Evropska komisija > EPM > Pravni poklici > Švedska

Zadnja sprememba: 29-08-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni poklici - Švedska

 

KAZALO

1. Sodniki 1.
2. Odvetniki 2.
3. Državni tožilci 3.
4. Sodni izvršitelji 4.

 

Predstavitev poklicev

1. Sodniki

Večina sodnikov (domare) opravlja svojo dolžnost znotraj ene od dveh vej rednega sodstva. Na eni strani so redna sodišča (allmänna domstolar), med katere spadajo okrožna sodišča (tingsrättar), šest pritožbenih sodišč (hovrättar) in vrhovno sodišče (Högsta domstolen), na drugi pa redna upravna sodišča (allmänna förvaltningsdomstolar), med katere uvrščamo okrajna upravna sodišča (länsrättar), štiri upravna pritožbena sodišča (kammarrättar) in vrhovno upravno sodišče (Regeringsrätten). Sodnik, ki ni predsednik sodišča ali oddelka sodišča, se pri okrožnih sodiščih in okrajnih upravnih sodiščih imenuje rådman, pri rednih pritožbenih sodiščih hovrättsråd, pri upravnih pritožbenih sodiščih pa kammarrättsråd. Sodnik, ki predseduje sodišču ali oddelku sodišča, je pri okrožnih sodiščih in okrajnih upravnih sodiščih chefsrådman, pri rednih pritožbenih sodiščih hovrättslagman, pri upravnih pritožbenih sodiščih pa kammarrättslagman. Predsednik sodišča se pri okrožnih sodiščih in okrajnih upravnih sodiščih imenuje lagman, pri rednih pritožbenih sodiščih in upravnih pritožbenih sodiščih pa president. Sodniki vrhovnega sodišča se imenujejo justitieråd.

Sodnik mora biti švedski državljan. Imeti mora švedsko diplomo iz prava (juris kandidatexamen) ali magisterij iz prava (juristexamen). Pravno usposabljanje v drugi skandinavski državi se pod nekaterimi pogoji šteje za enakovredno navedenim nazivom. Oseba, v zvezi s katero poteka stečajni postopek ali katere premoženje je pod upravo (förvaltarskap), ne more postati sodnik.

Na vrh straniNa vrh strani

Sodnike imenuje vlada v skladu s kandidacijskim postopkom. Ta sistem pa se ne uporablja za najvišje sodne položaje. Sodniki so imenovani na podlagi poklicne sposobnosti in primernosti. Pri odločanju pomaga vladi posebna komisija za imenovanje sodnikov. Glavna naloga komisije je, da vladi predlaga sodnike za sodniška mesta.

Sodniki so zaposleni pri državi in imajo status javnih uslužbencev. Svojo funkcijo lahko izgubijo le, če se pokaže, da so neprimerni, ker resno ali večkrat zanemarijo dolžnost ali ker storijo kaznivo dejanje, ali ko dosežejo starost za upokojitev. Ustava zagotavlja sodnikom neodvisnost pri opravljanju svojih dolžnosti.

Na Švedskem poteka posebno usposabljanje za poklic sodnika. Osebe, ki se usposabljajo za sodnike, so glavna skupina pri zaposlovanju poklicnih sodnikov. Takšno usposabljanje ni formalno potrebno. Za mesto sodnika se lahko prijavi vsak, ki ima pravno izobrazbo. Vseeno imajo kandidati, ki so se usposabljali za sodnike, običajno prednost.

Pogoje za usposabljanje izpolnjuje oseba, ki ima diplomo iz prava in je usposobljena za delo sodnega uradnika (notarie), kar pomeni, da je dve leti delala kot uradnik na okrožnem sodišču ali okrajnem upravnem sodišču. Oseba, ki je sprejeta na usposabljanje za sodnika, je zaposlena kot uradnik – poročevalec (hovrättsfiskal ali kammarrättsfiskal) pri rednem pritožbenem sodišču ali upravnem pritožbenem sodišču za poskusno dobo šestih mesecev. Če uspešno opravi poskusno dobo, se pripravnik zaposli kot uradnik – poročevalec pri pritožbenem sodišču za določen čas. Po najmanj dveh letih na tem položaju postane sodnik – pomočnik (tingsfiskal ali länrättsfiskal) pri okrožnem sodišču ali okrajnem upravnem sodišču za nadaljnji dve leti. Sodniki – pomočniki delajo pri sodišču kot sodniki in obravnavajo zadeve na enak način kot redni sodniki.

Na vrh straniNa vrh strani

Na zadnji stopnji usposabljanja se sodnik – pomočnik vrne na redno ali upravno pritožbeno sodišče, kjer dela kot sodnik najmanj eno leto. Po uspešnem zaključku te službe je imenovan v izrednega sodnika (assessor) pri rednih ali upravnih pritožbenih sodiščih in s tem se usposabljanje konča.

Izredni sodniki, ki želijo postati redni sodniki, običajno nekaj let po zaključku usposabljanja delajo zunaj sodstva, da si pridobijo različne izkušnje in izboljšajo svoje sposobnosti za pridobitev mesta rednega sodnika.

Zaradi zakonskih pravic posameznika in javnega zaupanja v pravni sistem morajo sodniki o zadevah odločati nepristransko. Pravila za sodnike določajo več splošnih načel, ki urejajo opravljanje vsakodnevnih dolžnosti sodnikov, in izražajo različne zahteve, ki jih morajo sodniki upoštevati, kot so objektivnost, nepristranskost in sposobnost enake obravnave vsakogar. Razen tega vsebujejo posebne določbe za izločitev sodnikov iz obravnave nekaterih zadev.

Sodniki pri rednih sodiščih in rednih upravnih sodiščih praviloma niso usposobljeni za posebna področja in obravnavajo vse zadeve, ki se vložijo pri sodišču.

Kot že omenjeno je švedsko državljanstvo pogoj, če želi oseba postati sodnik na Švedskem. V zvezi s kandidiranjem tujih državljanov za takšno mesto ni nobenih določb.

2. Odvetniki

Vsi odvetniki (advokater) na Švedskem so zasebniki; javne odvetniške pisarne (allmänna advokatbyråer) so sicer obstajale, vendar so bile ukinjene. V nasprotju s tujimi pravnimi sistemi je na Švedskem dopustno, da se posamezniki sami zastopajo pred sodiščem. Stranka ni obvezana, da mora biti zastopana ali da mora uporabiti odvetnika. Oseba, ki v pravnem postopku zastopa stranko ali ji svetuje, ni nujno, da je odvetnik. Za osebo, ki želi zastopati pred sodiščem, veljajo nekatere zahteve, vendar mednje ne spada zahteva, da mora biti odvetnik: izpolnjevati pa mora zahteve v zvezi s prebivališčem, jezikovnim znanjem in primernostjo. Vseeno imajo odvetniki v nekaterih vidikih prednost. Razen nekaterih izjem lahko na primer kot zagovornika za obtoženca določi sodišče le odvetnike. Vsak, ki izpolnjuje zahteve za pravne zastopnike, je lahko zagovornik, ki ga izbere obtoženec. V nasprotju z razmerji v veliko drugih državah na splošno ni kakovostne razlike med branilci, ki jih izbere toženec, in branilci, ki jih določi sodišče, ker so v veliki večini primerov ti zastopniki dejansko odvetniki. „Odvetnik“ (advokat) na Švedskem je oseba, ki je član Odvetniške zbornice Švedske (Sveriges advokatsamfund). Člani morajo izpolnjevati nekatere formalne zahteve in morajo biti ustrezno usposobljeni, imeti morajo ustrezne izkušnje in kvalifikacije.

Na vrh straniNa vrh strani

Oseba, ki želi postati odvetnik ali, z drugimi besedami, ki želi postati član odvetniške zbornice, mora:

  • prebivati na Švedskem, v EU, EGP ali Švici;
  • imeti diplomo ali magisterij iz prava;
  • imeti petletne delovne izkušnje na področju prava od zaključka pravnega študija, vsaj tri leta od tega pa mora biti odvetnik – pomočnik v odvetniški družbi ali voditi svojo odvetniško pisarno;
  • uspešno opraviti odvetniški izpit; in
  • biti osebnostno ustrezna in v vseh vidikih primerna za odvetniški poklic (bodoči član ne sme biti sodnik, tožilec ali drug javni uslužbenec) ter finančno trden (oseba, ki je v stečaju ali so njene zadeve pod prisilno upravo, ni sprejeta).

Namen zahtev v zvezi z usposobljenostjo je zagotoviti, da imajo osebe, ki bodo postale odvetniki, potrebno znanje in so primerne za ta poklic: naziv odvetnika zagotavlja kakovost. Kdor se neupravičeno izkazuje za pooblaščenega odvetnika, stori kaznivo dejanje, ki se kaznuje z globo.

Odvetniško družbo lahko ustanovi kdor koli. Za naziv pravnika (jurist) in opravljanje pravnega svetovanja ni potrebno nobeno posebno usposabljanje ali izkušnje.

Opravljanje pravne dejavnosti je zakonsko prepovedano le za osebe, ki so storile hujše kaznivo dejanje v času zagotavljanja pravne pomoči. Takšni osebi se lahko prepove zagotavljanje pravne pomoči za obdobje največ 10 let. Osebi, ki pri zagotavljanju pravne pomoči iz hude malomarnosti spodbudi storitev kaznivega dejanja, se lahko izreče denarna kazen ali zaporna kazen največ dveh let. Če pa gre za odvetnika, tj. odvetnika, ki je član odvetniške zbornice, se lahko tožba zaradi malomarnega zagotavljanja pravnih storitev vloži le po posvetovanju z zbornico.

Na vrh straniNa vrh strani

Delo odvetnikov je urejeno zlasti z zakonom (poglavje 8 Zakonika o sodnem postopku). Zakonodaja ureja nekatere zahteve v zvezi s sprejemom v odvetniško zbornico, registracijo, načinom opravljanja dela, skupnim lastništvom v osebnih družbah, nadzorom itd. Razen zakonodaje je dobra praksa določena tudi s statutom (stadgar) odvetniške zbornice in smernicami, ki jih izda. Statut odvetniške zbornice določi vlada, kar pomeni, da je zbornica organ zasebnega prava z javnim značajem in ne organ z javnimi pooblastili. Zato ima statut položaj uredbe (förordning).

Eden od temeljev, na podlagi katerih so določena pravila, ki urejajo pravno prakso, je neodvisnost. Namen pravil, ki zahtevajo neodvisnost, je zlasti zavarovati družbene interese v zvezi z odvetniškim poklicem, za katerega velja najstrožja poklicna zaupnost ter ki lahko nepristransko zagotavlja pravno svetovanje in pomoč ob upoštevanju le najboljših koristi za stranko. Obstajajo tudi širše zahteve, ki urejajo etično ravnanje; odvetniki so pod disciplinskim nadzorom, da se vzdržujejo visoke etične zahteve, ki so določene. Pravila za odvetnike, ki opravljajo svoj poklic – zlasti pravila o organizaciji, kvalifikacijah, poklicni etiki, nadzoru in odgovornosti – zagotavljajo neodvisnost, integriteto in izkušenost sodnikov, ki jih imajo uporabniki odvetniških storitev pravico zahtevati in ki so nujni pogoji za učinkovito sodno varstvo.

Večina odvetnikov se specializira za pravna področja, ki urejajo razmerja med posamezniki – družinsko pravo, kazensko pravo itd. – ali za poslovno pravo. Zagovorniki se pogosto specializirajo za nekatere vrste kazenskih zadev, npr. finančni kriminal, kazniva dejanja v zvezi z drogami, kazniva dejanja zoper ženske ali kazniva dejanja mladoletnikov. Nekateri odvetniki se specializirajo za zadeve v zvezi s človekovimi pravicami. Ti odvetniki pogosto zastopajo stranke v zadevah, ki se vložijo pri Evropskem sodišču.

Na vrh straniNa vrh strani

Ker ni določena obveznost zastopanja ali uporabe odvetnika, ni nikoli treba uporabiti pravnega zastopnika.

Odvetniško dejavnost in sedež odvetnikov še zlasti obravnavata Direktiva 77/249/EGS o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov („Direktiva o odvetnikih“) in Direktiva 98/5/ES za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena („Direktiva o sedežu“).

Kot je bilo že omenjeno, mora oseba, ki želi postati odvetnik ali, z drugimi besedami, ki želi postati član odvetniške zbornice, prebivati na Švedskem, v EU, EGP ali Švici; imeti mora švedsko diplomo ali magisterij iz prava; uspešno mora opraviti odvetniški izpit; ter mora biti osebnostno ustrezna in v vseh vidikih primerna za odvetniški poklic. Za osebo, ki je zaključila usposabljanje za odvetnika v državi znotraj EU, EGP ali v Švici in ki na Švedskem uspešno opravi odvetniški izpit, s katerim dokaže zadostno znanje švedskega pravnega sistema, se šteje, da izpolnjuje zahteve, določene za švedsko usposabljanje in švedski odvetniški izpit; če se potem ugotovi, da je oseba primerna v vseh drugih vidikih, je sprejeta kot član odvetniške zbornice in lahko opravlja dejavnost pod švedskim nazivom advokat. Enako velja za osebo, ki se je registrirala pri odvetniški zbornici ter je potem dejansko in redno opravljala poklic odvetnika na Švedskem, pri čemer se je pretežno ukvarjala s švedskim pravom, ali ki je kako drugače dobila zadostno znanje in izkušnje za sprejem v članstvo zbornice.

Na vrh straniNa vrh strani

Švedska nima posebnih zahtev v zvezi s poklicnimi kvalifikacijami oseb, ki želijo odvetniško dejavnost opravljati pod poklicnim nazivom matične države.

Na splošno ni omejitev za tuje odvetnike, ki želijo na Švedskem opravljati svojo dejavnost, ne da bi imeli sedež na Švedskem. Vseeno pa obstaja izjema, če njihova dejavnost vključuje zastopanje stranke pri švedskem sodišču. To pa zato, ker je treba za zastopanje stranke ali nastopanje pred sodiščem kot zagovornik, ki ga izbere obtoženec, izpolnjevati nekatere zahteve v zvezi s primernostjo, vključno z osebnostno ustreznostjo in znanjem švedskega pravnega sistema, prebivališčem na Švedskem, v EGP ali Švici. Odvetniki, ki želijo odpreti svoj sedež na Švedskem, se morajo registrirati pri odvetniški zbornici, s čimer pridejo pod nadzor zbornice. Za odvetnike, pooblaščene v drugi državi znotraj EU, EGP ali v Švici, veljajo za opravljanje dejavnosti na Švedskem večinoma enaka pravila, kot se uporabljajo za švedske odvetnike.

Za opravljanje odvetniške dejavnosti na Švedskem ni treba, da ima odvetnik sedež na Švedskem. Vseeno se morajo odvetniki, pooblaščeni v drugi državi znotraj EU, ki želijo trajno opravljati odvetniško dejavnost na Švedskem, tj. odpreti sedež na Švedskem, in pri tem uporabljati poklicni naziv matične države, registrirati pri Odvetniški zbornici Švedske. S tem pridejo pod nadzor zbornice.

Za opravljanje dejavnosti na Švedskem ni potrebno švedsko državljanstvo. Tuj odvetnik lahko pri svojem delu na Švedskem uporablja poklicni naziv svoje matične države, če pa želi svoj poklic opravljati trajno, se mora registrirati. Od 1. julija 2002 ne obstaja za sprejem v Odvetniško zbornico Švedske nobena zahteva v zvezi z državljanstvom, kar pomeni, da se za tujo osebo, ki tri leta dejansko in redno opravlja dejavnost, ki vključuje zlasti švedsko pravo, šteje, da izpolnjuje zahteve v zvezi z usposabljanjem in praktičnimi izkušnjami, potrebnimi za sprejem v Odvetniško zbornico Švedske, in če je oseba tudi drugače primerna, je lahko sprejeta v zbornico in potem opravlja dejavnost pod švedskim nazivom advokat.

Na vrh straniNa vrh strani

Tuje odvetniške pisarne ne potrebujejo predhodnega dovoljenja za ustanovitev na Švedskem.

Za odvetniške pisarne ne obstaja nobena posebna pravna oblika. Uporabljajo se različne vrste osebnih družb. Vseeno pa tudi oblika osebne družbe ni obvezna.

Oseba, ki še ni odvetnik in ki želi, da se njegova tuja diploma iz prava prizna na Švedskem, na primer da bi lahko delal kot odvetnik – pomočnik v odvetniški pisarni, mora opraviti poseben preskus znanja, če se njegov program za pridobitev diplome po trajanju in vsebini znatno razlikuje od švedskih programov.

V odvetniški pisarni v obliki osebne družbe je lahko solastnik ali družbenik le odvetnik, razen če odbor odvetniške zbornice odobri dovoljenje (glejte odstavek 2 člena 4 poglavja 8 Zakonika o sodnem postopku in odstavek 4 člena 3 smernic Odvetniške zbornice Švedske o dobri praksi). Odvetnika ne sme zaposliti fizična oseba, ki ni odvetnik, razen če odbor odvetniške zbornice odobri dovoljenje (odstavek 6 člena 2 poglavja 8 Zakonika o sodnem postopku). To pomeni, da obstaja za solastništvo v osebni družbi zahteva v zvezi s prebivališčem znotraj EU, EGP ali v Švici. Vseeno ni zahteve v zvezi z državno pripadnostjo, ker ni več niti zahteve v zvezi z državljanstvom za odvetnike.

Iz navedenih pravil izhaja, da odvetnik ne sme voditi odvetniške dejavnosti skupaj z osebami drugih poklicev, kot so računovodje. Prepoved osebnih družb, v katerih so družbeniki več poklicev, (multi-disciplinary partnerships) je obravnavalo in sprejelo Sodišče Evropskih skupnosti v primeru Nova.

3. Državni tožilci

Državni tožilci imajo zelo pomembno vlogo v pravosodnem sistemu in pri kazenskih postopkih. Državni tožilec usmerja preiskavo kaznivih dejanj, odloča o vložitvi obtožnice in zastopa zadevo pred sodiščem. Načeloma ima enak neodvisen status kot sodnik in na primer osebno odloča, ali se obtožnica vloži ali ne.

Na vrh straniNa vrh strani

Državni tožilec mora biti švedski državljan. Za imenovanje na položaj državnega tožilca mora imeti oseba švedsko diplomo ali magisterij iz prava in mora dve leti delati kot uradnik pri okrožnem sodišču ali okrajnem upravnem sodišču. Pravno usposabljanje v drugi skandinavski državi se pod nekaterimi pogoji šteje za enakovredno navedenim pravnim nazivom.

Javni tožilci so imenovani na podlagi sklepa generalnega javnega tožilca.

Državni tožilci so razporejeni po okrožjih in se imenujejo okrožni državni tožilci (kammaråklagare). Vodja okrožnega državnega tožilstva je glavni okrožni državni tožilec (chefsåklagare). Višji državni tožilec (överåklagare) običajno vodi državna tožilstva več okrožij. Najvišji državni tožilec v državi je generalni državni tožilec (Riksåklagaren).

Vsi državni tožilci imajo pooblastila za začetek sodnega postopka pri okrožnem sodišču in pritožbenem sodišču. Pred vrhovnim sodiščem pa lahko nastopa le generalni državni tožilec.

Na Švedskem poteka posebno usposabljanje za poklic državnega tožilca. Osebe, ki se usposabljajo za državne tožilce, so glavna skupina pri zaposlovanju državnih tožilcev. Takšno usposabljanje ni formalno potrebno. Za položaj državnega tožilca se lahko prijavi vsak, ki ima pravno izobrazbo in je delal določeno obdobje kot sodni uradnik.

Za sprejem na usposabljanje mora imeti kandidat diplomo ali magisterij iz prava in mora imeti izkušnje kot sodni uradnik. Sprejeti kandidat se zaposli kot državni tožilec – pripravnik (åklagaraspirant). Vključen je v skupino državnih tožilcev in opravlja preproste naloge, pri čemer njegovo delo spremlja nadzornik. Po devetih do dvanajstih mesecih mora pripravnik opraviti izpit, na podlagi katerega se ugotovi, ali lahko postane za določeno obdobje državni tožilec – pomočnik (assistentåklagare). Po dveh letih na položaju pomočnika mora opraviti še en izpit, na podlagi katerega je imenovan kot okrožni državni tožilec. Državni tožilci, ki se želijo specializirati za posebne oblike kaznivih dejanj, kot so kazniva dejanja v zvezi z drogami, kazniva dejanja zoper okolje ali finančni kriminal, lahko opravijo posebno usposabljanje.

Na vrh straniNa vrh strani

Državni tožilec usmerja predhodne preiskave, odloča o izvedbi preiskave, o tem, katera dejanja bodo predmet preiskave, kateri prisilni ukrepi bodo uporabljeni itd. Pomembno je, da državni tožilec opravlja svoje naloge neodvisno in na tak način, da zagotovi pravilno in pravno učinkovito obravnavo zadeve. Predhodno preiskavo mora izvesti objektivno: upoštevati mora tudi okoliščine, ki bi lahko bile v prid osumljencu. V skladu s pravili ima osumljenec v preiskavi pravico do vpogleda v spis. Generalni državni tožilec je izdal več smernic, ki se uporabljajo za obravnavanje različnih vrst kaznivih dejanj. Obstajajo tudi posebna pravila za izločitev javnih tožilcev iz obravnave nekaterih zadev.

Znotraj sistema javnega tožilstva so javni tožilci specializirani za nekatera področja, kot so kazniva dejanja zoper okolje, finančni kriminal ali kazniva dejanja v zvezi z drogami. Velika večina takšnih javnih tožilcev dela v splošnih oddelkih javnega tožilstva. Javni tožilci, specializirani za finančni kriminal, pa delajo pri posebnem organu, organu za finančni kriminal, kjer sodelujejo s specializiranimi policisti in ekonomisti.

Kot že omenjeno je švedsko državljanstvo pogoj, če želi oseba postati državni tožilec na Švedskem. V zvezi s kandidiranjem tujih državljanov za takšno mesto ni nobenih določb.

4. Sodni izvršitelji

Sodni izvršitelj (kronofogde) je javni uslužbenec, ki dela pri izvršilnem uradu (kronofogdemyndighet). Na njegovo delovno področje spadajo izvršilne zadeve ter neplačane zasebne in javne terjatve (glejte stran „Izvršitev“). Razen tega redno zastopa državo v sodnih postopkih v zvezi s stečajem, prisilno poravnavo ali prestrukturiranjem dolga.

Vodja oddelka ali enote pri izvršilnem uradu je praviloma sodni izvršitelj. Vseeno ne obstaja nobena zahteva, da mora biti sodni izvršitelj.

Za sodne izvršitelje obstaja posebno usposabljanje. Za sprejem na usposabljanje mora biti kandidat švedski državljan, imeti mora diplomo iz prava ali enakovredno stopnjo izobrazbe in mora biti usposobljen kot sodni uradnik. Namesto usposobljenosti za sodnega uradnika ima lahko kandidat posebne vrste praktičnih izkušenj, vendar mora za oprostitev usposobljenosti dobiti dovoljenje.

Sprejeti kandidat se zaposli kot sodni izvršitelj – pripravnik (kronofogdeaspirant). Usposabljanje traja približno 40 tednov, sestavljeno pa je iz praktičnega dela in teoretičnega študija. Pripravnik potem opravi izpit, na podlagi katerega je imenovan kot sodni izvršitelj.

Pravila, ki urejajo izločitev sodnih izvršiteljev iz nekaterih zadev, so podobna pravilom za sodnike.

Sodni izvršitelj, ki dela pri enoti za izterjavo, praviloma ni specializiran. Vseeno se sodni izvršitelji lahko specializirajo na primer za prodajo premoženja ali nadzor nad stečajem.

Kot že omenjeno je švedsko državljanstvo pogoj, če želi oseba postati sodni izvršitelj na Švedskem. V zvezi s kandidiranjem tujih državljanov za takšno mesto ni nobenih določb.

« Pravni poklici - Splošne informacije | Švedska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 29-08-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo