Evropska komisija > EPM > Starševska odgovornost > Pravo Skupnosti

Zadnja sprememba: 03-07-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Starševska odgovornost - Pravo Skupnosti

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


Sodelovanje za zaščito otrok v Evropski uniji

Evropska unija namerava ustanoviti varno pravosodno okolje za otroke z zagotovitvijo prostega pretoka sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo v Evropski uniji. Ta cilj se pojavlja v programu za medsebojno priznavanje sodnih odločb. Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000, ki je določila usklajena pravila o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju nekaterih sodnih odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, je pomenila prvi korak proti medsebojnemu priznavanju sodnih odločb na področju družinskega prava. Od takrat se je na podlagi predloga Komisije začel nov korak s formalnim sprejetjem Uredbe Sveta št. 2201/2003, ki je s 1. marcem 2005 nadomestila Uredbo Sveta št. 1347/2000. Za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 („nova uredba Bruselj II“), ki je začela veljati 1. marca 2005, je na voljo Praktični vodič PDF File (PDF File 726 KB). Ta vodič so izdelale službe Komisije v posvetovanju z Evropsko pravosodno mrežo v civilnih in gospodarskih zadevah.

Ker državljani čedalje pogosteje menjajo državo članico prebivališča, število družin, katerih člani nimajo istega državljanstva in/ali ne živijo v isti državi članici, nenehno narašča. Ta socialna realnost ustvarja potrebo po enotnih pravilih glede pristojnosti, priznavanja in izvrševanja sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo.

Kot prvi instrument je Svet dne 29. maja 2000 sprejel Uredbo Sveta št. 1347/2000. Ta uredba, ki je začela veljati dne 1. marca 2001, se je nanašala na sodne odločbe, izdane v državah članicah po tem datumu v zvezi s starševsko odgovornostjo v okviru razveznega postopka. Uredba ni zajemala sodnih odločb, ki niso bile povezane z razveznim postopkom. Nanašala se je zlasti na sodne odločbe, ki določajo, s katerim od staršev bodo živeli otroci (pravice do varstva in vzgoje) in če ima drug starš pravico do obiskovanja otrok (pravice do stikov) (glej „Starševska odgovornost - Splošne informacije“). Ni se nanašala na sodne odločbe o preživninski obveznosti, ki jih zajema Uredba Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Uredba se je nenazadnje nanašala samo na sodne odločbe, ki zadevajo otroke obeh zakoncev.

Na vrh straniNa vrh strani

Uredba se je uporabljala v vseh državah članicah z izjemo Danske.

Glavni cilji nove uredbe Bruselj II

Uredba določa, da se sodna odločba v zvezi s starševsko odgovornostjo lahko prizna in izvrši v drugi državi članici po enostavnem in enotnem postopku. Prav tako določa enotna pravila glede pristojnosti. Uredba podaja odgovore na naslednja vprašanja:

  • v kateri državi članici so sodišča pristojna za obravnavanje razveze in starševske odgovornosti ter
  • kako se sodna odločba v zvezi s starševsko odgovornostjo prizna in izvrši v drugi državi članici.

Pristojna sodišča

Za odločanje o starševski odgovornosti so pristojna sodišča države članice, v kateri otrok običajno prebiva.

Ureditev priznavanja in izvrševanja sodne odločbe v drugi državi članici

Vsaka zainteresirana stranka lahko zahteva, da se sodna odločba v zvezi s starševsko odgovornostjo prizna in izvrši v drugi državi članici.

Seznam PDF File (PDF File 278 KB), ki so ga posredovale države članice, določa, kateremu sodišču se takšna zahteva posreduje.

Sodišče nemudoma razglasi odločbo za izvršljivo v tej državi članici. Vendar sodišče zavrne razglasitev sodne odločbe za izvršljivo, če:

  • je ta sodna odločba v očitnem nasprotju z javnim redom v tej državi članici,
  • otroku ni bila dana možnost zaslišanja, razen v nujnih primerih,
  • osebi, ki zatrjuje, da sodna odločba posega v njeno starševsko odgovornost, ni bila dana možnost zaslišanja,
  • je bila sodna odločba izdana v odsotnosti stranke, ki ni pravočasno prejela potrebnih dokumentov za pripravo svoje obrambe,
  • je sodna odločba nezdružljiva z drugo sodno odločbo (pod določenimi pogoji).

Oseba, kateri je bila odobrena brezplačna pravna pomoč v njeni državi članici izvora, lahko koristi brezplačno pravno pomoč, če zahteva izvršitev sodne odločbe.

Evropski režim za zaščito otrok ločenih parov

Ministri za pravosodje so leta 1999 odobrili načelo medsebojnega priznavanja sodnih odločb kot temelj za oblikovanje resničnega pravosodnega prostora in opredelili pravico do stikov z otrokom kot eno od prednostnih nalog. Uredba Sveta št. 1347/2000 je bila sprejeta maja 2000 (glej zgoraj). Uredbi je sledila pobuda glede pravice do stikov, ki jo je predstavila Francija julija 2000. Novembra 2000 je bil sprejet program za organizacijo medsebojnega priznavanja sodnih odločb, sodne odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo pa predstavljajo enega njegovih področij delovanja.

Na vrh straniNa vrh strani

Na podlagi predloga Evropske komisije iz maja 2002 je bila 27. novembra 2003 sprejeta uredba o starševski odgovornosti. Ta uredba, ki se uporablja od 1. marca 2005:

  • razširja določbe Uredbe št. 1347/2000 o medsebojnem priznavanju in izvrševanju vseh sodnih odločb o starševski odgovornosti,
  • jamči otrokom pravico do stikov z obema staršema in
  • staršem preprečuje ugrabitve otrok v Skupnosti.

Prosti pretok vseh sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo

Kot je omenjeno zgoraj, se Uredba Sveta št. 1347/2000, ki še vedno velja, uporablja samo za omejeno kategorijo sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo. Ne uporablja se za sodne odločbe glede neporočenih staršev, niti za sodne odločbe, izdane po razveznem postopku. Za zagotovitev enakega obravnavanja za vse otroke področje uporabe nove uredbe zajema vse sodne odločbe, izdane v zvezi s starševsko odgovornostjo, če zadevajo zakonske ali nezakonske otroke.

Zagotavljanje pravice otroka do vzdrževanja stikov z obema staršema

Nova uredba zagotavlja otroku pravico do vzdrževanja stikov z obema staršema po razvezi, čeprav starša živita v različnih državah članicah. V nekaterih primerih se starši obotavljajo pustiti otroku, da odide v drugo državo članico na obisk k drugemu staršu, čeprav je izdana sodna odločba temu zadnjemu odobrila pravico do stikov. Namen novega besedila je rešiti to težavo tako, da se dovoli samodejno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb o pravici do stikov v drugi državi članici. Na primer, če mati ne pusti svojega otroka na potovanje v drugo državo članico na obisk k očetu v skladu z izdano sodno odločbo, lahko oče zahteva, da se sodna odločba izvrši v drugi državi članici, kakor če bi bila izdana v tej državi. V tem primeru ni več treba začeti dopolnilnega postopka, da bi se odločba razglasila za izvršljivo, kakor je opisano zgoraj v Uredbi Sveta št. 1347/2000.

Preprečevanje starševskih ugrabitev otrok v Evropski uniji

Nova uredba določa pravila za rešitev težave starševskih ugrabitev otrok v Skupnosti. Za odvračalni učinek določa, da sodišča države članice, v kateri je otrok prebival pred ugrabitvijo, odločajo na zadnji stopnji. Na ta način starši ne bodo več v skušnjavi, da bi se zatekli k ugrabitvam zato, da bi prenesli zadevo pred sodnika svojega državljanstva v upanju, da bodo tako dosegli razveljavitev sodbe, izdane v drugi državi članici. Sodišča države članice, v katero je bil odpeljan otrok, lahko odločijo, da se otrok ne vrne takoj, če obstaja resna nevarnost, da bo vrnitev izpostavila otroka nevarnosti, ali če je otrok dosegel takšno starost ali zrelost, pri kateri je treba upoštevati njegovo mnenje, ali če nasprotuje vrnitvi. Zato so sodišča države članice, v kateri je otrok prebival pred ugrabitvijo, pristojna za odločitev na zadnji stopnji o kraju prebivališča otroka. Otroka bo treba v teku postopka zaslišati, razen če to ni primerno zaradi otrokove starosti in zrelosti. Osrednji organi bodo morali zagotoviti, da se otrok najde in vrne. Zagotavljali bodo tudi pomoč staršem žrtev ugrabitve, prednost bodo dajali posredovanju in olajšali komunikacijo med sodišči.

Na vrh straniNa vrh strani

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

Pravica otroka do zaslišanja je temeljna pravica, zapisana v členu 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Mnenje otroka se pri temah, ki ga zadevajo, upošteva tako, da se kar najbolj upoštevata njegova starost in zrelost. Ta člen prav tako predvideva, da je treba pri vseh aktih, ki so povezani z otrokom, bistveno upoštevati korist otroka, ne glede na to, ali jih izvedejo javni organi ali zasebne ustanove.

Referenčni dokumenti

  • Program ukrepov dansk - Deutsch - ελληνικά - English - español - français - italiano - Nederlands - português - suomi - svenska za izvajanje načela medsebojnega priznavanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
  • Uredba Sveta št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo
  • Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
  • Predlog Uredbe Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 in spremembi Uredbe (ES) št. 44/2001 glede vprašanj preživljanja
  • Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
  • Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000
  • Praktični vodič PDF File (PDF File 726 KB) o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 („nova uredba Bruselj II“)
  • Seznam PDF File (PDF File 278 KB) pristojnih sodišč, objavljen v UL C 40 z dne 17. februarja 2005

« Starševska odgovornost - Splošne informacije | Pravo Skupnosti - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 03-07-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo