Evropska komisija > EPM > Starševska odgovornost > Italija

Zadnja sprememba: 08-11-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Starševska odgovornost - Italija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


Zadnjo posodobitev besedila najdete na italiano
 

KAZALO

1. Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti? 1.
2. Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka? 2.
3. Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo? 3.
4. Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta? 4.
5. Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč? 5.
6. Katera alternativna sredstva za reševanje spora zunaj sodišča so na voljo staršema, kadar se ta ne moreta sporazumeti o starševski odgovornosti? 6.
7. O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču? 7.
8. Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev? 8.
9. Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi? 9.
10. Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi? 10.
11. Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek? 11.
12. Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka? 12.
13. Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti? 13.
14. V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja? 14.
15. Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v Italiji? 15.
16. Pri katerem sodišču v Italiji je treba vložiti predlog za izpodbijanje odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se pri tem uporablja? 16.
17. Katero pravo se uporablja v postopkih starševske odgovornosti, kadar otrok ali stranki ne prebivata v Italiji ali imata različno državljanstvo? 17.

 

1. Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Starševska odgovornost zajema vse pravice in obveznosti do otroka, ki jih zakon podeljuje staršem, ti pa jih morajo uresničevati in izpolnjevati le v korist otroka.

Starši, ki imajo starševsko odgovornost do otroka, morajo sprejemati odločitve v zvezi z njegovo blaginjo, vzgojo in izobraževanjem. Poleg tega so zakoniti zastopniki rojenega ali nerojenega otroka in lahko sklepajo dogovore v zvezi z njim ter ga zastopajo na sodišču. Odgovorni so za upravljanje običajnih finančnih zadev mladoletnika, čeprav lahko v izjemnih primerih skrbniško sodišče odredi drugače. Razen če zakon določa drugače, so nosilci časovno omejenih stvarnih pravic na otrokovem premoženju.

Ne glede na to starševska odgovornost vključuje preživljanje, vzgojo in izobraževanje otrok.

2. Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Oba od staršev imata starševsko odgovornost do otroka ter jo morata do polnoletnosti ali osamosvojitve otroka izvrševati skupaj in sporazumno. Če se ne strinjata o najpomembnejših vprašanjih, lahko eden od staršev vloži vlogo pri družinskem sodišču, ki dodeli odgovornost tistemu od staršev, za katerega meni, da lahko v zadevnem primeru najprimerneje zavaruje interese otroka.

Biološka starša sta odgovorna za otroka, če sta ga priznala in živita skupaj. Če ne živita skupaj, je za otroka odgovoren tisti od staršev, s katerim otrok živi, če pa otrok ne živi z nobenim od njiju, je zanj odgovoren tisti, ki je prvi priznal otroka.

Na vrh straniNa vrh strani

V vsakem primeru tisti od staršev, ki nima starševske odgovornosti, ohrani pravico do nadzora nad vzgojo in izobraževanjem otroka ter njegovimi življenjskimi pogoji.

3. Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega nočejo ali ne želijo?

Če sta starša umrla ali zaradi kakršnega koli drugega razloga ne moreta izvrševati svoje odgovornosti, pristojno sodišče v kraju, v katerem ima otrok interese, imenuje skrbnika.

Če starša ne uresničujeta svojih pravic in izpolnjujeta svojih odgovornosti, se njuno ravnanje upošteva pri presoji o tem, ali naj se jima odvzame starševska odgovornost in ali naj se otrok da v posvojitev, ker je bil zapuščen. Takšni ukrepi se odredijo pred imenovanjem skrbnika, razen če je bil med tem postopkom po začasnem odvzemu starševske odgovornosti imenovan začasni skrbnik.

4. Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starša razvežeta ali razideta?

Pri prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze sodišče odloči tudi o vprašanju starševske odgovornosti.

V primeru soglasnega prenehanja življenjske skupnosti ali skupnega zahtevka za razvezo zakonske zveze sodišče ob izdaji odločbe o prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zaveze prouči okoliščine v zvezi z otrokom.

Starša lahko kadar koli zahtevata proučitev okoliščin v zvezi z otrokom, slednja pa se izvede na podlagi načela rebus sic stantibus.

Na vrh straniNa vrh strani

5. Katere formalnosti morata starša spoštovati pri sklenitvi sporazuma o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Pri prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze je vprašanje starševske odgovornosti obravnavano v odločbi o prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze. Sodišče mora upoštevati kakršen koli sporazum, ki sta ga sklenili stranki, vendar pa tak sporazum za sodišče ni zavezujoč. Sodišče lahko sprejme različne ukrepe na podlagi lastnih ugotovitev ali na zahtevo enega od staršev (prim. oddelek 155 Zakonika o civilnem postopku in oddelek 6 Zakona št. 1970/898).

Če se starša pri sporazumnem prenehanju življenjske skupnosti sporazumeta o varstvu in vzgoji ter preživljanju, ki niso v korist otroka, sodišče pojasni, kako je treba tak sporazum spremeniti, če pa rešitev ni sprejemljiva, lahko ob izdaji odločbe sporazum tudi zavrne (prim. oddelek 158 Zakona o civilnem postopku).

Če razvezo zakonske zveze zahtevata obe stranki in sodišče ugotovi, da pogoji v zvezi z otrokom niso v njegovo korist, se zadeva obravnava v rednem postopku, v katerem starši nastopijo pred preiskovalnim sodnikom (prim. oddelek 4 Zakona št. 1970/898).

6. Katera alternativna sredstva za reševanje spora zunaj sodišča so na voljo staršema, kadar se ta ne moreta sporazumeti o starševski odgovornosti?

Alternativno reševanje takšnih sporov ni določeno. Sodišče, zlasti družinsko sodišče, lahko zahteva pomoč socialne službe, na primer v obliki mediacije, katere namen je doseči dogovor o rešitvi, ki se lahko predloži sodišču.

Na vrh straniNa vrh strani

7. O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starša zadevo predložita sodišču?

Sodišče, ki izda odločbo o prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze:

  • odloči, kateri od staršev bo imel pravico do varstva in vzgoje otroka, ter tistemu od staršev, ki nima pravice do varstva in vzgoje otroka, določi pravico do stikov z njim; odredi lahko tudi skupno ali izmenjujočo pravico do varstva in vzgoje otroka, pri čemer sta obe možnosti izrecno določeni v zakonodaji o razvezi zakonske zveze, vendar se lahko uporabljata tudi pri prenehanju življenjske skupnosti;
  • določi, koliko in kako mora drugi od staršev prispevati k preživljanju, vzgoji in izobraževanju otroka;
  • odloči, kdo obdrži pravico do prebivanja v družinski hiši, pri čemer posebej upošteva položaj tistega od staršev, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka;
  • sprejme potrebne ukrepe za upravljanje otrokovega premoženja, pri skupni pravici do varstva in vzgoje pa določi, da sta oba od staršev nosilca časovno omejenih stvarnih pravic;
  • sprejme kateri koli drug ukrep v zvezi z otrokom (npr. s sodno prakso je bilo določeno, da je ohranitev odnosa s starimi starši v korist otroka, zato obstajajo pravila o stikih z njimi).

8. Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Na splošno je tisti od staršev, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, izključno odgovoren zanj, razen če sodišče odredi drugače.

Na vrh straniNa vrh strani

Vendar morata vse najpomembnejše odločitve v zvezi z otrokom sprejeti oba starša, razen če je sodišče odločilo drugače.

V skladu s sodno prakso pomembne odločitve nedvomno vključujejo izbiro šole in izobraževalno usmeritev, izbiro poklica, ki ga bo opravljal otrok, odločitve o operacijah, ki niso nujne (obveznost obveščanja ni pomembna, kadar ni izbire), odločitve o trajni premestitvi otroka iz države (v nekaterih primerih se šteje, da je odločitev tistega od staršev, ki ima pravico do varstva in vzgoje, v korist otroka, vendar je treba ponovno opredeliti pravice do stikov z otrokom, prim. odločba kasacijskega sodišča 1995/1732).

9. Če sodišče odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

Sodišče lahko odloči, da imata starša skupno pravico do varstva in vzgoje, če meni, da je to v korist otroka zlasti zaradi njegove starosti.

Pravila iz oddelka 6 Zakona št. 1970/898, kakor je bil spremenjen, niso pretirano omejujoča in sodišče lahko po lastni presoji določi podrobnosti.

Kadar sodišče dodeli skupno pravico do varstva in vzgoje, to dejansko pomeni, da otrok prebiva z enim od staršev (običajno z materjo), drugi od staršev pa ima pomembnejšo vlogo v otrokovem življenju. Čeprav je namen zakona omejiti spore in spodbuditi starše k sodelovanju, se ta cilj vedno ne doseže, sodišče pa dejansko le redko dodeli skupno pravico do varstva in vzgoje otroka.

Izmenjujoča pravica do varstva in vzgoje je še redkejša, ker je v skladu s sodno prakso ta rešitev v nasprotju z namenom, da se otrokom ali njihovim staršem zagotovijo stabilni življenjski pogoji.

Na vrh straniNa vrh strani

V parlamentu poteka postopek sprejetja osnutka zakona o spremembi zakona o skupni pravici do varstva in vzgoje otroka.

10. Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

  1. Vloge za dodelitev pravice do varstva in vzgoje otrok po prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze se vložijo pri sodišču, ki izda odločbo o prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze. V vlogi, ki se vloži v obliki predloga, je treba opisati okoliščine, na katerih temelji vloga, in dokazati obstoj zakonskih ali pozakonjenih otrok ali otrok, ki jih posvojita oba zakonca v času zakonske zveze. K predlogu ali odgovoru na tožbo je treba priložiti dokazila o zadnjih dohodkih (prim. oddelek 4 Zakona št. 1970/898 in poznejše spremembe).
  2. V primeru zlorabe s strani enega ali obeh od staršev lahko družinsko sodišče v kraju otrokovega običajnega prebivališča ob vložitvi vloge izda odločbe o starševski odgovornosti. Družinsko sodišče lahko sprejme vse ustrezne ukrepe, vključno s prepovedjo približevanja domu ali odvzemom starševske odgovornosti. Ti ukrepi se lahko kadar koli razveljavijo.
  3. Če starši niso sklenili zakonske zveze, vprašanja v zvezi s starševsko odgovornostjo obravnava sodišče v kraju otrokovega običajnega prebivališča.

11. Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

  1. Pri dodelitvi pravice do varstva in vzgoje po izdaji odločbe o prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze se uporablja postopek za prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze (glej odločbo o razvezi zakonske zveze). Če so poskusi sprave med sodno obravnavo neuspešni, se sprejmejo nujni začasni ukrepi v korist otroka, ki se lahko po potrebi izvršijo. Izredni postopek ni določen in ni potreben. Če eden od staršev škoduje otroku, lahko družinsko sodišče sprejme kakršne koli izredne ukrepe, za katere meni, da so potrebni.
  2. O vprašanjih v zvezi s starševsko odgovornostjo mora odločiti družinsko sodišče (v pristojnosti katerega so zato zadeve iz pododdelkov B in C vprašanja 10). Postopke ureja oddelek 336 Civilnega zakonika v povezavi s splošnimi določbami o postopkih v senatih (od oddelka 737 Zakonika o civilnem postopku). Potem ko vloži vlogo drugi od staršev, oba starša ali državno tožilstvo, se sodišče pred sprejetjem odločitve v senatu seznani s povzetkom informacij in stališčem državnega tožilca ter zasliši tistega od staršev, zoper katerega je bil sprejet ukrep. V nujnih primerih lahko sodišče odredi začasne ukrepe v korist otroka. Za zdaj ni potrebno, da se obravnave udeleži zagovornik. Vendar parlament obravnava osnutek zakona, v skladu s katerim mora biti v postopku nujno vključen strokovni zagovornik.

12. Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

Na voljo je brezplačna pravna pomoč za kritje stroškov postopka (vključno s strokovnim svetovanjem) in honorarjev odvetnika. Prav tako je treba opozoriti, da se za postopek za prenehanje življenjske skupnosti, postopek za razvezo zakonske zveze in postopek v zvezi s starševsko odgovornostjo ne uporabljajo standardne takse za vpis zadev na seznam obravnav v civilnih zadevah ali nepravdnih postopkih na kateri koli stopnji (prim. oddelek 10 Zakona št. 115/2002 (prečiščeno besedilo).

Na vrh straniNa vrh strani

13. Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

  • Pritožba se lahko vloži zoper odločbe o starševski odgovornosti, sprejete med postopkom za prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze; pritožba zoper odločbo, sprejeto v pritožbenem postopku, se lahko vloži pri kasacijskem sodišču.
  • Pritožbe zoper odločbe o spremembi pogojev, določenih v postopku za prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze, se lahko vložijo pri prizivnem sodišču v 10 dneh od vročitve odločbe (oddelka 710 in 737 Zakona o civilnem postopku; oddelek 9 Zakona št. 1970/898 in nadaljnje spremembe). V skladu s členom 111 Ustave (odločba kasacijskega sodišča, 2004, št. 24265) se lahko vloži pritožba za razveljavitev odločbe prizivnega sodišča (le če je bil kršen zakon).
  • Družinsko sodišče lahko na zahtevo omeji ali zmanjša starševsko odgovornost, če je bila izdana odločba o prenehanju življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze. Pritožba zoper odločbo družinskega sodišča se lahko vloži pri prizivnem sodišču v 10 dneh od vročitve odločbe. Pritožba za razveljavitev odločbe prizivnega sodišča ni mogoča.

14. V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

Sodne odločbe in druge odločitve so izvršljive, če vsebujejo klavzulo o izvršljivosti, razen če zakon določa drugače.

Klavzulo (prim. oddelek 475 Zakonika o civilnem postopku) doda sodni uradnik, potem ko preveri, da se je iztekel rok za vložitev redne pritožbe, pritožbe za razveljavitev ali preklic v skladu z oddelkoma 395(4) in 395(5) Zakonika o civilnem postopku.

Na vrh straniNa vrh strani

Odločba o izvršljivosti se lahko izda le stranki, v korist katere je sprejeta odločba, v enem samem izvodu, ki ga z žigom potrdi sodni urad. Zadevna stran lahko zahteva dodatne izvode pri vodji službe, ki je sprejela odločitev, ta pa izda ustrezno odločbo (v skladu z oddelkom 475 Zakonika o civilnem postopku ter oddelkoma 124 in 153 izvedbenih predpisov).

15. Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v Italiji?

  • V skladu z Zakonom št. 1995/218 o reformi italijanskega sistema se sodne odločbe na področju mednarodnega zasebnega prava, ki jih izdajo tuja sodišča, samodejno priznajo, kar pomeni, da se lahko preverijo le, če se zoper njih vloži ugovor ali če jih je treba izvršiti. Zadeva se predloži prizivnemu sodišču v kraju izvršitve. Če ne obstajajo posebne določbe, se uporablja redni prvostopenjski postopek, vendar mora zadevo proučiti senat sodnikov. Končna odločitev mora biti v obliki sodbe.
  • Odločbe o starševski odgovornosti (dodelitev, izvrševanje, prenos, popoln ali delni odvzem starševske odgovornosti in zaščitni ukrepi glede upravljanja, zaščite ali umika otrokovega premoženja), sprejete v drugi državi članici (razen Danske), ureja Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003, Bruselj II, ki ima prednost pred mednarodnimi sporazumi o tej temi ter poleg tega, da razširja področje uporabe prejšnje uredbe Bruselj II (ES) št. 1347/2000 (ki jo izrecno razveljavlja), določa tudi samodejno priznanje in izvršljivost odločb o pravicah do stikov z otrokom in vrnitvijo otroka v vseh državah članicah brez kakršnega koli postopka.

Vse druge odločbe o starševski odgovornosti se samodejno priznajo. Vendar lahko vsaka zainteresirana stran zahteva, da se odločba zaradi katerega koli razloga iz Uredbe (člena 21 in 23) prizna ali ne.

Na vrh straniNa vrh strani

Postopek, ki je delno opredeljen v Uredbi (člen 30), ima dve stopnji: na prvi stopnji se izda opozorilo ex parte; druga stopnja se začne z ugovorom, upoštevati pa je treba vsa pravila o kontradiktornem postopku.

Zainteresirana stran mora dokazati, da je tožba, ki se vloži v obliki pritožbe, pravno utemeljena. Za to je pristojno sodišče v kraju prebivališča osebe, zoper katero je bil izdan izvršilni nalog, ali kraju običajnega prebivališča otroka, navedenega v zahtevku. Če ta kraja nista v državi članici izvršitve, je pristojno sodišče v kraju izvršitve.

Zahtevku je treba priložiti izvod odločbe in standardno potrdilo iz člena 39 Uredbe. Vendar lahko sodišče, ki prejme zahtevek, določi dan predložitve teh dokumentov, namesto njih sprejme enakovredne dokumente ali opusti to zahtevo, kadar meni, da ti dokumenti niso potrebni.

  • Če je treba odločbo izvršiti, mora zainteresirana stran zahtevati razglasitev izvršljivosti. Pristojnost in odgovornost glede postopka se določita v skladu s pravili, ki se uporabljajo za priznanje.
  • Vprašanja v zvezi s preživninsko obveznostjo zajema Uredba (ES) št. 44/2001.

16. Pri katerem sodišču v Italiji je treba vložiti predlog za izpodbijanje odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se pri tem uporablja?

Pritožbe se vložijo pri prizivnem sodišču. Pristojnost se ugotavlja na podlagi meril iz Uredbe.

Po vložitvi pritožbe sodišče uporabi pravdni postopek in ga konča z ugotovitveno sodno odločbo, zoper katero se je mogoče pritožiti pri kasacijskem sodišču.

17. Katero pravo se uporablja v postopkih starševske odgovornosti, kadar otrok ali stranki ne prebivata v Italiji ali imata različno državljanstvo?

V skladu z oddelkom 36 Zakona št. 1995/218 so osebna in premoženjska razmerja med starši in njihovimi otroki, vključno z vprašanji o starševski odgovornosti, odvisna od otrokovega statusa. Razen če je drugače določeno, je navezna okoliščina državljanstvo otroka ob predložitvi zadeve sodišču. Če je otrok državljan več držav, se uporablja pravo države, s katero je otrok najtesneje povezan. Če je otrok državljan več držav, ena od njih pa je Italija, ima v skladu z oddelkom 19 Zakona prednost italijansko državljanstvo.

V zvezi z odločbami o zaščiti otroka (vključno z ukrepi v skladu z oddelkoma 330 in 333 Civilnega zakonika) se oddelek 42 Zakona št. 1995/218 sklicuje na Haaško konvencijo iz leta 1961. Člen 3 Konvencije določa, da se morajo razmerja, v katerih se do otroka izvršuje odgovornost (vključno s starševsko odgovornostjo) in ki jih ureja domače pravo države otrokovega državljanstva, priznati v vseh državah pogodbenicah, kar pomeni, da se uporablja enako merilo, kot je določeno v oddelku 36. Vendar lahko v primeru resne nevarnosti za osebnost ali premoženje otroka organi v državi, v kateri otrok običajno prebiva, v nujnih primerih pa tudi organi v državi, v kateri je otrok ali njegovo premoženje, sprejmejo zaščitne ukrepe v skladu z domačim pravom (člena 8 in 9 Konvencije).

Stanje na dan 31. decembra 2005

« Starševska odgovornost - Splošne informacije | Italija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 08-11-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo