Evropska komisija > EPM > Pravni red > Irska

Zadnja sprememba: 14-03-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Irska

 

KAZALO

1. Pravni instrumenti/pravni viri 1.
1.1. Nacionalni viri 1.1.
1.2. Pravo Skupnosti 1.2.
1.3. Mednarodni viri 1.3.
2. Drugi pravni viri 2.
3. Hierarhija pravnih virov 3.
4. Začetek veljavnosti nadnacionalnih instrumentov 4.
5. Organi, pristojni za sprejemanje pravnih pravil 5.
6. Postopek sprejemanja pravnih pravil 6.
7. Začetek veljavnosti nacionalnih pravil 7.
8. Načini reševanja nasprotij med različnimi pravnimi viri 8.

 

1. Pravni instrumenti/pravni viri

1.1. Nacionalni viri

Ustava Irske (ali Bunreacht na hÉireann v irskem jeziku) je osnovni ali temeljni pravni predpis v državi. Vzpostavlja državne institucije in državno organizacijo ter določa, da se državna oblast deli na izvršilno, zakonodajno in pravosodno vejo. Zagotavlja tudi temeljne pravice, ki jih sodišča natančno razlagajo in širijo.

Primarna zakonodaja so zakoni, ki jih sprejme Oireachtas (parlament), tega pa sestavljajo predsednik Irske, Seanad Éireann (zgornji dom) in Dáil Éireann (spodnji dom). Primarna zakonodaja je sestavljena iz zakonov o spremembi Ustave, ki začnejo veljati šele po potrditvi na referendumu; splošnih javnih zakonov, ki se uporabljajo za splošne namene; in zasebnih zakonskih aktov, s katerimi je urejeno ravnanje določenega posameznika ali skupine posameznikov.

Sekundarna zakonodaja je mehanizem, s katerim lahko Oireachtas prenese zakonodajno pristojnost na vladnega ministra ali posamezen organ. Pristojnost za sprejemanje delegirane zakonodaje mora biti izrecno prenesena s primarno zakonodajo, izvajanje takšne pristojnosti pa urejajo strogi pogoji – načela in usmeritve, ki jih je treba izvesti, morajo biti jasno in nedvoumno navedeni v nadrejenem aktu ter jih mora organ, ki sprejema sekundarno zakonodajo, strogo upoštevati. Najpogostejša oblika sekundarne zakonodaje so podzakonski akti (statutory instruments), lahko pa so tudi uredbe (regulations), odredbe (orders), pravilniki (rules), programi (schemes) ali predpisi lokalnih skupnosti (bye-laws).

Na vrh straniNa vrh strani

V skladu s členom 50 Ustave še vedno veljajo zakoni, ki so bili sprejeti pred letom 1922 in so povezani z Irsko (npr. zakoni, ki jih je sprejel parlament Združenega kraljestva), ter ukrepi, ki jih je sprejela Irska svobodna država (1922–1937), če niso v nasprotju z Ustavo.

Irski pravni sistem je sistem običajnega prava, kar pomeni, da je precedenčno pravo pomemben pravni vir. V skladu z doktrino precedensa ali stare decisis mora sodišče upoštevati odločitve v prejšnjih zadevah, zlasti odločitve višjih sodišč. Vseeno je to le usmeritev in ne zavezujoče nespremenljivo pravilo. Ta pravni okvir vključuje pravila, splošna načela, razlagalna načela in maksime.

1.2. Pravo Skupnosti

Ker je Irska članica Evropske unije, je pravo Skupnosti pomemben del domačega državnega pravnega reda. Irska mora izpolnjevati obveznost, ki izhaja iz članstva v Skupnosti in določa, da so Ustava in drugi nacionalni zakoni podrejeni pravu Skupnosti, če je za zadevno vprašanje pristojna Skupnost. Irska je morala spremeniti Ustavo, da je lahko pristopila k Evropskim skupnostim ter se izognila nasprotju med določbami Ustave in pravom Skupnosti.

1.3. Mednarodni viri

Irska je podpisnica veliko mednarodnih sporazumov in pogodb ter je članica veliko mednarodnih organizacij. Ustava določa, da Irska sprejema splošno priznana načela mednarodnega prava kot načela, ki urejajo razmerja med državami.

Irska je dualistično urejena država, zato mora Oireachtas prenesti mednarodne sporazume v domače pravo in tako zagotoviti njihov formalnopravni položaj v državi v nasprotju s položajem takšnih sporazumov med državami.

Na vrh straniNa vrh strani

Irska je leta 1953 podpisala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zato se lahko državljani od takrat naprej v skladu z mednarodnopravnimi obveznostmi države sklicujejo na določbe te konvencije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Določbe Konvencije so začele pravno učinkovati v domačem pravnem redu s sprejetjem Zakona o Evropski konvenciji o človekovih pravicah iz leta 2003, v skladu s katerim se lahko posamezniki sklicujejo na te določbe tudi pred irskimi sodišči.

2. Drugi pravni viri

Če ne obstajajo formalna pravna pravila, se lahko sodišče pri odločitvi sklicuje na akademska dela. Čeprav poteka razprava o tem, ali se takšna dela sploh smejo uporabljati, in se je vpliv takšnih del v zadnjih letih zmanjšal, se sodišča sklicujejo na naravno pravo in naravne pravice pri razlagi Ustave in oblikovanju seznama ustavnih pravic.

Pri običajnem pravu doktrina stare decisis ločuje med pojmoma ratio decidendi, zavezujočim delom odločbe, ki ga je treba upoštevati, in obiter dictum, nezavezujočimi navedbami v sodnih odločbah. Kljub temu obiter dictum pomaga sodišču pri odločitvi, enako kot sodne odločbe v drugih državah in pri mednarodnih sodiščih.

3. Hierarhija pravnih virov

Ustava je vrhovni pravni predpis v pravnem sistemu Irske. Zato se lahko presoja skladnost zakonodaje, vladnih in upravnih odločitev ter prakse z Ustavo.

Kljub temu Ustava določa, da ne bo razveljavila aktov ali ukrepov, ki so nujni zaradi članstva v Evropski uniji ali Evropskih skupnostih. Zato ima pravo Skupnosti prednost pred vso nacionalno zakonodajo, vključno z Ustavo. Vseeno morajo biti instrumenti za izvajanje prava EU/ES v skladu z ustavnimi postopkovnimi zahtevami, ker pravo Skupnosti določa, da načine izvajanja prava Skupnosti urejajo nacionalne postopkovne zahteve.

Na vrh straniNa vrh strani

Zakon o Evropski konvenciji o človekovih pravicah iz leta 2003 omogoča posameznikom, da se pred irskimi sodišči sklicujejo na določbe te konvencije. Konvencija je vključena na ravni pod Ustavo, zato ima Ustava prednost. Zakon zahteva, da morajo sodišča razlagati in uporabljati nacionalne določbe v skladu s smernicami iz Konvencije, kolikor je to mogoče. Če domača zakonodaja ni v skladu s Konvencijo, se izda izjava o nezdružljivosti (declaration of incompatibility).

Sodišča so razsodila, da so na podlagi člena 29.3 načela običajnega mednarodnega prava del domačega prava, vendar le v obsegu, v katerem niso v nasprotju z Ustavo, zakonodajo ali običajnim pravom. Mednarodni sporazumi se lahko ratificirajo le, če so v skladu z Ustavo, sicer je treba izvesti referendum.

Zakonodajo lahko nadomesti ali spremeni pozneje sprejeta zakonodaja, sekundarno zakonodajo lahko nadomesti primarna zakonodaja, ki lahko ukine tudi prenos pristojnosti za sprejemanje sekundarne zakonodaje, sekundarna zakonodaja pa ne more prevladati nad primarno zakonodajo. Sodišča lahko razveljavijo zakonodajo zaradi neveljavnosti glede na določbe Ustave (zakonodaja, sprejeta po letu 1937) ali zaradi neskladja z Ustavo (zakonodaja, sprejeta pred letom 1937).

Odločbe sodišč lahko nadomestijo zakonodajni ali ustavni akti in poznejše odločbe sodišč enake ali višje stopnje.

4. Začetek veljavnosti nadnacionalnih instrumentov

Kot je navedeno zgoraj, Ustava prvotno ni bila združljiva s pogodbami Evropske skupnosti. Določala je na primer, da je Oireachtas edini zakonodajni organ v državi. Zato je bila v Ustavo vstavljena določba, da Ustava ne razveljavlja nobenega zakona, akta ali ukrepa, ki je nujen zaradi članstva v Evropski uniji ali Evropskih skupnostih. Kljub temu je bilo določeno, da mora o vsaki spremembi področja dejavnosti in spremembi ciljev na primer z novo pogodbo odločati ljudstvo na referendumu, pri čemer se, če ljudstvo potrdi spremembo, vstavi določba, ki potrjuje, da lahko država ratificira takšno pogodbo.

Na vrh straniNa vrh strani

Če evropska zakonodaja zahteva, da mora država prenesti evropsko zakonodajo v svoj pravni red, se to izvede s primarno zakonodajo, najpogosteje pa s podzakonskim aktom, ki ga sprejme vlada ali vladni minister.

V skladu z Ustavo mednarodni sporazumi postanejo del domačega prava, če tako določi Oireachtas. V ta namen se običajno sprejme zakon, primer takšnega zakona pa je Zakon o Evropski konvenciji o človekovih pravicah iz leta 2003, s katerim je bila Konvencija vključena v domače pravo, zaradi česar se lahko posamezniki sklicujejo na njene določbe pred domačimi sodišči.

5. Organi, pristojni za sprejemanje pravnih pravil

O spremembi Ustave vedno odloča ljudstvo na referendumu.

Ustava določa, da je Oireachtas, ki ga sestavljajo Dáil (spodnji dom), Seanad (zgornji dom) in predsednik, „edino in izključno pristojen za sprejemanje zakonov, ki veljajo v državi“. Predlagani zakoni v obliki osnutkov zakona začnejo veljati šele s podpisom predsednika, ta pa jih lahko predloži v presojo vrhovnemu sodišču, če ni prepričan o njihovi ustavnosti.

Kot je navedeno zgoraj, lahko Oireachtas prenese zakonodajne pristojnosti na vladnega ministra ali drug organ, pri čemer to pristojnost strogo omejuje instrument, s katerim je prenesena pristojnost. Direktive EU se običajno izvajajo s podzakonskim aktom, ki ga sprejme minister. Zakonodajna pristojnost se lahko prenese na različne organe, kot so vladni ministri, zakonski odbori, poldržavni organi, regulativni organi, strokovni organi in lokalni organi.

V skladu z Ustavo je vlada pristojna za urejanje zunanjih odnosov, podpis mednarodnih pogodb in sporazumov ter pristop k mednarodnim organizacijam, pri čemer morajo biti izpolnjene ustavne zahteve.

Na vrh straniNa vrh strani

V skladu s sistemom običajnega prava je precedenčno pravo zavezujoče.

6. Postopek sprejemanja pravnih pravil

Ustava

Postopek za spremembo Ustave v skladu s členom 46 se začne z vložitvijo osnutka zakona v Dáilu. Ta osnutek zakona morata sprejeti oba doma Oireachtasa, potem pa ga mora potrditi ali zavrniti ljudstvo. Predlog je potrjen, če za njegovo uzakonitev glasuje večina volivcev, pri čemer se mora referenduma udeležiti vsaj tretjina vseh volilnih upravičencev. Osnutek zakona mora biti označen kot „zakon o spremembi Ustave“ in ne sme vključevati drugega predloga. Če ga ljudstvo potrdi, ga mora predsednik podpisati in „ustrezno razglasiti za zakon“.

Zakonodajni postopek

Postopek sprejemanja primarne zakonodaje se običajno začne z vložitvijo osnutka zakona v enem od domov parlamenta. Vsak osnutek zakona, ki se vloži v Dáilu, mora proučiti Seanad, lahko pa predloži tudi predloge sprememb, ki jih mora potem proučiti Dáil. Če se osnutek zakona vloži in sprejme v Seanadu ter ga potem spremeni Dáil, se šteje, da ga je vložil Dáil, zato ga mora ponovno proučiti Seanad.

Osnutek zakona se lahko razglasi za zakon, potem ko ga potrdita oba domova Oireachtasa in ga podpiše predsednik. Med zakonodajnim postopkom se lahko v Dáilu in Seanadu predložijo predlogi sprememb. Vendar Ustava utrjuje vrhovni položaj Dáila, ki ga izvoli ljudstvo; člen 23 določa, da lahko Dáil, če je Seanad zavrnil ali spremenil osnutek zakona v nasprotju s prizadevanji Dáila, v 180 dneh sprejme resolucijo, s katero določi, da sta osnutek zakona sprejela oba domova.

Na vrh straniNa vrh strani

Veliko večino osnutkov zakona vloži vladni minister v Dáilu Eireannu.

Osnutke finančnih zakonov (npr. osnutke zakonov o uvedbi, odpravi, oprostitvi, spremembi ali popravku davka in osnutke zakonov o obračunu na javna sredstva) lahko vloži in sprejme le Dáil Éireann. K takšnemu osnutku zakona lahko Seanad predloži le „priporočila“.

Na zadnji stopnji predsednik podpiše osnutek zakona, ki tako postane zakon. Po posvetovanju z državnim svetom (Comhairle Stáit) lahko predsednik posreduje osnutek zakona ali njegov del vrhovnemu sodišču v presojo ustavnosti. To se imenuje tudi posredovanje v skladu s členom 26. Če vrhovno sodišče odloči, da je osnutek zakona v skladu z Ustavo, ga ni več mogoče izpodbijati zaradi neustavnosti in predsednik ga mora podpisati, s čimer osnutek zakona postane zakon. Če vrhovno sodišče ugotovi, da je osnutek zakona v nasprotju z Ustavo, mora predsednik zavrniti podpis osnutka.

Sekundarna zakonodaja

Nadrejeni zakon, ki dovoljuje sprejemanje delegirane zakonodaje, običajno določa, da lahko takšno zakonodajo razveljavi ali potrdi Oireachtas. To na splošno pomeni, da se ti instrumenti predložijo enemu ali obema domovoma Oireachtasa, ki lahko te instrumente razveljavita v določenem časovnem obdobju. Takšen mehanizem za razveljavitev se uporablja za vso sekundarno zakonodajo, s katero se izvajajo ukrepi EU. Po uzakonitvi se morajo nekateri podzakonski akti deponirati v posebnih knjižnicah, v Iris Oifigiúil pa se mora objaviti tudi uradno obvestilo o uzakonitvi.

Mednarodno pravo

Vlada lahko podpiše mednarodne pogodbe ali sporazume ali pristopi k mednarodnim organizacijam, čeprav velja, da tega ne sme storiti, če bi to pomenilo omejitev izključne zakonodajne oblasti Oireachtasa ali kakršno koli drugačno kršitev Ustave. Zato so sodišča odločila, da vlada ne sme potrditi pogodb, ki spreminjajo področje dejavnosti in cilje Evropske unije, razen če jih potrdi ljudstvo na ustavnem referendumu.

Na vrh straniNa vrh strani

7. Začetek veljavnosti nacionalnih pravil

Sprememba Ustave začne veljati, potem ko jo potrdi ljudstvo in predsednik podpiše osnutek zakona o spremembi Ustave.

Osnutek zakona postane zakon na dan predsednikovega podpisa in začne veljati na isti dan, razen če zakon določa drugače. Predsednik običajno podpiše osnutek zakona od 5 do 7 dni po predložitvi. Zakon lahko opredeli datum začetka veljavnosti zakona ali določi, da mora minister izdati „odredbo o začetku veljavnosti („commencement order“) (sekundarna zakonodaja), da lahko začne zakon ali del zakona veljati. Predsednik mora razglasiti osnutek zakona tako, da v Iris Oifigiúil (uradnem listu) objavi uradno obvestilo, da je osnutek zakona postal zakon.

Sekundarna zakonodaja se začne uporabljati na datum, ki je v njej določen.

Sodne odločbe običajno začnejo veljati na dan izdaje.

8. Načini reševanja nasprotij med različnimi pravnimi viri

O nasprotjih med različnimi pravnimi pravili ali viri odločajo sodišča.

Ker je Ustava temeljni pravni predpis v državi, prevlada nad drugimi pravnimi predpisi v primeru nasprotja, pri čemer je treba upoštevati nadrejen položaj prava Skupnosti. V skladu s členom 34 Ustave lahko posamezniki izpodbijajo skladnost zakonodaje z Ustavo pri glavnem civilnem sodišču. Pritožba zoper takšno odločitev se lahko vloži pri vrhovnem sodišču. Posamezniki lahko uveljavljajo tudi kršitev ustavnih pravic ali ustavnega postopka zaradi ukrepov države.

Domneva se, da je zakonodaja, sprejeta po uveljavitvi Ustave iz leta 1937, v skladu z njo, dokler se ne dokaže nasprotno.

V nekaterih okoliščinah se lahko pojavi nasprotje med ustavnimi določbami, zlasti določbami o temeljnih pravicah. Pri odločanju v takšnih primerih uporabljajo sodišča več mehanizmov, ki vključujejo dobesedno ali jezikovno razlago, zgodovinski pristop, namenski ali uskladitveni pristop, doktrino sorazmernosti, pristop hierarhije pravic ter pristop, usmerjen v naravno pravo in naravne pravice.

V preteklosti je bilo nekaj primerov, v katerih je bil zaradi neugodne ustavne presoje ali razlage s strani sodišč izveden referendum o spremembi Ustave.

Če posameznik uveljavlja kršitev pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah zaradi zakonodaje, lahko zahteva, da sodišče izda izjavo o nezdružljivosti.

Pravo Evropske unije in Evropske skupnosti ima ustavno imuniteto, ker Ustava določa, da ne bo razveljavila aktov ali ukrepov, ki so nujni zaradi članstva, čeprav morajo biti načini za izvedbo teh aktov in ukrepov v skladu z Ustavo.

Veljavnost delegirane zakonodaje se presoja tudi glede na skladnost z nadrejenim zakonom in ne le glede na Ustavo.

Nadaljnje informacije

Nadaljnje informacije o irskem pravnem sistemu, zakonodaji in Ustavi so na voljo na naslednjih spletnih straneh:

  • www.taoiseach.ie English
  • www.courts.ie English
  • www.oireachtas.ie English
  • www.irishstatutebook.ie English
  • www.bailii.org English

« Pravni red - Splošne informacije | Irska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 14-03-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo