Evropska komisija > EPM > Pravni red > Italija

Zadnja sprememba: 14-02-2008
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Italija

Italijanski pravni sistem ureja Ustava Italijanske republike, ki je bila razglašena leta 1948. Ustava Italije je toga, kar pomeni, da je ni mogoče spremeniti z navadnimi zakoni; spremeni ali dopolni se lahko le po posebnem zelo zapletenem postopku, določenem v sami Ustavi (člen 138).

Njena togost je zavarovana z nadzorom, ali so zakoni in predpisi z zakonsko močjo v skladu z Ustavo; za to je izključno pristojno ustavno sodišče, ki je poseben ustavni organ.

Nekaterih členov Ustave ni mogoče spremeniti; to velja za določbe o statusu Italije kot republike, ki jih ni mogoče spremeniti v postopku za spremembo ustave; na splošno ni mogoče spremeniti niti določb, ki so bistveni elementi ustavnega sistema (npr. načela svobode in enakosti, parlamentarni sistem, načelo toge ustave in ustavnega sodstva). 

Ustava vsebuje splošna načela, ki štejejo za temeljne vrednote življenja v državi; določa načela, v skladu s katerimi mora biti zakonodaja, ki jo sprejmejo parlament, dežele in katera koli druga javna institucija, pooblaščena za sprejemanje uredb in predpisov splošne ali posebne veljavnosti; določa temelj zunanje politike in razmerja s pravnim sistemom Evropske unije.



 

KAZALO

1. Viri italijanskega zasebnega prava 1.
1.1. Primarni viri 1.1.
1.2. Sekundarni viri 1.2.
1.3. Običaj ali uzanca 1.3.
1.4. Pravičnost 1.4.
1.5. Splošna načela pravnega reda 1.5.
1.6. Sodna praksa 1.6.
1.7. Pravne okrožnice 1.7.
2. Zakonodajna oblast parlamenta 2.
3. Zakonodajna in regulativna oblast dežel, pokrajin, občin in metropolitanskih območij 3.
4. Časovna veljavnost pravnih pravil 4.
5. Postopki za usklajevanje nacionalnega prava z mednarodnim pravom 5.
6. Pravo Skupnosti in njegova prednost pred notranjimi določbami 6.
7. Hierarhija virov in nasprotja glede uporabe 7.

 

1. Viri italijanskega zasebnega prava

Viri italijanskega zasebnega prava so: zakoni, uredbe, (poslovna pravila: vendar je bil fašistični korporativni sistem razveljavljen leta 1943), običaji ali uzance (členi od 1 do 8 predhodnih določb Civilnega zakonika).

Ti viri so hierarhično urejeni na podlagi njihove pravne moči in pravil, ki iz njih izhajajo.

1.1. Primarni viri

Primarni pravni viri so poleg ustavnih zakonov tudi:

  1. navadni državni zakoni (člen 1 predhodnih določb); prednost zakonov v državnem pravnem sistemu je mogoče utemeljiti na dejstvu, da se lahko zakonska določba razveljavi ali spremeni le z novim zakonom, z navadnim zakonom pa se lahko spremeni ali razveljavi katera koli določba v pravnem sistemu, razen ustavnih določb, ki se lahko razveljavijo ali spremenijo le z ustavnimi zakoni;
  2. delegirana zakonodaja, ki jo sprejme vlada na podlagi predhodnega prenosa pooblastila parlamenta;
  3. zakonski odloki, ki jih v posebnih primerih sprejme vlada in se morajo isti dan predložiti parlamentu, da jih uzakoni; če se ne uzakonijo v šestdesetih dneh od objave, prenehajo veljati za nazaj, vendar lahko parlament z zakonom uredi kakršna koli razmerja, ki so nastala na podlagi neuzakonjenih odlokov;
  4. statuti navadnih dežel, sprejeti v skladu z republiškimi zakoni, zakoni, ki jih sprejmejo deželni sveti (deželni zakoni) ter pokrajinski sveti Trenta in Bolzana (pokrajinski zakoni).

Področje uporabe statutov in deželnih zakonov (ter pokrajinskih zakonov) je vsebinsko in krajevno omejeno v skladu s členoma 123 in 117 Ustave; v zvezi z deželami s posebno avtonomijo so omejitve zakonodajne oblasti določene v statutih, sprejetih v skladu z ustavnimi zakoni.

Na vrh straniNa vrh strani

V okviru primarnih virov so delegirana zakonodaja (zakonske uredbe) in deželni zakoni razvrščeni na nižjo stopnjo primarnih virov, ker so zakonske uredbe omejene z vodilnimi načeli in merili iz delegirane zakonodaje, deželni in pokrajinski zakoni pa morajo biti v skladu z načeli iz državne zakonodaje na posameznih področjih, za katere ne velja izključna pristojnost.

Če ti predpisi presegajo omejitve, ki veljajo za takšne vire, to glede na njihovo nižjo stopnjo pomeni protiustavnost.

Glavni instrumenti italijanskega zasebnega prava so „zakoniki“, ki so tudi zakoni in katerih področje uporabe ne presega področja uporabe posameznega zakona, čeprav so pomembni zlasti zaradi večjega obsega in tesnejše povezanosti vsebine. Italijanska zakonika na področju zasebnega prava sta Civilni zakonik in Pomorski zakonik - vendar le del z zasebnopravno materijo.

1.2. Sekundarni viri
  1. Sekundarni viri z zakonsko močjo: vsi predpisi (ali posamezne določbe v njih), ki vsebujejo splošna in abstraktna pravila, za katere se priznava, da spreminjajo prejšnja pravila, čeprav pravil, ki jih ti predpisi uvajajo, ni mogoče spremeniti, razen z drugimi pravili z zakonsko močjo.

    Običajno se imenujejo „proste“ normativne določbe, ki jih sprejmejo upravni organi, tj. državne, medresorske, ministrske ali prefekturne določbe, ki določajo obvezne cene in tarife za blago in storitve, občinski predpisi in ureditveni načrti, v katerih so določena pravila o gradnji, ki odstopajo od sistema, določenega v Civilnem zakoniku.

  2. Sekundarni viri brez zakonske moči: izvedbeni predpisi (za dejansko in posamično izvajanje z zakonom določenih načel) in druge normativne upravne določbe, ki jih izdajo (osrednji ali lokalni) državni upravni organi ali manjši javni organi (občine in pokrajine), ki ne morejo odstopati od aktov z zakonsko močjo.

    Takšni akti so veljavni in zato zavezujoči le, če so v skladu z vsemi (primarnimi in sekundarnimi) viri z zakonsko močjo.

    Na vrh straniNa vrh strani

1.3. Običaj ali uzanca

V zvezi z običajem, ki je sprejet v pravni red, je mogoče glede na njegovo funkcijo razlikovati med običajem secundum legem in običajem praeter legem.

Običaj secundum legem dopolnjuje vsebino pisanega vira (zakona ali uredbe), ki je delno nepopoln. Tako je običaj vključen v pravo; vendar v takšnem primeru postane po pravni moči enak viru, s katerim je povezan, in tako v navideznem nasprotju s hierarhijo pravnih virov iz člena 1 predhodnih določb postane primarni ali sekundarni vir.

Običaj praeter legem zapolnjuje praznine v pisani zakonodaji in je neodvisen od obstoja posameznih zakonskih predpisov, povezanih z njim.

V takšnem primeru je običaj vzporedni vir, ki je enakovreden zakonu v tem smislu, da tako določenih pravil ni mogoče spremeniti z drugimi sekundarnimi viri, ki niso predpisi z zakonsko močjo.

1.4. Pravičnost

Pravičnost je pravni vir le izjemoma, tj. kadar je določeno, da lahko sodišče na podlagi pravičnosti ugotovi načelo, ki ga je treba uporabiti, ker ne obstajajo predhodno določena pravila.

Vendar pravičnost ni pravni vir, kadar se uporablja pri razlagi pisanih zakonov, da bi se zmanjšala njihova togost.

1.5. Splošna načela pravnega reda

Nekateri pisci vključujejo med nepisane vire „splošna načela pravnega reda“ iz člena 12 predhodnih določb za reševanje spora, ki ga ni mogoče rešiti z razlago po analogiji ali ekstenzivno razlago.

Na vrh straniNa vrh strani

Po drugi strani je mogoče ugotoviti, da nepisana načela (to so lahko načela, ki spadajo na posamezno področje, ali splošna načela pravnega reda) niso (avtonomni) normativni viri, ampak so sami po sebi pravila, ker izhajajo iz enega ali več normativnih aktov, ki kažejo na obstoj načela.

1.6. Sodna praksa

Sodna praksa ne določa pravnih pravil, ker je omejena z okvirjem, ki ga določi zakonodajalec.

„Pravila“, določena s sodno prakso, so povezana le s posamezno zadevo; takšna pravila so nestalna in se lahko kadar koli spremenijo pri obravnavi nove zadeve.

Pravila, ki se določijo s sodno prakso, so zanjo nezavezujoča in se nanje ne more sklicevati pri utemeljevanju odločitve, ki naj bi jo sprejela. Sodna praksa lahko vedno uporabi nov pristop, ker ne velja pravilo precedensa.

Z zadnjo reformo (zakonska uredba št. 40 iz leta 2006) v zvezi s postopkom pri kasacijskem sodišču je bilo določeno, da se– če se posamezen oddelek sodišča ne strinja s pravnim načelom, ki ga oblikujejo združeni oddelki – z utemeljeno odločbo predloži pritožba združenim oddelkom. Vendar je to poseg, namenjen spodbujanju in zagotavljanju funkcije vrhovnega sodišča, v skladu s katero zagotavlja enotnost prava, čeprav lahko sodna praksa še vedno uporabi nov in drugačen pristop.

1.7. Pravne okrožnice

Okrožnice niso vir pravnih pravil, ampak vsebujejo le navodila višjega upravnega organa za nižji upravni organ, zato se domneva, da obstaja hierarhična povezava med obema organoma.

Na vrh straniNa vrh strani

2. Zakonodajna oblast parlamenta

Ustava določa, da parlament – ki je sestavljen iz senata in poslanske zbornice – oblikuje zakone, ki so primarni vir državnega pravnega reda.

Državni zakon nastane tako, da oba domova parlamenta sprejmeta besedilo, ki je v skladu z Ustavo; v enem mesecu od sprejetja ga razglasi predsednik republike; po razglasitvi se objavi v Uradnem listu Italijanske republike in vključi v uradno zbirko zakonov in uredb. Predsednik republike lahko domovoma parlamenta predloži utemeljen memorandum in tako zahteva novo razpravo, vendar mora zakon razglasiti, če ga domova ponovno sprejmeta.

V posebnih primerih se zakonodajna funkcija prenese na vlado, ki lahko izdaja zakonske uredbe, če so bila predhodno določena vodilna načela in merila, vendar le v omejenem časovnem obdobju in za teme, ki so prej določene (v zakonu o prenosu pristojnosti).

Če zakonske uredbe presegajo omejitve prenesene pristojnosti, se lahko sproži vprašanje protiustavnosti.

3. Zakonodajna in regulativna oblast dežel, pokrajin, občin in metropolitanskih območij

Dvajset italijanskih dežel izvaja zakonodajno oblast na področjih, ki v skladu s členom 117 Ustave niso izključno urejena z državno zakonodajo, v skladu z Ustavo in obveznostmi, ki izhajajo iz zakonodaje Skupnosti in mednarodnih sporazumov.

Dežele in avtonomni pokrajini Trento in Bolzano na področjih, za katera so pristojne, sodelujejo pri sprejemanju odločitev za določitev normativnih aktov Skupnosti ter uporabljajo in izvajajo mednarodne sporazume in pravne akte Evropske unije, pri tem pa morajo izpolnjevati pravila iz državnih zakonov, ki urejajo tudi pristojnost zamenjave v primeru neizpolnjevanja.

Na vrh straniNa vrh strani

Dežele s posebnim statusom (Furlanija – Julijska krajina, Sardinija, Sicilija, Trentino Alto Adige in Valle d’Aosta) imajo zelo velike zakonodajne pristojnosti.

Regulativna oblast občin, pokrajin in metropolitanskih območij je usklajena z organizacijskim sistemom in načinom delovanja, ki sta zanje določena.

4. Časovna veljavnost pravnih pravil

Zakonske določbe (zakoni in uredbe) začnejo veljati, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

  1. objava v Uradnem listu;
  2. iztek obdobja, ki se imenuje vacatio legis in teče od objave do začetka veljavnosti. Če ni drugače določeno, določba začne veljati petnajsti dan od objave. Po izteku vakacijskega roka postane zakon ali uredba zavezujoča, tudi če zavezanci za to dejansko ne vejo ali niso mogli izvedeti.

Zakonsko pravilo preneha veljati z izrecno razveljavitvijo ali razveljavitvijo z molkom (ker je novo pravilo nezdružljivo s starim pravilom ali ker je zakonodajalec sprejel nov zakon, ki ureja celotno področje).

5. Postopki za usklajevanje nacionalnega prava z mednarodnim pravom

Nacionalno pravo se uskladi z mednarodnim pravom s samodejno uporabo mednarodne določbe, kot velja za pravila običajnega prava, v skladu s členom 10 Ustave ali v rednem postopku, v katerem se sprejmejo določbe, s katerimi se prenese mednarodna določba v nacionalno pravo.

Mednarodne določbe so uvrščene na isto stopnjo v sistemu kot določba, s katero se dovoli njihova vključitev v nacionalno pravo. Zato so v prvem primeru tudi pravila običajnega prava uvrščena na stopnjo ustavnih določb. V drugem primeru je mednarodna pogodba na enaki stopnji kot notranje določbe; vendar na splošno velja, da je treba na podlagi bistvene posebne narave mednarodne določbe prednostno uporabiti razlagalne možnosti, ki so pomensko najbližje mednarodni določbi.

Na vrh straniNa vrh strani

6. Pravo Skupnosti in njegova prednost pred notranjimi določbami

Uredbe so akti Skupnosti, ki se neposredno uporabljajo v nacionalnem pravnem sistemu; vendar se šteje, da učinkujejo neposredno vse določbe Skupnosti, ki lahko veljajo za zadevne posameznike.

Direktive je treba prenesti v nacionalno pravo z aktom o prenosu, ki ga sprejmejo nacionalni organi. Vendar lahko učinkujejo tudi neposredno (čeprav le) vertikalno, kadar so popolne in samozadostne; to pomeni, da se lahko določbe direktive, ki ni bila izvedena, uveljavljajo v razmerju do države, ki ni izvedla direktive (vertikalno), vendar ne v razmerju do drugih posameznikov (horizontalno).

Odločbe so akti, zavezujoči za izrecno navedene naslovnike ali naslovnike, ki se lahko natančno opredelijo (države članice ali fizične ali pravne osebe).

Priporočila in mnenja niso zavezujoča.

Za razmerje med pravnim sistemom Skupnosti in nacionalnim pravnim sistemom je značilna sistematična prednost prava Skupnosti pred nacionalnim pravom, ki temelji na instrumentu neuporabe (predhodnih in naknadnih) notranjih določb, ki so v nasprotju z določbo Skupnosti z neposrednim učinkom.

Ustavno sodišče je po dolgem razvoju priznalo koncept neuporabe notranjih določb kot metodo za reševanje kolizij z nezdružljivimi določbami Skupnosti ter tako omogočilo, da ni treba izvajati vmesnega nadzora nad ustavnostjo nezdružljivih notranjih določb, razen če so izjave volje, da se ne upošteva Pogodba.

Poleg tega temeljna ustavna načela strogo omejujejo neizpodbojnost določb Skupnosti, čeprav se v takšnem primeru nadzor ne bi izvajal nad določbami Skupnosti, ampak notranjim zakonom o pristopu k Pogodbi, v skladu z načelom ločitve pravnih sistemov, ki ga je sprejelo ustavno sodišče.

Na vrh straniNa vrh strani

Ustavno sodišče je priznalo tudi, da je mogoče kolizijo med deželnimi notranjimi določbami in določbami Skupnosti presojati v glavnem postopku.

Vendar zadnja vključitev obveznosti Skupnosti v Ustavo (s spremembo člena 117 Ustave) ni vplivala na mehanizem neuporabe nezdružljivih notranjih določb, kar kaže na to, da se nacionalni pravni sistem vse pogosteje in nepopravljivo spreminja v delni sistem enotnega pravnega sistema (Skupnosti).

7. Hierarhija virov in nasprotja glede uporabe

Ustavne določbe prevladajo nad vsemi drugimi določbami, ker določajo temeljna načela o družbi in državni organizaciji.

V skladu z zgoraj navedeno hierarhijo jim sledijo primarni in sekundarni viri ter običaji.

Pravne določbe niso retroaktivne; to pomeni, da se uporabljajo le za naprej, razen če retroaktivnost izhaja iz same normativne določbe. Kolizija med zakoni, sprejetimi v različnih obdobjih, se odpravi po načelu, da poznejši predpis nadomesti prejšnji predpis (lex posterior derogat prior).

Hierarhija virov pomeni, da imajo primarni viri prednost pred sekundarnimi viri in seveda pred nižjimi viri.

Kolizije med akti z zakonsko močjo in Ustavo se lahko predložijo ustavnemu sodišču tako, da jih predloži sodišče, ki zadevo obravnava, če meni, da vprašanje ni očitno neutemeljeno in vpliva na njegovo odločitev; za razliko od razveljavitve postane z razglasitvijo določbe za neustavno sporna določba neveljavna od samega začetka, razen v primeru pravnih razmerij, ki so že urejena s sodno odločbo, sprejeto v sodnem postopku.

Kolizija med državnim zakonom in deželnim normativnim aktom, pri kateri eden od njiju posega na področje pristojnosti drugega, povzroči nespoštovanje z Ustavo določenih omejitev izvajanja javnih pooblastil, zato lahko nastane spor o pristojnosti, ki se lahko predloži ustavnemu sodišču.

Za informacije o koliziji med domačo zakonodajo in zakonodajo Skupnosti glejte odstavek 6.

Posodobljeno 30. 4. 2007

« Pravni red - Splošne informacije | Italija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 14-02-2008

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo