Navigacijska pot

Evropska sosedska politika

Evropska sosedska politika želi ugodnosti, ki jih imajo države članice Evropske unije, prenesti tudi na sosednje države za okrepitev stabilnosti, varnosti in blaginje vseh zadevnih držav.

Evropska sosedska politika (ENP) je oblikovana tako, da preprečuje nastanek novih ločnic med razširjeno Evropsko unijo in sosednjimi državami ter jim zagotavlja možnost sodelovanja v različnih dejavnostih Evropske unije ter obsežnejše sodelovanje na političnem, varnostnem, gospodarskem in kulturnem področju.

Cilj ambiciozne politične pobude, ki so jo začeli izvajati leta 2003, je postopno preseganje tradicionalnih trgovinskih odnosov in sodelovanje v smislu tesnejšega povezovanja med Evropsko unijo in sosednjimi državami. Na gospodarskem področju sosednjim državam zagotavlja okrepljene preferencialne trgovinske odnose, delež na notranjem trgu EU, boljše povezave z Evropsko unijo (na primer na področju energetike, prometa, telekomunikacij), možnost sodelovanja v nekaterih programih Evropske unije ter večjo finančno in tehnično pomoč.

Prednosti evropske sosedske politike

Gospodarske prednosti evropske sosedske politike so lahko zelo velike. S približevanjem Evropski uniji, zlasti na tistih ureditvenih in zakonodajnih področjih, ki so pomembna za boljši dostop na trg, bi morali zagotoviti več naložb in večjo gospodarsko rast, zlasti če približevanje spremlja tudi večja liberalizacija trgovine s storitvami in kmetijskimi proizvodi.

V primerjavi z obstoječimi okvirnimi sporazumi med Evropsko unijo in njenimi sosednjimi državami je prednost evropske sosedske politike, da se v njenem okviru spodbujajo strukturne reforme in ustrezne makroekonomske politike, vendar bo dejanski napredek še naprej odvisen od prizadevanja teh držav za reforme domače zakonodaje.

Da bi bilo izvajanje evropske sosedske politike uspešno, morajo sodelujoče sosednje države zagotoviti, da sprejete politične obveznosti spodbujajo nacionalne razvojne strategije ter upoštevajo zmogljivost nacionalnih institucij in tehnično zmogljivost, Evropska unija pa mora zagotoviti celovito in pravilno delovanje notranjega trga.

Akcijski načrti evropske sosedske politike

Akcijski načrti partnerskih držav Evropske unije so bistvo evropske sosedske politike. Ti akcijski načrti so politični dokumenti, ki določajo strateške cilje sodelovanja med Evropsko unijo in njenimi sosednjimi državami. Akcijski načrti zajemajo izčrpen seznam skupno dogovorjenih prednostnih nalog, ki jih morata izvesti sosednja država in Evropska unija. Glavna prednostna naloga je spodbujanje gospodarske rasti z boljšimi pogoji za večje trajnostne naložbe in produktivnost. Drugi cilji politike za večjo gospodarsko rast, vključeni v akcijske načrte, so:

  • doseganje in ohranjanje makroekonomske stabilnosti s preudarno monetarno in davxist in the s
  • oblikovanje okvira za finančne storitve, da se izboljša dostop do finančnih sredstev, zavarovanja in drugih finančnih storitev, pomembnih za podjetja;
  • odpravljanje upravnih, zakonodajnih in ureditvenih ovir v zvezi z ustanavljanjem in razvojem podjetij;
  • varstvo lastninskih pravic, izvrševanje pogodb in varstvo vlagateljev;
  • boljša konkurenčna politika;
  • nadaljnja liberalizacija trgovine;
  • odprava omejitev za kapitalske transakcije;
  • sprejetje institucionalnih in pravosodnih reform, vklju v zvezi z ustanavljanjem in razvojem pod
  • podpora za raziskave in razvoj ter boljša kakovost izobraževanja; in
  • boj proti korupciji.


Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve prispeva k evropski sosedski politiki s:

  • spremljanjem in analiziranjem gospodarskega in finančnega razvoja v državah evropske sosedske politike; in
  • spodbujanjem držav članic Evropske unije in njenih sosednjih držav v okviru evropske sosedske politike k stalnemu dialogu na področju gospodarstva.


Evropsko sosedsko politiko prvič obravnava Sporočilo Komisije o širši Evropi iz leta 2003 in pozneje bolj natančno strateški dokument iz maja 2004, ki vključuje predlog Evropske unije v zvezi z dejanskim načinom za tesnejše sodelovanje Evropske unije s temi državami. Poleg tega je Komisija v poročilu o izvajanju iz decembra 2006 predlagala nove načine za krepitev politike.

Evropska sosedska politika se uporablja za neposredne sosednje države Evropske unije ne glede na kopensko ali morsko mejo, tj. za Alžirijo, Armenijo, Azerbajdžan, Belorusijo, Egipt, Gruzijo, Izrael, Jordanijo, Libanon, Libijo, Moldavijo, Maroko, Palestinsko upravo, Sirijo, Tunizijo in Ukrajino. Čeprav je sosednja država Evropske unije tudi Rusija, so odnosi med Evropsko unijo in Rusijo zajeti v ločenem strateškem partnerstvu.