Navigacijska pot

Konvergenca

V konvergenčnem poročilu preverijo, ali države članice izpolnjujejo potrebne pogoje za sprejetje enotne valute. Pogodba ES zahteva, da Komisija in Evropska centralna banka tako poročilo izdata vsaj enkrat na dve leti ali na zahtevo države članice EU, ki bi se želela pridružiti evroobmočju.

V poročilu preverijo, ali države članice izpolnjujejo naslednje pogoje:

  • konvergenčna merila (stabilnost cen, zdrave javne finance, stabilnost menjalnega tečaja in dolgoročne obrestne mere),
  • skladnost nacionalne zakonodaje s pravnim redom EU (veljavno zakonodajo EU), kar zadeva nacionalno centralno banko, zlasti njeno neodvisnost in neodvisnost članov organov odločanja, njene cilje ter vključitev v Evropski sistem centralnih bank.

V členu 122(2) Pogodbe ES je navedeno, da morata Evropska komisija in Evropska centralna banka vsaj enkrat na dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem (tj. države članice, ki ne spada v evroobmočje) Svetu poročati o napredku v zvezi s konvergenco.

Zdaj v evroobmočju ni 11 držav članic – Bolgarije, Češke, Danske, Estonije, Latvije, Litve, Madžarske, Poljske, Romunije, Švedske in Združenega kraljestva.

Danska in Združeno kraljestvo imata izjemen status, zato se v zvezi z njima ne bo izvajala ocena konvergence, dokler tega ne bosta zahtevala.

Konvergenčno poročilo se pripravlja od leta 1996. Na podlagi poročila Komisije in Evropskega monetarnega inštituta (predhodnika Evropske centralne banke) iz leta 1998 se je Svet odločil uvesti evro v prvotnih enajstih državah članicah.

Leta 2000 sta Komisija in Evropska centralna banka pripravili poročilo za Švedsko in Grčijo (slednja je predložila zahtevo za oceno konvergence), v katerem sta ugotovili, da je Grčija izpolnila potrebne pogoje za sprejetje enotne valute. Svet je potem odločil, da se evro v Grčiji uvede januarja 2001.

Leta 2002 so oceno konvergence izvedli le za Švedsko in ugotovili, da Švedska ne izpolnjuje pogojev.

Deset držav, ki so se Evropski uniji pridružile 1. maja 2004, je bilo prvič ocenjenih oktobra 2004. Čeprav se obdobje dveh let, ki ga določa Pogodba kot maksimalno prehodno obdobje za te države, leta 2004 še ni izteklo, se je obvezna ponovna ocena konvergence na Švedskem izkoristila kot priložnost za analizo konvergence v novih državah članicah. S poročilom je bilo ugotovljeno, da takrat nobena od 11 ocenjenih držav ne izpolnjuje potrebnih pogojev za sprejetje enotne valute.

Leta 2006 sta bila izvedena dva sklopa ocene konvergence. Konvergenčno poročilo o pripravljenosti Litve in Slovenije so pripravili na njuno željo maja 2006. Medtem ko je Slovenija izpolnjevala vsa konvergenčna merila in je bila pripravljena na sprejetje evra januarja 2007, so v poročilu za Litvo predlagali, da se njen status države članice z odstopanjem ne spremeni. Preostalih devet držav (Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Švedska) so ocenili decembra 2006. Čeprav so v poročilu ugotovili napredek v zvezi s konvergenco v več državah, nobena od njih ni izpolnjevala potrebnih pogojev za sprejetje enotne valute.

Ciper in Malta sta spomladi 2007 predložila zahtevo za ponovi pregled, na podlagi katerega bi sprejela evro leta 2008. Evropskakomisija in Evropska centralna banka sta v konvergenčnem poročilu maja 2007 ugotovili, da Ciper in Malta izpolnjujeta potrebne pogoje za sprejetje enotne valute. Zato je Svet odločil, da bosta ti državi evro uvedli 1. januarja 2008.

Naslednja redna ocena konvergence, ki bo vključila vse države članice z odstopanjem, je predvidena za leto 2008.

Dodatna orodja

  • Natisni 
  • Pomanjšaj besedilo 
  • Povečaj besedilo