Evropska komisija > EPM > Pravni red > Švedska

Zadnja sprememba: 29-08-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Švedska

 

KAZALO

Pravni viri Pravni viri
Hierarhija pravnih virov Hierarhija pravnih virov
Mednarodni sporazumi Mednarodni sporazumi
Zakonodajni postopek Zakonodajni postopek
Začetek veljavnosti Začetek veljavnosti
Spori pri uporabi prava Spori pri uporabi prava

 

Pravni viri

Na Švedskem spadajo med pravne vire zlasti zakonski predpisi, sodna praksa in pripravljalna dela za predlagane zakone.

Najpomembnejši pravni vir so zakonski predpisi. Natisnjeni in razglašeni so v zbirkah zakonskih predpisov. Zakonski predpisi se delijo na zakone, uredbe in predpise. Zakone sprejema parlament, uredbe sprejema vlada, predpise pa izdajajo organi oblasti.

Odločbe sodišč, sodna praksa, so pomemben element pri uporabi prava. To velja zlasti za odločbe višjih sodišč, vrhovnega sodišča in vrhovnega upravnega sodišča.

Pripravljalna dela za predlagane zakone, tj. besedila, ki so pripravljena v zvezi z zakonodajnim postopkom, so prav tako pomembna pri uporabi prava.

Pravna načela, uzance, pogodbene določbe in običaje pa bi lahko označili kot dopolnilne pravne vire.

Hierarhija pravnih virov

Najpomembnejši zakonski predpisi so ustavni zakoni. Švedska ima štiri ustavne zakone: Ustavo, Zakon o nasledstvu, Zakon o svobodi tiska in Zakon o svobodi govora. Ti zakoni se lahko spreminjajo le po posebnem postopku (več o tem v nadaljevanju). V tem zaporedju jim sledijo drugi zakoni, uredbe in predpisi.

Pripravljalna dela in sodna praksa so dopolnilni pravni viri. Pripravljalna dela se uporabljajo kot pomoč za uporabo prava. Najpomembnejša so pripravljalna dela za vladne osnutke zakonov. Za uporabo prava je izjemno pomembna tudi sodna praksa. Novejša kot so pripravljalna dela, pomembnejša so. Če je zakonodaja stara ali če je bilo na nekem pravnem področju veliko novosti, je sodna praksa pomembnejša.

Na vrh straniNa vrh strani

Mednarodni sporazumi

Mednarodni sporazumi morajo biti praviloma vključeni v švedsko pravo, da jih lahko uporabijo sodišča in drugi organi. Vključijo se lahko v švedsko ustavno besedilo ali z ločenim pravnim aktom, ki določa, da se sporazum uporablja na Švedskem.

To načelo pa ne velja za zakonodajo EU, ker je Švedska prenesla del regulativnih pristojnosti na EU. Zato se na Švedskem zakonodaja EU v določeni meri uporablja neposredno, brez sprejetja kakršne koli vmesne zakonodaje. Več informacij o tem je na voljo na strani o pravnem redu v EU.

Zakonodajni postopek

Zakone lahko sprejema le parlament. Večina zakonov se sprejme na predlog vlade. Osnutke zakonov lahko predložijo tudi poslanci in parlamentarni odbori. Razen tega lahko pobude za spremembo zakonodaje dajo tudi politične stranke, interesne skupine, združenja in posamezniki.

Preden vlada pripravi osnutek zakona, je treba vprašanje najprej preučiti. Za to lahko poskrbi odbor ali komisija ali pa vladni uradniki. Osnutek zakona se običajno predloži različnim organom in ustreznim združenjem, ki lahko dajo pripombe o osnutku. Ko poteče rok za predložitev pripomb, obravnava osnutek zakona vladni urad. Večina osnutkov se potem predloži Svetu za zakonodajo, organu, ki ga sestavljajo zlasti sodniki vrhovnega sodišča in švedskega vrhovnega upravnega sodišča. Svet za zakonodajo preuči osnutek s pravno tehničnega vidika. Njegove pripombe so predložene vladnemu uradu, ki osnutek ponovno obravnava. Po tem posvetovanju se pripravi vladni osnutek zakona, ki se predloži parlamentu. V parlamentu je osnutek najprej predložen odboru, ki ga preuči. Potem parlament odloči, ali se zakon odobri ali ne. Parlament lahko osnutek, ki mu je bil predložen, spremeni. Po odločitvi parlamenta vlada izda in razglasi novi zakon.

Na vrh straniNa vrh strani

V nekaterih primerih lahko vlada izda predpise prek uredb. Po eni strani je vlada neodvisno pristojna za izdajo predpisov, po drugi strani pa jo lahko parlament pooblasti za izdajo predpisov na nekaterih področjih. Vlada je neodvisno pristojna za sprejetje predpisov v zvezi z izvajanjem zakonov in predpisov, ki jih ne izda parlament v skladu z ustavnim pravom, mednje pa ne spadajo predpisi, ki vsebujejo obveznosti za posameznike. Predpisi, ki obravnavajo nekatera vprašanja, spadajo pod izključno pristojnost parlamenta in pristojnosti za njihovo sprejetje ni mogoče prenesti.

Pri spremembi ustave mora parlament dvakrat sprejeti enaki odločitvi in med obema odločitvama morajo biti izvedene parlamentarne volitve. Ob tem mora od predloga za obravnavo zadeve v parlamentu in volitvami praviloma preteči vsaj devet mesecev.

Začetek veljavnosti

Začetek veljavnosti je običajno naveden v zakonu. Včasih pa začetek veljavnosti ureja ločen, tako imenovan akt o razglasitvi, ali pa je vlada pooblaščena z zakonom, da z ločeno uredbo določi datum začetka veljavnosti.

Postopek v zvezi z uredbami ni tako obsežen in zapleten. Po posvetovanju lahko vlada sama odloči o uredbi. Začetek veljavnosti je običajno naveden v uredbi. Zato ni treba izdati nobene posebne odločbe o razglasitvi.

Spori pri uporabi prava

Če pride do sporov pri uporabi zakonov, se za odločitev, katero pravilo ima prednost, uporabljajo splošna načela za razlago.

  • „Lex superior“ pomeni, da ima prednost zakonski predpis, ki ima v hierarhiji višje mesto.
  • „Lex specialis“ pomeni, da ima prednost posebni zakonski predpis.
  • „Lex posterior“ pomeni, da ima novejši zakonski predpis prednost pred starejšim.

Na voljo je tudi možnost preskusa pravil, ki ga ureja ustavno pravo. Če sodišče ali drug uradni organ ugotovi, da je predpis vlade ali parlamenta v nasprotju z določbo ustave ali drugega nadrejenega zakonskega predpisa, se predpis ne sme uporabljati, če je napaka očitna (člen 14 poglavja 11 Ustave).

Na Švedskem ni ustavnega sodišča.

« Pravni red - Splošne informacije | Švedska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 29-08-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo