Navigacijska pot

Evro

Evro je enotna valuta, ki jo (zdaj) uporablja 18 držav članic Evropske unije, njihovo ozemlje skupaj pa sestavlja evroobmočje. Uvedba evra leta 1999 je bila pomemben korak v evropskem povezovanju. To je tudi eden od največjih uspehov povezovanja: približno 333 milijonov prebivalcev EU uporablja evro zdaj kot svojo valuto in izkorišča njene prednosti, ki jih bodo nekoč izkoriščali tudi prebivalci drugih držav članic EU, ko bodo te sprejele evro.

Zadnja sprememba: 14/07/2009

Euro so uvedli 1. januarja 1999, ko je postal nova uradna valuta 11 držav članic in nadomestil stare nacionalne valute, kot sta nemška marka in francoski frank, in sicer v dveh fazah. Najprej je bil uveden kot virtualna valuta za negotovinska plačila in knjigovodske namene, medtem ko so se stare valute še vedno uporabljale za gotovinska plačila in obravnavale kot „podenote“ evra. 1. januarja 2002 pa se je evro pojavil še fizično v obliki bankovcev in kovancev.

Evro ni valuta vseh držav članic EU. Dve državi (Danska in Združeno kraljestvo) sta se dogovorili za klavzulo o izvzetju, ki je vključena v Pogodbo in na podlagi katere zadevnima državama evra ni treba sprejeti, medtem ko ostale države (večina novih držav članic EU in Švedska) še niso izpolnile pogojev za sprejetje enotne valute. Ko bodo te države izpolnile pogoje, bodo nadomestile svoje nacionalne valute z evrom.

DRŽAVE, KI SO SPREJELE EVRO, IN LETO SPREJETJA

Evro ter ekonomska in monetarna unija

Vse države članice EU so del ekonomske in monetarne unije (EMU), ki jo je mogoče opredeliti kot naprednejšo stopnjo gospodarskega povezovanja na podlagi enotnega trga. Ta unija vključuje tesno usklajevanje gospodarske in davčne politike ter enotno monetarno politiko in enotno valuto evro za države, ki izpolnjujejo določene pogoje.

Države članice EU se gospodarsko in monetarno povezujejo že od začetka Unije. Ko je bila leta 1957 ustanovljena EU, so se države članice osredotočile na vzpostavitev skupnega trga. Vendar je postopno postalo jasno, da je za nadaljnji razvoj in razcvet notranjega trga potrebno tesnejše gospodarsko in monetarno sodelovanje. Kljub temu se cilj v zvezi z doseganjem popolne ekonomske in monetarne unije ter enotne valute ni poudarjal do sprejetja Maastrichtske pogodbe leta 1992 (Pogodba o Evropski uniji), v kateri so se določila osnovna pravila za njegovo uveljavitev. Ta pravila določajo cilje ekonomske in monetarne unije, pristojnosti v zvezi z njo in pogoje, ki jih morajo izpolnjevati države članice, da lahko sprejmejo evro. Ti pogoji so znani kot konvergenčna merila (ali maastrichtska merila), ki vključujejo nizko in stabilno inflacijo, stabilnost menjalnega tečaja in zdrave javne finance.

Institucije, ki upravljajo evro

S pojavom evra so postale za monetarno politiko pristojne neodvisna in novoustanovljena Evropska centralna banka (ECB) ter nacionalne centralne banke držav članic, ki so sprejele evro. Te banke so skupaj povezane v Evrosistem.

Za davčno politiko (davki in poraba) so še vedno pristojne posamezne nacionalne vlade, čeprav morajo upoštevati splošno dogovorjene predpise o javnih financah, zbranih v dokumentu Pakt stabilnosti in rasti. Še vedno so v celoti pristojne tudi za lastne strukturne politike (trge dela, pokojninske in kapitalske trge), vendar soglašajo z njihovim usklajevanjem za doseganje skupnih ciljev stabilnosti, rasti in zaposlovanja.

Uporabniki evra

Valuto evro uporablja 333 milijonov ljudi, ki živijo v 18 državah članicah evroobmočja. Prav tako ga uradno kot zakonito plačilno sredstvo ali zaradi praktičnih razlogov uporablja veliko drugih držav, kot so bližnje sosedne države in nekdanje kolonije.

Zato ni presenetljivo, da je evro hitro postal druga najpomembnejša mednarodna valuta za dolarjem in ga je v zvezi z nekaterimi vidiki (npr. vrednostjo gotovine v obtoku) celo prehitel.

Razlogi za uvedbo evra

Enotna valuta je pomembna ne le zaradi bolj enostavnega potovanja, ampak tudi v gospodarskem in političnem smislu. Okvir za upravljanje evra omogoča stabilno valuto z nizko stopnjo inflacije in nizkimi obrestnimi merami ter spodbuja zdrave javne finance. Enotna valuta prav tako logično dopolnjuje enotni trg, kar omogoča večjo učinkovitost trga. Zaradi uporabe enotne valute so cene bolj pregledne, stroškov menjave valute ni, evropsko gospodarstvo se razvija bolje, mednarodno trgovanje je lažje, EU pa ima večjo vlogo v svetu. Zaradi velikosti in trdnosti evroobmočja je evro bolje zaščiten pred zunanjimi gospodarskimi pretresi, kot so nepričakovana zvišanja cen nafte ali pretresi na deviznih trgih.

Poleg tega je evro za prebivalce EU materialni simbol evropske identitete, na katero so lahko s širitvijo evroobmočja vedno bolj ponosni, pri čemer bo njegovih prednosti zaradi širitve eroobmočja za sedanje in prihodnje države članice tega območja vedno več.

Dodatna orodja

  • Natisni 
  • Pomanjšaj besedilo 
  • Povečaj besedilo