Evropska komisija > EPM > Začasni ukrepi in varovalni ukrepi > Luksemburg

Zadnja sprememba: 26-07-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Začasni ukrepi in varovalni ukrepi - Luksemburg

EJN logo

Ta stran je zastarela. Izvirno jezikovno različico smo posodobili in preselili na evropski portal e-pravosodje.


 

KAZALO

1. Katere so različne vrste ukrepov? 1.
2. Kakšni so pogoji za izdajo takšnih ukrepov? 2.
2.1. Postopek 2.1.
2.1.1. Ali je treba vedno zaprositi za sodni nalog za odobritev ukrepa? 2.1.1.
2.1.2. Katero sodišče je pristojno za izdajo takšnih ukrepov? 2.1.2.
2.1.3. Ali je obvezno zastopanje pravnika? 2.1.3.
2.1.4. Kakšna je vloga posrednikov, kot so organi za izvršitev ali sodni izvršitelji? 2.1.4.
2.1.5. Stroški 2.1.5.
2.2. Opis vsebinskih pogojev 2.2.
3. Kaj sta cilj in narava takšnih ukrepov? 3.
3.1. Katere vrste premoženja so lahko predmet takšnih ukrepov? 3.1.
3.2. Kakšni so učinki takšnih ukrepov? 3.2.
4. Ali obstaja možnost pritožbe zoper ukrep? 4.

 

Začasni ukrepi in previdnostni ukrepi so ukrepi, ki jih lahko sodišča odredijo v skladu z zakonom za začasno rešitev spornega razmerja med strankami, dokler ni dosežena končna rešitev po celotnem sodnem postopku o zadevi.

Sodišče Evropskih skupnosti jih je opredelilo kot ukrepe za zaščito pravic, katerih priznanje se zahteva od sodišča, ter za ohranitev sedanjega dejanskega in pravnega stanja.

Zato so to ukrepi, ki preprečujejo poslabšanje položaja.

V praksi omogočajo upniku, da se zaščiti pred nevarnostjo, da ne bo prejel plačila, in sicer na dva načina: ali se dolžniku prepreči razpolaganje s premoženjem ali se premoženje obremeni z zastavno pravico, ki upniku omogoča uveljavljanje svoje terjatve na premoženju, ko se zamenja lastnik.

Primeri začasnih ukrepov:

  • rubež dolžnikovega premičnega premoženja ali denarnih sredstev;
  • rubež blaga, ki je predmet pritožbe in katerega stanje je treba ohraniti do izdaje pravnomočne sodne odločbe;
  • zastavna pravica na nepremičnem premoženju (hipoteka), dobrem imenu podjetja in vrednostnih papirjih. Upoštevati je treba zahtevo o obveščanju;
  • imenovanje upravitelja, ki je odgovoren za dobro upravljanje podjetja, katerega upravni organi ne morejo več delovati.

1. Katere so različne vrste ukrepov?

Po pravu Luksemburga obstaja več oblik začasnih ukrepov za zaščito pravic strank do zaključka sodnega postopka za končno plačilo njihovih terjatev.

Medsebojno se razlikujejo:

  • ukrepi, ki jih odredi sodišče brez kontradiktornega sodnega postopka. V takšnih primerih prejme sodišče enostranski zahtevek za izdajo začasne odredbe s strani ene od strank in odloči na podlagi informacij, ki jih zagotovi ta stranka; in
  • ukrepi, ki jih odredi sodišče v kontradiktornem sodnem postopku. V takšnih primerih sodišče odloči po javni obravnavi (ali včasih po nejavni obravnavi), na kateri lahko stranke izrazijo svoja mnenja. Obravnava se skliče na podlagi sodnega poziva na obravnavo (vroči ga sodni izvršitelj) ali jo skliče sodni tajnik, odvisno od postopka, ki ga predpisuje zakon.

2. Kakšni so pogoji za izdajo takšnih ukrepov?

2.1. Postopek
2.1.1. Ali je treba vedno zaprositi za sodni nalog za odobritev ukrepa?

V večini primerov mora začasne ukrepe odrediti sodišče, običajno predsednik okrožnega sodišča ali sodnik, ki je imenovan namesto njega.

V izjemnih primerih lahko začasne ukrepe sprejme stranka, vendar mora o njih takoj obvestiti sodišče, ki jih potrdi. Upnik, ki ima na primer listino, iz katere izhaja veljavna terjatev, kot to določa zakon (npr. notarsko listino), lahko zarubi premoženje dolžnika, ki ga ima tretja stranka. Zarubljeno premoženje se zamrzne, čeprav ga ima še vedno tretja stranka, ki z njim ne more razpolagati, in odredi se lahko prisilna prodaja, kar mora odobriti sodišče.

Na vrh straniNa vrh strani

Kot je bilo navedeno, je dovoljenje sodišča v nekaterih primerih mogoče dobiti s preprostim zahtevkom s priloženimi dokazili in razlagami. Sodni nalog se potem izda na podlagi informacij, ki jih sodišču enostransko zagotovi stranka.

2.1.2. Katero sodišče je pristojno za izdajo takšnih ukrepov?

Pravila o pristojnosti so običajno določena na podlagi zakonske določbe, ki sodišče pooblašča za odreditev začasnega ukrepa. Splošno pravilo o pristojnosti ne obstaja, razen da je za odreditev začasnega ukrepa običajno pristojen predsednik sodišča, pri katerem poteka obravnava o glavni stvari.

Obstaja veliko zakonskih določb o začasnih ukrepih, ki se uporabljajo v posebnih zadevah (npr. v zvezi z najemi, solastništvom zemljišča, skupnim lastništvom premoženja, dedovanjem, ureditvijo zakonskega premoženja itd.).

Če ni predviden poseben postopek, mora stranka, ki želi doseči odreditev začasnega ukrepa, vložiti zahtevek pri sodišču, pri katerem se lahko vložijo nujni zahtevki. Glede na sporni znesek je to lahko okrajno sodišče (juge de paix – do 10 000 EUR) ali sodnik, pri katerem se lahko vložijo nujni zahtevki, pri okrožnem sodišču. Ti so splošno pristojni za odreditev začasnih ukrepov ali previdnostnih ukrepov, da se prepreči neposredno zmanjšanje premoženja ali se preneha očitno nezakonita kršitev odredbe (člen 933 Novega zakonika o civilnem postopku).

2.1.3. Ali je obvezno zastopanje pravnika?

Na splošno zastopanje pravnika ni obvezno. Vendar je v izjemnih postopkih, ki so pogosto zelo strokovni, vloga odvetnika bistvena.

Na vrh straniNa vrh strani

2.1.4. Kakšna je vloga posrednikov, kot so organi za izvršitev ali sodni izvršitelji?

Zelo pogosto je treba pri izvršitvi začasnega ukrepa, ki ga odredi sodišče, uporabiti posrednika. Če sodišče na primer odredi rubež premoženja, mora odredbo sodišča izvršiti sodni izvršitelj.

Nekateri začasni ukrepi vključujejo hrambo predmeta postopka pri nepristranski tretji stranki. Sodišče lahko na primer imenuje upravitelja, ki skrbi za premoženje, v zvezi s katerim več oseb zahteva lastništvo, ali imenuje prisilnega upravitelja za upravljanje gospodarske družbe, ki ne more delovati zaradi spora med delničarji.

2.1.5. Stroški

Stroški v zvezi z začasnimi ukrepi se precej razlikujejo.

Za rubež blaga je na primer treba dejansko odšteti približno sto EUR. Vendar je treba poravnati tudi druge vrste dodatnih stroškov (npr. če mora sodni izvršitelj opraviti preiskave), stroške skladiščenja, če je treba zarubljeno blago skladiščiti, stroške prevajanja in vročitve listin, če dolžnik prebiva v tujini, ter stroške postopkov za izdajo dovoljenja. V praksi znašajo stroški sodnega izvršitelja za rubež od 700 EUR do 800 EUR.

Če sodišče imenuje upravitelja ali prisilnega upravitelja, je verjetno, da bo zahtevalo visoko usposobljene osebe, ki v skladu s tem zaračunajo visoke honorarje.

Stroške začasnega ukrepa običajno vnaprej plača stranka, ki jih zahteva.

Stroške skladiščenja je treba obravnavati kot procesne stroške, plačilo katerih prevzame stranka, ki izgubi. Vendar do izdaje pravnomočne sodne odločbe krije stroške stranka, ki je vložila zahtevek za odreditev ukrepa.

Na vrh straniNa vrh strani

2.2. Opis vsebinskih pogojev

Sodišče lahko običajno sprejme začasne ukrepe, le če so dejansko potrebni ali nujni, kar oceni sodišče. Obstaja le nekaj začasnih ukrepov, ki jih je mogoče uporabiti brez posebnih razlogov (npr. zahtevki za zapečatenje prostorov po smrti).

Če upnik zahteva izdajo dovoljenja za rubež premoženja, mora sodišče preveriti, ali je mogoče terjatev oceniti kot morebitno veljavno na podlagi listin in razlag, ki so mu predložene.

3. Kaj sta cilj in narava takšnih ukrepov?

3.1. Katere vrste premoženja so lahko predmet takšnih ukrepov?

Začasni ukrepi so lahko povezani s celotnim premičnim premoženjem zadevne osebe. Izključeno je le nekatero blago, ki se šteje kot bistveno za vsakodnevno življenje.

Po pravu Luksemburga je mogoče zarubiti plače in stranski dohodek (dohodek iz najemnine, prejemki za brezposelne itd.). Vendar obstaja določen delež, za katerega se šteje, da je bistven za življenje, in ki je vedno izključen.

Vseeno upnik ne more zarubiti nepremičnega premoženja (nepremičnin). Za takšen rubež je potrebna izvršljiva odločba sodišča.

3.2. Kakšni so učinki takšnih ukrepov?

V večini primerov učinke ukrepa, ki ga odredi sodišče, določi sodišče samo. Omeji lahko časovno veljavnost ukrepa ali pa odredbo omeji na posamezno premoženje ali dejanja.

Če sodišče dovoli rubež na podlagi enostranskega zahtevka ene od strank, zakon določa roke, v katerih je treba pri sodišču vložiti zahtevek za potrditev pravnomočnosti. Če zahtevek za potrditev veljavnosti ni vložen v tem roku, je rubež samodejno neveljaven.

4. Ali obstaja možnost pritožbe zoper ukrep?

Pritožbo je mogoče vložiti zoper odredbe, ki jih v kontradiktornem sodnem postopku izda sodišče, pri katerem se lahko vložijo nujni zahtevki. Rok za vložitev pritožbe je 15 dni od vročitve odločbe.

Zoper odločbe, izdane na podlagi enostranskega zahtevka, se ni mogoče pritožiti. Vendar ima stranka, ki meni, da je bil ukrep sprejet neupravičeno, pravico do vložitve pravnega sredstva v skladu s členom 66 Novega zakonika o civilnem postopku. Pri sodišču, pri katerem se lahko vložijo nujni zahtevki, se lahko zahteva odreditev novega začasnega ukrepa, s katerim prvotni ukrep, sprejet na podlagi enostranskega zahtevka, ne učinkuje več.

« Začasni ukrepi in varovalni ukrepi - Splošne informacije | Luksemburg - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 26-07-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo