obe direktivi o naravi in okvirna direktiva o vodah so namenjene zagotavljanju zdravih vodnih ekosistemov ob sočasnem zagotavljanju ravnotežja med varstvom voda/narave in trajnostno uporabo naravnih virov. Ker izvajanje ukrepov na podlagi okvirne direktive o vodah praviloma koristi ciljem direktiv o naravi, so med njimi številne sinergije. Izdelani so bili številni dokumenti s smernicami za pomoč pri izvajanju direktiv o pticah in habitatih ter okvirne direktive o vodah po vsej Evropski uniji ter uskladitev njihovega izvajanja. Na voljo je zbirka ključnih vprašanj o povezavah med zakonodajo EU o vodah in zakonodajo EU o naravi.

Direktivi o naravi sta očitno povezani tudi z okvirno direktivo o morski strategiji, saj vse zadevajo vidike ohranjanja biotske raznovrstnosti v morskem okolju, vključno z zahtevo za doseganje dobrega stanja za elemente biotske raznovrstnosti, zajete s posamezno direktivo. Čeprav pojem dobrega okoljskega stanja iz okvirne direktive o morski strategiji ni nujno enakovreden pojmu ugodnega stanja ohranjenosti iz direktive o habitatih ali stanja populacij iz direktive o pticah, se lahko vzajemno podpirajo. Ukrepi, izvedeni na podlagi direktiv o naravi, lahko pomembno prispevajo k doseganju širših ciljev okvirne direktive o morski strategiji in obratno. Na voljo so pogosto zastavljena vprašanja o povezavah med okvirno direktivo o morski strategiji in direktivama o naravi.

Kar zadeva presojo vplivov načrtov in projektov na omrežje Natura 2000, obstajajo številne podobnosti in sinergije med ustrezno presojo (UP), ki se opravi v skladu s členom 6(3) direktive o habitatih, ter presojama, ki se opravita v skladu z direktivo o presoji vplivov na okolje oziroma direktivo o strateški presoji vplivov na okolje. Navedene presoje se pogosto opravijo skupaj v okviru integriranega postopka.

Vendar mora biti UP izrecno osredotočena na zaščitene vrste in habitatne tipe v omrežju Natura 2000, pomembne za EU. Kadar se za projekte ali načrte uporabljata direktivi o presoji vplivov na okolje ali strateški presoji vplivov na okolje, lahko presoja iz člena 6 tvori del teh presoj, čeprav bi morala biti v okoljski izjavi jasno ločena in opredeljena ali sporočena ločeno (glej tudi vprašanje št. 43).

Dodatne informacije:

Študije primerov o sinergijah med okvirno direktivo o vodah, okvirno direktivo o morski strategiji in direktivama o naravi ter Priročnik za začetnike.

65. Kako direktivi o habitatih in pticah vzajemno delujeta z drugimi politikami EU (regionalna, SKP, SRP, prometna, energetska ...)?

Direktivi o naravi različno vzajemno delujeta z drugimi politikami EU. Pri teh politikah se upoštevajo določbe o varstvu narave, ki veljajo v Evropski uniji, z njimi pa se podpira njihovo izvajanje.

Zlasti glavni skladi EU, ki podpirajo ključne politike EU (politiko o regionalnem razvoju, kohezijsko, socialno in kmetijsko politiko, politiko o razvoju podeželja ter pomorsko in ribiško politiko), vključujejo ustrezne cilje in ukrepe, ki podpirajo izvajanje in razvoj direktiv o habitatih in pticah ter omrežja Natura 2000.

Evropski strukturni in investicijski skladi (skladi ESI) v sedanjem finančnem okviru podpirajo številne tematske cilje, vključno z varstvom okolja in spodbujanjem učinkovite rabe virov. Ti tematski cilji se prenesejo v prednostne naloge, specifične za posamezne sklade ESI.

Prednostne naložbe Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Kohezijskega sklada (KS) so med drugim: varovanje in obnavljanje biotske raznovrstnosti in tal ter spodbujanje ekosistemskih storitev, tudi prek omrežja Natura 2000, in zelene infrastrukture.

Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo podpira varovanje in obnavljanje vodne biotske raznovrstnosti in ekosistemov ter vključuje več ukrepov, katerih namen je prispevati k ohranitvi vrst in habitatov, zaščitenih na podlagi direktiv o naravi, ter upravljanju, obnovitvi in spremljanju območij Natura 2000.

Prednostne naloge Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) so med drugim: obnavljanje, ohranjanje in izboljševanje ekosistemov, povezanih s kmetijstvom in gozdarstvom, s posebnim poudarkom na obnavljanju, ohranjanju in povečanju biotske raznovrstnosti, tudi na območjih Natura 2000.

V skupno kmetijsko politiko (SKP) je bila vključena vrsta določb za varovanje in izboljšanje biotske raznovrstnosti in naravnih ekosistemov, ki se imenujejo zelena komponenta, pomembni ukrepi pa so med drugim ohranjanje trajnega travinja in ekološko koristni elementi na „površinah z ekološkim pomenom“.

Tudi skupna ribiška politika (SRP) vključuje vrsto ukrepov za ohranjanje morskih ekosistemov, vključno s posebnimi določbami za določitev ukrepov upravljanja ribištva za območja Natura 2000 in druga zaščitena morska območja.

Kar zadeva prometno in energetsko politiko, se določbe o varstvu narave upoštevajo na ravni načrtovanja ter zlasti pri okoljskih presojah načrtov in programov. Poleg tega je Komisija objavila posebne smernice o prometu po celinskih plovnih poteh in omrežju Natura 2000 ter razvoju vetrne energije in omrežju Natura 2000.

Npa voljo so tudi smernice o kmetijstvu, gozdarstvu in ribogojstvu v omrežju Natura 2000 ter infrastrukturi za prenos energije in omrežju Natura 2000 (glej člen 6 – smernice za posamezne sektorje na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/management/guidance_en.htm).

66. Kakšne ekosistemske storitve zagotavljajo območja Natura 2000 družbi?

Omrežje Natura 2000 koristi družbi in gospodarstvu, ker zagotavlja različne ekosistemske storitve. Med njimi so zagotavljanje konkretnih virov, kot so voda ter trajnostno pridelani posevki in les (storitve oskrbe), ter procesi za uravnavanje kakovosti vode in zraka, preprečevanje naravnih nevarnosti, kot so poplave in erozija, in ublažitev podnebnih sprememb s shranjevanjem in sekvestracijo ogljika (storitve uravnavanja). Območja Natura 2000 zagotavljajo tudi kulturne storitve, na primer s podpiranjem rekreacije in turizma ter ohranjanjem kulturne identitete in pripadnosti kraju. Po ocenah območja Natura 2000 vsako leto privabijo med 1,2 in 2,2 milijarde obiskovalcev in ustvarijo rekreacijske koristi v vrednosti od 5 do 9 milijard EUR.

Pri nedavnih študijah, ki jih je podprla Evropska komisija, so bile ovrednotene in ocenjene skupne gospodarske koristi, ki jih zagotavlja omrežje Natura 2000. Vrednost koristi (kopenskega dela) omrežja Natura 2000 na podlagi ekstrapolacije podatkov iz obstoječih študij posameznih območij in vrednost storitev, ki jih zagotavljajo različni habitati, kaže, da bi lahko znašale med 200 in 300 milijard EUR na leto (tj. od 2 do 3 % BDP EU). To vrednost bi bilo treba obravnavati kot prvo ponazorilno oceno obsega letnih koristi, in ne kot zanesljiv in natančen rezultat.

V Evropi je približno 4,4 milijona delovnih mest in 405 milijard EUR letnega prometa neposredno odvisnih od vzdrževanja zdravih ekosistemov, od katerih je velik del v omrežju Natura 2000. Čeprav dajejo ti podatki šele prvo oceno, predhodni rezultati že kažejo, da so gospodarske koristi, ki jih zagotavlja omrežje Natura 2000, zelo ugodne v primerjavi s stroški, povezanimi z upravljanjem in varstvom tega pomembnega vira. Ti po ocenah znašajo približno 5,8 milijarde EUR na leto, kar je samo delček morebitne vrednosti omrežja za družbo.

Omrežje z varstvom območij Natura 2000 in zahtevo za ukrepe za ohranjanje izboljšuje delovanje ekosistemov, ki zagotavljajo koristi družbi in gospodarstvu.

Dodatne informacije:

Stroški in koristi omrežja Natura 2000
Družbenogospodarske koristi morskih območij omrežja Natura 2000

Right navigation