Evropska komisija > EPM > Pravni red > Nizozemska

Zadnja sprememba: 02-08-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Nizozemska

 

KAZALO

1. Pravni instrumenti ali pravni viri 1.
2. Dodatni pravni viri 2.
3. Hierarhija pravnih virov 3.
4. Začetek veljavnosti mednarodnih pravil 4.
5. Organi, odgovorni za sprejetje pravil 5.
6. Zakonodajni postopek 6.
7. Začetek veljavnosti nacionalnih pravil 7.
8. Načini za reševanje kolizij med pravnimi pravili 8.

 

1. Pravni instrumenti ali pravni viri

Ustava je okvir za organizacijo nizozemske države in podlaga za sprejetje zakonodaje.

Pomemben pravni vir so pogodbe, sklenjene med Nizozemsko in drugimi državami. Člen 93 Ustave določa, da lahko določbe pogodb in odločb mednarodnih ustanov neposredno učinkujejo v pravnem sistemu Nizozemske, kar pomeni, da imajo v takšnem primeru te določbe prednost pred zakoni Nizozemske. Zato se zakonska pravila, ki se uporabljajo v Kraljevini Nizozemski, ne uporabljajo, če niso v skladu s temi določbami. Na tej podlagi so pravila Evropske unije iz pogodb, uredb in direktiv glavni pravni vir na Nizozemskem.

Listina za Kraljevino Nizozemsko ureja razmerja med tremi deli Kraljevine (Nizozemsko in dvema čezmorskima regijama, Nizozemskimi Antili in Arubo).

Zakoni se sprejemajo na nacionalni ravni.

Na podlagi zakonskega prenosa pooblastil lahko institucionalne enote centralne ravni države določijo (nadaljnja) pravna pravila v odredbah sveta in ministrskih predpisih. Samostojne odredbe sveta (ki niso izpeljane iz zakona) so možne, vendar jih ni mogoče izvrševati s kazenskimi določbami.

Ustava daje pooblastila za sprejemanje podzakonskih aktov nižjim organom javnega prava (provincam, občinam in vodnim uradom).

2. Dodatni pravni viri

Splošna pravna načela so pomembna pri vodenju in uveljavljanju pravičnosti. Včasih to določa zakon, na primer Civilni zakonik (upravičenost in poštenost). Splošna pravna načela lahko pomagajo tudi sodiščem pri odločanju.

Na vrh straniNa vrh strani

Eden od pravnih virov so tudi običaji. Načeloma so običaji pomembni le, če se nanje sklicuje zakon, vendar jih lahko v primeru morebitnih kolizij sodišče upošteva pri odločanju. Običaji ne morejo biti pravni vir pri določanju kaznivega dejanja (člen 16 Ustave).

Sodni precedensi so pravni vir, ker imajo odločbe sodišč večji pomen kot posamezna zadeva, v zvezi s katero je bila razglašena odločba. Odločbe višjih sodišč se uporabljajo kot smernice. Zlasti pomembne pri odločanju so odločbe Vrhovnega sodišča, ker to sodišče spodbuja enotnost prava. V novih zadevah bo zato nižje sodišče pri odločanju upoštevalo odločbo Vrhovnega sodišča.

3. Hierarhija pravnih virov

Člen 94 Ustave določa, da imajo nekatera mednarodna pravna pravila prednost v hierarhiji: zakonske določbe, ki niso v skladu s temi pravili, se ne uporabljajo. Evropsko pravo ima po svoji naravi prednost pred nacionalnim pravom. Sledijo mu Listina, Ustava in zakoni parlamenta. Ti pa imajo prednost pred drugimi predpisi. Zakone parlamenta sprejemata skupaj vlada in ustrezni dom parlamenta (predstavniki, ki jih volijo državljani).

Določeno je tudi, da lahko zakon preneha veljati v celoti ali delno le zaradi sprejetja naslednjega zakona. Razen tega obstaja splošno pravilo o razlagi, v skladu s katerim imajo posebni zakoni prednost pred splošnimi zakoni.

Po kontinentalni tradiciji imajo zakoni kot pravni vir višji položaj kot sodni precedensi.

4. Začetek veljavnosti mednarodnih pravil

Pogodbe mora potrditi ustrezni dom parlamenta, pri čemer je potrditev lahko tiha ali izrecna. Izrecna potrditev dvotretjinske večine je potrebna za pogodbo, v kateri so določbe, ki odstopajo od Ustave.

Na vrh straniNa vrh strani

Pogodbe so objavljene v Traktatenblad, biltenu pogodb. Pogodbe se štejejo za objavljene v celotnem Kraljestvu od prvega dne naslednjega koledarskega meseca po datumu izdaje biltena, v katerem so bile objavljene. Določbe o tem so v Zakonu Kraljevine z dne 7. julija 1994, ki vsebuje predpise o potrditvi in objavi pogodb ter objavi odločb mednarodnih organizacij.

V zvezi s pravnimi instrumenti Evropske unije imajo uredbe po svoji naravi neposreden učinek v nacionalnem pravnem sistemu. Drugi pravni instrumenti, kot so direktive, so namenjeni državam članicam ter jih je treba prenesti v nacionalno pravo in jih tam izvajati. Evropsko pravo se izvaja na vseh ravneh nacionalnih predpisov. Zato se, odvisno od ravni in predmeta izvajanja, izvaja z zakoni, odredbami sveta ali ministrskimi predpisi.

5. Organi, odgovorni za sprejetje pravil

Vlada se pogaja o pogodbah in mednarodnih sporazumih. Vseeno te pogodbe niso zavezujoče za Kraljestvo, dokler jih ne potrdi ustrezni dom parlamenta.

Osnovno načelo je, da so bistvene prvine pomembnih določb, ki so zavezujoče za državljane, določene z zakonom. Zakone (vključno z Ustavo) sprejemata skupaj vlada (tj. kralj in ministri) in ustrezni dom parlamenta.

Vlada ima pooblastila za sprejemanje odredb sveta. Parlament pri tem običajno ne sodeluje, razen ko so odredbe sveta predložene v potrditev spodnjemu domu, ima nekaj nadzora.

Posamezni ministri lahko pripravijo ministrske predpise. Tudi v tem primeru so ministri odgovorni parlamentu.

Predpise nižjih organov javnega prava sprejemajo predstavniški organi državljanov na različnih ravneh (provincijski svet, občinski svet, voljen svet vodnega urada).

Na vrh straniNa vrh strani

6. Zakonodajni postopek

Ustava ne predvideva „zakonodajne oblasti“. Zakoni so skupna odločitev vlade in ustreznega doma parlamenta. Zakonodajne predloge lahko predloži vlada ali spodnji dom parlamenta. Državni svet svetuje o zakonodajnih predlogih in odredbah sveta. Posvetovanja z drugimi interesnimi skupinami običajno potekajo med pripravo zakonodajnega predloga. Pravico do vložitve amandmajev ima spodnji dom. Običajno zakonodajne predloge sprejme svet ministrov in jih predloži državnemu svetu, ki da priporočilo. Vlada se na njegovo priporočilo odzove tako, da pripravi nadaljnje poročilo. Potem vlada s kraljevim sporočilom predloži zakonodajni predlog – z morebitnimi potrebnimi amandmaji – spodnjemu domu. K predlogu se med razpravo o njem v spodnjem domu vložijo amandmaji. Ko predlog sprejme spodnji dom, o njem razpravlja zgornji dom. Na tej stopnji ni mogoče vlagati nadaljnjih amandmajev; zgornji dom lahko predlog le sprejme ali zavrne. Ko predlog sprejme zgornji dom, ga potrdi vodja države, tako da predlog postane zakon.

7. Začetek veljavnosti nacionalnih pravil

Zakone podpiše kralj, potrdi pa jih odgovorni minister. Da zakon lahko začne veljati, ga je treba najprej objaviti v Staatsblad (bilten zakonov in uredb) (člen 88 Ustave). Za objavo zakona je odgovoren minister za pravosodje. Začetek veljavnosti zakona je običajno določen v besedilu zakona.

Podobno tudi odredbe sveta ne morejo začeti veljati, dokler niso objavljene v Staatsblad. Ministrski predpisi so objavljeni v Nederlandsche Staatscourant, vladnem uradnem listu Nizozemske.

Provincijski in občinski podzakonski predpisi niso zavezujoči, dokler niso objavljeni (glejte na primer člen 139 Zakona o občinah).

8. Načini za reševanje kolizij med pravnimi pravili

Na pripravljalni stopnji vse zakone in odredbe sveta najprej pregleda ministrstvo za pravosodje, ki med drugim preveri njihovo zakonitost (skladnost z višjim zakonskim predpisom) in skladnost z drugimi pravnimi pravili. Ti dve vprašanji preuči tudi državni svet v priporočilu.

Razen navedenih pravil (višji predpis ima prednost pred nižjim, nov pred starim, poseben pred splošnim) ne obstajajo druge določbe. Sodišče ne more preveriti, ali je zakon v skladu z Ustavo, lahko pa preveri njegovo skladnost z mednarodnimi pravnimi pravili. Če je ugotovljeno, da zakon ni v skladu s pravili, mora sodišče v posameznih primerih najti rešitev. To je lahko tudi razlog za to, da vlada predlaga spremembo zakona.

Predpise – in druge odločbe – nižjih organov javnega prava (kot so province, občine in vodni uradi) lahko razveljavijo višji državni organi, kot je vlada, na podlagi neskladja z zakonom ali splošnim interesom. Sodišča lahko odločijo, da takšni predpisi niso zavezujoči.

« Pravni red - Splošne informacije | Nizozemska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 02-08-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo