Evropska komisija > EPM > Pravni red > Češka republika

Zadnja sprememba: 31-05-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Češka republika

 

KAZALO

1. Pravni viri 1.
2. Hierarhija pravnih virov 2.
3. Zakonodajni proces 3.
4. Veljavnost zakonodaje 4.

 

1. Pravni viri

Pravni red Češke republike tvorijo njena celotna zakonodaja in sorodni instrumenti. Najpomembnejši zakonodajni instrumenti so zakoni (zakony), tj. zbirke pravil vedenja, ki urejajo glavna področja v življenju posameznikov in družbe. Obširnejši zakoni („zakoniki“ zakoniky) zajemajo celo področje prava in sistematično opredeljujejo podrobne določbe. Zakoni, ki zajemajo celo področje proceduralnega prava in opredeljujejo podrobne proceduralne določbe, se imenujejo zakoni o postopku (řády). Zakoni o najpomembnejših državnih zadevah ter državljanskih in človekovih pravicah (vključno z Ustavo Češke republike in Listino o temeljnih pravicah in svoboščinah) so znani kot ustavni zakoni (ústavní zákony), sprejemajo pa se po posebnem postopku.

Zakone podpirajo izvedbene uredbe: vladne uredbe, odredbe ministrstev in organov centralne države ter avtonomnih regionalnih subjektov.

Pravni red vključuje tudi mednarodne sporazume, ki jih je ratificiral parlament, zato so zavezujoče za Češko republiko. Mednarodni sporazumi imajo prednost pred drugo zakonodajo glede na to, da ima mednarodni sporazum prednost pred nacionalno zakonodajo, če se v določeni točki razlikujeta.

Poleg zgoraj omenjenih vrst zakonodaje se v Češki republiki uporablja tudi evropsko pravo vse od njenega pristopa k Evropski uniji, in sicer na enak način kot v drugih državah članicah.

Običaj ni pravni vir v Češki republiki. Toda v nekaterih primerih zakonodaja omogoča, da se običaj upošteva za nekatere stroke ali pravna področja. V tem primeru je to opredeljeno v ustrezni zakonodaji, sodišča pa lahko te določbe izvršujejo. Zato prevladuje stališče, da pravni vir ni pravno načelo ali sam običaj, temveč pravo, ki se nanj nanaša. Tudi sodna odločba ni pravni vir. Po drugi strani pa sodišče ne more zavrniti sprejetja odločbe, ker je zakon nepopoln ali dvoumen. Pogosto mora podati lastno razlago zadeve, na podlagi katere bodo nato druga sodišča v glavnem odločala, zato postane avtomatski pravni precedens. Če se odločba objavi v Sbírka soudních rozhodnutí a stanovisek (Uradni list sodnih odločb in mnenj), kjer se na splošno objavljajo temeljne odločbe vrhovnega sodišča, se dejansko šteje za pravni vir, čeprav se uradno tako ne obravnava.

Na vrh straniNa vrh strani

2. Hierarhija pravnih virov

Češki pravni red je strukturiran hierarhično. Na vrhu so ustava in drugi ustavni zakoni; ti imajo največjo pravno veljavo in spreminja jih lahko samo drug ustavni zakon. Nižje so običajni zakoni, izvedbene uredbe, ki imajo najmanjšo pravno veljavo. Zakoni z manjšo zakonsko veljavo morajo biti v skladu s tistimi, ki so jim nadrejeni v pravni hierarhiji. Zakonodajo lahko razveljavljajo in spreminjajo samo določbe z enako ali večjo zakonsko veljavo. Mednarodni sporazumi imajo poseben status. Kot je navedeno zgoraj, so del pravnega reda in imajo prednost celo pred ustavnim pravom pri koliziji med določbami.

Za evropsko pravo velja, da se načelo EU o nadvladi prava Skupnosti uporablja tako kot v vseh drugih državah članicah. Na podlagi tega načela ima Evropska zakonodaja prednost, kadar nacionalna zakonodaja (zakoni, odredbe itn.) ni v skladu z evropskim pravom. To se uporablja za neskladja med nacionalnim pravom in primarno zakonodajo Skupnosti (Pogodbe) in za neskladja med nacionalnim pravom in sekundarno zakonodajo Skupnosti (uredbe, direktive itn.). V skladu s prevladujočo razlago prava niso izvzeti niti najvišji nacionalni pravni instrumenti – evropsko pravo ima prednost celo pred ustavo in ustavnimi zakoni držav članic.

Mednarodni sporazumi postanejo del pravnega reda in s tem zavezujoči za Češko republiko, če jih ratificira parlament – seveda če jih ni treba ratificirati z referendumom v skladu z ustavnim pravom. Predsednik republike ratificira mednarodne sporazume. Po ratifikaciji se mora češka različica sporazuma objaviti v Sbírka mezinárodních smluv (Uradni list mednarodnih sporazumov).

Na vrh straniNa vrh strani

3. Zakonodajni proces

Zakonodajni organ Češke republike je njen parlament, ki ga sestavljata dve neodvisni zbornici – poslanska zbornica (200 članov) in senat (81 senatorjev). Zakonodajni proces se začne s pravico do pobude. Posamezni člani parlamenta ali skupine članov, senat, vlada in regionalne oblasti imajo pravico predlagati nove zakone in spremembe obstoječih zakonov. Samo vlada lahko predlaga zakone v zvezi z državnim proračunom ali zaprtjem nacionalnih računov; samo poslanska zbornica lahko odloča o takih zakonih. Vlada pa ima pravicoizraziti svoje mnenje o vseh predlaganih zakonih (osnutek zakona). Prva razpravlja poslanska zbornica in po potrebi spremeni osnutek zakona v treh naknadnih branjih. Za potrditev zakona je potrebna navadna večina navzočih poslancev.

Predsednik poslanske zbornice čim prej pošlje osnutek zakona senatu in senat ima samo 30 dni časa za razpravo o tem osnutku – v nasprotju s pogosto razvlečenimi razpravami v poslanski zbornici, ki včasih trajajo več mesecev. Do danega roka mora senat odobriti, zavrniti ali vrniti spremenjeno različico osnutka zakona poslanski zbornici. Lahko se tudi odloči, da ne bo razpravljal o osnutku zakona. Če senat odobri osnutek zakona ali se odloči, da ne bo razpravljal o njem, ali če do danega roka ni izrazil svojega mnenja, se šteje, da je zakon sprejet, in se pošlje predsedniku republike v podpis. Če senat zavrne osnutek zakona, poslanska zbornica še enkrat glasuje o njem. Zakon je sprejet, če ga odobri navadna večina v poslanski zbornici. Če senat vrne spremenjen osnutek zakona poslanski zbornici, nižji dom glasuje o različici, ki jo je senat odobril. Osnutek zakona sprejme navadna večina poslancev. Če poslanska zbornica ne odobri osnutka zakona, ki ga je spremenil senat, spet glasuje o prvotni različici osnutka zakona, ki ga je poslala senatu. Zakon je sprejet, če ga odobri navadna večina vseh poslancev (tj. najmanj 101 glas). Volilno pravo in določene druge vrste prava morata odobriti poslanska zbornica in senat.

Na vrh straniNa vrh strani

Tudi predsednik republike ima besedo pri končni odločitvi. Lahko se odloči, da ne bo podpisal odobrenega osnutka zakona v 15 dneh od datuma, ko ga je prejel, in lahko ga vrne poslanski zbornici za nadaljnjo razpravo, pri tem pa navede svoje razloge. To je predsedniški veto. Poslanska zbornica lahko razveljavi predsedniški veto z navadno večino svojih članov, brez kakršnih koli sprememb osnutka zakona, in v tem primeru je zakon izglasovan. Sicer ni sprejet.

Poleg predsednika republike podpisujeta zakone tudi predsednik poslanske zbornice in predsednik vlade, vendar je to le formalnost.

Če se poslanska zbornica razpusti, mora senat sprejeti nujne pravne ukrepe na nekaterih področjih, ki bi sicer zahtevala sprejetje zakona. Samo vlada lahko predlaga ukrepe senatu in te mora potrditi poslanska zbornica na svojem prvem zasedanju, sicer zapadejo.

Izjeme v tem zakonodajnem procesu so ustavni zakoni. Da bi bili ti zakoni sprejeti, jih mora odobriti tripetinska večina vseh poslancev (kvalificirana večina) in tripetinska večina navzočih senatorjev, in ne le navadna večina (polovica) vseh navzočih članov parlamenta, kakor je potrebno za običajne zakone. Ustavni zakoni se lahko spreminjajo ali razširjajo samo z drugimi ustavnimi zakoni (tj. kadar je poslanska zbornica razpuščena, jih senat ne more spreminjati z zakonodajo) in predsednik ne more vložiti veta.

Ministrstva, druge upravne agencije in samoupravni regionalni organi lahko izdajo podrobna izvedbena pravila (uredbe in odredbe) v skladu s svojim področjem dejavnosti.

4. Veljavnost zakonodaje

Element zakonodaje postane veljaven s svojo objavo. Ustavni zakoni, zakoni in druge zakonske določbe (vladne uredbe, ministrske odredbe itn.) so objavljeni v Sbírka zakonů (Zbirka zakonov), ki jo izdaja Ministrstvo za notranje zadeve. Zakonodaja postane veljavna in postane del češkega pravnega reda tistega dne, ko je objavljena v Sbírka zakonů. Za vsak akt v Zbirki zakonov je naveden tudi datum, ko začne veljati. To je datum, ko je vsak po zakonu dolžan upoštevati dano zakonodajo. Če ni določen noben datum, zakonodaja začne veljati petnajst dni po objavi. V izjemnih primerih skrajne javne sile se datum začetka veljavnosti lahko prestavi naprej, vendar ne pred datum objave. Tako je lahko datum, ko začne veljati določen element zakonodaje, enak datumu, ko postane veljaven, nikoli pa ne more začeti veljati, preden postane veljaven. Zakonodaja, ki jo sprejme senat, se objavi v Sbírka zakonů prav tako kot zakoni; ratificirani mednarodni sporazumi se objavijo v Sbírka mezinárodních smluv (Zbirka mednarodnih sporazumov). Deželne uredbe se objavijo v uradnih listih, občinska zakonodaja je objavljena 15 dni na uradni oglasni deski mestnega sveta in potem se objavi kot običajno.

Kadar nacionalna zakonodaja ali posebne določbe zakonov nasprotujejo ustavnemu redu ali kadar so drugi pravni instrumenti ali določbe takih instrumentov v nasprotju z ustavnim redom ali z drugim zakonom, ustavno sodišče presodi, ali bi jih bilo treba razveljaviti.

« Pravni red - Splošne informacije | Češka republika - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 31-05-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo