Evropska komisija > EPM > Vročitev dokumentov > Italija

Zadnja sprememba: 26-06-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Vročitev dokumentov - Italija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

1. Kaj pomeni pravni izraz „vročitev listin“ v praksi? Zakaj so potrebna posebna pravila o „vročanju listin“? 1.
2. Katere listine je treba uradno vročiti? 2.
3. Kdo je pristojen za vročitev listine? 3.
4. Kako se listine ponavadi vročijo v praksi? 4.
5. Kaj se zgodi v izjemnih primerih, kadar osebna vročitev naslovniku ni mogoča (npr. ker ga ni doma)? 5.
6. Ali obstaja pisni dokaz o opravljeni vročitvi listine naslovniku? 6.
7. Kaj se zgodi, če naslovnik ne prejme listine ali če vročitev ni bila opravljena v skladu s predpisanimi pravili (npr. če je listina vročena tretji osebi)? 7.
8. Ali je treba za vročitev plačati in koliko? 8.

 

1. Kaj pomeni pravni izraz „vročitev listin“ v praksi? Zakaj so potrebna posebna pravila o „vročanju listin“?

Enostavna vročitev (člen 136 Zakona o pravdnem postopku) je dejanje, s katerim sodna pisarna obvesti stranke ali druge osebe, udeležene v sodnem postopku (tožilstvo, izvedence in druge pomočnike, priče), da so bila potrjena določena dejstva, pomembna za postopek.

Enostavna vročitev ima torej namen obveščati in ne vpliva na začetek teka rokov, ki se uporabljajo za posamezne faze postopka, razen v izjemnih primerih, ki jih določa zakon (npr. vročitev sodbe z namenom sprožitve teka roka za pritožbo).

Formalna vročitev je po drugi strani dejanje, s katerim delavec sodišča na predlog stranke ali na zahtevo tožilstva ali sodne pisarne seznani naslovnika z neko drugo listino, pri čemer mu izroči overjeno kopijo izvirnika te listine. Namen tega dejanja je torej seznaniti naslovnika z zadevno listino.

Za različne namene se lahko uporabljajo različni postopki vročanja listin (glej člene 136–151 Zakona o pravdnem postopku).

2. Katere listine je treba uradno vročiti?

Enostavna vročitev se opravi v primerih, ki jih predvideva zakon ali kadar jo odredi sodišče (zakon na primer predvideva enostavno vročitev sklepov, ki jih izda sodnik zunaj naroka po členu 176 Zakona o pravdnem postopku, ter sklepov o preložitvi narokov zaradi izostanka strank po členu 181 istega zakona).

Formalna vročitev se opravi v primerih, ki jih predvideva zakon za doseganje določenih procesnih učinkov. S formalno vročitvijo se vročajo uradne sodne listine (npr. sodba, pri kateri je dovoljen le kratek rok za pritožbo), listine sodne pisarne (obvestilo sodnega tajnika), listine, ki izhajajo iz strank v postopku (npr. sodni pozivi), in listine, ki jih izda tožilstvo (npr. pritožbe).

Na vrh straniNa vrh strani

3. Kdo je pristojen za vročitev listine?

Enostavno vročitev opravi izključno sodna pisarna.

Formalno vročitev listin opravijo delavci sodišča v skladu z natančnimi pravili o krajevni pristojnosti (prim. Zakon 1959/1229).

Zakon 1994/53 je pristojnost za opravljanje formalnih vročitev, ki je bila prvotno rezervirana izključno za delavce sodišča, razširil tudi na odvetnike, in sicer za vse listine v civilnih, upravnih in izvensodnih zadevah.

V ta namen mora biti odvetnik vpisan v imenik odvetnikov, imeti mora pooblastilo za zastopanje, dovoljenje sveta odvetniške zbornice, ki vodi imenik odvetnikov, v katerega je vpisan, ter potrdilo o registraciji, veljavno za zadevno obdobje.

Odvetnik lahko opravi formalno vročitev tako, da listino, ki jo je pred tem overil svet lokalne odvetniške zbornice, neposredno izroči naslovniku, če je naslovnik prav tako odvetnik in je vpisan v isti imenik pri lokalni odvetniški zbornici kot odvetnik, ki opravlja vročitev.

Listine se lahko vročijo tudi po pošti (najpogostejši način vročanja) v skladu s pravili, ki jih določa Zakon 1982/890, razen kadar sodni organ odredi osebno vročitev.

4. Kako se listine ponavadi vročijo v praksi?

Enostavna vročitev se opravi z „obvestilom sodne pisarne“, ki je sestavljeno iz dveh delov, od katerih se eden izroči naslovniku, drugi pa shrani v sodni pisarni.

Listina se lahko vroči v eni od dveh oblik, ki ju predvideva zakon: z neposredno osebno izročitvijo naslovniku, ki podpiše potrdilo o prejemu, ali po delavcu sodišča. V zadnjem primeru se lahko vročitev opravi osebno ali po pošti.

Na vrh straniNa vrh strani

Zakon 2005/80 (ki ratificira Zakonodajno uredbo 35 z dne 14. marca 2005) je spremenil več določb Zakona o pravdnem postopku (členi 133, 134 in 176), in sicer tako, da lahko sodna pisarna zdaj vroča obvestila o začetih pravdnih postopkih, izdanih sodbah, sklepih, ki jih izda sodišče zunaj naroka, in vseh odločitvah sodnika preiskovalca po telefaksu ali elektronski pošti, ob upoštevanju predpisov v zvezi s podpisovanjem, prenosom in sprejemanjem listin po elektronski poti ali s pomočjo tehnologij za prenos komunikacij na daljavo (Predsedniška uredba 2000/445 in njene poznejše spremembe). V ta namen mora odvetnik toženca v prvi listini, ki jo predloži v zvezi s pravdnim postopkom, navesti številko telefaksa ali elektronski naslov, na katero oziroma katerega želi prejeti obvestila.

Uporabo računalniško podprtih tehnologij za obveščanje o listinah (in njihovo vročanje) v civilnih postopkih v splošnem ureja Predsedniška uredba 2001/123.

Formalna vročitev se opravi na predlog stranke ali na zahtevo tožilstva; kadar ima stranka zakonitega zastopnika, mora predlog vložiti slednji.

Formalna vročitev vedno vključuje izročitev overjene kopije izvirnika, pri čemer se uporabljata dva osnovna načina izročitve: 1) neposredna osebna vročitev in 2) vročitev po pošti, razen kadar sodni organ ali stranka, ki je vložila predlog, zahteva osebno vročitev. Sodišče lahko glede na posamezen primer določi posebne oblike vročitve (npr. po telegrafu); prav tako lahko odredi vročitev z javno objavo, če so običajni načini vročanja zaradi velikega števila naslovnikov znatno oteženi.

Na vrh straniNa vrh strani

Osebna vročitev se opravi podnevi v času, določenem v členu 147 Zakona o pravdnem postopku, in sicer tako, da se overjena kopija izvirnika izroči naslovniku, pri čemer delavec sodišča, ki opravlja vročitev, potrdi vročitev z vpisom zaznamka v izvirnik in kopijo.

Vročitev po pošti se opravi tako, da se naslovniku pošlje priporočeno pismo s povratnico, kakor določa Zakon 1982/890.

Predsedniška uredba 2001/123 predvideva prenos po elektronski poti kot način izvršitve izročitve (zahteva po vročitvi, izvršitev vročitve, dokazilo delavca sodišča stranki, da je bila podpisana listina vročena, z digitalnim podpisom potrdila o vročitvi), vendar lahko delavec sodišča listino še vedno vroči na običajne načine, če so pri elektronskem prenosu težave.

Za prenos procesnih listin med odvetniki iste stranke se lahko uporabijo telekomunikacijska sredstva, če imajo ti odvetniki pooblastilo za zastopanje in so izpolnjeni vsi drugi pogoji, ki jih določa Zakon 1993/183.

Postopki v zvezi z družbami. V postopkih v zvezi z družbami in finančnimi posredniki, vključno z bankami in kreditnimi institucijami, se lahko vse vročitve opravijo ne le na običajne načine po členu 136 et. seq. Zakona o pravdnem postopku, temveč tudi:

  1. po telefaksu,
  2. po elektronski pošti,
  3. z neposredno izmenjavo med zakonitimi zastopniki s podpisi na izvirniku, ki potrjujejo prejem, tudi s strani osebja, zaposlenega v odvetniških pisarnah.

Prenos po telefaksu ali elektronski pošti se mora opraviti skladno s predpisi o podpisovanju in prenosu računalniško obdelanih listin, ki se prenašajo po elektronski poti (glej Zakonodajno uredbo 2004/5).

Na vrh straniNa vrh strani

5. Kaj se zgodi v izjemnih primerih, kadar osebna vročitev naslovniku ni mogoča (npr. ker ga ni doma)?

A) Formalna vročitev z neposredno osebno izročitvijo
  1. Delavec sodišča si vedno najprej prizadeva listine izročiti osebno v roke naslovniku; ponavadi gre na naslovnikov dom ali, če to ni mogoče, na kako drugo mesto, kjer bi lahko našel naslovnika, vendar vedno v mejah svoje krajevne pristojnosti; odklonitev sprejetja kopije listine se šteje za izročitev osebno v roke (člen 138 Zakona o pravdnem postopku).
  2. Če vročitev na opisani način ni mogoča, se lahko vročitev opravi na naslednji način: a) kopija listine se izroči v okolišu, kjer prebiva naslovnik, in sicer (v naslednjem vrstnem redu) v stanovanju, kjer prebiva, ali v prostoru, kjer ima pisarno ali opravlja gospodarsko ali trgovsko dejavnost, članu njegove družine ali osebi, zaposleni v njegovi pisarni ali podjetju, vendar ne mladoletnim osebam, mlajšim od 14 let, ali osebam, ki so očitno opravilno nesposobne; b) kadar navedene osebe niso navzoče, se kopija izroči vratarju ali hišniku zgradbe, v kateri ima naslovnik svoje stanovanje, pisarno ali podjetje; c) če ni vratarja ali hišnika, se kopija izroči tistemu sosedu, ki jo sprejme; vratar/hišnik ali sosed mora nato podpisati potrdilo o prejemu, delavec sodišča pa s priporočenim pismom obvesti naslovnika, da je bila vročitev opravljena (člen 139 Zakona o pravdnem postopku).
  3. Če naslovnika ni mogoče najti (tudi v primeru začasne odsotnosti) ali je ta opravilno nesposoben ali če zgoraj navedene osebe odklonijo sprejetje, se mora vročitev opraviti po naslednjem postopku: a) kopija listine se deponira v občinski hiši; b) obvestilo o deponiranju se pritrdi na vrata naslovnikovega stanovanja, pisarne ali delovnega mesta; c) naslovniku se pošlje priporočeno pismo s povratnico, v katerem se obvesti, da je bila listina deponirana v občinski hiši (člen 140 Zakona o pravdnem postopku);
  4. Če naslovnikovo običajno prebivališče, začasno prebivališče in trajno prebivališče niso znana, se vročitev opravi tako, da se kopija listine deponira v občinski hiši kraja njegovega zadnjega prebivališča ali, če to ni znano, v občinski hiši njegovega rojstnega kraja. Če tudi ti kraji niso znani, se kopija pošlje tožilstvu (člen 143 Zakona o pravdnem postopku).
B) Formalna vročitev po pošti
  1. Kadar se vročitev opravi po pošti, delavec sodišča to evidentira, pri čemer navede pošto, ki ji je bila listina oddana. Pošta mora listino izročiti osebno naslovniku, vročitev pa se šteje za opravljeno, čeprav naslovnik odkloni sprejetje.
  2. Če je naslovnik začasno odsoten, se listina izroči osebam, navedenim v členu 7 Zakona 1982/890.
  3. Če so te osebe odsotne ali niso primerne za sprejetje listine ali odklonijo sprejetje, se listina pusti na pošti, poštno osebje pa na vhodnih vratih obesi obvestilo oziroma ga vloži v poštni predal za zadevni naslov; naslovniku se prav tako pošlje obvestilo po priporočeni pošti s povratnico.

V zvezi s tem vprašanjem je Ustavno sodišče razsodilo (zadeva 346 iz leta 1998), da je člen 8 Zakona 1982/90 neustaven, in sicer v delu, ki določa, da je treba listino po izteku desetih dni od datuma deponiranja vrniti pošiljatelju in da se vročitev po izteku tega roka šteje za opravljeno.

Na vrh straniNa vrh strani

Po vstopu v pravdo postane tožilec naslovnik za vročanje vseh sodnih pisanj; prav tako je treba tožilcu vročiti sodbo z namenom začetka teka roka za pritožbe (člena 170 in 285 Zakona o pravdnem postopku).

Posebne oblike formalne vročitve
  • Vročitev v tujini se opravi na podlagi mednarodnih konvencij in, samo kadar teh ni ali jih ni mogoče uporabiti, na podlagi člena 142 Zakona o pravdnem postopku (listina se pošlje naslovniku po pošti, ena kopija pa se pošlje tožilstvu, ki poskrbi za njeno posredovanje ministrstvu za zunanje zadeve, ki jo bo nato izročilo naslovniku). Pri formalnem in enostavnem vročanju sodnih in izvensodnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah EU (razen na Danskem) se uporablja Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000.
  • Kadar je določen naslov za vročitev, se lahko listine vročijo na tem naslovu, razen če oseba, ki naj se ji vroči listina, umre, se preseli ali preneha opravljati svojo funkcijo; ta oblika vročitve je obvezna, če je naslov vročitve določen v pogodbi in so stranke svoj namen izrecno izjavile (člen 141 Zakona o pravdnem postopku).
  • Posebna pravila so predvidena za vročanje aktivnim vojaškim osebam (člen 146 Zakona o pravdnem postopku).
  • Pri vročanju pravnim osebam (npr. gospodarskim družbam) ali kolektivnim subjektom, ki nimajo statusa pravne osebe (družabništva, društva), se kopija listine izroči predstavniku ali drugim osebam, navedenim v členu 145 Zakona o pravdnem postopku, na sedežu gospodarske družbe ali drugega subjekta ali, če sedeža ni, fizični osebi, ki je v ustanovni listini navedena kot pravni zastopnik, v skladu z običajnimi oblikami, določenimi v členih 138 et seq. Zakona o pravdnem postopku.
  • Vročitev organom državne uprave se opravi v uradu državnega pravobranilstva za okrožje, v katerem ima sedež sodni organ, ki je pristojen za zadevni primer (člen 11 Enotnega zakona 1933/1611). Če državno upravo pravno zastopa odvetnik iz zasebnega sektorja ali eden od njenih lastnih državnih uradnikov (npr. v nekaterih postopkih pred mirovnim sodnikom), se vročitev opravi po običajnih pravilih.

6. Ali obstaja pisni dokaz o opravljeni vročitvi listine naslovniku?

Pri formalni vročitvi z osebno izročitvijo mora delavec sodišča svoje dejanje evidentirati tako, da na izvirniku in kopiji zadevne listine naredi zaznamek, v katerem navede način in kraj vročitve (oseba in status), čas, odklonitev (če je do nje prišlo) sprejetja kopije ali podpisa izvirnika, opravljena poizvedovanja, razloge, zakaj vročitev ni uspela, in informacije, zbrane na naslovnikovi lokaciji.

Na vrh straniNa vrh strani

Poleg tega v primeru vročitve po pošti za dokumentarno dokazilo o vročitvi veljata poročilo delavca sodišča in vrnjeno potrdilo o prejemu z zaznamkom pošte, ki je opravila izročitev.

Poročilo delavca sodišča je uradna listina, v kateri so verodostojno zapisana (razen če se izkaže, da gre za ponaredek) opravljena poizvedovanja, dejstva, ki so se zgodila v navzočnosti delavca sodišča, in izjave, ki so mu bile podane; dokler ni dokazano drugače, velja za verodostojno dokazilo drugih okoliščin, ki jih delavec sodišča ni ugotovil sam neposredno (npr. status družinskega člana ali gospodinjskega osebja osebe, ki je sprejela listino).

Pri vročitvi po elektronski poti delavec sodišča vročeno listino vrne po elektronski poti in ji priloži potrdilo, ki ga overi s svojim digitalnim podpisom.

Pri enostavni vročitvi se opravljena vročitev dokaže s potrdilom o prejemu, ki ga podpiše naslovnik, ali poročilom delavca sodišča, pri čemer je treba v primeru vročitve po pošti dodati potrdilo o prejemu priporočenega pisma.

Pri vročitvi po elektronski poti ali elektronski pošti za dokazilo o opravljeni vročitvi velja potrdilo o izročitvi z računalniško zabeleženim digitalnim podpisom.

7. Kaj se zgodi, če naslovnik ne prejme listine ali če vročitev ni bila opravljena v skladu s predpisanimi pravili (npr. če je listina vročena tretji osebi)?

Vročitev se šteje za opravljeno, če je bila kopija listine izročena v primerni obliki (načelo prejema ali seznanjenosti v skladu z zakonom); dejstvo, da je bil naslovnik dejansko seznanjen z vsebino listine oziroma je bil z njo seznanjen na kak drug način ali po kaki drugi poti, je zato povsem nepomembno.

Na vrh straniNa vrh strani

Neobstoj in ničnost vročitve

Formalna vročitev ni bila opravljena, če listina ni izročena naslovniku ali je izročena na mestu ali osebi, ki ni povezan(-a) z naslovnikom.

Formalna vročitev je nična, če niso upoštevane zakonske določbe v zvezi z osebo, ki ji je treba izročiti kopijo, če obstaja dejanska negotovost glede osebe, ki ji je bila opravljena vročitev, ali glede datuma vročitve ali če so bile kršene določbe o pooblastilih delavca sodišča.

To razlikovanje je pomembno, saj se lahko popravi le vročitev, ki je nična, ne pa tudi vročitev, ki ne obstaja zaradi pravnih ali praktičnih razlogov.

Ničnost vročitve je mogoče odpraviti z učinkom ab initio, če je ponovni poskus uspešen ali če je postavljeni cilj vseeno dosežen. Na primer, če naslovnik vstopi v pravdo z namenom svoje obrambe, se ničnost vročitve sodnega poziva samodejno odpravi.

Tudi enostavna vročitev je lahko neobstoječa ali nična. Na podlagi sodne prakse velja, da vročitev ni veljavna, kadar so sodne listine eni od strank vročene z izročitvijo listine sodne pisarne osebi, ki je zakoniti zastopnik stranke ni ustrezno pooblastil za sprejetje.

Če se sodna pisarna odloči, da bo izročitev listine opravila prek delavca sodišča, je zaradi morebitne ničnosti vročitve nično tudi obveščanje. Obveščanje se lahko veljavno opravi v enakih oblikah, če dejansko izhaja iz sodne pisarne in je jasno razvidno, da je bila listina izročena naslovniku in na kateri datum.

8. Ali je treba za vročitev plačati in koliko?

Stranke, ki zahtevajo formalno vročitev, morajo delavcu sodišča vnaprej plačati takse in potne stroške ali stroške dostave listin, ki so predmet vročitve (Enotni zakon 2002/115 o stroških v sodnih postopkih).

Na vrh straniNa vrh strani

Takse se plačajo na podlagi lestvice, ki jo določa zakon, in se spreminjajo glede na število naslovnikov (od 2,58 EUR za dva naslovnika do 12,39 EUR za nadaljnjih šest naslovnikov).

Potni stroški se plačajo na podlagi lestvice, ki jo določa zakon, in se po progresivni lestvici spreminjajo glede na razdaljo v kilometrih, ki jo bo treba opraviti; pri tem gre za razmeroma majhne zneske (za razdalje, daljše od 18 km, je treba plačati 3,06 EUR, z dodatnim plačilom 0,65 EUR za dodatnih 6 km ali del poti, dolg najmanj 3 km). Znesek taks in potnih stroškov je za polovico višji pri nujnih listinah, ki se izročijo v istem dnevu ali takoj naslednji dan.

Pri formalni vročitvi, ki jo zahtevajo sodni organi (tj. tožilstvo ali sodna pisarna), mora prva stranka, ki sproži postopek, vnaprej plačati potne stroške ali stroške dostave listin in sicer po standardni tarifi, določeni v tabeli v Prilogi 1 Enotnega zakona 2002/115 (2,46 EUR za vse postopke, razen pri nekaterih izjemah, kjer pa je znesek višji le za nekaj eurov).

Pri enostavni vročitvi, ki jo neposredno opravi sodna pisarna tako, da listino pisarne pošlje naslovniku ali njegovemu zakonitem zastopniku, ni posebnih stroškov, ki bi jih bilo treba plačati.

Če je stranka upravičena do pravne pomoči, se takse in potni stroški delavca sodišča ter vsi stroški v zvezi z vročitvijo vnaprej plačajo iz državne blagajne ali se knjižijo v njeno breme.

Pri delovnih in socialnih sporih je predvidena oprostitev plačila vseh stroškov in taks v zvezi z opravili in dejanji delavca sodišča (člen 10 Zakona 1973/533 ter člena 30 in 32 Enotnega zakona 2002/115). Podobna oprostitev velja tudi pri postopkih v zvezi s posvojitvijo mladoletnih oseb (Zakon 1983/184).

« Vročitev dokumentov - Splošne informacije | Italija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 26-06-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo