Evropska komisija > EPM > Pravni red > Francija

Zadnja sprememba: 10-08-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Francija

 

KAZALO

1. Kateri so instrumenti ali „pravni viri“, ki določajo pravne predpise (še zlasti mednarodne pogodbe, pravo Skupnosti, ustavo, zakone, odloke, uredbe, podzakonske predpise itd.)? 1.
1.1. Mednarodni pravni viri 1.1.
1.1.1. Mednarodni sporazumi 1.1.1.
1.1.2. Pravo Skupnosti 1.1.2.
1.2. Nacionalni pravni viri 1.2.
1.2.1. Ustavna pravila 1.2.1.
1.2.2. Zakonska pravila 1.2.2.
1.2.3. Uredbe 1.2.3.
2. Kateri so drugi pravni viri, če obstajajo (zlasti, na primer, splošna pravna načela, običaji, sodna praksa na sodiščih), in kolikšna je njihova vrednost? 2.
2.1. Splošna pravna načela 2.1.
2.2. Sodna praksa 2.2.
2.2.1. Mednarodna sodna praksa 2.2.1.
2.2.2. Evropska sodna praksa 2.2.2.
2.2.3. Nacionalna sodna praksa 2.2.3.
3. Kakšna je hierarhija med različnimi instrumenti, če obstaja (hierarhija norm)? 3.
4. Kateri so postopki za uveljavitev pravil iz nadnacionalnih instrumentov na nacionalnem ozemlju? 4.
4.1. Mednarodni sporazumi 4.1.
4.2. Pravo Skupnosti 4.2.
5. Kateri so različni organi, pooblaščeni za sprejemanje pravnih predpisov? 5.
5.1. Mednarodni instrumenti 5.1.
5.2. Nacionalni instrumenti 5.2.
6. Kateri je postopek za sprejetje takšnih pravnih predpisov? 6.
6.1. Zakoni 6.1.
6.2. Uredbe 6.2.
7. Kateri so postopki za uveljavitev nacionalnih predpisov? 7.
7.1. Objava 7.1.
7.2. Obvestilo 7.2.
8. Katera sredstva obstajajo za reševanje morebitnih kolizij med različnimi pravnimi predpisi v državi članici? 8.

 

S „pravnimi viri“ imamo v mislih postopek, po katerem so pripravljeni pravni predpisi, ki sestavljajo naš pravni red.

1. Kateri so instrumenti ali „pravni viri“, ki določajo pravne predpise (še zlasti mednarodne pogodbe, pravo Skupnosti, ustavo, zakone, odloke, uredbe, podzakonske predpise itd.)?

1.1. Mednarodni pravni viri

1.1.1. Mednarodni sporazumi

To so mednarodne pogodbe in sporazumi, sklenjeni med Francijo in tujimi državami, kot so, na primer, Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, podpisana v Rimu 4. novembra 1950, ki je v Franciji začela veljati leta 1974 in zdaj zavezuje 40 držav članic Sveta Evrope.

1.1.2. Pravo Skupnosti

Razen pravil, ki izhajajo iz pogodb Skupnosti, obstaja tudi sekundarna zakonodaja, vsebovana v aktih, ki so jih sprejele institucije Evropske Skupnosti in Evropske unije, ter je opredeljena zlasti v Rimski pogodbi z dne 25. marca 1957 in Maastrichtski pogodbi z dne 7. februarja 1992. Izrazje teh aktov vključuje: direktive, odločbe, uredbe, mnenja in priporočila.

1.2. Nacionalni pravni viri

1.2.1. Ustavna pravila
  • Ustava z dne 4. oktobra 1958;
  • Preambula Ustave z dne 27. oktobra 1946, Deklaracija o pravicah človeka in državljana z dne 26. avgusta 1789 ter temeljna načela, ki jih priznavajo zakoni Republike, za katero Preambula velja;
  • institucionalni zakoni, določeni z Ustavo, za določitev načina uporabe nekaterih določb v zvezi z organizacijo vlade.
1.2.2. Zakonska pravila

Zakon, ki ga sprejme parlament kot nosilec zakonodajne oblasti, je izraz splošne želje. Člen 34 Ustave izrecno opredeljuje področja, na katerih je zakonodajno telo pooblaščeno za izdajanje pravil v zakonski obliki.

Na vrh straniNa vrh strani

1.2.3. Uredbe

Uredbe so akti splošnega področja uporabe, ki jih pripravi upravni organ. V skladu s členom 37 Ustave pravila, ki ne veljajo za zadeve iz člena 34 Ustave, pridejo na področje pravne ureditve in so del naslednjih instrumentov:

  • Odloki: na podlagi člena 38 Ustave lahko vlada zaprosi parlament za odobritev ukrepanja glede zadev, ki so rezervirane za zakonodajo. Ti ukrepi imajo začasno status uredb in pridobijo zakonski status, potem ko jih ratificira zakonodajni organ.
  • Uredbe: odloki, ki jih sprejme predsednik republike ali predsednik vlade, odredbe, ki jih izdajo ministri in prefekti, odločbe posvetovalnih ali izvršilnih organov, ki so del regionalnih organov ali njihovih javnih ustanov, so večji del splošne kategorije uredb.

2. Kateri so drugi pravni viri, če obstajajo (zlasti, na primer, splošna pravna načela, običaji, sodna praksa na sodiščih), in kolikšna je njihova vrednost?

2.1. Splošna pravna načela

To so načela, ki jih določijo sodišča; lahko izvirajo iz določb v instrumentih pisne zakonodaje ali ne. Imajo večji pomen kot uredbe in le zakonodaja lahko odstopa od njih. Ta načela večinoma izvirajo iz Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 (enakost državljanov pred javnimi organi, svoboda vesti), Preambule Ustave iz leta 1946, potreb družbenega življenja (stalnost javnih služb, nadzor dejanj nadrejenih nad dejanji podrejenih) ali zahtev enakosti (načelo nepravične obogatitve).

2.2. Sodna praksa

Teoretično Ustava ne pooblašča sodišč za določanje splošnih pravil in njihova vloga je omejena na reševanje sporov, napotenih nanje. Vendar pa si morajo razlagati pisno zakonodajo, na podlagi katere rešujejo spore. Razen tega se pogosto zgodi, da ni nobenega pisnega instrumenta, ki vsebuje pravila, ki bi se verjetno uporabila v določenem sporu. V tem primeru ne morejo zavrniti izdaje odločbe in sodišča morajo sama oblikovati splošno pravilo, ki jim omogoča, da to naredijo.

Na vrh straniNa vrh strani

Neobstoj zakonodaje s splošnim obsegom uporabe lahko povzroči, da sodišča razvijejo zelo zapletene nize pravil prek sodne prakse, kot so to naredila na področju odgovornosti vlade.

2.2.1. Mednarodna sodna praksa

Določajo jo Meddržavno sodišče (glavni sodni organ ZN), Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, Mednarodno kazensko sodišče za Ruando in Mednarodno kazensko sodišče.

2.2.2. Evropska sodna praksa

Določa jo Sodišče Evropskih skupnosti (ECJ) in Evropsko sodišče za človekove pravice.

Na podlagi člena 234 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti izvajajo nacionalna sodišča prek napotitev za predhodno odločanje, ki omogoča nacionalnim sodiščem, da se pred izdajo odločbe posvetujejo s Sodiščem Evropskih skupnosti glede rešitve težav zaradi uporabe zakonodaje Skupnosti, ki jo posamezniki morda navajajo pred njimi.

2.2.3. Nacionalna sodna praksa
  • Ustavni svet

    Zakoni se morda lahko napotijo nanje v presojo ustavnosti pred razglasitvijo, prav tako pogodbe. Samodejno presodi ustavnost institucionalne zakonodaje in poslovnik parlamentarnih skupščin. Na drugi strani ne presoja zakonov, ki jih sprejme suvereno ljudstvo na referendumu.

  • Upravna sodišča

    Odgovorna so za reševanje sporov, ki vključujejo organe z javnimi pooblastili. Uporabljajo posebne pravne predpise, ki odstopajo od skupne zakonodaje, in močno temeljijo na sodni praksi.

    Na vrh straniNa vrh strani

  • Redna sodišča

    Redna sodišča rešujejo spore med posamezniki in preganjajo kazniva dejanja zoper posameznike, lastnino in družbo.

3. Kakšna je hierarhija med različnimi instrumenti, če obstaja (hierarhija norm)?

Viri domačega prava oblikujejo hierarhijo. Od zgoraj navzdol je hierarhija naslednja: ustava, sodna praksa Ustavnega sveta, zakoni, sodna praksa upravnih in rednih sodišč ter uredbe.

Na podlagi načela primarnosti prava Skupnosti so uredbe in direktive del francoskega pravnega reda s prednostjo pred nacionalnimi zakoni in uredbami, v skladu z ureditvami iz pravnih instrumentov ali sodne prakse.

Mednarodne obveznosti imajo prednost pred domačim pravom znotraj ustave na podlagi člena 55 Ustave. Vendar pa nimajo prednosti pred ustavnimi normami, ker se lahko, v skladu s členom 54 Ustave, kjer Ustavni svet, ki se mu predloži zakon o ratifikaciji mednarodne obveznosti, izjavi, da zakon vsebuje klavzulo, ki je v nasprotju z Ustavo, zadevna obveznost ratificira ali odobri le po spremembi Ustave.

4. Kateri so postopki za uveljavitev pravil iz nadnacionalnih instrumentov na nacionalnem ozemlju?

4.1. Mednarodni sporazumi

Razglasitev pogodbe ali mednarodnega sporazuma v Franciji je podrejena ratifikaciji ali odobritvi in objavi. Mednarodni sporazumi se neposredno uporabljajo v francoskem pravnem redu.

4.2. Pravo Skupnosti

Nekateri instrumenti prava Skupnosti imajo neposreden učinek, kot so uredbe, ki se uporabljajo na splošno in so v celoti zavezujoče, ter odločbe, ki so v celoti zavezujoče za tiste, na katere so naslovljene. Druge norme Skupnosti mora država članica prenesti v notranje pravo. Te so direktive, ki zavezujejo državo članico glede ciljev, ki jih je treba doseči, nacionalnim organom pa prepuščajo izbiro oblike in metod. Prenos mora potekati v roku, določenem v direktivi sami, z zakonom ali uredbo v skladu z vsebino v zadevnih določbah.

Na vrh straniNa vrh strani

5. Kateri so različni organi, pooblaščeni za sprejemanje pravnih predpisov?

5.1. Mednarodni instrumenti

V zvezi z mednarodnimi sporazumi se voditelj države pogaja o dokumentih in jih ratificira na podlagi člena 52 Ustave.

5.2. Nacionalni instrumenti

O zakonih glasuje parlament in s tem predstavniki ljudstva. Lahko pa državljani glasujejo neposredno prek referenduma na podlagi členov 11 in 89 Ustave.

Organi, ki sprejemajo uredbe, so:

  • predsednik vlade in predsednik republike: teoretično člen 21 Ustave pooblašča predsednika vlade za izdajanje uredb. Vendar pa mora uredbe, ki imajo obliko odlokov kabineta, podpisati predsednik republike. Ne glede na to, iz katerega organa izhajajo, jih morajo sopodpisati ministri, odgovorni za njihovo izvajanje;
  • ministri: nimajo splošnih pooblastil za izdajanje uredb kot takih. S sopodpisom sodelujejo pri pooblastilu predsednika republike in predsednika vlade. Nekatera besedila nekaterim ministrom podeljujejo svoja pooblastila za izdajanje uredb, ki urejajo ustrezno področje. Lahko izvajajo tudi pooblastila, ki jih priznava sodna praksa za vodje oddelkov v zadevah, povezanih z ustreznim delovanjem upravnih organov, ki jim poročajo;
  • preneseni (prefekti) ali decentralizirani organi (regionalni in lokalni organi) imajo pooblastila za izdajanje uredb za ta področja krajevne pristojnosti;
  • nekateri strokovni organi (npr. „ordre des médecins“) so pooblaščeni za izdajanje uredb v zvezi z njihovim poklicem;
  • neodvisni upravni organi.

6. Kateri je postopek za sprejetje takšnih pravnih predpisov?

6.1. Zakoni

Posebno pravico predlaganja zakonodaje imajo hkrati predsednik vlade (zakonski osnutki vlade) in člani skupščine (zakonski osnutki zasebnih članov). Zakonski osnutki so obravnavani v Svetu ministrov, potem ko jih pregleda državni svet, potem pa o njih pod enakimi pogoji glasujeta državni zbor in senat. Zakon, ki ga na koncu sprejme parlament, razglasi predsednik republike in se objavi v Uradnem listu v papirni in elektronski obliki.

Na vrh straniNa vrh strani

6.2. Uredbe

Posebne formalnosti so zahtevane za nekatere oblike uredb. To velja, na primer, za odloke.

  • Odloke, obravnavane v Svetu ministrov, podpiše predsednik republike in jih sopodpiše predsednik vlade.
  • Odloke, ki se ne obravnavajo v Svetu ministrov, podpiše predsednik vlade.

Za odloke, ki so znani kot „odloki državnega sveta“, je potrebno predhodno mnenje francoskega senata (Haute Assemblée).

Potem ko jih enkrat podpiše pristojni organ/organi, odloke sopodpiše minister, odgovoren za njihovo izvajanje, in se objavijo v Uradnem listu v papirni in elektronski obliki.

7. Kateri so postopki za uveljavitev nacionalnih predpisov?

Predpis začne veljati in se lahko nanj sklicujemo po razglasitvi in objavi.

7.1. Objava

Zakoni in odloki morajo biti objavljeni v Uradnem listu Republike Francije (Journal officiel de la République française). Objava v uradnem biltenu zadevnega ministrstva zadostuje za nekatere odredbe. Odločbe lokalnih organov so lahko objavljene na plakatih ali v ustreznih povzetkih.

7.2. Obvestilo

Objava posameznih odločitev ima obliko obvestil zainteresiranih strank.

8. Katera sredstva obstajajo za reševanje morebitnih kolizij med različnimi pravnimi predpisi v državi članici?

Pred razglasitvijo zakonov in njihovo napotitvijo za razglasitev (s strani predsednika republike, predsednika vlade, predsednikov skupščin, šestdesetih poslancev ali šestdesetih senatorjev) Ustavni svet preveri, ali so skladni z Ustavo. Vendar potem, ko je zakon razglašen, ni nobenega postopka za njegovo izpodbijanje. Od tega trenutka naprej sodnik ne more obsoditi upravnega akta, tudi če neposredno krši Ustavo. Če njegova neustavnost izhaja iz dejstva, da se uporablja za uporabo zakona, ki je sam po sebi neustaven, sodnik ne more očitati napak aktu. Zaradi zakona sodnik težko opravi svoj postopek preverjanja.

Kjer je v nasprotju z višjo normo, se uredba lahko izpodbija na upravnih sodiščih na podlagi pritožbe zaradi višje sile. To je postopek za razveljavitev, ki ga lahko uporabi vsak volivec zoper katero koli izvršljivo odločbo, ki je morda nezakonita, običajno v dveh mesecih od datuma začetka veljavnosti izpodbijanega akta.

Nezakonitost upravne uredbe se lahko uveljavlja na sodiščih kadar koli, ne kot glavna tožba za razveljavitev, ampak priložnostno na ugovor nezakonitosti. Če se ugotovi, da je akt nezakonit, ni nujno razveljavljen in sodišče lahko sklene, da ga ne uporablja v sporu, o katerem odloča.

« Pravni red - Splošne informacije | Francija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 10-08-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo