Evropska komisija > EPM > Vročitev dokumentov > Nemčija

Zadnja sprememba: 14-06-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Vročitev dokumentov - Nemčija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

1. Kaj pomeni pravni termin „vročitev listin“ v praksi? Zakaj so potrebna posebna pravila o vročitvi listin? 1.
2. Katere listine je potrebno formalno vročiti? 2.
3. Kdo je pristojen za vročitev listine? 3.
4. Na kakšen način se listina praviloma vroči v praksi? 4.
5. Kaj se zgodi v izjemnih primerih, ko osebna vročitev naslovniku ni mogoča (npr. če ga ni doma)? 5.
6. Ali obstoji pisni dokaz o opravljeni vročitvi listine posamezniku? 6.
7. Kaj se zgodi v primerih, ko naslovnik ne prejme listine, ki bi mu morala biti vročena, ali ko vročitev ni opravljena v skladu s predpisanimi pravili (npr. če je listina vročena tretji osebi)? 7.
8. Ali je potrebno plačati za vročitev listine in koliko? 8.

 

1. Kaj pomeni pravni termin „vročitev listin“ v praksi? Zakaj so potrebna posebna pravila o vročitvi listin?

„Vročitev“ pomeni priglasitev pisnih izjav in sklepov, ki mora biti opravljena in potrjena v zakonsko predpisani obliki. Priglasitev pomeni omogočanje seznanitve. Vročitev pomaga pri zagotavljanju zakonitega in nepristranskega postopka.

Namen vročitve je zagotoviti, da se naslovnik dejansko seznani s procesnimi ukrepi, ali vsaj omogočiti povsem neovirano seznanitev. Namen vročitve kakršne koli listine je torej sporočiti njeno vsebino. Sama seznanitev z njo pa je prepuščena naslovniku.

Stranki, ki ureja vročitev, mora imeti možnost, da dokaže datum dostave listine naslovniku ter način dostave. To je potrebno zaradi pravne varnosti.

2. Katere listine je potrebno formalno vročiti?

O tem, katere listine je treba vročiti formalno, ni nikakršnega dokončnega zakonskega predpisa.

Listine je treba vročiti avtomatično, kadar je vročitev teh listin predpisana z zakonom ali kadar jo odredi sodišče (Oddelek 166(2) nemških Pravil civilnega postopka – Zivilprozessordnung – ZPO).

Vročitev na pobudo strank se opravi, kadar je takšna vročitev predpisana z zakonom, kot v primeru odvzema prostosti, začasne sodne prepovedi, sklepa o rubežu ali naloga za prenos (Oddelek 191 ZPO).

Formalna vročitev je obvezna, kadar je primerna ali potrebna zaradi pravne varnosti, na primer, kadar se zgolj s priglasitvijo lahko ugotovijo pravice ali začnejo teči časovni roki. Odredbe ali sodbe sodišča, ki jih je mogoče izpodbijati s takojšnjo pritožbo so torej primeri listin, ki jih je treba po zakonu vročiti.

Na vrh straniNa vrh strani

3. Kdo je pristojen za vročitev listine?

Razlikovati je treba med uradno vročitvijo in vročitvijo na pobudo strank.

Uradno vročitev načeloma opravi sodni tajnik sodne pisarne sodišča, kjer so postopki že in še vedno v obravnavi (Oddelek 168(1) ZPO). Sodni tajnik lahko izbere način vročitve v skladu s svojo lastno presojo.

Na voljo ima naslednje možnosti:

  • Listine lahko, na primer, vroči odvetniku in zahteva potrdilo o prejemu (Oddelek 174 ZPO).
  • Vročitev naslovniku ali njegovemu zakonitemu zastopniku lahko opravi tako, da listino pošlje pristojnemu uradu (Oddelek 173 ZPO).
  • Za vročitev lahko zadolži poštno službo, ki je v podpogodbenem razmerju. Posebna oblika vročitve, ki jo lahko pri tem izbere, je vročitev na podlagi priporočenega pisma s potrdilom o prejemu (Oddelek 175 ZPO).
  • Za vročitev lahko zadolži sodnega uradnika.

V številnih z zakonom predvidenih primerih je sodnik odgovoren za pripravo vročitve, na primer, kadar je treba vročitev opraviti v tujini (Oddelek 183, 184) ali kadar gre za javno službo (Oddelek 186, 187).

Vročitev na pobudo strank načeloma opravi sodni uradnik. Sodni uradnik za to dobi navodila bodisi neposredno od stranke bodisi na podlagi dogovora s sodno pisarno sodišča, ki rešuje postopkovna vprašanja (Oddelek 192).

Sodni uradnik lahko v svojem imenu za vročitev zadolži poštno službo (Oddelek 194).

4. Na kakšen način se listina praviloma vroči v praksi?

Vrsta vročitve, ki se uporablja najpogosteje, je uradna vročitev. Običajno jo opravijo poštne službe.

Na vrh straniNa vrh strani

Za ta namen sodni tajnik za vročitev zadolži poštno službo, ki mora listino, ki jo je treba vročiti, oddati v zapečateni ovojnici in s pripravljenim potrdilom o vročitvi (Oddelek 176 ZPO). Poštni uslužbenec nato opravi vročitev. Prednost imajo neposredne vročitve naslovnikom listin, kar z drugimi besedami pomeni, da je treba listino izročiti naslovniku osebno. Takšno dostavo se lahko opravi kjer koli in se je ne uporablja za nikakršno posebno mesto (Oddelek 177 ZPO).

V zgornjem primeru je naslovnik oseba, ki ji je listina namenjena, njen pravni zastopnik (Oddelek 170 ZPO) ali njen pooblaščeni zastopnik (Oddelek 171 ZPO).

Po opravljeni vročitvi poštni uslužbenec izpolni potrdilo o vročitvi in ga takoj pošlje nazaj v sodno pisarno sodišča kot dokazilo o vročitvi.

Če stranko zastopa odvetnik, se listina običajno vroči odvetniku ter se zahteva potrdilo o prejemu (Oddelek 171, 174 ZPO). Ko prejme listino, odvetnik pošlje podpisano potrdilo o prejemu na sodišče.

Če obe stranki zastopa odvetnik, lahko listine vročita drug drugemu (Oddelek 195 ZPO). To velja tudi za listine, ki jih je treba vročiti uradno, razen če je treba nasprotno stranko hkrati obvestiti tudi o odločbi sodišča. Listina mora vsebovati izjavo o opravljeni vročitvi med odvetnikoma. Tudi v tem primeru se vročitev dokaže s potrdilom o prejemu, ki je opremljeno z datumom in podpisom.

5. Kaj se zgodi v izjemnih primerih, ko osebna vročitev naslovniku ni mogoča (npr. če ga ni doma)?

Kadar vročitev neposredno naslovniku ni mogoča, se lahko opravi „nadomestna vročitev“.

Na vrh straniNa vrh strani

5.1.

Prva možnost je nadomestna vročitev na kraju stalnega prebivališča, na delovnem mestu in ustanovah (Oddelek 178 ZPO). V skladu s tem je mogoče nadomestno vročitev opraviti, če osebe, ki ji je treba listino vročiti, ni na kraju stalnega prebivališča, na delovnem mestu ali v občinski ustanovi, v kateri živi.

Nadomestna vročitev se opravi tako, da se listina izroči eni izmed naslednjih oseb:

  • polnoletnemu družinskemu članu, osebi, ki je zaposlena pri družini, ali polnoletni osebi s stalnim prebivališčem na kraju prebivališča naslovnika.
  • zaposleni osebi na delovnem mestu naslovnika.
  • vodji ali za ta namen pooblaščenemu zastopniku v ustanovah.

Vendar pa takšne nadomestne vročitve ni mogoče opraviti, če so zgoraj navedene osebe vpletene v postopek kot nasprotne stranke osebi, ki ji je treba vročiti listino.

5.2.

Če nadomestne vročitve ni bilo mogoče opraviti na kraju stalnega prebivališča ali na delovnem mestu, je to mogoče storiti tako, da se listine pusti v poštnem nabiralniku (Oddelek 180 ZPO). Poštni nabiralnik, v katerega se listina vstavi, je poštni nabiralnik, ki pripada zadevnemu stalnemu prebivališču ali delovnemu mestu.

5.3.

Če nadomestne vročitve v ustanovi, v kateri naslovnik živi, ni bilo mogoče opraviti, in če ni bilo mogoče pustiti listine v poštnem nabiralniku, je mogoče nadomestno vročitev opraviti tako, da se listina, ki jo je treba vročiti, odda v hrambo (Oddelek 181 ZPO).

Listina se lahko odda v hrambo bodisi v sodni pisarni okrožnega sodišča, v čigar pristojnosti se kraj vročitve nahaja, ali, če je bila za vročitev zadolžena poštna služba, v kraju vročitve, ki ga določi poštna služba.

Na vrh straniNa vrh strani

Naslovnik mora biti pisno obveščen o oddaji listine v hrambo, in sicer na način, ki je običajen za navadna pisma. Če to ni mogoče, se obvestilo pritrdi na vrata stalnega prebivališča, delovnega mesta ali ustanove.

Listina, ki je oddana v hrambo, mora biti na voljo za prevzem tri mesece, nato pa se jo, v kolikor ni bila prevzeta, vrne pošiljatelju. 

5.4.

Če je naslovnik doma, vendar ne želi sprejeti listine, je treba razlikovati med naslednjimi okoliščinami:

  • Če je odklonitev sprejema listine pravno utemeljena, je treba vročitev opraviti še enkrat na veljaven način. Odklonitev je, na primer, pravno utemeljena v primeru napačnega naslova ali če naslovnik ni točno naveden.
  • Če odklonitev sprejema listine ni pravno utemeljena, je treba listino pustiti na kraju stalnega prebivališča ali na delovnem mestu. Če naslovnik nima stalnega prebivališča ali delovnega mesta, se listina vrne pošiljatelju (Oddelek 179 ZPO)

Nadomestna storitev je veljavna, kadar je opravljena: vročitev je fiktivna. Listina velja za vročeno, ko je dana pisna izjava. Zatorej je nepomembno, ali naslovnik dejansko sprejme listino. Prav tako je nepomembno, ali je seznanjen z obstojem listine ali ne.

6. Ali obstoji pisni dokaz o opravljeni vročitvi listine posamezniku?

Da. Sestaviti je treba potrdilo, ki je izdelano za ta namen, in ga nemudoma poslati nazaj v sodno pisarno (Oddelek 182 ZPO) kot dokaz o vročitvi. To potrdilo vsebuje vse podrobnosti, ki so potrebne kot dokaz o vročitvi, zlasti:
  • podrobnosti o osebi, ki ji je treba listino vročiti,
  • podrobnosti o osebi, ki ji je bila listina dostavljena,
  • kraj, datum in tudi, kadar tako odloči sodišče, čas vročitve,
  • polno ime in podpis osebe, ki je opravila vročitev, in, če je potrebno, podrobnosti o službi, ki je bila zadolžena za vročitev, ali o javnemu organu, ki je bilo zanjo zaprošeno.

Če je vročitev opravljena na pobudo strank, je treba potrdilo o vročitvi poslati stranki, v imenu katere je bila vročitev opravljena (Oddelek 193(3) ZPO).

Na vrh straniNa vrh strani

V primeru nadomestne vročitve velja več posebnosti: razlog za nadomestno vročitev mora biti v tem primeru vedno obrazložen v potrdilu. Če je nadomestna vročitev opravljena tako, da je bila listina oddana v hrambo, je treba v potrdilu navesti način oddaje pisnega obvestila o oddaji listine v hrambo. Če je bil sprejem listine odklonjen v nasprotju z zakonom, je treba v potrdilu navesti, kdo je odklonil sprejem in ali je pismo ostalo na kraju vročitve oziroma ali je bilo vrnjeno pošiljatelju.

V nekaterih primerih, predpisanih z zakonom, ni potrebno nikakršno potrdilo o vročitvi:

  • V primeru vročitve listine pristojnemu uradu sodišča dokaz o opravljeni vročitvi predstavlja zaznamek, ki se ga naredi v sodnih spisih in na vročeni listini (Oddelek 173, drugi stavek, ZPO).
  • Če je listina vročena odvetniku, kot dokaz zadostuje potrdilo o prejemu (Oddelek 174(1) in (4) ZPO).
  • Če se vročitev opravi s priporočenim pismom, ki mu je priloženo potrdilo o prejemu, kot dokaz zadostuje potrdilo o prejemu (Oddelek 175, drugi stavek, ZPO).
  • Isto velja, če je bila vročitev opravljena v tujini s priporočenim pismom, ki mu je priloženo potrdilo o prejemu (Oddelek 183(1) (1), Oddelek 183(2), prvi stavek, ZPO).
  • Če je bila vročitev opravljena v tujini s pomočjo javnih organov tuje države ali konzularnega predstavnika nemške zvezne vlade ali zunanjega ministrstva, se vročitev dokaže s potrdilom javnega organa, ki je bil zaprošen za pomoč (Oddelek 183(1) (2), (3), Oddelek 183(2), drugi stavek, ZPO).

7. Kaj se zgodi v primerih, ko naslovnik ne prejme listine, ki bi mu morala biti vročena, ali ko vročitev ni opravljena v skladu s predpisanimi pravili (npr. če je listina vročena tretji osebi)?

7.1.

Vročitev, ki je opravljena drugače, kot je predpisano z zakonom, je v načelu neveljavna, če so bile kršene pomembne določbe.

Na vrh straniNa vrh strani

Zakonodaja dopušča izjeme k temu načelu, ki upoštevajo namen vročitve, in sicer zagotovitev dokaza o tem, ali in kdaj je prejemnik prejel listine, ki mu jih je bilo treba vročiti.

Kršitev zakona je možno odpraviti le tako, da listina dejansko pride v roke naslovniku. V tem primeru se šteje, da je bila listina vročen v navedenem času (Oddelek 189 ZPO).

Kršitev določb o vročitvi se odpravi z veljavnostjo za nazaj, kar ni diskrecijska pravica sodišča. Do odprave kršitve pride tudi, če vročitev sproži zakoniti rok, t.j. rok, ki ga ni mogoče spreminjati.

7.2.

Če naslovnik ne sprejme listine, ki mu mora biti vročena, je treba ločevati med naslednjimi okoliščinami:

  • Če je vročitev opravljena v nasprotju s temeljnimi določbami, možnost odprave kršitev preneha veljati. Vročitev je tako neveljavna in jo je treba ponovno opraviti.
  • Če je bila vročitev opravljena v skladu z zakonskimi določbami, se šteje, da je bilo podano uradno obvestilo. To izhaja iz določb o nadomestni vročitvi. Vendar pa nekrivdno pomanjkanje vednosti o vročitvi omogoča povrnitev na predhodni položaj na podlagi Oddelkov 230 et seq. ZPO.

8. Ali je potrebno plačati za vročitev listine in koliko?

Ločevati je treba med uradno vročitvijo in vročitvijo na pobudo strank.

V primeru uradne vročitve načeloma veljajo skupni poštni stroški v zvezi z vročitvijo s potrdilom o vročitvi ali priporočenim pismom s potrdilom o prejemu. Kadar vročitev opravijo sodni uradniki, znaša pristojbina 7,50 EUR za vsako vročitev namesto dejanskega stroška.

Vročitev na pobudo strank opravi sodni izvršitelj. Sodni izvršitelj zaračuna pristojbino v višini 2,50 EUR za izvedbo vročitve po pošti. V to so vključeni stroški, ki nastanejo pri pripravi potrebnih kopij, in poštni stroški. Če je za namen vročitve treba potrditi dostavo listine sodnemu izvršitelju, se določi posebna pavšalna pristojbina. Ta za prvih petdeset strani znaša 0,50 EUR, za vsako naslednjo stran pa dodatnih 0,15 EUR.

Če vročitev opravi sodni izvršitelj osebno, znaša pristojbina 7,50 EUR. V tem primeru je treba izvršitelju poravnati tudi potne stroške med 2,50 EUR in 10,00 EUR, odvisno od razdalje, ki jo mora opraviti, da bi prišel do naslovnika.

« Vročitev dokumentov - Splošne informacije | Nemčija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 14-06-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo