Evropska komisija > EPM > Pristojnost sodišč > Mednarodno pravo

Zadnja sprememba: 10-12-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pristojnost sodišč - Mednarodno pravo

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


Pravila Skupnosti o pristojnosti se uporabljajo tudi med državami članicami in nekaterimi državami, ki niso članice Evropske unije.

Če ste v sporu s podjetjem, izvajalcem storitve, delodajalcem ali drugo osebo iz države, ki ni članica Evropske unije, morate ugotoviti, sodišča katere države so pristojna. S tem so lahko povezane pomembne posledice. Če morate pravni spor reševati v tujini, imate lahko zaradi tega dodatne nevšečnosti in stroške, ker je treba na primer prevesti izjave, ker morate najeti odvetnika v državi, v kateri poteka postopek, ali ker morate odpotovati na sodno obravnavo.

Luganska konvencija

Države članice Evropske unije in nekatere druge države so leta 1988 sklenile Lugansko konvencijo English - français o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Zdaj so pogodbenice te konvencije poleg držav članic EU tudi Švica, Norveška, Islandija in Poljska. Z Lugansko konvencijo so bila pravila o določitvi pristojnosti med državami članicami iz Bruseljske konvencije iz leta 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah razširjena čez meje Evropske unije. Bruseljsko konvencijo iz leta 1968 je marca 2002 nadomestila Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. S to uredbo so se spremenile nekatere določbe o pristojnosti. Zato bo Luganska konvencija kmalu spremenjena in v celoti usklajena s pravili, ki se uporabljajo v Evropski uniji.

Katera so glavna načela pristojnosti v Luganski konvenciji ?

Pristojnost se na splošno določa po stalnem prebivališču toženca. Zoper osebe s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici se ne glede na državljanstvo vloži tožba na sodiščih te države. Vendar Konvencija vsebuje več določb, ki odstopajo od tega načela in omogočajo, da se sodni postopek začne v drugi državi pogodbenici in ne v državi stalnega prebivališča toženca. Nekatera najpomembnejša posebna pravila so:

Na vrh straniNa vrh strani

  • v zadevah v zvezi s pogodbeno obveznostjo je lahko oseba tožena na sodiščih v kraju izpolnitve te obveznosti. Tožba zoper francoskega prodajalca tovornjaka se lahko na primer vloži na Norveškem, če je bilo določeno, da se vozilo izroči na Norveškem;
  • v odškodninski tožbi so pristojna sodišča v kraju, v katerem se je zgodil škodni dogodek. Zato lahko v primeru prometne nesreče v Švici, v katero sta bila vključena turist s stalnim prebivališčem v Združenem kraljestvu in švicarski prebivalec, švicarski tožnik predloži zadevo švicarskim sodiščem. Včasih kraj, v katerem se je zgodilo škodno dejanje, (npr. izpust strupenih snovi v reko na Poljskem) in kraj, v katerem je nastala škoda, (npr. poškodbe rastlin zaradi vode iz onesnažene reke v Nemčiji) nista v isti državi pogodbenici. V takšnem primeru lahko tožnik prosto izbere sodišče v eni od teh dveh držav pogodbenic;
  • v zadevah v zvezi s preživnino se lahko preživninski upravičenec obrne na sodišča v državi pogodbenici, v kateri ima stalno prebivališče;
  • v nekaterih pogodbenih razmerjih, v katerih je moč strank izrazito neuravnotežena, kot so zadeve v zvezi s potrošniškimi pogodbami in zavarovalništvom, se šteje, da šibkejša stranka potrebuje posebno varstvo. Šibkejše stranke (potrošnik, zavarovanec) se lahko praviloma tožijo le v državi pogodbenici, v kateri imajo stalno prebivališče. Močnejše stranke (prodajalec, zavarovalnica) so lahko prav tako tožene v državi pogodbenici, v kateri ima stalno prebivališče šibkejša stranka, pri tem pa je treba včasih upoštevati nekatere pogoje.

Navedena pravila o posebni pristojnosti so dodatna možnost tožnika, da se odloči, da bo toženca tožil na sodišču v državi pogodbenici, v kateri ima toženec stalno prebivališče. Vendar v nekaterih primerih velja tako imenovana izključna pristojnost, ki ne dopolnjuje pristojnosti glede na stalno prebivališče toženca, ampak jo nadomešča. Na primer:

  • v zadevah v zvezi z lastninsko ali najemno pravico na nepremičninah so pristojna le sodišča v državi pogodbenici, v kateri je nepremičnina;
  • v zadevah v zvezi s pravicami, ki jih je treba registrirati, kot so patenti ali blagovne znamke, so izključno pristojna sodišča v državi pogodbenici, v kateri je bila pravica registrirana;
  • pod nekaterimi pogoji se lahko stranki prosto dogovorita o sodni pristojnosti določene države pogodbenice. Takšen sporazum o sodni pristojnosti običajno pomeni izključno pristojnost sodišč izbrane države pogodbenice, razen če stranki določita drugače.

Ob upoštevanju nekaterih izjem dejstvo, da toženec pride na sodišče, že pomeni priznanje pristojnosti sodišč v zadevni državi pogodbenici, čeprav niso redno pristojna.

Na vrh straniNa vrh strani

Opozoriti je treba, da naveden opis pravil o pristojnosti iz Konvencije ni izčrpen ali dovolj natančen, da bi se lahko v posamezni zadevi zanesljivo ugotovila pristojnost sodišč.

Kaj se zgodi, če se postopek glede istega spora začne v dveh državah pogodbenicah?

Zgodi se lahko, da obe stranki v sporu začneta sodni postopek o isti zadevi v različnih državah pogodbenicah. Po prometni nesreči, v katero sta bili vključeni oseba s prebivališčem na Islandiji in oseba s prebivališčem na Finskem, lahko na primer obe osebi vložita odškodninsko tožbo proti drugi stranki v državi pogodbenici, v kateri ima stalno prebivališče druga od strank. Uredba določa, da se v takšnih okoliščinah uporablja pravilo „prvi pride, prvi dobi“. Sodišče, ki je drugo začelo postopek, mora prekiniti postopek in počakati, da prvo sodišče odloči, ali je pristojno. Če se prvo sodišče razglasi za pristojno, mora drugo sodišče opustiti zadevo. Drugo sodišče lahko nadaljuje postopek le, če prvo sodišče ugotovi, da ni pristojno.

Kako se določi mednarodna pristojnost, če sta vključeni država članica Evropske unije in država, ki ni članica Evropske unije ter ni podpisnica Luganske konvencije?

Če ima toženec stalno prebivališče v državi članici Evropske unije, tožnik pa nima stalnega prebivališča v drugi državi članici ali državi pogodbenici Luganske konvencije, se mednarodna pristojnost sodišč držav članic presoja v skladu z določbami Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Če se za stalno prebivališče toženca ne uporabljata ta uredba in Luganska konvencija, se sodna pristojnost določi v skladu z nacionalnim procesnim pravom vsake države članice. Za več informacij v zvezi z nacionalnim procesnim pravom o mednarodni pristojnosti države članice kliknite zastavo zadevne države članice.

V okviru Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu English - français, ki je mednarodna organizacija, potekajo pogajanja za sklenitev svetovne konvencije o mednarodni pristojnosti ter tujih sodnih odločbah v civilnih in gospodarskih zadevah.

Referenčni dokumenti

  • Luganska konvencija English - français z dne 16. septembra 1988 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
  • Bruseljska konvencija iz leta 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
  • Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

« Pristojnost sodišč - Splošne informacije | Mednarodno pravo - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 10-12-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo