Evropska komisija > EPM > Starševska odgovornost > Češka republika

Zadnja sprememba: 06-11-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Starševska odgovornost - Češka republika

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

1. Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti? 1.
2. Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka? 2.
3. Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega ne zmorejo ali ne želijo? 3.
4. Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starši razvežejo ali razidejo? 4.
5. Katere formalnosti morajo starši upoštevati, ko sklenejo sporazum o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč? 5.
6. Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti? 6.
7. O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starši zadevo predložijo sodišču? 7.
8. Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da ta odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev? 8.
9. Če sodišče odloči, da imajo starši skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi? 9.
10. Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi? 10.
11. Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek? 11.
12. Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka? 12.
13. Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti? 13.
14. V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja? 14.
15. Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v Češki republiki? Kateri postopek se pri tem uporablja? 15.
16. Pri katerem sodišču v Češki republiki je treba vložiti predlog za izpodbijanje odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se pri tem uporablja? 16.
17. Katero pravo se uporablja v postopkih starševske odgovornosti, kadar otrok ali stranki ne prebivajo v Češki republiki ali imajo različno državljanstvo? 17.

 

1. Kaj dejansko pomeni pravni izraz „starševska odgovornost“? Kakšne so pravice in obveznosti nosilca starševske odgovornosti?

Izraz „starševska odgovornost“ ureja Zakon o družinskih razmerjih. Ta izraz je povzetek pravic in obveznosti:

  1. pri skrbi za otroka, ki je mladoleten, predvsem če vključuje skrb za otrokovo zdravje ter njegov telesni, čustveni, intelektualni in moralni razvoj;
  2. pri zastopanju otroka, ki je mladoleten;
  3. pri upravljanju otrokovega premoženja.

Pri izvrševanju pravic in obveznosti v okviru starševske odgovornosti so starši zlasti dolžni ščititi interese otroka, usmerjati otrokovo vedenje in nadzorovati otroka glede na njegovo razvojno raven. Starši imajo pravico do uporabe primernih disciplinskih ukrepov na takšen način, da ne posegajo v otrokovo dostojanstvo in da ne ogrožajo otrokovega zdravja ali njegovega telesnega, čustvenega, intelektualnega ali moralnega razvoja. Starši so dolžni priskrbeti otroku, ki si je zmožen ustvariti lastno mnenje in oceniti cilj njemu namenjenih ukrepov, vse potrebne informacije in mu dati možnost, da svobodno izrazi svoje mnenje o vseh odločitvah v zvezi z bistvenimi zadevami, ki se tičejo njega samega. Starši zastopajo otroka v vseh pravnih poslih, v katerih zakon otroka obravnava kot mladoletnega.

2. Kdo je ponavadi nosilec starševske odgovornosti do otroka?

Nosilci starševske odgovornosti do otroka so ponavadi otrokovi biološki starši. Če je otrok posvojen, se starševska odgovornost prenese na posvojitelje. Ali je par poročen ali ne, ali se je otrok rodil v zakonu ali zunaj zakonske zveze, ni pomembno. Starševska odgovornost nastane z rojstvom otroka. Če gre za razmerje, ki nastane na podlagi posvojitve, se starševska odgovornost začne takrat, ko začne veljati odločba sodišča o posvojitvi otroka.

Na vrh straniNa vrh strani

Starševsko odgovornost nosijo starši, če imajo popolno poslovno sposobnost. Toda sodišče lahko prizna starševsko odgovornost v zvezi z otrokom tudi, če je eden od staršev mladoleten in je dopolnil šestnajst let ter če ta izpolnjuje zahtevane predpogoje za izvrševanje pravic in obveznosti, ki izhajajo iz starševske odgovornosti.

Če eden od staršev ne živi več, če je neznan ali nima popolne poslovne sposobnosti, pripade starševska odgovornost drugemu staršu.

Če so izpolnjeni pravni predpogoji, sodišče lahko odredi začasno prekinitev izvrševanja starševske odgovornosti, omejitev izvrševanja starševske odgovornosti ali odvzem starševske odgovornosti.

Sodišče lahko začasno prekine izvrševanje starševske odgovornosti, če bistvena ovira preprečuje enemu od staršev, da bi izvrševal svoje starševske odgovornosti, in če je ta ukrep v interesu otroka.

Sodišče lahko omeji starševsko odgovornost enega od staršev, če ta neustrezno izvršuje svojo starševsko odgovornost in če je ta ukrep v interesu otroka. Če kateri od staršev zlorabi svojo starševsko odgovornost ali jo resno zanemari, mu bo sodišče odvzelo starševsko odgovornost.

Če so otroku umrli starši, če so jim odvzeli njihovo starševsko odgovornost, če jim je bilo izvrševanje starševske odgovornosti začasno prekinjeno ali če nimajo popolne poslovne sposobnosti, bo sodišče imenovalo skrbnika za otroka, ki bo vzgajal otroka, ga zastopal in upravljal njegovo premoženje namesto otrokovih staršev.

Če kateri od staršev stori namerno kaznivo dejanje proti svojemu otroku ali če ta oseba izkoristi otroka, mlajšega od petnajst let, za storitev kaznivega dejanja ali če stori kaznivo dejanje kot sostorilec ali napeljevalec h kaznivemu dejanju, bo sodišče vedno ocenilo, ali je to razlog za začetek postopka za odvzem starševske odgovornosti tega starša ali ne.

Na vrh straniNa vrh strani

Zaradi zgoraj navedenih odločitev sodišča se obveznosti tega starša do preživljanja otroka ne prenehajo.

3. Ali je mogoče za izvrševanje starševske odgovornosti določiti drugo osebo, če starši tega ne zmorejo ali ne želijo?

Starši zastopajo otroka v vseh pravnih poslih, za katere otrok nima popolne poslovne sposobnosti. Nobeden od staršev ne more zastopati svojega otroka, če gre za pravne posle v zvezi z zadevami, v katerih bi lahko prišlo do navzkrižja interesov med starši in otrokom ali med več otroki istih staršev. Če nobeden od staršev ne more zastopati otroka, bo sodišče imenovalo skrbnika za otroka, ki bo zastopal otroka v sodnih postopkih ali med izvrševanjem določenega pravnega posla. Tega skrbnika ponavadi imenuje pristojni organ, ki se ukvarja s socialnim varstvom otrok.

Če so otroku umrli starši, če jim je bila starševska odgovornost odvzeta ali njeno izvrševanje začasno prekinjeno ali če nimajo popolne poslovne sposobnosti, bo sodišče imenovalo skrbnika za otroka, ki bo vzgajal otroka, ga zastopal in upravljal njegovo premoženje namesto otrokovih staršev. Skrbnik bi moral biti predvsem oseba, ki jo priporočijo starši. Če ti nikogar ne priporočijo, bo sodišče imenovalo skrbnika izmed otrokovih sorodnikov ali oseb, ki so blizu otroku ali njegovi družini, ali katero drugo fizično osebo. Če za otrokovega skrbnika ni mogoče imenovati nobene fizične osebe, bo sodišče imenovalo organ, pristojen za socialno varstvo otrok. Skrbnik je odgovoren sodišču za izpolnjevanje te naloge ter je dolžan predložiti sodišču poročila o otroku v njegovem skrbništvu in dokumentacijo o upravljanju otrokovega premoženja. Skrbnik pa ni dolžan preživljati otroka. Skrbnik tudi ni nosilec starševske odgovornosti; toda razmerje med skrbnikom in otrokom kljub temu urejajo določbe Zakona o družinskih razmerjih glede pravic in obveznosti otrok ter staršev. Vse skrbnikove odločitve o bistvenih zadevah, ki se tičejo otroka, mora odobriti sodišče.

Na vrh straniNa vrh strani

Zakon o družinskih razmerjih omogoča tudi, da nekatere delne pravice in obveznosti, ki se nanašajo na starševsko odgovornost, izvrši druga primerna oseba. Na primer, sprejemljivo je, da sodišče zaupa otroka v varstvo drugi fizični osebi, če ta oseba predloži jamstvo o primerni vzgoji in če soglaša s tem, da se ji otrok izroči v varstvo. V tem primeru sodišče opredeli obseg pravic in obveznosti takšne osebe v zvezi z zadevnim otrokom.

Druga možnost je, da se namesti otroka v rejniško družino. Rejnik s tem, ko skrbi za otroka, v enaki meri izvršuje pravice in obveznosti otrokovih staršev. Rejnik pa ni dolžan preživljati otroka, temveč ga lahko samo zastopa in ureja otrokove stvari v običajnih zadevah.

V tistih primerih, ko so lahko ogrožene otrokove premoženjske pravice, bo sodišče imenovalo skrbnika za večjo varnost otrokovega premoženja. Poleg tega je treba imenovati skrbnika, če se je sodišče odločilo za omejitev izvrševanja starševske odgovornosti, skrbnik pa je lahko imenovan, če je to v interesu otroka. Skrbnik je lahko fizična oseba, ki ima popolno poslovno sposobnost, katere življenjski slog zagotavlja, da bo ustrezno opravljala te naloge, in ki soglaša s svojim imenovanjem za skrbnika. Če ni mogoče imenovati fizične osebe, sodišče ponavadi imenuje za skrbnika organ, pristojen za socialno varstvo otrok.

Če obstajajo resni razlogi, zakaj starši ne morejo poskrbeti za otrokovo vzgojo, ali kadar ne more biti ustrezno poskrbljeno za otrokovo vzgojo zaradi resnih razlogov ali kadar je vzgoja resno ogrožena ali predmet kršitve, lahko sodišče pošlje otroka v institucionalno varstvo ali v ustanovo za otroke, ki potrebujejo nujno pomoč.

Na vrh straniNa vrh strani

4. Kako se ureja vprašanje starševske odgovornosti, če se starši razvežejo ali razidejo?

V teh primerih ima vedno prednost sporazum med starši. Če pride do sporazuma, je treba razrešiti vprašanje, komu bo pripadel otrok in kako mora vsak od staršev prispevati za preživljanje otroka. Toda ta sporazum začne veljati šele, ko ga potrdi sodišče. S sporazumom se lahko uredijo tudi otrokovi stiki s starši in za ta sporazum ni potrebna odobritev sodišča. Če se starši ne morejo sporazumeti o osnovnih zadevah v zvezi z izvrševanjem svoje starševske odgovornosti, bo o tem odločilo sodišče. Sodišče lahko odloča o teh zadevah, tudi če ne prejme predloga za odločanje o tem, če gre za mladoletnega otroka, čigar starši ne živijo skupaj ter se niso sporazumeli o vprašanju otrokovega preživljanja in vzgoje. Če se starši razvežejo, je ureditev vprašanja, kdo bo skrbel za otrokovo vzgojo in kako bo vsak od staršev prispeval za preživljanje otroka (naj je to določeno s sporazumom ali sodno odločbo), glavni predpogoj za razvezo.

5. Katere formalnosti morajo starši upoštevati, ko sklenejo sporazum o starševski odgovornosti, da je ta sporazum pravno zavezujoč?

Če sodno odločbo o pravicah in obveznostih staršev v zvezi z mladoletnim otrokom v obdobju po razvezi nadomesti sporazum, ki ureja izvrševanje starševske odgovornosti (predvsem določa osebo, ki bo skrbela za vzgojo otroka, in način, kako bo vsak od staršev prispeval k preživljanju otroka), mora takšen sporazum potrditi sodišče, da bo veljaven. Toda sporazum o stikih med starši in otrokom ne zahteva takšne odobritve.

Na vrh straniNa vrh strani

6. Katera alternativna sredstva so za reševanje spora zunaj sodišča na voljo staršem, kadar se ti ne morejo sporazumeti o starševski odgovornosti?

V takšnih primerih se lahko uporabijo posredniki pri poravnavi sporov, ki jih ima vsako okrajno sodišče. Njihova naloga je poskušati doseči miroljubno ureditev razmerij med strankama; v tem procesu imajo vlogo posrednika.

Poleg tega so na voljo tudi tako imenovane svetovalne službe za zakonske, družinske in medosebne odnose, ki ponujajo pomoč usposobljenih psihologov in socialnih delavcev. V Češki republiki je tudi veliko neprofitnih organizacij, pri katerih se lahko poišče pomoč v takšnih primerih.

Kar zadeva starševsko odgovornost, pa se starši lahko obrnejo tudi na organ, pristojen za socialno varstvo otrok.

7. O katerih vprašanjih v zvezi z otrokom lahko odloča sodnik, če starši zadevo predložijo sodišču?

Na splošno rečeno lahko sodišče odloča o naslednjih zadevah v zvezi s skrbništvom nad otrokom:

  1. vzgojni ukrepi,
  2. posvojitev,
  3. skrbništvo,
  4. preživljanje.

Zadeva, o kateri sodišča najpogosteje odločajo, je, kdo bo skrbel za otrokovo vzgojo. To vprašanje se najpogosteje rešuje, če se starši razvežejo. Otroka pogosto zaupajo v varstvo enemu od staršev. Sodišče upošteva predvsem interese otroka glede na njegovo osebnost, zmožnosti njegovih staršev za vzgojo in druge pomembne dejavnike. Če pa sta oba starša zmožna skrbeti za otroka in če se oba potegujeta za njegovo vzgojo, sodišče lahko zaupa otroka v skupno ali izmenično varstvo obeh staršev, če je to v interesu otroka in če bodo s tem bolje zadovoljene otrokove potrebe. Sodišče ima tudi pravico, da določi, koliko mora vsak od staršev prispevati za preživljanje otroka. Pri določanju višine preživnine je treba upoštevati premoženje, zmožnosti in priložnosti staršev, otrokove upravičene potrebe in znesek, do katerega bo vsak od staršev osebno skrbel za otroka.

Na vrh straniNa vrh strani

Sodišče lahko o zadevah, ki urejajo otrokovo vzgojo in preživljanje, odloča tudi, če ne prejme predloga za odločanje, če gre za otroka, ki je mladoleten. Poleg navedenih zadev lahko sodišče izda tudi odločbo, ki ureja stike otroka s starši (lahko jih omeji ali prepove, če je to v interesu otroka), njegovimi starimi starši ali brati in sestrami.

8. Če sodišče odloči, da ima eden od staršev izključno pravico do varstva in vzgoje otroka, ali to pomeni, da ta odloča o vsem v zvezi z otrokom brez predhodnega posvetovanja z drugim od staršev?

Vzgoja in skrb za otroka je le ena od starševskih pravic in obveznosti, ki spadajo v okvir starševske odgovornosti. Če tistemu od staršev, ki nima pravice do vzgoje otroka, njegova starševska odgovornost ni bila odvzeta ali omejena na kakršen koli način, je ta še vedno upravičen do odločanja o osnovnih zadevah, ki se tičejo otroka.

9. Če sodišče odloči, da imajo starši skupno pravico do varstva in vzgoje otroka, kaj to pomeni v praksi?

V zvezi z razvezo Zakon o družinskih razmerjih razlikuje med izročitvijo otroka v skupno ali izmenično varstvo, če je to v najboljšem interesu otroka in če bo s tem bolje poskrbljeno za otrokove potrebe. Takšna odločitev se lahko sprejme, če so starši sposobni komunicirati in sodelovati, kar zadeva otrokovo vzgojo.

Skupno varstvo

Sodišče bo odločilo, da zaupa otroka v skupno varstvo obeh staršev, če otrokovi starši živijo skupaj in skupaj plačujejo del svojih obveznosti ter če so izpolnjeni drugi pogoji. V praksi je skupno varstvo lahko v taki obliki, da eden od staršev zagotavlja izpolnjevanje otrokovih izobraževalnih potreb, drugi pa otrokovih športnih dejavnosti ali da eden skrbi za jezikovno izobraževanje, drugi pa za obšolske dejavnosti. Starši si delijo zdravstveno oskrbo in izpolnjevanje otrokovih materialnih potreb, kot so kuhanje, čiščenje, obleka in tako naprej.

Na vrh straniNa vrh strani

Izmenično varstvo

Izmenično varstvo je to, da se otroka za točno določeno obdobje zaupa v varstvo enega od staršev in potem v varstvo drugega od staršev. Sodišče hkrati opredeli pravice in obveznosti v teh izmeničnih obdobjih. Najpogosteje si starši izmenjajo otroka vsak mesec. Pri izmeničnem varstvu in vzgoji otroka je nujno, da starši živijo blizu, predvsem zaradi šolanja.

10. Pri katerem sodišču ali organu je treba vložiti vlogo v zvezi s starševsko odgovornostjo? Katere formalnosti je treba upoštevati in katere dokumente je treba priložiti k vlogi?

V zvezi z vsemi predlogi o starševski odgovornosti se je treba obrniti na okrajno sodišče (v Brnu mestno sodišče), ki je pristojno za okraj, v katerem ima otrok stalno prebivališče. Sodišče lahko odloča tudi o zadevah, povezanih z varstvom in vzgojo mladoletne osebe, tudi če ni prejelo takšnega predloga.

Formalnosti in priloge v zvezi s predlogom so odvisne od tega, za kakšno posebno vrsto predloga gre. Praviloma je treba jasno opredeliti, kdo vlaga predlog, kdo je vpleteni otrok in kdo toženec. Treba je tudi podrobno razložiti vlagateljev zahtevek, razlog za zahtevek in predlagane dokaze, ki podpirajo zahtevek. Predlog mora vsebovati vse pomembne dokumente v zvezi s temi zadevami – na primer rojstni list, poročni list, prejšnjo odločbo sodišča o zadevi, ki se tiče otroka, in tako naprej. Predlog je treba predložiti v toliko kopijah, da vsaka stranka dobi en izvod in da en izvod ostane na sodišču.

Če predlog ne ustreza predpisanim formalnostim ali če manjka katera od prilog, bo sodišče zahtevalo od vlagatelja, da to popravi.

Na vrh straniNa vrh strani

11. Kateri postopek se pri tem uporablja? Ali je na voljo skrajšani postopek?

Sodišče lahko začne sodni postopek v zvezi z varstvom in vzgojo otroka, ki je mladoleten, ne da bi bilo treba v ta namen vložiti predlog, prav tako pa je mogoče vložiti predlog za začetek teh postopkov.

Sodišče lahko pred izrekom končne odločbe naloži tožencu obveznost, da plačuje preživnino ali da izroči otroka v varstvo in vzgojo drugemu staršu ali v skrbništvo osebe, ki jo imenuje sodišče na podlagi predhodnega sklepa.

Zakonik o civilnem postopku nadalje ureja poseben postopek za primere, ko mladoletna oseba ostane brez varstva in vzgoje ali ko sta njeno življenje ali ustrezen razvoj resno ogrožena ali predmet kršitve. V takšnem primeru bo sodišče na predlog pristojnega organa za socialno varstvo otrok izdalo začasni sklep, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo osebi, imenovani v navedenem sklepu. Odločitev o predlogu za takšen začasni sklep se mora sprejeti nemudoma ali najpozneje v 24 urah po predložitvi. Začasni sklep velja tri mesece od dne, ko postane izvršljiv; če se sodni postopki o zadevi začnejo pred iztekom tega obdobja, začasni sklep velja do trenutka, ko postane izvršljiva sodba, s katero se sodni postopki končajo. Ko je takšna sodba sprejeta, se nemudoma izvrši, pri tem pa sodišče sodeluje z ustreznimi organi, ki izročijo mladoletno osebo v varstvo in vzgojo imenovani osebi; če je otrok v danem trenutku pri drugi osebi, se tej osebi odvzame.

12. Ali je mogoče dobiti pravno pomoč za kritje stroškov postopka?

V skladu z Zakonom o sodnih taksah so sodni postopki v zvezi s skrbništvom ter vzgojo in varstvom na sodišču za mladoletne osebe oproščeni plačila sodnih taks. Zato vlagatelju ni treba plačati nobenih sodnih taks, ko vloži predlog v zvezi s starševsko odgovornostjo.

Na vrh straniNa vrh strani

Nekaj drugega pa je nadomestilo stroškov, povezanih z imenovanjem odvetnika. V takšnem primeru sodišče lahko odredi brezplačno pravno pomoč v skladu z Zakonikom o civilnem postopku. Brezplačna pravna pomoč je na voljo, kadar jo upravičuje položaj posameznika, kar pomeni, da omenjeni posameznik ne zmore plačati odvetniškega honorarja. V praksi se to nanaša na neugodne premoženjske razmere ali socialni položaj prizadetega posameznika. Neugodne premoženjske razmere in socialni položaj se ocenjujejo na podlagi pogojev, ki na splošno veljajo za oprostitev plačila sodnih taks (brezposelnost, invalidnina, porodniški ali očetovski dopust), toda vedno je treba upoštevati posebne okoliščine vsakega posameznega primera.

In če so izpolnjeni predpogoji, ki jih določa Zakon o odvetnikih, se lahko zaprosi odvetniško zbornico, da imenuje brezplačnega zagovornika.

13. Ali je mogoče vložiti pritožbo zoper odločbo o starševski odgovornosti?

Da, zoper odločbo o starševski odgovornosti se je mogoče pritožiti. Za postopke v zvezi s starševsko odgovornostjo so na prvi stopnji pristojna okrajna sodišča. Zato vse pritožbe obravnavajo okrožna sodišča (ali mestno sodišče v Pragi). Zoper sodno odločbo se je mogoče pritožiti v petnajstih dneh od prejema pisne kopije omenjene sodne odločbe, zoper katero se vlaga pritožba. Če se je izdal popravek odločbe v zvezi z izrekom odločbe, začne rok za pritožbo ponovno teči od trenutka, ko postane omenjena popravljena odločba pravnomočna. Tudi za pritožbo, ki se vloži po petnajstdnevnem roku, se šteje, da je bila vložena pravočasno, če se je pritožnik ravnal po nepravilnem pravnem pouku sodišča.

Na vrh straniNa vrh strani

Poleg tega je treba poudariti, da je odločba lahko predčasno izvršljiva, kar pomeni, da se lahko izvrši, tudi če še ni postala pravnomočna zaradi vložene pritožbe.

14. V nekaterih primerih je morda treba pri sodišču ali drugem organu vložiti zahtevek za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti. Kateri postopek se pri tem uporablja?

V Češki republiki je treba vse predloge za izvršitev odločbe o starševski odgovornosti vložiti na sodišču; postopek med izvršitvijo odločbe ureja Zakonik o civilnem postopku.

V tem primeru je treba predložiti predlog za izvršitev odločbe okrajnemu sodišču, ki je pristojno za okraj, v katerem ima mladoletna oseba stalno prebivališče. Takšen predlog, ki mora vsebovati vse potrebne informacije (ime zavezane stranke, pooblaščene stranke, opredelitev obsega in vsebine obveznosti, opredelitev roka za izpolnitev omenjene obveznosti in podroben opis tako imenovanega izvršilnega naslova – odločbe, ki jo je treba izvršiti), mora vsebovati kopijo odločbe (ali kopijo sodno potrjenega sporazuma o vzgoji mladoletne osebe ali ureditvi stikov z mladoletno osebo), vključno s potrdilom o tem, da se lahko izvrši. Preden sodišče odredi izvršitev odločbe, zahteva od stranke, ki zavrača izpolnitev sodne odločbe ali ne ravna v skladu s sodno potrjenim sporazumom o vzgoji mladoletne osebe ali sporazumom o ureditvi stikov z mladoletno osebo, da izpolni sodno odločbo ali sodno potrjeni sporazum. Sodišče hkrati s to svojo zahtevo do zadevne stranke opozori stranko na posledice neizpolnjevanja obveznosti, ki jih določa odločba ali sporazum. Vendar lahko sodišče v posebnih okoliščinah odredi izvršitev z odvzemom otroka tudi brez te zahteve. V tej fazi postopkov lahko sodišče zahteva tudi udeležbo ustreznega organa, pristojnega za socialno varstvo otrok. Če zahteva po izpolnjevanju odločbe ne prinese rezultatov, sodišče kaznuje stranko, ki ni prostovoljno izpolnila odločbe ali sodno potrjenega sporazuma v zvezi s starševsko odgovornostjo, z denarno kaznijo; kazen se lahko izreče tudi večkrat, toda posamezne kazni ne smejo preseči 50 000 CZK. Sodišče lahko prav tako odredi odvzem otroka od tiste stranke, s katero otrok na podlagi odločbe ali sporazuma ne bi smel biti, in preda otroka v varstvo tisti stranki, ki ji je bila zaupana vzgoja otroka na podlagi odločbe ali sporazuma ali kateri je treba otroka vrniti ali tisti osebi, ki ima na podlagi odločbe ali sporazuma pravico do stikov z otrokom.

Na vrh straniNa vrh strani

15. Kaj je treba storiti, da se odločba o starševski odgovornosti, ki jo izda sodišče v drugi državi članici, prizna in izvrši v Češki republiki? Kateri postopek se pri tem uporablja?

Sodne odločbe o starševski odgovornosti, ki jih izdajo v različnih državah članicah, začnejo veljati v Češki republiki v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu, če so postale pravnomočne na podlagi potrditve ustreznega tujega organa in so jih češki organi priznali z izjemami, ki so podrobneje opisane v omenjenem zakonu. Ko so izpolnjeni ti pogoji, je postopek enak kot za izvršitev odločbe, ki jo izda češko sodišče – glej odgovor na prejšnje vprašanje. Češki organ prizna vse takšne tuje odločbe, potem ko preveri, ali izpolnjujejo pogoje za priznanje; zato prizna odločbo brez izdaje kakšnega posebnega sklepa, s čimer se omenjena odločba obravnava enako kot odločba, ki jo izda češki organ.

Upoštevati je treba mednarodne konvencije, ki urejajo ta vprašanja in so zavezujoče za Češko republiko. Te imajo tudi prednost pred nacionalno zakonodajo.

16. Pri katerem sodišču v Češki republiki je treba vložiti predlog za izpodbijanje odločbe o starševski odgovornosti, ki jo je izdalo sodišče v drugi državi članici? Kateri postopek se pri tem uporablja?

Kot navaja prejšnji odgovor, za priznanje tujih odločb o starševski odgovornosti ni potrebna izdaja posebnega sklepa češkega organa o odločbi, pred priznanjem tujih odločb tudi ne potekajo nobeni posebni postopki za njihovo priznanje. Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu navaja, da se tuja odločba ne more priznati ne izvršiti, če bi bilo to v nasprotju s češkim javnim redom in mirom. V takšnem primeru je treba vložiti predlog v ta namen na ustreznem sodišču (glej zgoraj – vprašanji 10 in 14).

Na vrh straniNa vrh strani

17. Katero pravo se uporablja v postopkih starševske odgovornosti, kadar otrok ali stranki ne prebivajo v Češki republiki ali imajo različno državljanstvo?

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu navaja, da razmerja med starši in otroki, vključno z vzgojo in preživljanjem, ureja pravo tiste države, katere državljan je otrok. Če otrok prebiva v Češki republiki, se ta razmerja lahko ocenjujejo na podlagi češkega prava, če je to v najboljšem interesu otroka.

Ta zakon navaja tudi, da so češka sodišča pristojna za vse zadeve, povezane z vzgojo in preživljanjem mladoletnih oseb, ter za vse podobne zadeve, če so omenjene mladoletne osebe češki državljani, tudi če imajo stalno prebivališče v tujini. Češko konzularno predstavništvo lahko prav tako prevzame skrbništvo nad češkimi mladoletnimi osebami, ki prebivajo v tujini in niso v varstvu staršev, in to v mejah pristojnosti sodišča, če država, v kateri otrok prebiva, to pristojnost prizna. V zvezi z zadevami glede mladoletnih oseb iz tujih držav, ki imajo stalno prebivališče v Češki republiki, bodo češka sodišča uporabila le tiste ukrepe, ki so potrebni za zaščito omenjene mladoletne osebe in njenega premoženja, ter potem o teh ukrepih obvestila pristojne organe v domovini te mladoletne osebe. Če pristojni organ iz domovine mladoletne osebe ne spremeni razmer, v katerih se je znašla mladoletna oseba, v razumnem roku, bo to storilo češko sodišče. Pri odločbi, ki razveljavlja zakonsko zvezo staršev mladoletne osebe, ki prebiva na ozemlju Češke republike, bo sodišče opredelilo pravice in obveznosti staršev do otroka za čas po razvezi, če bo mladoletna oseba ostala na domačem ozemlju in če otrokova domovina ne izvede kakšnih drugih ukrepov.

Na vrh straniNa vrh strani

V zvezi s tem vprašanjem je treba poudariti, da se prej omenjene določbe Zakona o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu uporabljajo samo, če niso v nasprotju z vsemi mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Češko republiko. Češka republika je 4. marca 1999 podpisala Haaško konvencijo o pristojnosti,pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok. Ta konvencija določa, da so sodišče ali upravni organi države pogodbenice, v kateri ima otrok stalno prebivališče, pristojni za uvedbo ukrepov za varstvo samega otroka ali njegovega premoženja. To se uporablja z izjemo člena 7, ki predvideva spremembo običajnega prebivališča otroka iz ene države pogodbenice v drugo, kar pomeni, da prevzamejo pristojnost organi države pogodbenice, v kateri ima otrok novo običajno prebivališče. Pristojni organi držav pogodbenic pri izvrševanju svoje pristojnosti v zvezi z varstvom otroka in njegovega premoženja uporabljajo pravo svoje države. Če pa varstvo samega otroka ali njegovega premoženja tako zahteva, lahko izjemoma uporabijo ali upoštevajo pravo druge države, s katero je dani primer povezan. Če se otrokovo običajno prebivališče spremeni in če bo otrok prebival v drugi državi pogodbenici, se pogoji za uporabo ukrepov, sprejetih v državi, kjer je imel otrok prvotno svoje običajno prebivališče, presojajo po pravu nove države od trenutka, ko se spremeni običajno prebivališče. Priznanje ali odvzem zakonske starševske odgovornosti (brez poseganja sodišča ali pristojnega organa) ureja pravo države, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Za priznanje ali odvzem starševske odgovornosti na podlagi sporazuma ali enostranskega pravnega akta (brez poseganja sodišča ali upravnega organa) se uporabljajo zakoni tiste države, v kateri je imel otrok običajno prebivališče v času, ko je začel veljati sporazum ali enostranski pravni akt. Starševska odgovornost, ki obstaja na podlagi zakonodaje tiste države, v kateri je imel otrok običajno prebivališče, velja tudi po prenosu otrokovega običajnega prebivališča v drugo državo. Če se otrokovo običajno prebivališče spremeni, se bo starševska odgovornost osebe, ki do tega trenutka ni imela takšne starševske odgovornosti, zakonsko priznala v skladu s pravom države, v kateri ima otrok novo običajno prebivališče. Izvrševanje starševske odgovornosti je predmet prava tiste države, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Če se otrokovo običajno prebivališče spremeni, bo to postalo predmet prava tiste države, v kateri ima otrok novo običajno prebivališče.

Poleg tega sta zavezujoči tudi Konvencija z dne 2. oktobra 1973 o priznavanju in izvrševanju odločb o preživljanju ter Evropska konvencija z dne 20. maja 1980 o priznanju in izvršitvi odločb o skrbništvu in o ponovni vzpostavitvi skrbništva otrok.

Nadaljnje informacije

Povezave na spletne strani:

Sodišča v Češki republiki ceština - English

Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah – informacijski listi o starševski odgovornosti

Svetovalna služba za zakonske, družinske in medosebne odnose ceština

« Starševska odgovornost - Splošne informacije | Češka republika - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 06-11-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo