Evropska komisija > EPM > Pravni red > Nemčija

Zadnja sprememba: 02-08-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Nemčija

Glavni pisni viri domačega prava so ustava, zakonodaja, podzakonski akti in statuti. Razen tega obstajajo še nezapisani pravni viri, to so splošna načela mednarodnega prava, običajno pravo in sodna praksa.

Zaradi zvezne strukture Zvezne republike Nemčije so ti različni pravni viri do določene mere podvojeni na zvezni ravni [Bund] in na ravni posameznih zveznih dežel [Bundesländer]. Odnos med tema dvema pravnima področjema ureja člen 31 nemške zvezne ustave [GG – Grundgesetz]. Če sta zvezno in deželno pravo v nasprotju, ima v skladu s tem členom prednost zvezno pravo. To načelo se uporablja neodvisno od hierarhičnega položaja nasprotujočih si pravnih norm, tako da ima npr. zvezni statut prednost pred ustavo zvezne dežele.

Ne glede na splošno načelo, da ima zvezno pravo prednost, ustrezni hierarhični položaji pravnih instrumentov izhajajo vedno iz svojih virov, tj. njihov položaj je odvisen od zakonodajnega organa.

To pomeni, da je zvezna ustava (GG – Grundgesetz) na samem vrhu zveznega prava in s tem tudi na vrhu hierarhije državnih pravnih norm, ker je kot ustava Nemčije instrument, na katerem temelji celoten nemški nacionalni in pravni sistem in katerega je mogoče spremeniti le z dvotretjinsko večino poslancev bundestaga (parlament) in z dvema tretjinama glasov bundesrata (zvezna zbornica) (člen 79(2) GG). Nekaterih ključnih sestavin zvezne ustave sploh ni mogoče spremeniti (člen 79(3) GG). Vsak pravni predpis mora biti formalno in vsebinsko ustaven. Zakonodajo, izvršilno oblast in sodno prakso še zlasti zavezujejo temeljne človekove pravice kot neposredno uporabno pravo (člen 1(3) GG). To načelo temeljnih pravic lahko uveljavljajo prizadete stranke pred sodišči, navsezadnje z vložitvijo ustavne pritožbe pri zveznem ustavnem sodišču.

Splošna pravila mednarodnega prava zasedajo prostor med ustavo in zakoni. Zvezna ustava izrecno navaja, da so ta pravila sestavni del zveznega prava, da imajo prednost pred takšnimi zakoni in da neposredno ustvarjajo pravice in dolžnosti za prebivalce zveznega območja (člen 25 GG). Splošna pravila mednarodnega prava, ki so pomembna za posameznike (tj. ne le pravila, pomembna za državo), vključujejo na primer jamstvo ustrezne oblike pravnega varstva za tujce ali načelo specialnosti, v skladu s katerim veljajo za kazenski postopek pogoji privolitve tuje države o izročitvi.

Pod ustavo so zakoni. Zakonodajne pristojnosti zveznih organov so urejene z ustavo in so v njej navedene (zlasti v členih 73–75 GG). Zakone sprejema Bundestag v sodelovanju z Bundesratom. Osnutke zakona lahko predloži zvezna vlada, Bundesrat ali del Bundestaga (politična skupina ali 5 % poslancev). Ustava izrecno določa posebne primere, pri katerih je za končno potrditev zakona Bundestaga potrebno soglasje Bundesrata (sedaj približno 60 % vseh zakonov). Zoper ostale zakone, ki jih sprejme Bundestag, pa lahko bundesrat vloži le ugovor, ki ga lahko bundestag zavrne. Če pride do nesoglasja med Bundestagom in Bundesratom, se lahko določi usklajevalni odbor, ki ga sestavljajo člani obeh domov (sedaj 16 iz vsakega). Naloga usklajevalnega odbora je pripraviti predloge za dosego soglasja, čeprav sam ne more sprejemati odločitev v imenu Bundestaga in Bundesrata (več o zakonodajnem postopku si lahko preberete v členih 76 do 78 GG).

Na vrh straniNa vrh strani

Zvezne zakone razglasi zvezni predsednik (po sopodpisu pristojnih članov zvezne vlade), potem pa se objavijo v zveznem uradnem listu (Bundesgesetzblatt). Če ni nobene posebne določbe v zvezi z datumom začetka veljavnosti zakona, začnejo zakoni veljati 14. dan po izdaji zveznega uradnega lista (člen 82 GG).

Skladnost katerega koli zakona z ustavo lahko preizkusijo redna sodišča kot del določene zadeve. Vendar pa sodišča sama ne morejo razglasiti zakona za protiustavnega. Če sodna odločba sodišča v določeni zadevi izhaja iz zakona, za katerega sodišče meni, da je protiustaven, mora sodišče prekiniti postopek in pridobiti sodno odločbo zveznega ustavnega sodišča (člen 100 GG). Na takšen način lahko zvezno ustavno sodišče brezpogojno določi, ali je parlament kot demokratično izvoljeno zakonodajno telo ravnal protiustavno ali ne.

Podzakonski akti (Rechtsverordnungen) so na nižji hierarhični stopnji od zakonov. Izdaja jih izvršilna oblast (zvezna vlada, zvezni ministri, deželna vlada in, kjer je primerno, tudi drugi upravni organi) na podlagi zakonskega pooblastila, katerega vsebina, namen in področje uporabe morajo biti zadostno opredeljeni. Ker so na nižji hierarhični stopnji od zakonov, ne smejo biti v nasprotju z njimi (prednost zakona).

Meritornih odločitev z velikim pomenom za prizadete osebe ni mogoče sprejeti v obliki podzakonskega akta, ampak le znotraj zakona samega (pravni pridržek).

Podzakonske akte, izdane na zvezni ravni, mora odobriti bundesrat, če je vključen eden od pogojev, določenih v zvezni ustavi, ali če to predvideva zakonsko pooblastilo (člena 80(1) in (2) GG).

Podzakonske akte razglasi organ, ki jih izda. Podzakonski akti, izdani na zvezni ravni, so običajno objavljeni v enem od zveznih uradnih listov [Bundesgesetzblatt ali Bundesanzeiger]. Podzakonski akti, objavljeni v „Bundesanzeiger“, so za informativne namene navedeni tudi v „Bundesgesetzblatt“, kjer sta navedena organ, ki jih je objavil, in datum začetka veljavnosti akta (člen 82(1) GG v povezavi s členom 1 Zakona o objavi podzakonskih aktov).

Osebe, ki jih takšen akt zadeva, lahko izpodbijajo njegovo zakonitost pri sodiščih – vsaj posredno kot del pritožbe zoper določeno sodno odločbo, ki jo je sprejel organ na podlagi tega akta in do določene mere tudi neposredno v primeru aktov na ravni deželnega prava (člen 47 Zakona o upravnem postopku).

Statuti (Satzungen ali Ordnungen) so pravni predpisi, ki jih izda pravna oseba, ustanovljena v skladu z javnim pravom, kot ga opredeljuje država, (javna družba, ustanova ali fundacija). Glavna področja njihove uporabe so v občinskih upravah, akademskih in strokovnih organih ter organih za socialno varnost (npr. statuti, ki zajemajo komunalne pristojbine za čiščenje cest in odvoz odpadkov, ali statuti univerz).

Na vrh straniNa vrh strani

Pristojnost za izdajanje statutov je do določene mere zagotovljena v ustavi (še zlasti na področju lokalne samouprave, prvi stavek člena 28(2) GG). Razen tega pa takšna pristojnost izhaja iz zakonskega pooblastila, podobnega tistemu za podzakonske akte. V nasprotju s pristojnostjo za izdajanje podzakonskih aktov zakon ne dovoljuje (le) izdajanja posameznih vsebinsko vnaprej določenih predpisov, ampak podeljuje široko pooblastilo za pripravo statutov v mejah pristojnosti zadevne samouprave (regulativna neodvisnost). Iz tega torej sledi, da je statut pravni predpis, ki svoja pooblastila črpa iz države. Vendar so pristojnosti, ki jih zajema, na neodvisni upravni ravni in ne na državni ravni, čeprav morajo biti v skladu z državnim pravom. Vsebinsko je statut omejen na posebne zadeve posamezne institucije in zavezuje le njene člane in podrejene osebe.

Statute sprejme in odobri upravljavski (in demokratično pooblaščen) organ pooblaščene pravne osebe. Pogosto se zgodi, da ga mora odobriti odgovorni nadzorni organ, kar je oblika pravnega nadzora, da zagotovi, da lahko statut deluje v mejah avtonomne uprave institucije in da je v skladu z zakonodajo države. Razglasitev in objavo statuta ureja ustrezen državni zakon.

Osebe, ki jih takšen statut zadeva, lahko izpodbijajo njegovo zakonitost pri sodiščih – posredno kot del pritožbe zoper določen sklep, ki ga je sprejel organ na podlagi tega statuta, in do določene mere tudi s sodnim postopkom za presojo ustavnosti v skladu s členom 47 Zakona o upravnem postopku.

Kar zadeva vrsto in prednostno razvrstitev pravnih instrumentov, ustreza deželno pravo zveznemu pravu, tako da zgornje pripombe ustrezno veljajo. Na deželni ravni nimajo ustreznic le zvezna pravila, ki urejajo status splošnih določb mednarodnega prava.

Ohranjanje zunanjih odnosov in s tem tudi pristojnost za sklepanje mednarodnih pogodb je izključno področje zveznih organov. Mednarodne pogodbe zato sklepa zvezna vlada.

Za mednarodne pogodbe, ki urejajo politične odnose na zvezni ravni ali so povezane z zadevami, ki jih zajema zvezna zakonodaja, je potrebno soglasje ali sodelovanje organa, pristojnega za zvezno zakonodajo, v obliki zveznega zakona. Splošna pravila zagotavljajo, da mora biti bundesrat vključen v zakonodajni postopek, tj. potrebno je njegovo soglasje v nekakšni obliki.

Pri zveznih pogodbah o zadevah, razen zgoraj navedenih zadev, zakon bundestaga ni potreben – ampak se sprejmejo v obliki, ki jo ima na voljo izvršilna oblast (podzakonski akti, upravni predpisi, upravni akti).

Tudi zvezne dežele lahko, če imajo izključno zakonodajno pristojnost, s soglasjem zvezne vlade sklepajo pogodbe s tujimi državami. Če je pogodba kakor koli povezana z zadevami deželne zakonodaje, se s soglasjem deželnega parlamenta, odvisno od ustave posamezne dežele, prenese v deželno pravo. Dežele lahko sklepajo tudi pogodbe na tistih področjih, na katerih lahko deželne vlade izdajajo podzakonske akte.

« Pravni red - Splošne informacije | Nemčija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 02-08-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo