Evropska komisija > EPM > Glosar

Natisni Dodaj med priljubljene

Glosar

Opredelitve v tem glosarju so namenjene boljšemu razumevanju izrazov, ki so uporabljeni na različnih straneh spletnega mesta Evropske pravosodne mreže To niso veljavne pravne opredelitve.



Uporabno pravo

Uporabno pravo je poseben koncept mednarodnega zasebnega prava in je povezano z nacionalnim pravom, ki ureja določeno pravno vprašanje v mednarodnem okviru. Sodišče, ki obravnava tožbo, pri reševanju spora ne uporabi nujno svojega nacionalnega prava. Če pravno razmerje med fizičnimi osebami vključuje mednarodni element (na primer če imajo različno državljanstvo ali če ne živijo v isti državi), se lahko uporabi pravo več držav. Katero pravo bo dejansko uporabljeno, določajo kolizijska pravila. Konvencija o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih, ki je bila podpisana v Rimu leta 1980 pod okriljem Evropske gospodarske skupnosti, je poenotila kolizijska pravila držav članic na tem področju.

Javna listina

Javna listina je dokument, ki evidentira pravno dejanje ali dejstvo in katerega verodostojnost potrdi organ z javnimi pooblastili. Nekatere javne listine so izvršljive. Primer takšne listine je listina za prodajo nepremičnine, ki jo pripravi notar ali odvetnik. Javne listine, ki so izvršljive v eni od držav članic, so lahko izvršljive tudi v drugi državi članici po poenostavljenem postopku, ki ga določa uredba Bruselj I.

Bruselj I

Izraz Bruselj I se pogosto uporablja za Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Ta dokument ureja podelitev mednarodne pristojnosti državam članicam Evropske unije ter pogoje in postopke za priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, izdanih v državah članicah, javnih listin in sodnih poravnav. Nadomestila je konvencijo Bruselj I z dne 27. septembra 1968 in velja za vse države članice razen Danske.

Bruselj II

Izraz Bruselj II se pogosto uporablja za Uredbo Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Uredba določa pravila o mednarodni pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v zadevah, povezanih z razvezo zakonske zveze, prenehanjem življenjske skupnosti in razveljavitvijo zakonske zveze, ter sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdanih v zvezi z otroki obeh zakoncev. Nadomestila je konvencijo Bruselj II z dne 28. maja 1998 in velja za vse države članice razen Danske.

Sodna praksa

Izraz sodna praksa pomeni pravna pravila, ki izvirajo iz celote usklajenih sodnih odločb sodišč. Sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti je zelo bogata, še zlasti v zvezi z razlago pogodb, direktiv in uredb Skupnosti. Sodna praksa je vir prava Skupnosti.

Sporočilo Komisije

Sporočilo je dokument, ki nima obvezne pravne moči. Komisija objavi sporočilo na lastno pobudo, če želi predstaviti svoje mnenje o aktualni temi. Sporočilo nima pravnega učinka.

Priporočilo Komisije

V okviru prava Skupnosti je priporočilo pravni instrument, ki naslovnika spodbuja, da ukrepa na določen način, ni pa zavezujoč. Priporočilo omogoča Komisiji (ali Svetu), da oblikuje nezavezujoča pravila za države članice ali, v nekaterih primerih, za državljane Unije.

Pravo Skupnosti

Pravo Skupnosti pomeni pravila, ki jih sprejme Evropska skupnost. Evropsko pravo je sestavljeno pretežno iz pogodb, dokumentov, ki jih institucije sprejmejo v skladu s pogodbami, na primer uredb in direktiv. Eden od virov prava Skupnosti je tudi sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti. Pravo Skupnosti se razlikuje od mednarodnega javnega prava v več pogledih (glejte Mednarodno javno pravo).

Spor o pristojnosti

Glejte Mednarodna pristojnost.

Kolizija zakonov

Glejte Uporabno pravo.

Pogodbene obveznosti

Ko dve osebi skleneta pogodbo, običajno skleneta dvostransko obligacijsko razmerje - prva oseba se zaveže, da bo drugi zagotovila blago ali storitev, druga pa, da bo prvi plačala. Vsaka od strank ima do druge odškodninsko obveznost, če pogodba ni pravilno izpolnjena ali sploh ni izpolnjena.

Konvencija

Konvencije, ki so lahko opredeljene tudi kot pogodbe ali sporazumi, so dokumenti, ki se najpogosteje uporabljajo na področju mednarodnega javnega prava. Konvencija je sporazum med več državami članicami in/ali mednarodnimi organizacijami, ki določa pravo v razmerjih med njimi in med njihovimi državljani. Konvencije so lahko dvostranske, to pomeni, da jih skleneta dve državi. To je bilo običajno, preden so bile ustanovljene mednarodne organizacije, ki so postale pristojno mesto za sklepanje večstranskih pogodb med več kot dvema državama. Veliko večstranskih pogodb je sklenjenih pod okriljem mednarodnih organizacij, kot sta Haaška konferenca o mednarodnem javnem pravu in Svet Evrope. Konvencijo Bruselj I so sklenile države članice Evropske gospodarske skupnosti leta 1968. Evropska skupnost pogosto sklepa konvencije z eno ali več državami nečlanicami v imenu držav članic. Potem ko konvencijo podpišejo predstavniki zadevnih vlad, jo morajo ratificirati ali potrditi ustrezni nacionalni organi, običajno so to nacionalni parlamenti. V nekaterih državah imajo ratificirane konvencije neposreden učinek v domačem pravnem redu. V drugih državah pa ratificirane konvencije učinkujejo le, če so prenesene v nacionalni pravni red, na primer v obliki zakona.

Konvencije so instrument mednarodnega javnega prava in se od instrumentov prava Skupnosti razlikujejo na naslednji način:

  • Na področju mednarodnega javnega prava lahko o vprašanjih v zvezi z razlago konvencij v nekaterih primerih odločajo nacionalna sodišča. Praviloma ni vzpostavljen noben poseben sistem sodišč, ki bi zagotavljal poenotenje pri razlagi in zato tudi pri uporabi konvencij. Na področju prava Skupnosti pa za enotno razlago skrbi Sodišče Evropskih skupnosti.
  • Na področju mednarodnega javnega prava ni vzpostavljen nikakršen urejen sistem sodišč, ki bi lahko državi, ki ne izpolnjuje obveznosti v skladu z mednarodno konvencijo, izrekla sankcije. Na področju prava Skupnosti pa lahko Sodišče Evropskih skupnosti odloči, da je prišlo do kršitve, in celo odredi denarne kazni.
Odločba

Na področju prava Skupnosti je odločba zakonodajni instrument, ki je v celoti zavezujoč za vse, na katere je naslovljen. Odločbo lahko sprejmeta v skladu Pogodbo ES Evropski parlament in Svet ali pa Svet ali Komisija. Odločbe se le redko uporabljajo na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah. Z odločbo Sveta je bila ustanovljena Evropska pravosodna mreža v civilnih zadevah.

Direktiva

Na področju prava Skupnosti je direktiva zakonodajni instrument, ki je zavezujoč za države članice, na katere je naslovljen, glede na cilj, ki ga je treba doseči, o obliki in načinih doseganja cilja pa lahko države odločajo same. Direktive lahko v skladu s Pogodbo ES sprejmeta Evropski parlament in Svet ali pa Svet ali Komisija. V civilnih zadevah institucije Skupnosti uporabljajo uredbe pogosteje kot direktive. Ko države članice sprejmejo direktive Skupnosti, jih morajo še vedno prenesti v nacionalno pravo, to pomeni, da jih morajo uveljaviti z nacionalnim zakonom.

Izvršljivost

Izvršljivost je koncept civilnega postopka. Izvršljivost sodnih odločb pomeni, da jih lahko, če je to potrebno, izvršijo organi oblasti. Poglavitni izvršljivi dokumenti so sodne odločbe in javne listine s potrdilom o izvršljivosti. Izvršljivost velja le za državo, v kateri je sodišče, ki je izdalo sodno odločbo. Da je lahko sodna odločba izvršljiva v tujini, mora biti razglašena za izvršljivo (s postopkom, ki se v nekaterih državah imenuje exequatur ali postopek izdaje uradnega dovoljenja za izvršitev), v Združenem kraljestvu in Irski pa mora biti registrirana za izvršitev.

Izvršitev

Izvršitev sodne odločbe zagotavlja ravnanje v skladu z odločbo, če je potrebno s pravno dopustnimi prisilnimi sredstvi, vključno z ukrepi organov oblasti. Če v postopku uspete, druga stranka pa ne ravna v skladu z odločbo sodišča, se lahko za izvršitev sodne odločbe obrnete na policijo ali sodnega izvršitelja, odvisno od okoliščin. Izvršitev velja za sodne odločbe, arbitražne odločbe, javne listine in sodne poravnave s potrdilom o izvršljivosti. Vključuje lahko na primer prepoved razpolaganja s sredstvi dolžnika ali izselitev najemnika. Sodna odločba je praviloma lahko izvršena le v državi, kjer je bila izdana. Za izvršitev v tujini je potreben postopek exequatur (uradno dovoljenje za izvršitev) ali postopek registracije za izvršitev.

Exequatur (uradno dovoljenje za izvršitev)

Exequatur (uradno dovoljenje za izvršitev) je koncept mednarodnega zasebnega prava in pomeni odločbo sodišča, ki omogoča izvršitev sodne odločbe, arbitražne odločbe, javne listine ali sodne poravnave, izdane v tujini, v tej državi. Glavni cilj programa za vzajemno priznavanje, ki sta ga sprejela Komisija in Svet decembra 2000, je odprava postopka izdaje uradnega dovoljenja za izvršitev med državami članicami za vse sodne odločbe v civilnih in gospodarskih zadevah.

Forum (krajevna pristojnost sodišča)

Forum (krajevna pristojnost sodišča) je poseben koncept mednarodnega zasebnega prava. Pomeni sodišče, pri katerem se vloži tožba. Na konceptu foruma temeljita koncepta lex fori in forum-shopping (izbor pristojnega sodišča).

Forum-shopping (izbor pristojnega sodišča)

Forum-shopping (izbor pristojnega sodišča) je poseben koncept mednarodnega zasebnega prava. Oseba, ki želi vložiti tožbo, lahko izbere svoje sodišče na podlagi prava, ki ga to sodišče uporablja. Oseba, ki želi vložiti tožbo, lahko izbere krajevno pristojno sodišče, vendar ne zato, ker je najbolj primerno, ampak zato, ker bo na podlagi kolizijskih pravil uporabilo pravo, ki je za vlagatelja najugodnejše.

Zelena knjiga (Evropska komisija)

Zelena knjiga je dokument, ki ga objavi Komisija in obravnava posebno temo, z njim pa želi Komisija spodbuditi razpravo o tej temi in odzive nanjo. Komisija želi z objavo zelene knjige bolje določiti nadaljnje usmeritve svoje politike o zadevnem vprašanju.

Mednarodna pristojnost

Mednarodna pristojnost je poseben koncept mednarodnega zasebnega prava. Pomeni, da so za obravnavo zadeve z mednarodnim elementom in odločitev o njej najprimernejša sodišča določene države. Za spor z mednarodnim elementom gre, če imata stranki na primer različno državljanstvo ali pa stalno prebivališče v različnih državah. V takšnih okoliščinah so v zadevi lahko pristojna sodišča več držav, kar pomeni, da obstaja spor o pristojnosti. Pravila o mednarodni pristojnosti vsebujejo merila za določitev države, katere sodišča so pristojna v zadevi.

Lex causae

Lex causae je poseben koncept mednarodnega zasebnega prava in pomeni pravo, po katerem se presoja vsebina zadeve in ki ga določajo kolizijska pravila. Glejte Uporabno pravo.

Lex fori

Lex fori je poseben koncept mednarodnega zasebnega prava in pomeni pravo, ki ga uporablja sodišče, pri katerem je vložena tožba. Če se pri sodišču vloži tožba z mednarodnim elementom, mora sodišče ugotoviti, katero pravo je treba uporabiti v tej zadevi. V nekaterih okoliščinah se uporabi lex fori. Za procesna vprašanja se običajno uporabi lex fori, ne glede na lex causae.

Lex loci delicti

Lex loci delicti je poseben koncept mednarodnega zasebnega prava in pomeni pravo države, kjer je bil, v smislu nepogodbenih obveznosti, storjen škodni dogodek.

Nepogodbene obveznosti

Nepogodbena obveznost je, če mora oseba, ki je odgovorna za škodo, povzročeno drugi osebi, tej osebi plačati škodo v zadevah, ki niso povezane z izpolnitvijo pogodbe, kot so prometne nesreče, okoljska škoda ali obrekovanje.

Mednarodno zasebno pravo

Mednarodno zasebno pravo v širšem smislu pomeni pravna pravila, ki urejajo mednarodna razmerja med fizičnimi osebami. Pomen izraza mednarodno zasebno pravo ni enak v vseh državah članicah. V nemškem in portugalskem pravu pomeni na primer le kolizijska pravila (glejte Uporabno pravo), v drugih sistemih pa vključuje tudi pravila o mednarodni pristojnosti, priznavanju in izvrševanju tujih sodnih odločb. Vsa pravila v zvezi z veljavnim pravom, mednarodno pristojnostjo ter priznavanjem in izvrševanjem tujih sodnih odločb rešujejo težave, ki lahko izhajajo iz dejstva, da je lahko z eno zadevo povezanih več ločenih pravnih sistemov. Takšne okoliščine lahko na primer obstajajo v primeru zakoncev, ki imata različno državljanstvo in se želita razvezati: katero sodišče bo pristojno za izdajo odločbe o razvezi in katero pravo bo uporabilo? Drug primer je nesreča, ki se zgodi v eni od držav članic in zaradi katere pride do onesnaženja okolja, ki povzroči škodo v več drugih državah članicah. Na katero sodišče se morajo obrniti oškodovanci? Katero pravo bodo uporabila sodišča? Viri mednarodnega zasebnega prava so zakonodaja, sodna praksa in strokovna dela v posamezni državi. Kljub imenu je mednarodno zasebno pravo nastalo na podlagi nacionalnega prava. Nekatera nacionalna pravila so bila standardizirana v mednarodnih konvencijah in posledično lahko tudi v instrumentih Skupnosti. Standardizacija preprečuje, da bi se za pristojni izrekli sodišči dveh držav v skladu s svojimi nacionalnimi pravili mednarodnega zasebnega prava in izdali sodne odločbe v isti zadevi.

Mednarodno javno pravo

Mednarodno javno pravo pomeni pravna pravila, ki urejajo razmerja med javnimi organi, kot so države in mednarodne organizacije. Običajni instrumenti mednarodnega javnega prava so konvencije in enotni zakoni.

Priznanje

Priznanje je poseben koncept mednarodnega zasebnega prava. Priznanje sodne odločbe, izdane v eni državi članici, pomeni, da lahko učinkuje v drugi državi članici. Sodne odločbe praviloma učinkujejo le v državi, kjer so izdane. Priznanje v drugi državi je možno le, če to dovoljuje pravo te države ali to predvideva mednarodna konvencija ali instrument Skupnosti. V skladu z uredbo Bruselj II, ki določa pogoje za priznanje sodnih odločb v zakonskih zadevah, se lahko na podlagi odločbe o razvezi, izdane v eni državi članici, spremeni vnos v poročnem matičnem registru v drugi državi članici.

Uredba

Na področju prava Skupnosti je uredba instrument s splošnim področjem uporabe, ki je v celoti zavezujoč in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Uredbe lahko v skladu s Pogodbo ES sprejmeta Evropski parlament in Svet ali pa Svet ali Komisija. Pogosto se uporabljajo na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah. Uredbe se uporabljajo neposredno, tako da zanje ni potreben prenos v domače pravo države članice, ter neposredno podeljujejo pravice in določajo obveznosti.

Rim I

Izraz Rim I se pogosto uporablja za Konvencijo iz leta 1980 o uporabi prava pri pogodbenih obveznostih, ki je bila podpisana pod okriljem Evropske gospodarske skupnosti.

Rim II

Izraz Rim II se pogosto uporablja za osnutek instrumenta Skupnosti o uporabi prava pri nepogodbenih obveznostih.

Civilne odškodninske ali deliktne obveznosti

Glejte Nepogodbene obveznosti.

Enotni zakon

Enotni zakoni so instrumenti, ki jih skupaj pripravi več držav in/ali mednarodne organizacije, da bi pomagale državam, ki želijo spremeniti in posodobiti zakonodajo. Osnutke enotnih zakonov pripravljajo mednarodne organizacije, kot so UNCITRAL in UNIDROIT (glejte spletno stran Mednarodno pravo).