Evropska komisija > EPM > Pravni red > Portugalska

Zadnja sprememba: 12-02-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Portugalska

 

KAZALO

1. Instrumenti ali pravni viri, ki določajo pravna pravila 1.
2. Drugi pravni viri 2.
3. Hierarhija med različnimi instrumenti 3.
4. Postopki za sprejetje predpisov nadnacionalnih instrumentov na nacionalnem ozemlju 4.
5. Organi, pristojni za sprejetje pravnih predpisov 5.
6. Postopek za sprejetje pravnih predpisov 6.
7. Postopki za sprejetje nacionalnih predpisov 7.
8. Sredstva za rešitev morebitnih nasprotij med različnimi predpisi 8.

 

1. Instrumenti ali pravni viri, ki določajo pravna pravila

V skladu s tradicionalnim pristopom so pravni viri na Portugalskem:

  1. Ustavno pravo, ki ga sestavljajo portugalska ustava, različni ustavni zakoni in ustavni amandmaji;
  2. „Pravila in načela splošnega in običajnega mednarodnega prava“, „določbe v ustrezno ratificiranih ali sprejetih mednarodnih pogodbah“, „pravila, ki so jih sprejela pristojna telesa mednarodnih organizacij, katerih članica je Portugalska …, pod pogojem, da je to opredeljeno v ustreznih ustanovitvenih pogodbah“ in „določbe pogodb, ki urejajo delovanje Evropske unije, ter pravila, ki jih izdajajo institucije pri izvajanju svojih pristojnosti“ (člen 8 ustave);
  3. Zakonodaja, v katero spadajo zakoni, ki jih je sprejel parlament (Republiška skupščina), uredbe z zakonsko močjo, ki jih izdaja vlada, in regionalne uredbe z zakonsko močjo, ki sta jih sprejeli zakonodajni skupščini avtonomnih regij Azori in Madeira;
  4. Instrumenti z zakonsko močjo: akti o sprejetju mednarodnih konvencij, pogodb ali sporazumov, splošno zavezujoče odločitve ustavnega sodišča o neustavnosti ali nezakonitosti ukrepov, kolektivne pogodbe na področju dela in drugi kolektivni instrumenti, ki zadevajo odnose na področju dela;
  5. Uredbe ali zakonodajni instrumenti s podzakonsko močjo, katerih cilj je dopolnitev zakonov in opredelitev podrobnosti, ki omogočajo uporabo ali izvedbo zakonov. K tej skupini spadajo podzakonski akti, uredbe, uredbe z zakonsko močjo, regionalni podzakonski akti, odločbe, pravilniki, ministrske odredbe, izvedbene odločitve, policijska pravila, ki so jih izdali civilni guvernerji, in lokalne odredbe ter uredbe.

2. Drugi pravni viri

Mnenja glede dopustnosti in pomembnosti drugih virov zunaj področja vpliva državne politične moči za oblikovanje zakonov se razlikujejo. Razlike izhajajo predvsem iz dejstva, da so za nekatere ti viri sredstvo za oblikovanje zakonskih predpisov, za druge pomenijo poti za predstavitev predpisov, spet za tretje pa oboje. Včasih je mogoče ločiti med neposrednimi in posrednimi viri, s čimer se izognemo nekaterim težavam, ki izhajajo iz razlik v osnovnem pristopu.

Na vrh straniNa vrh strani

Možni pravni viri so:

  1. Ustaljena praksa; z drugimi besedami, ponavljajoča se in običajna uporaba določenega načina ravnanja, za katerega velja prepričanje, da je obvezen. Kot pravni vir se lahko upoštevajo le za nekatera področja. Pravila, ki izhajajo iz takšnega načina, najdemo na področju javnega mednarodnega prava (npr. načelo imunitete tujih državljanov pred kazenskim pregonom izhaja iz ustaljene prakse), mednarodnega zasebnega prava in upravnega prava;
  2. Sodna praksa; načela, ki izhajajo iz sodb in odločb sodišč, se ponekod ne obravnavajo kot dejanski pravni vir, ampak so pomembna samo za razkrivanje pomena pravnih določb z zagotavljanjem rešitev pri težavah v zvezi z razlago, ki jih je mogoče uporabiti v drugih primerih glede na težo logičnih in tehničnih argumentov, na katerih temeljijo. Nekateri avtorji v to kategorijo uvrščajo sodne odločbe v posebnih zadevah in tudi sodne odločitve z zakonsko močjo (splošno zavezujoče odločbe ustavnega sodišča), saj so to po njihovem mnenju  akti, ki ustvarjajo nepristransko pravo;
  3. Pravo pravičnosti; sodišča so pristojna za oblikovanje pravnih predpisov, ki ustrezajo posebnim značilnostim zadev, ki jih morajo oceniti, pri čemer se opirajo na splošna načela pravičnosti in etično zavest sodnika. „Sodišča lahko odločajo na podlagi prava pravičnosti le: (a) če predpisi to dovoljujejo; (b) če obstaja sporazum med strankami in se je mogoče pritožiti na višje sodišče, ali (c) če so se stranke predhodno sporazumele o uporabi prava pravičnosti.“ (člen 4 Civilnega zakonika);
  4. Uzanca; z drugimi besedami, družbena praksa, ki ni obvezna, vendar je pomembna v pravnih zadevah, še posebej pri oblikovanju pravnih razmerij na področju trgovine. Uzanca se lahko uporabi samo na sodiščih, za katera to predpisuje zakon, in kadar ni „v nasprotju z načeli poštenosti“ (člen 3 Civilnega zakonika). Pravnih predpisov zato ni mogoče neodvisno oblikovati z uzanco, in mnogi menijo, da uzanca ni dejanski pravni vir;
  5. Pravna teorija oziroma mnenja piscev pravnih besedil se ne smejo upoštevati kot dejanski pravni vir, čeprav imajo pomembno vlogo pri znanstvenem in tehničnem razvoju pravnega znanja ter pomembno vplivajo na končni rezultat dela tistih, ki so odgovorni za razlago in uporabo pravnih predpisov.

3. Hierarhija med različnimi instrumenti

Hierarhija zakonov pomeni ustrezen položaj različnih instrumentov, z drugimi besedami, njihov položaj na lestvici.

Na vrh straniNa vrh strani

Nekateri menijo, da je hierarhijo mogoče vzpostaviti samo na podlagi metode nastanka. V skladu s tem pogledom hierarhija ne temelji na ustreznem položaju pravnih predpisov, temveč je vzpostavljena med viri, ki so predpise oblikovali.

Prednostni vrstni red je mogoče vzpostaviti ne glede na stališče, iz katerega se izhaja.

Hierarhični vrstni red različnih virov, naštetih v odgovoru na prvo vprašanje, je:

  1. ustava in ustavno pravo;
  2. pravila in načela splošnega mednarodnega prava in mednarodnih sporazumov (tj. vsi instrumenti iz odstavka 1(b));
  3. zakoni in uredbe z zakonsko močjo;
  4. regionalne uredbe z zakonsko močjo;
  5. instrumenti z zakonsko močjo;
  6. predpisi.

4. Postopki za sprejetje predpisov nadnacionalnih instrumentov na nacionalnem ozemlju

Mednarodni pravni instrumenti se prenesejo v portugalsko pravo v skladu z naslednjimi načeli iz člena 8 portugalske ustave:

  1. „Predpisi in načela splošnega mednarodnega prava so sestavni del portugalskega prava.“;
  2. „Predpisi v ratificiranih in sprejetih mednarodnih sporazumih so v portugalskem nacionalnem pravu veljavni od uradne objave in ostanejo v veljavi, dokler so mednarodno zavezujoči za Portugalsko.“;
  3. „Predpisi, ki jih izdajo pristojni organi mednarodnih organizacij, katerih članica je Portugalska, so neposredno veljavni v portugalskem nacionalnem pravu, če je to določeno z ustreznimi ustanovnimi pogodbami.“;
  4. „Določbe pogodb, ki urejajo Evropsko unijo, in predpisi, ki jih institucije EU izdajo pri izvajanju ustreznih pristojnosti, se uporabljajo v portugalskem nacionalnem pravu v skladu s pravom Unije in ob upoštevanju osnovnih načel demokratične pravne države.“.

Nekateri avtorji menijo, da načelo iz (c) zajema neposredni učinek uredb Skupnosti ter direktiv in odločb, ki so naslovljene na države članice.

Na vrh straniNa vrh strani

5. Organi, pristojni za sprejetje pravnih predpisov

Organi, ki so pristojni za sprejetje pravnih predpisov, so parlament, vlada, regionalne vlade in zakonodajni skupščini regij Azori in Madeira, lokalne oblasti in nekateri upravni organi.

6. Postopek za sprejetje pravnih predpisov

Načini sprejetja predpisov so odvisni od posebnih postopkov posameznih organov, pristojnih za sprejetje. Različne vrste instrumentov se sprejmejo v različnih postopkih. Dva najpomembnejša postopka za sprejetje predpisov sta opisana spodaj.

Postopek parlamentarnega sprejetja predpisov, ki je tudi najobsežnejši, sestavljajo naslednji koraki:

  1. Začetek postopka za sprejetje predpisa: postopek za sprejetje predpisa lahko sprožijo „člani, parlamentarne skupine in vlada ter na podlagi pogojev, ki jih določa zakon, skupine registriranih volivcev. Postopek za sprejetje predpisa v zvezi z avtonomnima regijama lahko sprožita ustrezni zakonodajni skupščini.“ (člen 167(1) ustave);
  2. Uvodno sprejetje, objava, registracija, oštevilčenje in ocena: ta faza vključuje presojo dopustnosti predloga zakona, objavo besedila v Uradnem listu parlamenta, upravno obravnavo in na koncu oceno vsebine;
  3. Razprava in sprejetje: ta faza vključuje razpravo o splošnih vprašanjih, razpravo o posebnih vprašanjih, glasovanje o predlogu zakona v celoti, glasovanje o posebnih delih predloga zakona in končno glasovanje. Za sprejetje predloga zakona je lahko potrebna absolutna večina ali kvalificirana večina;
  4. Pregled predsednika Republike v zakonsko predpisanem obdobju, po katerem razglasi predlagano besedilo ali uporabi pravico veta. V zadnjem primeru parlament ponovno obravnava ukrep. Če je glasovanje uspešno ali če so sprejete spremembe, se besedilo ponovno predloži predsedniku za razglasitev, ki jo je treba izvesti v vnaprej določenem obdobju. Predsednik Republike je pristojen za razglasitev zakonov in „podpis sklepov Republiške skupščine, s katerimi se odobrijo mednarodni sporazumi“ (člen 134(b) ustave);
  5. Objava: po razglasitvi mora predsednik odrediti objavo novega zakonskega besedila v Uradnem listu Portugalske republike.

Postopek vladnega sprejetja predpisov sestavljajo naslednji koraki:

Na vrh straniNa vrh strani

  1. Začetek postopka za sprejetje predpisa: osnutek predpisa se predloži ministrskim oddelkom;
  2. Poizvedovalni postopek: minister, ki predlaga osnutek, mora pridobiti mnenja in se posvetovati tudi z organi, določenimi z ustavo in zakonom;
  3. Predhodna in podrobna ocena: predlogi se pregledajo in ocenijo, ko so uvodoma potrjeni;
  4. Odobritev: čeprav vladi ni treba odobriti nekaterih vrst predpisov, je običajno odgovorna za odobritev osnutka;
  5. Pregled: „v štiridesetih dneh od prejema katere koli vladne uredbe z zakonsko močjo za razglasitev, … mora predsednik Republike uredbo razglasiti ali uporabiti pravico veta. V zadnjem primeru vlado pisno obvesti o razlogih za veto.“ (člen 136(4) ustave);
  6. Objava končnega besedila v Uradnem listu Portugalske republike.

7. Postopki za sprejetje nacionalnih predpisov

„Zakoni so zavezujoči po objavi v Uradnem listu.“ „Po objavi začne zakon veljati po preteku obdobja, določenega v samem zakonu, ali če obdobje ni določeno, po preteku obdobja, ki ga predpisuje posebna zakonodaja.“ (člen 5 Civilnega zakonika).

V skladu s členom 2 Zakona št. 74/98 z dne 11. novembra 1998, kakor je bil spremenjen z Zakonom št. 2/2005 z dne 24. januarja 2005:

  1. „Zakonodajni instrumenti in drugi splošni akti začnejo veljati na dan, ki je v njih določen, in v nobenem primeru ne smejo začeti veljati na dan objave.“;
  2. „Če datum ni določen, začne zadevni ukrep … veljati peti dan po objavi.“;
  3. „Omenjeni ukrepi začnejo veljati v avtonomnih regijah Azori in Madeira petnajsti dan po objavi in zunaj Portugalske trinajsti dan.“;
  4. Ta obdobja „začnejo teči dan po objavi ukrepa ali dejanski razvrstitvi, kadar ta nastopi pozneje“.

8. Sredstva za rešitev morebitnih nasprotij med različnimi predpisi

Najpomembnejšo vlogo pri rešitvi nasprotij ima Ustavno sodišče, ki mora vse predpise, ki so v nasprotju s portugalsko ustavo in iz nje izhajajočimi načeli, razglasiti kot neustavne.

Ko sodišče obravnava posebno zadevo, ne sme uporabiti predpisov, ki kršijo ustavo ali iz nje izhajajoča načela.

V razlagalnem postopku zaradi preučitve dejstev mora sodišče rešiti vsa nasprotja med različnimi pravnimi predpisi ob upoštevanju zgoraj omenjene hierarhije virov. Sistem mora obravnavati kot celoto, brez priznanja katere koli vrzeli ali neskladja, zlasti logične ali pomenske narave, pretehtati mora okoliščine sprejetja predpisov in posebne pogoje, prevladujoče v času postopka, ob zahtevanju najmanjše ustne korespondence kljub nepopolnemu izražanju, ob domnevi, da je zakonodajno telo izbralo „najbolj razumno“ rešitev in je „izrazilo svoje namene z ustreznimi izrazi“ (člen 9 Civilnega zakonika).

Kadar se zahteva razglasitev „nezakonitosti ukrepa, sprejetega v skladu z upravnim pravom“, se lahko sproži posebni upravni ukrep (člen 46(2)(c) Zakonika o upravnem postopku.

Za nasprotja med predpisi na področju zasebnega mednarodnega prava si oglejte temo Pravo, ki se uporablja - Portugalska.

« Pravni red - Splošne informacije | Portugalska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 12-02-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo