Evropska komisija > EPM > Pravni red > Avstrija

Zadnja sprememba: 02-08-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravni red - Avstrija

 

KAZALO

I. Pravni viri I.
II. Hierarhija pravnih virov (stopnjevitost pravnega reda) II.
1. Vodilna načela zvezne ustave 1.
2. Primarno in sekundarno pravo Skupnosti 2.
3. „Splošno“ zvezno ustavno pravo 3.
4. Zvezna zakonodaja 4.
5. Uredba 5.
6. Odredba 6.
III. Zakonodajni postopek III.

 

I. Pravni viri

Pravo Avstrije je predvsem zakonsko pravo. Nasprotno ima običajno pravo le zelo omejeno vlogo. Sodna praksa najvišjih sodišč, ki določa pomembne smernice o uporabi prava, je zelo pomembna, vendar pravo, nastalo s sodno prakso, ni formalno priznano kot pravni vir.

Ustavno pravo Avstrije določa, da so splošno priznana pravila mednarodnega prava del zveznega prava, in predvideva vključitev mednarodnih pogodb v pravni red Avstrije (splošni in posebni prenos). Mesto, ki ga ima določba mednarodne pogodbe v domačem pravnem redu, je odvisno od njene vsebine. Za potrditev mednarodnih pogodb, ki spreminjajo ali dopolnjujejo ustavo, v državnem zboru je potreben enak kvorum kot pri sklepih o zveznih ustavnih zakonih. Enake zahteve, kot se uporabljajo za sprejetje zakonov, se uporabljajo tudi za sklepe o mednarodnih pogodbah, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakone. Mednarodne pogodbe načeloma sklepa zvezni predsednik na zahtevo zvezne vlade ali zveznega ministra, ki ga pooblasti zvezna vlada. Politične mednarodne pogodbe, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakonodajo, mora predhodno potrditi državni zbor. Zvezni predsednik lahko pooblasti zvezno vlado ali pristojne člane zvezne vlade za sklepanje posebnih skupin mednarodnih pogodb, ki niso politične in ki ne spreminjajo ali dopolnjujejo zakonodaje.

V skladu z zvezno ustavo Avstrije ima devet zveznih dežel razen zveznega (ustavnega) prava tudi svoje deželno (ustavno) pravo. Deželno ustavno pravo ne sme biti v nasprotju z zveznim ustavnim pravom, in mu je zato podrejeno. Vseeno načeloma ne obstaja prednostna razvrstitev zveznih in deželnih pravnih določb. Razen tega lahko dežele od leta 1988 sklepajo mednarodne pogodbe v zadevah, ki spadajo na njihovo področje dejavnosti; vendar ima zvezna vlada še vedno prednost v zunanjih zadevah.

Na vrh straniNa vrh strani

II. Hierarhija pravnih virov (stopnjevitost pravnega reda)

O obstoju hierarhije pravnih virov (stopnjevitost pravnega reda) je mogoče sklepati na podlagi dejstva, da imajo posamezne pravne oblike različno razveljavitveno moč. Ustavno pravo je zaradi zahtevnejšega zakonodajnega postopka trajnejše. Za sprejem zvezne ustavne določbe je zato običajno potrebna dvotretjinska večina glasov v državnem zboru, pri čemer mora biti navzočih vsaj pol poslancev. Razen tega mora biti tako ustvarjena določba izrecno označena kot „ustavni zakon“ ali „ustavna določba“. Za veljavno sprejetje sklepa o zveznih pravnih določbah v državnem zboru mora biti navzoča vsaj ena tretjina poslancev in potrebna je absolutna večina oddanih glasov.

1. Vodilna načela zvezne ustave

Vodilna načela (temeljna načela) zvezne ustave Avstrije so najpomembnejše pravne določbe v stopnjeviti zgradbi pravnega reda. Temeljna načela zvezne ustave Avstrije so: načelo demokracije, načelo delitve oblasti, načelo pravne države, načelo republike, načelo zvezne države in načelo liberalne države. Vsa navedena vodilna načela oblikujejo temeljni ustavni red. Njihov posebni ustavni pomen izhaja iz dejstva, da je za kakršno koli celotno spremembo zvezne ustave treba najprej izvesti referendum v zakonodajnem postopku. Zvezna ustava se v celoti spremeni, če se besedilo ustave spremeni tako, da se eno od njenih osnovnih vodilnih načel opusti, ali če se znatno spremeni razmerje med temi načeli.

2. Primarno in sekundarno pravo Skupnosti

Pristop Avstrije k Evropski uniji 1. januarja 1995 je pomenila celovito spremembo zvezne ustave Avstrije. Od pristopa odločilni temeljni pravni red v Avstriji ni določen le z ustavnim pravom Avstrije, ampak tudi s pravom Evropske skupnosti (ustavni dualizem). V skladu s prevladujočim stališčem ima pravo Skupnosti prednost pred domačim pravom ter tudi splošnim zveznim ustavnim pravom, nima pa je pred temeljnimi načeli zvezne ustave.

Na vrh straniNa vrh strani

3. „Splošno“ zvezno ustavno pravo

Ustavno pravo določa „pravila igre“ za politično dejavnost, tako da določa zakonodajni postopek, položaj najvišjih organov v državi, razmerje med zvezno vlado in deželami v zvezi z zakonodajo ter izvrševanjem in nadzorom vladne dejavnosti s strani sodišč.

4. Zvezna zakonodaja

Temeljno načelo pravne države v zvezni ustavi pomeni, da je zakonodaja zavezujoča za celotno izvršilno vejo oblasti (uprava in sodstvo). Na podlagi zvezne ustave je zakonodajna pristojnost razdeljena med zvezno vlado in dežele.

5. Uredba

Uredbe so splošni pravni predpisi, ki jih sprejmejo upravni organi in so naslovljeni na osebe, katerih razmerja se urejajo z zakonom. Splošno ustavno pooblastilo je v tem primeru povezano le z izvedbenimi uredbami, katerih namen je natančnejša opredelitev splošnih določb (zlasti splošnih zakonov). Za uredbe, ki spreminjajo ali dopolnjujejo zakon, je potrebno izrecno ustavno pooblastilo.

6. Odredba

Odredbe so najpogosteje upravni instrumenti za izvajanje prava, ki so namenjeni eni ali več posamično določenim osebam.

III. Zakonodajni postopek

V skladu z delitvijo oblasti med zvezno vlado in dežele na podlagi zvezne ustave lahko zakonodajo sprejemajo različni organi. Za zvezno ustavo je odgovoren državni zbor, skupaj z državnim svetom. Medtem ko 183 poslancev državnega zbora izvolijo državljani na neposrednih volitvah, člane državnega sveta, ki ima običajno le pravico do ugovora v zakonodajnem postopku, volijo deželni sveti. Za deželno zakonodajo so odgovorni deželni sveti.

Na vrh straniNa vrh strani

Predloge za zvezno zakonodajo sprejema državni zbor na naslednje načine:

  • kot predloge poslancev (poslanski predlogi)
  • kot predloge zakonov zvezne vlade (vladni predlog zakona)
  • kot predloge državnega sveta.

Razen tega je treba v obravnavo državnemu zboru predložiti tudi vse predloge, ki jih podpre 100 000 volilnih upravičencev ali ena šestina volilnih upravičencev v treh zveznih deželah (ljudska pobuda).

S praktičnega političnega stališča so najpomembnejši predlogi zvezne vlade. Za njihovo sprejetje je potrebno soglasje zvezne vlade (Sveta ministrov). Ko zvezna vlada sprejme predlog, ga organi (zvezne dežele, interesne skupine), pozvani k oceni predloga zakona, ki ga je pripravil zvezni minister, ocenijo.

Zvezni kancler mora predloge zakonov, ki jih sprejme državni zbor, po opravljenem postopku v državnem svetu (za zvezne predloge zakonov s finančnega področja ni potreben postopek v državnem svetu – zvezna suverenost državnega zbora) predložiti v potrditev zveznemu predsedniku. Za vse predloge zakonov, ki jih sprejme državni zbor, je treba pred potrditvijo izvesti referendum, če tako odloči državni zbor ali če to zahteva večina poslancev državnega zbora. Razen tega je treba izvesti referendum tudi za vsako celovito spremembo zvezne ustave. Uzakonitev zvezne zakonodaje v skladu z ustavo potrdi predsednik s svojim podpisom. Potrditev mora podpisati tudi zvezni kancler. Po potrditvi s strani zveznega kanclerja je zvezna zakonodaja objavljena v Bundesgesetzblatt. Veljati začne ob koncu dneva objave in razpošiljanja izvoda Bundesgesetzblatt, v katerem je zakon razglašen, razen če zvezni akt izrecno ne določa drugače (retroaktivni učinek ali vacatio legis).

Pravni akt se lahko razveljavi izrecno (formalna razveljavitev) ali s sprejetjem pravnega pravila, ki je v nasprotju s prejšnjo določbo (materialna razveljavitev) (lex posterior derogat legi priori). Posebna pravna pravila imajo prednost pred splošnimi pravnimi pravili (lex specialis derogat legi generali). Razen tega je lahko čas veljavnosti opredeljen v sami zakonski določbi.

« Pravni red - Splošne informacije | Avstrija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 02-08-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo