Evropska komisija > EPM > Pristojnost sodišč > Pravo Skupnosti

Zadnja sprememba: 11-05-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pristojnost sodišč - Pravo Skupnosti

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


Znotraj Evropske unije obstaja enoten seznam pravil, ki določa pristojnost sodišč po državah članicah

Če ste vpleteni v spor s podjetjem, ponudnikom storitev, delodajalcem ali z nekom iz druge države članice, morate ugotoviti, sodišča iz katere države članice so pristojna za vaš primer. Odgovor na to vprašanje ima lahko pomembne posledice. Če se morate pravdati v tujini, to lahko pomeni dodatne neprijetnosti ali stroške, na primer, ker je treba vaše izjave prevesti, ker je treba najeti odvetnika v državi članici, kjer je zadeva pred sodiščem, ali zaradi poti do zaslišanj.

Leta 2000 je Evropska unija sprejela Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki določa pravila o pristojnosti za sodne zadeve z mednarodno dimenzijo, ki vključujejo več kot eno državo članico. Ta uredba je nadomestila in spremenila vsebino Bruseljske konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki so jo države članice sklenile leta 1968.

Uredba se neposredno uporablja po vsej Uniji, razen na Danskem. Zadeve pristojnosti med Dansko in drugimi državami članicami še vedno ureja Bruseljska konvencija iz leta 1968.

Določbe Uredbe posameznika samo napotijo na državo članico, katere sodišča imajo pristojnost v dani zadevi. Ugotavljanje ustreznega posameznega sodišča znotraj te države članice je prepuščeno procesnemu pravu države same. Če vas zanimajo praktične informacije o zakonodaji glede pristojnosti na področju civilnih in gospodarskih zadev v dani državi članici, kliknite na zastavo te države.

Katera so glavna načela Uredbe glede pristojnosti?

Na splošno je dejavnik, ki določa pristojnost, sedež ali stalno prebivališče tožene stranke. Osebam, ki prebivajo ali imajo sedež v določeni državi članici, bo, ne glede na njihovo državljanstvo, sojeno na sodišču te države članice. Toda Uredba vsebuje številne določbe, ki odstopajo od tega načela in dovoljujejo začetek postopka v drugi državi članici, ne pa tam, kjer je sedež ali stalno prebivališče tožene stranke. Najpomembnejši primeri teh posebnih pravil so povzeti v nadaljevanju:

Na vrh straniNa vrh strani

  • pri zadevah o pogodbenih obveznostih je lahko oseba tožena na sodiščih pristojnih za kraj izpolnjevanja teh obveznosti. Na primer, nemški prodajalec tovornjakov je lahko tožen v Italiji, če je to država, kamor naj bi bilo dostavljeno vozilo.
  • pri odškodninskih tožbah so pristojna sodišča kraja, kjer se je škodni primer zgodil. Tako se lahko v primeru prometne nesreče, ki se je zgodila v Grčiji med britanskim turistom in grškim prebivalcem, grški tožnik lahko obrne na grška sodišča. Včasih kraj dogodka, ki pomeni odškodninsko odgovornost (npr. izpust strupenih snovi v reko v Franciji), in kraj, kjer je ta dogodek povzročil škodo (npr. škoda na rastlinah, namakanih z vodo iz onesnažene reke v Belgiji), nista v isti državi članici. V takih primerih ima tožnik pravico, da izbere sodišče v kateri koli od zadevnih držav članic.
  • pri zadevah v zvezi z preživnino se lahko preživninski upravičenec obrne na sodišča v državi članici, v kateri ima sam stalno prebivališče ali sedež.
  • pri nekaterih pogodbenih razmerjih, ki jih označuje bistveno neravnovesje moči med strankama, kot so zadeve v zvezi s potrošniškimi pogodbami, z zavarovanjem in z individualnimi pogodbami o zaposlitvi, se šteje, da šibkejša stranka potrebuje posebno zaščito. Po splošnem pravilu se lahko šibkejša stranka (potrošnika, zavarovanca, zaposlenega) toži samo v državi članici, kjer ima stalno prebivališče. Močnejša stranka (trgovec, zavarovalnica, delodajalec) pa je po drugi strani lahko tožena, včasih pod določenimi pogoji, v državi članici, kjer ima stalno prebivališče šibkejša stranka oziroma (v primeru pogodbe o zaposlitvi) kjer ta opravlja svoje delo.

Zgoraj našteta pravila o posebni pristojnosti pomenijo dodatno možnost za tožnika, ki pa se lahko tudi odloči, da bo obtoženca tožil na sodiščih države članice, v kateri ima ta oseba svoje stalno prebivališče ali sedež. Vendar obstajajo tudi primeri t.i. izključne pristojnosti, ki ne dopolnjujejo pristojnosti na temelju stalnega prebivališča ali sedeža obtoženca, ampak jo nadomeščajo. Na primer,

  • pri zadevah v zvezi z lastništvom ali najemništvom nepremičnin imajo pristojnost samo sodišča tiste države članice, kjer se nepremičnina nahaja.
  • pri zadevah v zvezi s pravicami, ki morajo biti registrirane, kot so patenti ali blagovne znamke, so pristojna izključno sodišča tiste države članice, v kateri se je zgodila registracija.
  • pod nekaterimi pogoji imajo stranke tudi možnost svobodne izbire države članice, katere sodišča naj imajo pristojnost. Takšno soglasje o izbiri sodišča ponavadi vodi k izključni pristojnosti sodišč izbrane države članice, razen če stranke določijo drugače.

Razen v nekaterih izjemah vodi že samo dejstvo, da obtoženec potrdi navzočnost na sodišču, k pristojnosti sodišč dane države članice, tudi če ta ponavadi niso pristojna.

Pomnite, da zgornji opis pravil o pristojnosti v Uredbi ni niti izčrpen niti zadosti temeljit, da bi zadoščal za zanesljivo oceno o vprašanju pristojnosti v konkretni zadevi.

Kaj se zgodi, če je postopek o istem sporu sprožen v dveh državah članicah?

Lahko se zgodi, da obe stranki v sporu sprožita sodni postopek v isti zadevi v različnih državah članicah. Na primer, po prometni nesreči med osebama, od katerih ena živi v Nemčiji, druga pa v Franciji, se lahko zgodi, da tožita ena drugo za škodo v državi članici, kjer ima stalno prebivališče druga oseba. V takem primeru Uredba dejansko uveljavlja pravilo „kdor prej pride, prej melje“. Sodišče, na katerega se ena od strank obrne kasneje, mora ustaviti svoj postopek in počakati, da prvo nagovorjeno sodišče odloči o svoji pristojnosti. Če prvo sodišče meni, da je stvar v njegovi pristojnosti, mora drugo sodišče opustiti zadevo. Samo če prvo sodišče odloči, da v zadevi nima pristojnosti, lahko drugo sodišče nadaljuje s postopkom.

Referenčni dokumenti

  • MNENJE SODIŠČA 1/03, 07.02.2006: Pristojnost skupnosti za sklenitev nove Luganske konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
  • Uredba Sveta {0> (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
  • Bruseljska konvencija {0> iz leta 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (konsolidirana verzija)

« Pristojnost sodišč - Splošne informacije | Pravo Skupnosti - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 11-05-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo