Evropska komisija > EPM > Pravni red > Luksemburg

Zadnja sprememba: 09-11-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Luksemburg

 

KAZALO

1. Kateri so pravni instrumenti ali „pravni viri“, v katerih so določena pravna pravila? 1.
1.1. Mednarodni pravni viri 1.1.
1.1.1. Mednarodne pogodbe 1.1.1.
1.1.2. Pravo Skupnosti 1.1.2.
1.2. Nacionalni pravni viri 1.2.
1.2.1. Ustavna pravila 1.2.1.
1.2.2. Pravila o zakonodaji 1.2.2.
1.2.3. Pravila o uredbah 1.2.3.
2. Kateri so drugi pravni viri in kakšna je njihova vrednost? 2.
2.1. Sodna praksa 2.1.
2.1.1. Mednarodna sodna praksa 2.1.1.
2.1.2. Evropska sodna praksa 2.1.2.
2.1.3. Nacionalna sodna praksa 2.1.3.
2.2. Splošna pravna načela 2.2.
3. Kakšna je hierarhija med različnimi instrumenti? 3.
4. Na kakšen način začnejo veljati pravila, ki jih vsebujejo nadnacionalni instrumenti, na ozemlju Luksemburga? 4.
4.1. Mednarodne pogodbe 4.1.
4.2. Pravni viri Skupnosti 4.2.
5. Kateri so različni organi, pooblaščeni za sprejemanje pravnih predpisov? 5.
5.1. Mednarodni pravni viri 5.1.
5.2. Nacionalni viri 5.2.
6. Kakšen je postopek sprejetja teh pravnih pravil? 6.
6.1. Zakoni 6.1.
6.2. Uredbe 6.2.
7. Na kakšen način začnejo veljati nacionalna pravila? 7.
8. Katera sredstva obstajajo za reševanje morebitnih kolizij med različnimi pravnimi viri v državi članici? 8.

 

1. Kateri so pravni instrumenti ali „pravni viri“, v katerih so določena pravna pravila?

1.1. Mednarodni pravni viri

Veliko vojvodstvo Luksemburg zavezujejo mednarodne, dvostranske ali večstranske pogodbe. Razen obveznosti, ki jih ima država Luksemburg pri svojih odnosih z drugimi državami, so nekatere od teh pogodb pravni viri za predstavnike javnosti (npr. državljani Evropske unije lahko neposredno izvajajo pravico do svobodnega gibanja na podlagi evropskih pogodb).

1.1.1. Mednarodne pogodbe

Te vključujejo mednarodne pogodbe in sporazume, ki jih je sklenilo Veliko vojvodstvo Luksemburg s tujimi državami. Na primer, nekdo se lahko sklicuje na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, podpisano v Rimu 4. novembra 1950, ali na Beneluško pogodbo, podpisano v Haagu 3. februarja 1958, ki zavezuje Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg.

1.1.2. Pravo Skupnosti

Pravo Skupnosti vključuje evropske pogodbe same po sebi (predvsem Rimsko pogodbo z dne 25. marca 1957, Maastrichtsko pogodbo z dne 7. februarja 1992, Amsterdamsko pogodbo z dne 2. oktobra 1997 in Pogodbo iz Nice z dne 26. februarja 2001) in sekundarno zakonodajo v obliki aktov, ki jih sprejmejo ustanove Evropske skupnosti in Evropska unija: direktive, odločbe, uredbe, mnenja in priporočila.

1.2. Nacionalni pravni viri
1.2.1. Ustavna pravila

Ustava Velikega vojvodstva Luksemburg je bila razglašena 17. oktobra 1868. Ustavni sistem, ustanovljen leta 1868, je zelo podoben ustavi Belgije iz leta 1831. Kljub številnim razlikam v podrobnostih je mogoče dela o ustavnem pravu Belgije brez pridržka upoštevati v zvezi s splošnimi načeli. Kljub številnim ustavnim spremembam, ki so se zgodile po razglasitvi, sedanja ustava še vedno zelo ustreza besedilu iz leta 1868.

Na vrh straniNa vrh strani

Ustava Luksemburga je trdno uveljavljena ustava, kar pomeni, da je za spremembe potreben poseben postopek, ki je bolj zapleten od običajnega zakonodajnega postopka. Za spremembo ustave sta potrebni dve zaporedni glasovanji poslanske zbornice z vsaj dvotretjinsko večino poslancev. Glasovanje prek zastopnika ni dovoljeno. Med obema glasovanjema morajo poteči najmanj trije meseci.

Če v dveh mesecih od prvega glasovanja več kot četrtina članov poslanske zbornice ali 25 000 volivcev vloži peticijo, je besedilo, ki ga je zbornica sprejela na prvi obravnavi, predmet referenduma. V tem primeru ni drugega glasovanja in sprememba se sprejme, če dobi večino veljavnih glasov.

1.2.2. Pravila o zakonodaji

Zakone sprejme poslanska zbornica ter jih potem odobri in razglasi veliki vojvoda. Zakonodaja Luksemburga suvereno določa usmeritev upravnega prava, razen kadar je njena svoboda omejena z ustavo ali pravilom mednarodnega prava.

V skladu z ustavo Luksemburga imata zakonodajno oblast veliki vojvoda in poslanska zbornica. Brez skupnega soglasja obeh vej zakonodajne oblasti ni mogoče sprejeti nobenega zakona.

1.2.3. Pravila o uredbah

Zakonodaja očitno ne more podrobno urejati vseh zadev. Razen tega uporaba sorazmerno zapletenega zakonodajnega postopka ni vedno primerna, če želi nekdo na primer oblikovati zakone na področju, na katerem se pravila pogosto spreminjajo.

Tu se uporabljajo uredbe Velikega vojvodstva kot sredstva za izvajanje zakonodaje. V skladu z ustavo Luksemburga je naloga velikega vojvoda „(oblikovanje) potrebnih uredb in odredb za izvajanje zakonov, čeprav nikoli ne morejo začasno razveljaviti zakonov samih in odpraviti njihovega izvajanja“.

Na vrh straniNa vrh strani

2. Kateri so drugi pravni viri in kakšna je njihova vrednost?

2.1. Sodna praksa

Uporaba sodne prakse kot pravnega vira ni brez težav. Luksemburško pravo ne priznava pravila precedenčnih primerov, ki se uporablja v anglosaških pravnih sistemih, in sodne odločbe, sprejete v drugih zadevah, sodnikov običajno ne zavezujejo, tudi če so primerljive. Sodniki ne smejo sprejemati sodnih odločb splošne ureditve in sodne odločbe morajo biti vedno omejene na dejansko zadevo, ki jo obravnavajo.

V praksi je treba prejšnje sodne odločbe v primerljivih zadevah resno upoštevati. Razen tega je, če si je zakon mogoče razlagati različno, pristojnost sodnika nedvomno večja, ker lahko oblikuje zakone s pomočjo njihove razlage. Včasih noben pravni ukrep ne določa pravil, ki se lahko uporabljajo v posamezni zadevi. V tem primeru lahko sodnik, ker se ne more izogniti izdaji sodne odločbe, oblikuje splošno pravilo, ki ga pooblašča za izdajo sodne odločbe.

2.1.1. Mednarodna sodna praksa

Veliko vojvodstvo Luksemburg priznava neposredno pristojnost več mednarodnih sodišč, vključno z Evropskim sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu.

2.1.2. Evropska sodna praksa

Na podlagi člena 234 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti vpliva na nacionalna sodišča prek zahtev za predhodno odločanje, ki omogoča nacionalnim sodiščem, da se pred izdajo sodne odločbe posvetujejo s Sodiščem Evropskih skupnosti o rešitvi težav zaradi uporabe zakonodaje Skupnosti, na katero se morda sklicujejo posamezne stranke.

Na vrh straniNa vrh strani

2.1.3. Nacionalna sodna praksa

Splošno pravilo je, da so sodne odločbe v civilnih in gospodarskih zadevah zavezujoče le za zadevni primer: odločbe so zavezujoče za stranke, vendar ne vplivajo na razlago prava.

To velja tudi za večino odločb, ki jih sprejmejo upravna sodišča. Kot izjema ima v primeru, ko upravno sodišče ali upravno pritožbeno sodišče obravnava pritožbo zoper podzakonske akte, sodna odločba ali odredba splošen vpliv in je objavljena v uradnem listu „Mémorial“ Velikega vojvodstva Luksemburg.

Odločbe Ustavnega sodišča so prav tako zavezujoče in so objavljene v uradnem listu „Mémorial“.

2.2. Splošna pravna načela

Med pravili, ki izhajajo iz sodne prakse, se je treba sklicevati zlasti na splošna pravna načela, opredeljena kot „pravna pravila, ki so zavezujoča za upravne organe in ki se uradno objavijo v odločbah sodišč“.

3. Kakšna je hierarhija med različnimi instrumenti?

V notranjem pravu za pravne vire velja hierarhična zgradba. Ustava je najvišji pravni vir, sledijo ji zakoni in uredbe.

Ker ni nobenih ustavnih določb o tej temi, razmerje med mednarodnim pravom in notranjim pravom v Luksemburgu urejajo pravila, ki v celoti izhajajo iz sodne prakse.

Pravo se je na tej točki razvilo po letu 1950, ko sta najprej kasacijsko sodišče in potem državni svet odpravila stališče, ki je veljalo doslej, in sicer da je bilo zaradi načela delitve oblasti nemogoče, da sodnik razsodi o skladnosti zakonov z mednarodnimi pogodbami.

Na vrh straniNa vrh strani

V skladu z ustrezno odločbo državnega sveta iz leta 1951 „je mednarodna pogodba, vključena v notranjo zakonodajo z zakonom o ratifikaciji, ki je v bistvu nadrejeno pravo, ker je njen izvor višji od odločbe notranjega organa. Če obstaja nasprotje med določbami mednarodne pogodbe in določbami nacionalnega zakona, sprejetega pozneje, mora mednarodni zakon prevladati nad nacionalnim pravom“ (Državni svet, 28. julija 1951, Pas. lux. t. XV, str. 263).

Ubeseditev te odločbe je očitno zelo obsežna, ker brez pridržka potrjuje, da ima mednarodni predpis prednost pred odločbo katerega koli notranjega organa. Vseeno sodišča v Luksemburgu niso nikoli razsodila, da imajo mednarodna pravila prednost pred ustavo.

Vendar je treba upoštevati, da je bil vladni osnutek zakona iz leta 1956, ki je določil, da „so pravila mednarodnega prava del nacionalnega pravnega sistema ter da imajo prednost pred nacionalnimi zakoni in drugimi pravnimi ukrepi“, zavrnjen kot del izvajanja ustavne reforme. V spremljevalnem pojasnilu je bilo jasno povedano, da je bil namen tega besedila vključitev določb v ustavo.

Vendar je državni svet priznal primarnost v svojem mnenju z dne 26. maja 1992 o osnutku zakona o ratifikaciji Pogodbe EU. Menil je, da „je bilo primerno upoštevati, da ima v skladu s hierarhijo pravnih pravil mednarodno pravo prednost pred nacionalnim pravom, in da v primeru navzkrižja sodišča ne uporabljajo notranjega prava, ampak Pogodbo. Ker je zaželeno, da ni nobenega navzkrižja med nacionalnim pravom in mednarodnim pravom, državni svet zahteva, da mora biti potrebna sprememba ustave narejena pravočasno, da se prepreči takšna nezdružljivost“. Kaže, da se je Veliko vojvodstvo Luksemburg odločno odpravilo po poti internacionalizma.

Na vrh straniNa vrh strani

Nedvomno je to stanje tehnična posledica neobstoja presoje ustavnosti zakonov v Luksemburgu. Z Ustavnim sodiščem, ustanovljenim leta 1999 za preverjanje, ali so sprejeti zakoni v skladu z ustavo, se ni mogoče posvetovati, ali je zakon o ratifikaciji mednarodne pogodbe v skladu z ustavo.

4. Na kakšen način začnejo veljati pravila, ki jih vsebujejo nadnacionalni instrumenti, na ozemlju Luksemburga?

4.1. Mednarodne pogodbe

Ustava Luksemburga je zlasti jedrnata glede načina, na katerega ureja postopek za ratifikacijo mednarodnih pogodb, ker zgolj navaja, da „pogodbe ne veljajo, dokler niso ratificirane z zakonom in objavljene na način, predpisan za objavo zakonov“.

Veliko vojvodstvo je država z monistično tradicijo. Z drugimi besedami, pogodba sama velja na enak način kot notranji zakon Velikega vojvodstva, pri tem pa je ni treba prenesti v eno ali drugo obliko.

Zakon o ratifikaciji je zato zelo kratek in je običajno sestavljen iz enega samega oddelka, s katerim se posamezna pogodba „odobri“. Zakon nima nobene zakonodajne vsebine. Zakon o ratifikaciji pogodbo odobri, vendar je ne prenese; njegov glavni namen je, da vladi odobri ratifikacijo pogodbe.

Zakon je sprejet v parlamentu z rednim postopkom. Pri glasovanju je običajno potrebna dvotretjinska večina, razen če pogodba vključuje prenos pooblastil (glejte spodaj). Ustava Luksemburga vsebuje zaradi spremembe iz leta 1956 posebno določbo, ki omogoča, da se pooblastila s pogodbo prenesejo na mednarodne organizacije. Člen 49a Ustave določa, da se „izvajanje pooblastil, ki so z ustavo rezervirana za zakonodajno, izvršilno in sodno oblast, lahko začasno s pogodbo prenese na ustanove mednarodnega prava“. Člen 37(2) ustave določa, da mora takšne pogodbe ratificirati poslanska zbornica z opazno večjo večino.

Na vrh straniNa vrh strani

Razen če je izrecno določeno, glasovanje o odobritvi zakona o ratifikaciji nima vpliva uveljavitve pogodbe kot dela notranjega prava Luksemburga. Zakon o ratifikaciji je nujen pogoj, vendar pogodba začne veljati šele po sami ratifikaciji. V Luksemburgu obstaja stališče, da ima celo po odobritvi s strani zbornice izvršilna oblast še vedno pravico, da ratificira besedilo in da izvajanje tega pooblastila ni predmet presoje ustavnosti.

Za začetek veljavnosti pogodbe kot del notranjega prava morajo biti izpolnjeni trije pogoji: (1) Veliko vojvodstvo mora ratificirati pogodbo, (2) pogodba mora veljati na mednarodni ravni in (3) besedilo pogodbe mora biti objavljeno v uradnem listu „Mémorial“ na enak način kot zakoni.

Treba je upoštevati, da je zahteva po objavi pogodbe (ki jo zahteva člen 37 ustave) ločena od zahteve po objavi zakona o njeni ratifikaciji. Res je, da se v večini primerov obe zahtevi obravnavata hkrati, ker je besedilo pogodbe objavljeno v uradnem listu „Mémorial“ takoj za zakonom. Vendar se teh dveh zakonov ne sme zamenjavati, vsak pa je lahko objavljen ločeno, ker pogodba ni sestavni del zakona o ratifikaciji.

4.2. Pravni viri Skupnosti

V Ustavi Luksemburga ni nobene določbe o prenosu evropskih predpisov v notranje pravo Luksemburga.

Običajni instrument za izvajanje evropskih direktiv je zakon, sprejet z navadno večino v parlamentu.

Čeprav je treba načeloma evropske direktive prenesti v pravo Luksemburga z zakonom, uporaba uradnega zakona ni potrebna, če je direktiva povezana z zadevo, ki jo že ureja ustrezen luksemburški zakon. V tem primeru se lahko prenos opravi z uredbo velikega vojvode na podlagi splošnega pooblastila za izvajanje zakonodaje, ki ga ima vlada v skladu s členoma 33 in 36 Ustave. Veliki vojvoda tako uradno uveljavi pravo Luksemburga, tudi če vsebina uredbe v resnici izhaja iz evropske direktive.

Na vrh straniNa vrh strani

Zakonodaji se je mogoče tudi izogniti, če je zadeva, usklajena z direktivo, že zajeta v pooblastitvenem pravnem aktu, s katerim parlament pooblasti vlado, da oblikuje preproste uredbe za zadeve, ki jih običajno obravnava zakon.

Pooblastitvene pravne akte od leta 1915 naprej vsako leto sprejme poslanska zbornica, vlada pa ima tako široka regulativna pooblastila na finančnem in gospodarskem področju, ki bi ji, tudi če ne bi bilo posebnega sklicevanja na Evropo, nedvomno omogočila prenos številnih evropskih direktiv.

Prenos evropskih direktiv zdaj ureja poseben pooblastitveni zakon z dne 9. avgusta 1971, kakor je bil spremenjen 8. decembra 1980, ki zgolj pooblašča vlado, da izvaja in odobri direktive Evropskih skupnosti o zadevah, povezanih z gospodarstvom, tehnologijo, kmetijstvom, gozdarstvom, socialnimi zadevami in prevozom. Kot izjema od standardnega regulativnega postopka mora zadevne uredbe odobriti delovni odbor poslanske zbornice.

V postopku za sprejetje uredb Velikega vojvodstva in tudi v zakonodajnem postopku mora vlada predložiti osnutek besedila državnemu svetu in zbornicam, ki zastopajo poklicne skupine. V nasprotju z zakonodajnim postopkom regulativni postopek omogoča vladi, da se izogne takšnim posvetovanjem z določitvijo, da je zadevni ukrep nujen. Ta možnost vladi ni na voljo, če je načrtovano, da se bo evropska direktiva prenesla z uredbo. Zakon z dne 9. avgusta 1971 dopolnjuje standardni regulativni postopek z zahtevanjem obveznega posvetovanja z državnim svetom in soglasja delovnega odbora poslanske zbornice.

V vsakem primeru osnutek uredbe Velikega vojvodstva odobri svet ministrov, potem ga podpiše ustrezen minister in se predloži velikemu vojvodi. Uredba začne veljati po objavi v uradnem listu „Mémorial“.

Na vrh straniNa vrh strani

5. Kateri so različni organi, pooblaščeni za sprejemanje pravnih predpisov?

5.1. Mednarodni pravni viri

Člen 37 Ustave Luksemburga določa, da „veliki vojvoda sklepa pogodbe“. Vendar je dodano tudi, da „pogodbe ne veljajo, dokler niso ratificirane z zakonom in objavljene na način, predpisan za objavo zakonov“.

Treba je vedeti, da je ratifikacija potrebna za vse mednarodne pogodbe, ne glede na njihov namen, in da mora biti ta ratifikacija dosežena z zakonom. Ta zadnja zahteva je bila dodana leta 1956 po posebni zahtevi državnega sveta, ki je menil, da „je soglasje povezano s pripravo zakona, ker ustava priznava le enoten postopek, ki velja za vse izjave volje zbornice, ne glede na zadevo“.

5.2. Nacionalni viri

V skladu z ustavo Luksemburga imata zakonodajno oblast veliki vojvoda in poslanska zbornica, zato noben zakon ne more obstajati brez skupnega soglasja obeh vej zakonodajne oblasti (člen 46 Ustave).

Vsaka veja zakonodajne oblasti ima pravico do uvedbe zakonodaje. Če pobudo izda veliki vojvoda, se imenuje „projet de loi“ (vladni osnutek zakona); če jo izda zbornica, se imenuje “proposition de loi” (osnutek zakona posameznega člana).

6. Kakšen je postopek sprejetja teh pravnih pravil?

6.1. Zakoni

Luksemburški parlament ima en dom.

Da bi se zmanjšalo tveganje prehitrega reagiranja, ki je značilno za enodomni sistem, luksemburški sistem zahteva, da se o vseh osnutkih zakonodaje glasuje dvakrat, med glasovanjema pa morajo preteči najmanj trije meseci.

Na vrh straniNa vrh strani

Člen 59 ustave določa, da se lahko drugo glasovanje (ki se imenuje „drugo ustavno glasovanje“) opusti, „če se zbornica, v soglasju z državnim svetom, odloči drugače na javni seji“.

Državni svet ima tu zelo izvirno vlogo, podobno vlogi, ki jo ima v drugih državah drugi dom parlamenta (in zlasti vlogi, ki jo ima zgornji dom v Angliji). Najprej sodeluje na parlamentarnih razpravah, ker člen 83a ustave zahteva, da je treba mnenje državnega sveta upoštevati v zvezi z vsakim vladnim osnutkom zakona ali osnutkom zakona posameznega člana. Državni svet ponovno sodeluje po prvem glasovanju zbornice, da se na javni seji odloči, ali dovoli odpravo drugega glasovanja.

V praksi se večina zakonov sprejme brez drugega glasovanja. Zbornica sama odobri odpravo drugega glasovanja po glasovanju za zakon, kar je povsem običajno. Državni svet je sprejel politiko, v skladu s katero se odprava sprejme skoraj v vsakem primeru, zavrne pa se le v najresnejših zadevah. Morebitne ovire za odpravo se najpogosteje odpravijo med predhodnim postopkom.

Treba je tudi poudariti, da pristojnost državnega sveta ne pomeni resnične moči veta, pristojnosti, ki bi jo bilo težko uskladiti z dejstvom, da državni svet ni demokratično telo (člane državnega sveta imenuje veliki vojvoda. V primeru prostega delovnega mesta so zamenjave imenovane izmenoma; prvo imenuje veliki vojvoda neposredno, druga je imenovana s seznama treh kandidatov, ki ga predloži zbornica, in tretja s seznama treh kandidatov, ki ga predloži državni svet). Državni svet lahko odloži glasovanje o zakonu za dva meseca, da ima zakonodajno telo več časa za premislek.

Na vrh straniNa vrh strani

Veliki vojvoda ne sodeluje le na začetku zakonodajnega postopka (za osnutek zakonodaje), ampak tudi po končnem glasovanju o zakonodaji, sprejeti v zbornici. Člen 34 Ustave Luksemburga določa, da „veliki vojvoda daje svoje soglasje zakonom in jih razglasi“. Svojo odločitev naznani v treh mesecih po glasovanju v zbornici“.

6.2. Uredbe

Edini pogoj, ki ga zahteva ustava za uradno veljavnost uredb Velikega vojvodstva, je zahteva po ministrskem sopodpisu.

Vendar ustavo dopolnjujejo drugi dokumenti, zlasti institucionalna zakonodaja državnega zbora, ki, razen če gre za nujne primere, zahteva, da veliki vojvoda predloži regulativno besedilo državnemu svetu, da predloži svoje mnenje.

Razen tega uredba Velikega vojvodstva, razglašena 9. julija 1857, o organizaciji vlade določa, da je treba o vsakem ukrepu, predloženem velikemu vojvodi, razpravljati na seji sveta ministrov. Če se to pravilo ne upošteva, je uredba neveljavna.

7. Na kakšen način začnejo veljati nacionalna pravila?

V Velikem vojvodstvu Luksemburg zakoni in uredbe začnejo veljati šele po objavi v uradnem listu „Mémorial“ Velikega vojvodstva Luksemburg – „Mémorial“ Journal officiel du Grand Duché de Luxembourg.

8. Katera sredstva obstajajo za reševanje morebitnih kolizij med različnimi pravnimi viri v državi članici?

V skladu s pravnim sistemom Luksemburga lahko ustavno sodišče razglasi, da so zakoni, ki so v nasprotju z ustavo, protiustavni. S tem sodiščem se lahko posvetuje vsako pravno ali upravno sodišče v Luksemburgu, kadar se vprašanje ustavnosti pojavi v postopkih, v katerih sodeluje to sodišče. Pri sodišču ni mogoče vložiti zahtevka neposredno.

Pritožba za razveljavitev je tudi mogoča za nezakonite podzakonske akte pred upravnimi sodišči, s pravico do pritožbe na upravnem pritožbenem sodišču. Ta možnost je na voljo le v treh mesecih po objavi uredbe. Če so potekli trije meseci in se zakonitost uredbe obravnava na pravnem ali upravnem sodišču, potem ima sodišče pravico, da razveljavi uredbo v korist zakona, vendar za razliko od neposrednega ukrepanja, ki se lahko sprejme v treh mesecih po objavi, ta odločitev nima splošne pristojnosti.

« Pravni red - Splošne informacije | Luksemburg - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 09-11-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo