Evropska komisija > EPM > Pravni poklici > Avstrija

Zadnja sprememba: 09-08-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni poklici - Avstrija

 

KAZALO

1. Sodniki: 1.
2. Državni tožilci: 2.
3. Sodni referenti: 3.
4. Odvetniki: 4.
5. Notarji: 5.

 

1. Sodniki:

Izobraževanje za sodnika:

Po končanem študiju prava sledi praktično izobraževanje po opravljeni sodni praksi v okviru pripravništva na neuniverzitetnih institucijah. Zvezno ministrstvo za pravosodje letno imenuje približno 60 sodniških pripravnikov, ki zaprosijo (ocenjevalni center, ki preverja psihološko ustreznost in sposobnost izražanja izbranih namestnikov sodnika) za stalno delovno mesto, javno razpisano s strani predsednika enega izmed štirih višjih deželnih sodišč. Sodniško pripravništvo načeloma traja (vključno s sodno prakso) štiri leta, opravlja pa se na okrožnih sodiščih, deželnih sodiščih, državnem tožilstvu, upravi za izvrševanje kazenskih sankcij in pri odvetniku ali notarju. Del izobraževanja se lahko med drugim opravi tudi na višjem deželnem sodišču, vrhovnem sodišču ali Zveznem ministrstvu za pravosodje. Sodniško pripravništvo se zaključi s sodniškim izpitom (Richteramtsprüfung).

Imenovanje za sodnika:

Po opravljenem sodniškem izpitu sledi kandidatura za prosto sodniško delovno mesto (predsednik višjega deželnega sodišča javno razpiše prosta sodniška delovna mesta). Sodniški svet (Personalsenat) posameznega deželnega sodišča in sodniški svet instančnega višjega deželnega sodišča po izteku roka za oddajo prošenj za vsa stalna delovna mesta, razpisana pri okrožnih sodiščih in deželnih sodiščih, podata predlog za imenovanje na delovna mesta (vključuje najmanj tri osebe; če gre za imenovanje na več kot eno sodniško delovno mesto, je treba imenovati najmanj dvakrat toliko oseb, kot je delovnih mest).

Na vrh straniNa vrh strani

Sodnika imenuje zvezni predsednik. Zaradi prenosa te pravice na zveznega ministra za pravosodje, slednji opravlja imenovanje na večino stalnih sodniških delovnih mest. Za sodnika je mogoče imenovati le avstrijske državljane.

Položaj sodnikov:

Javna služba (državni uslužbenci). Neodvisnost sodnikov (Pravica dajanja navodil, člen 87 Zvezne ustave (B-VG)) je zajamčena z njihovo neodstavljivostjo in nepremestljivostjo (člen 88 B-VG): Sodnike se lahko razreši njihove funkcije ali proti njihovi volji premesti na drugo delovno mesto ali upokoji le v primerih in na načine, ki jih predpisuje zakon, ter na podlagi uradne sodne ugotovitve, razen v primeru trajne upokojitve po doseženi zakonsko določeni starostni meji.

Poseben ustavnopravni položaj je sodnikom priznan le pri opravljanju njihove sodniške funkcije (pri opravljanju vseh sodnih nalog, dodeljenih v skladu z zakonom in delitvijo nalog, z izjemo pravosodnih zadev, ki jih morajo urediti senati ali komisije brez upoštevanja zakonskih določb).

Pravna odgovornost:

  • Disciplinsko sodišče: sodnik, ki krivdno krši svoje poklicne in stanovske dolžnosti, se mora zagovarjati pred disciplinskim sodiščem, ki ga ustanovita višje deželno sodišče ali vrhovno sodišče, sestavljajo pa ga izključno sodniki.
  • Kazensko sodišče: če gre pri krivdni kršitvi poklicne dolžnosti tudi za kaznivo dejanje, se mora sodnik zagovarjati pred kazenskim sodiščem (npr. zloraba uradnega položaja).
  • Civilno sodišče: stranke, ki so utrpele škodo zaradi protipravnega in krivdnega ravnanja sodnika, lahko to škodo uveljavijo zgolj zoper državo. V primeru naklepa in hude malomarnosti lahko sodišče od sodnika zahteva povračilo.

2. Državni tožilci:

Splošno:

Državni tožilci opravljajo naloge, ki so z zakonom dodeljene državnim tožilstvom - zlasti skrbijo za državne interese na področju kazenskega prava. Na civilnopravnem področju državni tožilci posegajo le v primere ničnosti zakonske zveze in postopke za ugotavljanje očetovstva (in to v zelo omejenem obsegu).

Na vrh straniNa vrh strani

Na vsakem izmed 17 prvostopenjskih kazenskih sodišč obstaja državno tožilstvo, na vsakem višjem deželnem sodišču višje državno tožilstvo in na vrhovnem sodišču generalna prokuratura. Višja državna tožilstva in generalna prokuratura so neposredno podrejeni zveznemu ministru za pravosodje. Generalna prokuratura višjim državnim tožilstvom in posameznim državnim tožilstvom ne sme dajati navodil.

 Državna tožilstva na sodiščih prve stopnje tudi zastopajo interese tožilstva na okrožnih sodiščih posameznega sodnega okraja. To nalogo opravljajo tako imenovani „okrožni tožilci“, ki so pod nadzorom in vodstvom državnih tožilcev.

Navodila državnim tožilstvom morajo biti posredovana in utemeljena pisno. Če to zaradi nevarnosti zamude ni mogoče, je treba ustno posredovano navodilo čim prej pisno potrditi.

Državni tožilec, ki meni, da je njemu posredovano navodilo protipravno, mora o tem obvestiti svojega nadrejenega državnega tožilca. V tem primeru in vedno, kadar državni tožilec zahteva pisno navodilo, mora nadrejeni navodilo posredovati ali ponoviti pisno, če se navodilo ne šteje za umaknjeno.

Imenovanje za državnega tožilca:

Za državnega tožilca je lahko imenovana le oseba, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v sodniško funkcijo in izkaže, da je opravila najmanj enoletno prakso kot sodnik na sodišču ali kot državni tožilec. Pogoj za imenovanje je tudi avstrijsko državljanstvo.

Prosta stalna delovna mesta državnega tožilca je treba tako kot stalna delovna mesta sodnika razpisati javno. Štiričlanski tožilski sveti (Personalkommissionen), katerih člani morajo izpolnjevati pogoje za imenovanje v funkcijo državnega tožilca, preučijo prispele prošnje in podajo neobvezujoče predloge za imenovanje na omenjena delovna mesta. Tožilske svete ustanovijo višja državna tožilstva, generalna prokuratura in Zvezno ministrstvo za pravosodje.

Na vrh straniNa vrh strani

Pravico do imenovanja državnih tožilcev ima zvezni predsednik, ki pa je tako kot pri sodnikih pristojnost imenovanja na večino stalnih delovnih mest državnega tožilca prenesel na zveznega ministra za pravosodje.

Pravna odgovornost:

  • Državni tožilci, ki krivdno kršijo svoje poklicne in stanovske dolžnosti, se morajo zagovarjati pred disciplinsko komisijo, ustanovljeno pri Zveznem ministrstvu za pravosodje. Disciplinska komisija odloča v tričlanskih senatih, en član senata mora biti državni tožilec. Na drugi stopnji je razen izjem pristojna disciplinska komisija, ki je ustanovljena na Uradu zveznega kanclerja in prav tako odloča v tričlanskih senatih. En član senata mora pripadati pravosodnemu resorju. Kazenska pristojnost disciplinske komisije sega do odpustitve iz službe.
  • Kazenskopravna in civilnopravna odgovornost državnih tožilcev je urejena enako kot pri sodnikih.

3. Sodni referenti:

Splošno:

  • Sodni referenti v Avstriji predstavljajo nepogrešljiv steber v sodstvu. Več kot tri četrtine vseh sodnih odločitev danes sprejme približno 700 sodnih referentov.
  • Sodni referenti so posebej izobraženi sodni uradniki, na katere je v skladu z Zvezno ustavo (člen 87a B-VG) in Zakonom o sodnih referentih preneseno opravljanje točno opredeljenih nalog prvostopenjskega sodstva v civilnopravnih zadevah. Sodni referenti so v tej funkciji podrejeni zgolj posameznemu nadrejenemu sodniku in so vezani le na njegova navodila, ki pa so jim v praksi posredovana zelo redko.

Delovna področja sodnih referentov:

Na vrh straniNa vrh strani

  • Sodni referenti so dejavni na naslednjih delovnih področjih:
    • pravdne, izvršilne in stečajne zadeve (postopki za poravnavo dolgov);
    • nepravdne zadeve;
    • zemljiškoknjižne zadeve in vpisi v ladijski register;
    • vpisi v sodni register.
  • Za vsako izmed teh delovnih področij sta potrebna posebna izobrazba in posebno imenovanje za sodnega referenta na zadevnem delovnem področju.
  • Posebna ureditev velja za tako imenovane pospešene in poenostavljene postopke (Mahnsachen) (glej avstrijski memorandum „Pospešeni in poenostavljeni postopki“). Za te postopke je pristojen vsak sodni referent, ki je zaključil izobraževanje za sodnega referenta po 31. decembru 1985. Sodni referenti, ki so izobraževanje končali v skladu s prej veljavnimi določbami, lahko po zaključenem trimesečnem dodatnem izobraževanju zaprosijo za razširitev svojega področja pristojnosti na pospešene in poenostavljene postopke.

Razmejitev pristojnosti med sodnikom in sodnim referentom:

  • Področje pristojnosti sodnega referenta ne zajema vseh nalog in odločitev, ki jih je treba sprejeti na navedenih delovnih področjih. Naloge, ki sodijo na področje pristojnosti sodnega referenta, so natančno naštete v Zakonu o sodnih referentih, pri čemer je področje pristojnosti na posameznih delovnih področjih različno široko.
  • Na primer na zemljiškoknjižnem področju ni sodniku prepuščena skoraj nobena naloga; to področje pristojnosti je torej praktično izključna domena sodnih referentov.
  • Tudi večino izvršilnih zadev opravijo sodni referenti; sodniku so prepuščeni samo posebej težki postopki (kot so izvršba na nepremičnine ali že navedeni postopki za poravnavo dolgov, v kolikor so ti višji od 50.000 eurov).
  • Pri zapuščinskih in skrbniških zadevah, ki sodijo med nepravdne postopke, pri pospešenih in poenostavljenih postopkih ter nenazadnje tudi pri vpisih v sodni register je področje pristojnosti sodnega referenta prav tako zelo široko. Sodni referenti tako vodijo tiste zapuščinske postopke, pri katerih premoženje ne presega 100.000 eurov, ter tiste skrbniške postopke, pri katerih premoženje varovanca ne presega 100.000 eurov.

Kariera in izobrazba sodnega referenta:

  • Pogoj za kariero sodnega referenta je opravljen zrelostni izpit na srednji šoli (torej „matura“). Ta izpit je mogoče nadomestiti s tako imenovanim izpitom za državnega uradnika (Beamtenaufstiegsprüfung), če je zadevni avstrijski državljan po dopolnjenem 18. letu že osem let delal v državni službi.
  • Preden zadevna oseba lahko začne z izobraževanjem za sodnega referenta, mora najmanj dve leti delati v sodni pisarni ter opraviti izpit za delo v sodni pisarni (Gerichtskanzleiprüfung), predviden za tamkajšnje zaposlene, ter strokovni izpit (Fachdienstprüfung). Šele nato lahko predsednik višjega deželnega sodišča sodnemu uradniku odobri izobraževanje za sodnega referenta.
  • Izobraževanje za sodnega referenta traja tri leta in vključuje
    • delo na enem ali več sodiščih s pripravo izvršb na želenem delovnem področju,
    • udeležba na osnovnem seminarju (Grundlehrgang) in seminarju z izbranega delovnega področja (Arbeitsgebietslehrgang) ter
    • izpit za sodnega referenta (Rechtspflegerprüfung), ki se opravlja v dveh delih.
  • Po opravljenem izpitu za sodnega referenta kandidatu za sodnega referenta zvezni minister za pravosodje podeli diplomo.
  • To diplomo je treba razlikovati od spričevala za sodnega referenta, ki se podeli šele po zaključenem triletnem izobraževanju in ki potrjuje usposobljenost za opravljanje poklica sodnega referenta (Rechtspflegerurkunde). S spričevalom za sodnega referenta lahko zadevni sodni uradnik po vsej državi opravlja sodne naloge, ki sodijo na njegovo področje pristojnosti.
  • Zatem mora predsednik višjega deželnega sodišča določiti, na katerem sodišču in morebiti za kakšno časovno obdobje se zadevni sodni uradnik zadolži kot sodni referent. Na sodišču predstojnik sodišča sodnemu referentu dodeli sodni oddelek (morda tudi več sodnih oddelkov), ki ga vodi sodnik. Znotraj sodnega oddelka razdeli naloge zadevni sodnik.

4. Odvetniki:

Splošno:

  • Odvetniki so zadolženi in pristojni za zastopanje strank v vseh sodnih in zunajsodnih, v vseh javnih in civilnih zadevah pred vsemi sodišči in državnimi organi Republike Avstrije.
  • Za opravljanje odvetniškega poklica v Avstriji ni potrebno uradno imenovanje, potrebno pa je izpolnjevanje spodaj navedenih pogojev.

Pogoji za opravljanje odvetniškega poklica:

Na vrh straniNa vrh strani

  • Kdor želi opravljati odvetniški poklic, mora najmanj devet mesecev delati na sodišču kot pripravnik (sodna praksa) in tri leta pri avstrijskem odvetniku kot odvetniški kandidat. Izkazati je treba skupno pet let opravljanja pravniške službe in opraviti odvetniški izpit (Rechtsanwaltsprüfung).
  • Odvetniški izpit je mogoče opraviti po izteku triletnega pripravništva, od tega najmanj devet mesecev na sodišču in najmanj dve leti pri odvetniku. Pogoj za opravljanje izpita je tudi udeležba na izobraževanjih, ki so za odvetniške kandidate obvezna in jih predpiše odvetniška zbornica.
  • Kdor izpolnjuje naštete pogoje, se lahko vpiše v imenik tiste odvetniške zbornice, na območju katere želi imeti sedež odvetniške pisarne.
  • Pod določenimi pogoji lahko v Republiki Avstriji tudi odvetnik države članice Evropske unije ali druge države pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru
    • začasno opravlja odvetniške naloge,
    • po opravljenem strokovnem izpitu (Eignungsprüfung) zaprosi za vpis v imenik odvetnikov pristojne odvetniške zbornice ali
    • se pod poklicnim nazivom iz svoje matične države brez predhodnega strokovnega izpita nemudoma naseli v Avstriji in se po triletnem „učinkovitem in rednem“ opravljanju poklica v Avstriji v celoti vključi v avstrijsko odvetništvo.
  • Pod določenimi pogoji lahko v Republiki Avstriji posamezne, natančno določene odvetniške naloge začasno opravlja tudi član odvetniške zbornice države članice Sporazuma GATS (Splošni sporazum o trgovini s storitvami).

Pravna odgovornost:

  • Disciplinska odgovornost
    • Odvetniki, ki kršijo poklicne ali stanovske dolžnosti, se morajo zagovarjati pred disciplinskim svetom, ki ga izvoli krajevna odvetniška zbornica. Kazenska pristojnost disciplinskega sveta sega do izbrisa iz registra odvetnikov.
    • Na drugi stopnji odloča vrhovna prizivna in disciplinska komisija za odvetnike in odvetniške kandidate v štiričlanskih senatih, ki jih sestavljata dva sodnika vrhovnega sodišča in dva odvetnika.
  • Poleg tega so odvetniki seveda kazensko in civilnopravno odgovorni.

5. Notarji:

Splošno:

  • Za urejanje civilnopravnih razmerij je prebivalstvu, ki išče pravno pomoč, na voljo notar kot neodvisen in nepristranski organ preventivnega pravosodja. Njegovi glavni nalogi sta sodelovanje pri pravnih dejanjih in pravno svetovanje občanom. Notar sestavlja javne listine, prevzema tuje listine v hrambo, sestavlja zasebne listine in zastopa stranke, predvsem na nepravdnem področju. Notar opravlja tudi naloge pooblaščenca v nepravdnih zadevah pred sodiščem. Zlasti sodeluje pri zapuščinskih postopkih kot tako imenovani sodni komisar (Gerichtskommissär). Notar mora poskrbeti za to, da se zavaruje vrednost zapuščine in da dedujejo upravičene osebe. Ta funkcija zahteva temeljito poznavanje dednega prava in nepravdnih postopkov, in tudi zato se občani vedno znova zatekajo k notarjem, saj le-ti sodelujejo pri sestavljanju oporok ter jim nasploh svetujejo pri in zastopajo v zapuščinskih zadevah.
  • Notar opravlja javno službo, vendar ni državni uradnik. Nosi gospodarsko tveganje, ki spremlja pisarniško dejavnost, vendar ne opravlja obrti. Je blizu svobodnemu poklicu, kot sodni komisar pa je sodni organ.
  • Število notarskih mest in njihovih sedežev se spreminja s posamezno uredbo Zveznega ministrstva za pravosodje. Trenutno je v Avstriji približno 460 notarskih mest.

Izobraževanje za notarja:

  • Pot do imenovanja za notarja je dolga. Kdor zaključi študij prava in se zanima za poklic notarja, poišče notarja, ki ga sprejme v delovno razmerje in ga vpiše v imenik notarskih kandidatov. Vpis v imenik notarskih kandidatov, ki ga vodi pristojna notarska zbornica, je dopusten le, če zadevni izkaže, da je opravil devetmesečno sodno prakso kot pripravnik na sodišču in pri prvem vpisu še ni dopolnil 35 let . Sicer je vpis mogoče zavrniti le iz pomembnih razlogov, zlasti na primer v primeru slabih premoženjskih razmer.
  • Ko zadevna oseba postane notarski kandidat, mora biti to njegova izključna dejavnost. Za stranske dejavnosti je potrebno dovoljenje.
  • Notarski izpit (Notariatsprüfung) se opravlja v dveh delih. Prvi del je mogoče opraviti ne prej kot po 18 mesecih notarske kandidature in najkasneje ob koncu petega leta notarske kandidature, drugi del pa ne prej kot po dodatnem letu prakse kot notarski kandidat in najkasneje pred iztekom desetletne notarske kandidature. Pogoj za opravljanje notarskega izpita je obiskovanje izobraževanj, ki so za notarskega kandidata obvezna in jih predpiše notarska zbornica.

Imenovanje za notarja:

Na vrh straniNa vrh strani

  • Pred imenovanjem na prosta ali nova notarska mesta je potreben javni razpis. Zakon (člen 6 Notarskega reda - Notariatsordnung) od kandidatov za notarsko mesto med drugim zahteva, da
    • imajo avstrijsko državljanstvo,
    • so uspešno zaključili diplomski študij prava ali študij prava in državnih znanosti,
    • so opravili notarski izpit in
    • lahko izkažejo sedemletno opravljanje pravniškega poklica, od tega najmanj tri leta kot notarski kandidat po opravljenem notarskem izpitu.
  • Vendar imenovanje za notarja z izpolnjevanjem teh osnovnih pogojev še ni upravičeno. Med postopkom za imenovanje na delovna mesta krajevno pristojna notarska zbornica in nadalje sodniška sveta pristojnega sodišča prve stopnje in višjega deželnega sodišča kandidate strokovno ocenijo in razvrstijo, pri čemer je odločilnega pomena doba opravljanja prakse. Notarska zbornica in sodniška sveta podajo skupni predlog zveznemu ministru za pravosodje. Slednji na te predloge sicer ni vezan, vendar v praksi imenuje zgolj enega izmed razvrščenih kandidatov.
  • Ob prvem imenovanju za notarja je zadevna oseba v povprečju stara približno 41 let. Funkcijo notarja lahko opravlja do 31. januarja koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je dopolnila 70 let. Imenovanje na drugo notarsko mesto po dopolnjenem 64. letu ni več dopustno, prav tako pa imenovanje na drugo mesto ni dopustno, dokler kandidat svoje funkcije na zadnjem notarskem mestu ne opravlja najmanj šest let. Premestitev notarja na drugo notarsko mesto po uradni poti ni dopustna.

Nadzor nad notariatom; pravna odgovornost:

  • Notarji so zaradi svojih nalog kot sestavljalci javnih listin in kot sodni komisarji pod posebnim nadzorom. Nadzor nad notariatom opravljajo Zvezno ministrstvo za pravosodje, pravosodje in neposredno notarske zbornice.
  • Za notarje velja posebno disciplinsko pravo.
    • O disciplinskih kršitvah na prvi stopnji odloča višje deželno sodišče kot disciplinsko sodišče za notarje ter na drugi stopnji vrhovno sodišče kot disciplinsko sodišče za notarje, pri čemer so člani obeh kazenskih senatov tudi notarji.
    • Kazni disciplinskega sodišča segajo do razrešitve funkcije.
    • O manjših prekrških odločata notarska zbornica in stalni odbor avstrijske notarske zbornice kot prizivni organ.
  • Notar je poleg tega, da je disciplinsko odgovoren, seveda odgovoren tudi kazensko in civilnopravno.
    • V kolikor notar opravlja dolžnosti sodnega komisarja, se v kazenskopravnem smislu šteje za državnega uradnika in je torej odgovoren za tako imenovane uradne delikte, med katere sodi zlasti zloraba uradnega položaja.
    • Njegova civilnopravna odgovornost je urejena različno: v kolikor opravlja dolžnosti sodnega komisarja, zanj velja enaka odgovornost kot za sodnika in državnega tožilca. Stranke tako od njega ne morejo zahtevati odškodnine neposredno, temveč morajo svoje odškodninske zahtevke nasloviti na državo. Država lahko v primeru naklepa ali hude malomarnosti zahteva povračilo. Izven dejavnosti kot sodni komisar, je notar civilnopravno neposredno odgovoren strankam.

« Pravni poklici - Splošne informacije | Avstrija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 09-08-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo