Evropska komisija > EPM > Pridobivanje dokazov in način dokazovanja > Švedska

Zadnja sprememba: 04-09-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Švedska

 

KAZALO

I. Dokazno breme I.
1.
a) Kdo mora kaj dokazati (na kom je dokazno breme) ? a)
b) Izjeme pri pogojih za dokazovanje b)
2. Kateri pogoji se nanašajo na težo dokazov (pogoji za dokazovanje)? 2.
II. Pridobivanje dokazov II.
3. Dokazi, za katere strankam ni treba vložiti prošnje 3.
4.
a) Kako stranke predstavijo dokaze? a)
b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokaze? b)
5.
a) Kakšni so različni načini dokazovanja? a)
b) Razlike med pričo/izvedencem in pisnim dokazom/izvedenskim mnenjem b)
c) Ali so nekateri dokazi pomembnejši kot drugi? c)
d) Ali nekatere okoliščine zahtevajo določene načine dokazovanja? d)
6.
a) Ali so priče obvezane k pričanju? a)
b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje? b)
c) Kakšne so kazni za osebe, ki zavrnejo pričanje? c)
d) Osebe, ki jim ni dovoljeno pričati d)
7. Kako poteka zaslišanje prič? Ali lahko priča predloži dokaze prek videokonference? 7.
III. Teža dokazov III.
8. Ali dokazi, pridobljeni na nezakonit način, štejejo kot dokazi? 8.
9. Zaslišanje strank 9.

 

I. Dokazno breme

1.

a) Kdo mora kaj dokazati (na kom je dokazno breme) ?

Na splošno velja, da je tista oseba, ki mora nekaj potrditi, da bi zmagala v pravnem postopku, odgovorna za dokazovanje dejstev, na katera se sklicuje. Če ima ena izmed strank poseben razlog, da zagotovi dokaz o določenem dejstvu, je dokazno breme pogosto na tej stranki. Težave, ki jih ima določena stranka pri predložitvi dokazov o določenem dejstvu, so lahko prav tako odločilne. Na primer, oseba, ki zahteva plačilo za dobavljeno blago ali posojilo, mora dokazati, da ima terjatev do nasprotne stranke. Če nasprotna stranka trdi, da je bil znesek že poravnan, potem mora ta stranka dokazati, da je bil znesek že poravnan. Pri primerih odškodninske odgovornosti je dokazno breme običajno na oškodovani stranki. V nekaterih primerih je dokazno breme za določeno dejstvo lahko obratno. Če tako v primeru diskriminacije oseba, ki je sprožila tožbo, lahko dokaže okoliščine, iz katerih je mogoče domnevati, da je bila žrtev diskriminacije, mora obtoženec dokazati, da do diskriminacije ni prišlo.

Če dokazi niso zadostni, sodišče dejanskih okoliščin ne more uporabiti kot podlago za odločitev. Pri ocenitvi nastale škode je mogoča pomembna izjema – sodišče lahko oceni škodo na primeren znesek, če ni mogoče ali je zelo težko predložiti dokaze o znesku škode .

b) Izjeme pri pogojih za dokazovanje

Obtožb, ki jih nasprotna stranka sprejme, ni treba dokazovati. Sodišče lahko takšne nesporne obtožbe uporabi kot podlago za svojo odločitev brez nadaljnjega. V nekaterih primerih, na primer pri zadevah, ki zadevajo skrbniške pravice in pravice do obiska, veljajo druga pravila. V tem primeru sodišče izvede neodvisno preiskavo dokazanih dejstev, tudi če je oseba sprejela dejstvo, navedeno proti njej, kot resnično. Razlog za takšno ravnanje je, da ima sodišče v teh zadevah posebno odgovornost do ustrezne rešitve primera.

Na vrh straniNa vrh strani

Splošno znanih dejstev ni treba dokazovati. Strankam ni treba dokazovati dejstev, ki jih vsebuje švedska zakonodaja. Če se uporabi tuja zakonodaja, lahko sodišče od strank zahteva predložitev dokazov o tem, kaj določa tuja zakonodaja.

2. Kateri pogoji se nanašajo na težo dokazov (pogoji za dokazovanje)?

Pogoji za težo dokazov so odvisni od zadevnega primera. V civilnih postopkih je treba zadevno dejstvo potrditi. Lahko rečemo, da je treba prepričati sodnika. V nekaterih civilnih zadevah in v nekaterih okoliščinah veljajo nižje zahteve za dokazovanje. Na primer, v zadevah zavarovanja potrošnikov, kjer je zadostno, da je bolj verjetno, da se je zavarovan dogodek zgodil, kot da se ni zgodil.

II. Pridobivanje dokazov

3. Dokazi, za katere strankam ni treba vložiti prošnje

Na splošno velja, da so za zagotovitev dokazov odgovorne stranke same. V nekaterih primerih lahko sodišče tudi samo predstavi dokaze, ne da bi stranke za to zaprosile. Sodišče lahko odloči, še posebej v zadevah o skrbništvu ali pravice obiska, da je treba predložiti dodatne dokaze, na primer, s pomočjo preiskave o skrbništvu, ki jo izvede lokalni center za socialno delo. V civilnih postopkih, ko stranki o zadevi lahko dosežeta zavezujoč sporazum, to so tako imenovane zadeve, podvržene poravnavi, ima sodišče pravico na lastno pobudo zaslišati pričo, ki še ni pričala, ali odločiti, da je treba predložiti določen pisni dokaz med pravnim postopkom.

4.

a) Kako stranke predstavijo dokaze?

Če se stranka na sodišču sklicuje na ustne dokaze, na primer na zaslišanje priče ali zaslišanje stranke pod prisego, sodišče izda sodni poziv za zaslišanje. Stranke same predložijo pisne dokaze, pogosto v zvezi s prošnjo za sodni poziv ali zagovorom obtoženca. Dokaze je treba predložiti na glavnem zaslišanju, če do tega pride. Pisne dokaze je treba prebrati na glas na zaslišanju in priča jih mora utemeljiti.

Na vrh straniNa vrh strani

b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokaze?

Sodišče lahko zavrne dokaze, ki niso pomembni za zadevo. Enako velja za dokaze, ki niso zahtevani ali ne bi imeli nobenega učinka. Sklicevanje na pisno pričanje je mogoče samo v izrednih okoliščinah.

5.

a) Kakšni so različni načini dokazovanja?

Na Švedskem obstaja pet vrst osnovnih oblik dokazov (načinov dokazovanja). To so:

  • pisni dokazi,
  • zaslišanje priče,
  • zaslišanje stranke,
  • zaslišanje izvedenca in
  • pregled.

b) Razlike med pričo/izvedencem in pisnim dokazom/izvedenskim mnenjem

Priča je običajno zaslišana na sodišču in predloži ustne dokaze. Ne sme uporabljati pisnih pričanj. Vendar pa priča z dovoljenjem sodišča lahko pri pričanju za pomoč uporabi zapiske. Nasprotno pa mora izvedenska priča predložiti pisno izjavo. Če tako zahteva katera izmed strank in če je pomembno, lahko izvedenca med postopkom tudi ustno zaslišijo. Izvedenec je lahko ustno zaslišan tudi , če je bistvenega pomena, da mnenje poda na sodišču.

Če se odločitev o zadevi sprejme po glavnem zaslišanju, na primer, zato da bi lahko zaslišali priče, je treba pisne dokaze in izvedenske izjave prebrati na glas na zaslišanju, da sodišče lahko te upošteva pri svoji odločitvi. Sodišče lahko tudi odloči, da se šteje, da so bili pisni dokazi slišani na glavnem zaslišanju, ne da bi se prebrali na glas.

Na vrh straniNa vrh strani

c) Ali so nekateri dokazi pomembnejši kot drugi?

Na Švedskem za dokaze velja pravilo dopustnosti. Ni pravil, ki bi določala pomembnost dokazov. Sodišče se po neodvisni oceni vseh dogodkov med sojenjem odloči, kaj je bilo v primeru dokazano. Na splošno pa je kot dokaz pisno pričanje, na katero se je mogoče sklicevati kot dokaz v posebnih primerih, manj pomembno kot zaslišanje priče med sodno obravnavo.

d) Ali nekatere okoliščine zahtevajo določene načine dokazovanja?

Načelo dopustnosti dokazov pomeni, da ni pravil, ki bi določala, da nekatere okoliščine zahtevajo določene načine dokazovanja. Sodišče v celoti oceni katere okoliščine v primeru so bile dokazane (glej 5. c).

6.

a) Ali so priče obvezane k pričanju?

Na Švedskem na splošno velja, da  oseba mora pričati. To pomeni, da je oseba, ki je bila pozvana kot priča, obvezana k pričanju, razen v posebnih okoliščinah.

b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje?

Zakoncem ni treba pričati v zadevah, v katerih je druga stranka njihov zakonec. Tudi bližnjih sorodnikov ali drugih oseb, ki so povezane s strankami, ni mogoče prisiliti k pričanju proti njihovi volji. Priča lahko zavrne tudi pričanje o določenem dejstvu, če bi razkrilo, da je priča storila kaznivo ali sramotno dejanje. Prav tako priči ni treba pričati o poklicnih skrivnostih, razen če obstajajo posebni razlogi.

Na vrh straniNa vrh strani

c) Kakšne so kazni za osebe, ki zavrnejo pričanje?

Oseba, ki je priča v primeru, je sodno pozvana, da se udeleži sodnega postopka. Če se priča ne pojavi na sodišču in ne predloži veljavnega opravičila, na primer zaradi bolezni, je denarno kaznovana. Če se oseba ne pojavi na sodišču, lahko sodišče odredi, da osebo na sodišče prisilno privede policija. Sodišče lahko za pričo, ki ne želi pričati in zato nima upravičenega razloga, odredi tudi zaporno kazen.

d) Osebe, ki jim ni dovoljeno pričati

Uradniki, odvetniki, zdravniki in psihologi morajo pri pričanju upoštevati nekatere omejitve glede pričanja o podatkih, ki so jih pridobili kot zaupne. Če je oseba mlajša kot 15 let ali duševno bolna, bo sodišče ob upoštevanju okoliščin preučilo, ali takšna oseba lahko priča.

7. Kako poteka zaslišanje prič? Ali lahko priča predloži dokaze prek videokonference?

Najprej vprašanja priči običajno postavlja oseba, ki jo je poklicala. Nato lahko pričo navzkrižno zasliši nasprotna stran. Po navzkrižnem zaslišanju lahko stranka, ki je poklicala pričo, in sodišče postavita dodatna vprašanja. Sodišče lahko zavrne neustrezna, nejasna in kako drugače neprimerna vprašanja.

Zaslišanje priče se lahko izvede tudi po telefonu, če je to ustrezno, glede na stroške, ki bi nastali, če bi se ta priča udeležila sojenja v sodni dvorani in glede na pomembnost, ki jo ima osebno pričanje na zaslišanju. V okviru poskusnega projekta je lahko na nekaterih sodiščih priča zaslišana prek videokonference pod enakimi pogoji.

III. Teža dokazov

8. Ali dokazi, pridobljeni na nezakonit način, štejejo kot dokazi?

Načelo dopustnosti dokazov pomeni, da obstajajo le redke izjemne situacije, ko uporaba nekaterih dokazov ni dopustna. Dejstvo, da so bili dokazi pridobljeni na nezakonit način, tako ne preprečuje sklicevanja na ta dokaz med sojenjem. Vendar pa lahko vpliva na težo dokazov.

9. Zaslišanje strank

Stranke ne smejo pričati. Vendar jih je mogoče zaslišati v namen dokazovanja. V nekaterih primerih zaslišanje poteka pod prisego. V takšnem primeru je stranka kazensko odgovorna za točnost podatkov, ki jih predloži med pričanjem.

« Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Splošne informacije | Švedska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 04-09-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo