Evropska komisija > EPM > Vročitev dokumentov > Švedska

Zadnja sprememba: 06-04-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Vročitev dokumentov - Švedska

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

1. Kaj pomeni pravni termin "vročitev listin" v praksi? Zakaj so potrebna posebna pravila o "vročanju listin"? 1.
2. Katere listine je treba formalno vročiti? 2.
3. Kdo je pristojen za vročitev listine? 3.
4. Na kakšen način se listina praviloma vroči v praksi? 4.
5. Kaj se zgodi v izjemnih primerih, ko osebna vročitev naslovniku ni mogoča (npr. če ga ni doma)? 5.
6. Ali obstaja pisni dokaz o opravljeni vročitvi listine naslovniku? 6.
7. Kaj se zgodi v primerih, ko naslovnik ne prejme listine ali ko je vročitev opravljena v nasprotju s predpisanimi pravili? Je ta vročitev veljavna ali mora biti opravljena ponovno. 7.
8. Ali je treba za vročitev listine plačati, in koliko? 8.

 

1. Kaj pomeni pravni termin "vročitev listin" v praksi? Zakaj so potrebna posebna pravila o "vročanju listin"?

Vročitev listin v praksi pomeni, da se listina  pošlje ali odda osebi, ki ji je namenjena, in da obstaja dokazilo, da je ta oseba pošiljko sprejela, ali da obstaja dokazilo, da je dostava potekala v skladu z zakonom. Glavni razlog za obstoj predpisov o vročitvi je potreba po zagotovitvi dokaza sodišču, da je naslovljenec prejel listino.

2. Katere listine je treba formalno vročiti?

Vročitev listin se opravlja samo, če to ukazuje predpis ali če iz predpisa  o obvestilu izhaja, da se mora izvesti vročitev listin. Sicer se vročitev opravlja samo v nujnih primerih. Primer, v katerem zakonski predpis določa dolžnost vročitve, je na primer potreba dostaviti vabilo na sodišče v zvezi s sodnim postopkom toženi stranki.

3. Kdo je pristojen za vročitev listine?

Najpogosteje je za vročitev listin pristojen urad ali sodišče. Lahko se zgodi tudi to, da urad dovoli stranki, ki je za to zaprosila, da vročitev listine zagotovi sama (vročitev listin s strani stranke). Glaven pogoj je, da se vročitev izvede brez težav.

4. Na kakšen način se listina praviloma vroči v praksi?

Najpogostejši način vročitve listin je pošiljanje pošiljk po pošti. Pismu je priloženo potrdilo o dostavi, ki ga mora naslovnik podpisati in poslati nazaj.

5. Kaj se zgodi v izjemnih primerih, ko osebna vročitev naslovniku ni mogoča (npr. če ga ni doma)?

Obstaja še nekaj načinov vročitve listin. Obstajajo tudi podrobnejši predpisi o tem, kdaj lahko izkoristite posamezni način dostave in kdaj se listina obravnava kot vročena. V sledečem seznamu so navedeni najpogostejši alternativni načini vročitve listin.

Na vrh straniNa vrh strani

Poenostavljena vročitev. Listina se pošlje po pošti na zadnji znani naslov naslovnika in najmanj en dan nato se pošlje obvestilo, da je bila listina poslana. V tem primeru ni potreben niti dokaz niti potrdilo, da je bila listina prevzeta. Poenostavljena vročitev je možna samo, če se je naslovnik strinjal s poenostavljeno vročitvijo v zvezi s sodnim ali drugim postopkom.

Telefonska vročitev. Vsebina listine se naslovljencu prebere po telefonu. Potem se listina pošlje po pošti.

Vročitev uradnih oseb. Vročitev, ki jo opravijo uradne osebe ali nekateri drugi uradniki,npr. policist ali sodni uradnik.

Nadomestna vročitev. V tem primeru listina ni predana prav naslovniku, ampak drugi osebi, npr. odrasli osebi, ki živi skupaj z naslovnikom, hišnemu lastniku ali njegovemu delodajalcu.

Listina se izobesi na vrata stanovanja. Če obstajajo razlogi, na podlagi katerih se lahko smatra, da se oseba izogiba dostavi in da ne obstaja nobena oseba, ki bi listino lahko prevzela (nadomestna dostava), se listina lahko preprosto pusti v stanovanju naslovnika ali se enostavno izobesi na vrata njegovega stanovanja.

Posebna vročitev delniški družbi. V določenih primerih se listine lahko vročijo delniški družbi, in sicer tako, da se pošljejo na registrirani sedež podjetja.

Vročitev z objavo. Zadnja rešitev je vročitev z objavo. Poteka tako, da listina ostane na voljo v pisarni urada ali sodišča. Istočasno se sporočilo o listini in njena osnovna vsebina objavi v dnevnih ali v regionalnih časopisih. Pošiljka se tudi pošlje po navadni pošti na zadnji znani naslov naslovnika.

Na vrh straniNa vrh strani

6. Ali obstaja pisni dokaz o opravljeni vročitvi listine naslovniku?

Da, ponavadi se izda potrdilo, ki ga naslovnik pri  prevzemu listine podpiše; urad ali sodišče izda potrdilo, da je bila opravljena telefonska vročitev, nadomestna vročitev ali da je bila listina izobešena na vratih stanovanja.

7. Kaj se zgodi v primerih, ko naslovnik ne prejme listine ali ko je vročitev opravljena v nasprotju s predpisanimi pravili? Je ta vročitev veljavna ali mora biti opravljena ponovno.

Na švedskih sodiščah velja neodvisno preverjanje in presoja dokazov. Če se med preiskavo ugotovi, da je oseba bila seznanjena z listino, potem je vprašanje ali je vročitev potekala po predpisih, nepomembno. Neupoštevanje predpisanega načina vročitve torej samo po sebi ne pomeni, da mora biti vročitev ponovljena. Odločilno je to, ali je naslovnik določeno listino prejel.

Če oseba, ki bi ji morala biti listina vročena, te listine ne prejme in če so bili kršeni predpisi o vročitvi, se lahko razsodba opusti, in sicer na podlagi t.i. popravilnega postopka, to je na primer na podlagi prošnje za obnovitev sodnega postopka ali na podlagi vložitve priziva proti napačni razsodbi.

8. Ali je treba za vročitev listine plačati, in koliko?

Če je vročitev listine v pristojnosti organa ali sodišča, plača stroške vročitve država. Na primer tožeči stranki ni treba plačati stroškov vročitve zaprosila za poziv tožene stranke na sodišče.

Če želite sami komu vročiti listino in se obrnete na policijski urad s prošnjo za vročitev listine drugi osebi, boste plačali takso za prošnjo v znesku 250 švedskih kron.

Nadaljnje informacije

  • Informacije o mednarodi dostavi svenska (Justitiedepartementet – Ministrstvo za pravosodje)

« Vročitev dokumentov - Splošne informacije | Švedska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 06-04-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo