Evropska komisija > EPM > Pridobivanje dokazov in način dokazovanja > Slovenija

Zadnja sprememba: 12-02-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Slovenija

 

KAZALO

I. Dokazno breme I.
1.
a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu? a)
b) Ali obstajajo pravila, ki nekatera dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče spodbiti te domneve z izvedbo (predložitvijo) dokazov? b)
2. Do katere stopnje (materialne resnice) mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev (sodbo)? 2.
II. Izvajanje (pridobivanje) dokazov II.
3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke, ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji (po uradni dolžnosti)? 3.
4.
a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, katera dejanja (koraki) sledijo? a)
b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza? b)
5.
a) Katere vrste dokaznih sredstev obstajajo? a)
b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci? b)
c) Ali so določeni dokazi (dokazna sredstva) močnejši od drugih? c)
d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva? d)
6.
a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu? a)
b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje? b)
c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča? c)
d) Ali od določenih oseb ni mogoče izvesti dokazov (jih zaslišati kot priče)? d)
7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot npr. televizije ali videokonference? 7.
III. Ocenjevanje (vrednotenje) dokazov III.
8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito (legalno), ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe? 8.
9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka? 9.

 

I. Dokazno breme

1.

a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu?

Splošno pravilo je, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP, 212. člen ZPP).

Tožnik mora dokazati dejstva, iz katerih izvira njegov zahtevek, toženec pa dejstva na katere opira svoje ugovore. Materialno pravo nam pove, katera od strank je dolžna zatrjevati in dokazati določeno dejstvo. Posledice nedokazanosti nekega dejstva zadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in tudi dokazati (7. in 215. člen ZPP).

b) Ali obstajajo pravila, ki nekatera dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče spodbiti te domneve z izvedbo (predložitvijo) dokazov?

Predmet dokazovanja so dejstva, na katerih temeljijo zahtevki in ugovori, pravila znanosti in stroke ter izkustvena pravila, niso pa to pravna pravila. Za slednje velja pravilo, da jih mora poznati sodišče po uradni dolžnosti (iura novit curia).

Priznanih in splošno znanih dejstev ni treba dokazovati (1. in 4. odstavek 214. člena ZPP).

Sodišče vzame priznano dejstvo za podlago sodbe, ne da bi preverjalo njegovo resničnost (1. odstavek 214. člena ZPP), razen če meni, da ga je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati.

V teoriji in praksi se nekatera vprašanja povezana z dokaznim bremenom zastavljajo še glede neprerekanih dejstev; dejstev odkritih v dokaznem postopku, ki pa jih nobena izmed strank ni zatrjevala in zakonskih domnev.

Na vrh straniNa vrh strani

2. Do katere stopnje (materialne resnice) mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev (sodbo)?

Za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku potrebujemo visoko stopnjo resničnosti (materialne resnice) in sicer prepričanje o pravno relevantnih dejstvih.

Včasih zadostuje za izdajo odločbe tudi izkaz verjetnosti in sicer za izdajo nekaterih vmesnih procesnih sklepov, ki ne pomenijo konca postopka in s katerimi sodišče odloča o vmesnih procesnih vprašanjih. Da sodnik uporabi določeno procesno pravilo, morajo biti pravno pomembna dejstva verjetno izkazana, ni pa potrebno, da bi bil sodnik o njihovem obstoju prepričan. ZPP ne opredeljuje tistih dejstev, ki jih je mogoče verjetno izkazati, da lahko pride določena norma v poštev.

II. Izvajanje (pridobivanje) dokazov

3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke, ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji (po uradni dolžnosti)?

V skladu z uveljavljenim razpravnim načelom, predlagajo izvedbo dokazov predvsem stranke.

Sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 7. člena ZPP), če meni, da imajo stranke namen nedovoljeno razpolagati z zahtevki.

4.

a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, katera dejanja (koraki) sledijo?

O tem kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP in 287. člen ZPP). O tem sprejme dokazni sklep, s katerim sprejme ali zavrne predloge strank ter eventualno tudi po uradni dolžnosti odredi izvedbo določenega dokaza.

Na vrh straniNa vrh strani

Če je z dokaznim sklepom dokaznemu predlogu stranke ugodeno, temu sledi nadaljnja izvedba dokaza z izvajanjem in dejansko izvedbo. Sodišče ni vezano na dokazni sklep. Tekom postopka ga lahko spremeni in izvede dokaze, glede katerih je poprejšnji predlog zavrnilo, odredi pa lahko tudi izvedbo novih dokazov (4. odstavek 287. člena ZPP).

Dokazi se praviloma izvajajo na glavni obravnavi pred sodnikom, ki bo izdal končno odločbo (1. odstavek 217. člena ZPP). Iz tehtnih razlogov izvesti dokaze po zaprošenem sodniku (1. odstavek 217. člena ZPP). V izjemnih primerih je mogoče izvesti dokaze tudi po zaključku glavne obravnave (291. člen ZPP).

b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza?

ZPP izrecno vsebuje določbo le glede možnosti zavrnitve izvedbe dokazov, ki niso pomembni za odločbo. To so tisti dokazi, ki ne služijo ugotavljanju pravno relevantnih dejstev. Nima pa ZPP izrecnih določb, glede možnosti zavrnitve nedopustnih dokazov ter tudi dokazov, katerih izvedba bi bila neekonomična, neizvedljiva.

Glede nedopustnih dokazov in neizvedljivih dokazov pa je pomembno upoštevati določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP, ki pravi, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali ki nasprotuje moralnim pravilom ter določbo glede prekluzije dokazov.

5.

a) Katere vrste dokaznih sredstev obstajajo?

Po ZPP: ogled, listine, zaslišanje prič, zaslišanje izvedencev in zaslišanje strank.

b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci?

Priče. Kdor je povabljen za pričo, mora priti na povabilo, in če ni z zakonom drugače določeno, mora tudi pričati (prvi odstavek 229.člena ZPP). Zaslišanje priče predlaga stranka, ki mora navesti, o čem naj priča izpove, ter njene podatke (236. člen ZPP). Priče se na narok povabijo s posebnim vabilom, v katerem jih je treba opozoriti na dolžnost pričanja in na posledice neopravičenega izostanka ter na pravico do povrnitve stroškov (237. člen ZPP).

Na vrh straniNa vrh strani

Priče se zaslišujejo na glavni obravnavi. Priče, ki se zaradi starosti, bolezni ali hudih telesnih hib ne morejo odzvati vabilu, pa se zaslišijo na njihovem stanovanju (drugi odst. 237. člena ZPP).Priče se zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane kasneje (prvi odst. 238.člena ZPP). Pričo sodišče opozori na dolžnost govoriti resnico ter da ne sme ničesar zamolčati, opozori pa jo tudi na posledice krive izpovedbe. Priča najprej izpove, kar o zadevi ve, nato pa ji predsednik senata ter člani senata in stranke in njihovi zastopniki in pooblaščenci postavljajo vprašanja, da se njihove izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Če se izpovedbe prič ne ujemajo, je mogoče priče soočiti (tretji odstavek 239. člena ZPP). ZPP ne pozna več prisege priče.

ZPP ne ločuje postopka zaslišanja navadnih prič od t.i. izvedenih prič, oziroma nima posebnih procesnih določb. Postopek z zaslišanjem priče in izvedene priče se ne razlikuje.

Listine. Čeprav ZPP nima vrednostnega reda dokazov, so listine najzanesljivejše dokazno sredstvo. Delijo se na javne in zasebne. Javna listina je tista, ki jo izda v predpisani obliki državni organ v mejah svoje pristojnosti, oziroma listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (prvi odstavek 224. člena ZPP). Zasebne listine so vse tiste, ki niso javne. Na zasebni listini lahko podpis overi pooblaščeni državni organ oziroma pravna ali fizična oseba, ki izvršuje javna pooblastila (npr. notar). Ta overovitvena klavzula na zasebni listini ima javni pomen. Ta del listine prav tako ocenjujemo kot javno listino. Dokazna moč javnih listin je v ZPP posebej opredeljena. Javna listina dokazuje resničnost tistega kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). ZPP uveljavlja domnevo o resničnosti vsebine javne listine. Vendar pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (tretji odstavek 224. člena ZPP). To je tudi edino dokazno pravilo v našem civilnem pravdnem postopku.

Na vrh straniNa vrh strani

Tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, imajo ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače listine, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (225. člen ZPP).

Glede listin vsebuje ZPP tudi pravila o izročitvi listin oziroma o t.i. edicijski dolžnosti, ki so v odvisnosti od tega, ali je listina pri stranki,ki se nanjo sklicuje, pri nasprotni stranki, pri državne organu oziroma pri organizaciji, ki opravlja javna pooblastila, ali pa pri tretji osebi (fizični ali pravni osebi).

Izvedenci. Sodišče izvede dokaz z izvedencem tedaj, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Izvedenca določi pravdno sodišče s posebnim sklepom (prvi odstavek 244.člena ZPP). Pred postavitvijo zasliši sodišče o tem stranke (drugi odstavek 244. člena ZPP). Izvedenca lahko postavi tudi predsednik senata ali zaprošeni sodnik, če sta pooblaščena za izvedbo tega dokaza (tretji odstavek 244. člena ZPP). Izvedenci se postavijo praviloma s posebne liste sodnih izvedencev. Možno je zaupati izvedensko delo tudi strokovnemu zavodu. Izvedenci so lahko le fizične osebe. Izvedenec je dolžan sprejeti dolžnost in podati izvid in mnenje (prvi odstavek 246. člena ZPP). Sodišče lahko kaznuje z denarno kaznijo izvedenca, ki ne pride na narok, čeprav je bil v redu povabljen, pa tudi izvedenca, ki brez upravičenega razloga noče opraviti izvedenskega dela (prvi odstavek 248. člena ZPP). Sodišče oprosti izvedenca na njegovo zahtevo te dolžnosti le iz razlogov iz katerih sme priča odreči pričanje ali odgovor na posamezno vprašanje, torej iz razlogov urejenih v členih 231. do 233 ZPP. Poleg tega lahko oprosti sodišče izvedenca na njegovo zahtevo tudi iz drugih opravičenih razlogov (npr. zaradi preobremenjenosti). Tako oprostitev lahko zahteva tudi pooblaščeni delavec organa ali organizacije, v kateri izvedenec dela (drugi in tretji odstavek 246. člena ZPP). Izvedenec je lahko tudi izločen enako kot sodnik. Edina izjema pa je, da je lahko izvedenec nekdo, ki je bil že poprej zaslišan kot priča (prvi odstavek 247. člena ZPP).

Na vrh straniNa vrh strani

Izvedensko delo sestoji iz izvida in mnenja. Sodišče tudi odloči ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje le ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Če je določenih več izvedencev, lahko dajo skupaj svoj izvid in mnenje, če se glede njiju strinjajo. Če se ne strinjajo, da vsak izvedenec izvid in mnenje posebej (254. člen ZPP). Če pride do bistvenih razlik med podatki izvedencev ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (drugi odstavek 254. člena ZPP). Če pa so nasprotja v mnenju enega ali več izvedencev oziroma če so v tem mnenju pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člen ZPP). Izvedenci imajo pravico do povračila stroškov in pravico do nagrade za svoje delo (prvi odstavek 249. člena ZPP).

c) Ali so določeni dokazi (dokazna sredstva) močnejši od drugih?

Glede ocenjevanja dokazov velja načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8.člen ZPP). Naš pravdni postopek torej ne pozna t.i. dokaznih pravil, ko bi zakonodajalec vnaprej abstraktno določi vrednost določenega dokaza. Izjema je le pravilo o vrednotenju javnih listin.

V praksi pa vendarle velja, da so npr. listinska dokazila zanesljivejši, ne pa tudi močnejši dokaz v razmerju do ostalih dokazov, kot npr. pričanje prič, strank.

Na vrh straniNa vrh strani

d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva?

ZPP nima določb o tem, da bi bili določeni dokazi oziroma dokazna sredstva obvezna za izkaz obstoja določenih dejstev.

6.

a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu?

Da. Vsakdo, kdor je povabljen za pričo, mora priti na povabilo, in če ni z zakonom drugače določeno, mora tudi pričati (prvi odstavek 229. člena ZPP).

b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje?

Kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti (230. člen ZPP).

Priča sme odreči pričanje (231.člen ZPP):

  • o tistem, kar ji je stranka zaupala kot svojemu pooblaščencu;
  • o tistem, česar se je stranka ali druga oseba spovedala njej kot verskemu spovedniku;
  • o dejstvih, za katera je izvedela kot odvetnik ali zdravnik ali pri opravljanju kakšnega drugega poklica ali kakšne druge dejavnosti, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot skrivnost tisto, kar je izvedela pri opravljanju takega poklica ali take dejavnosti.
Priča lahko odreče odgovor na posamezno vprašanje, če ima za to tehtne razloge, zlasti še, če bi s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali pa v kazenski pregon sebe ali svoje krvne sorodnike v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti pa do tretjega kolena, oziroma če bi spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon svojega zakonca ali sorodnike po svaštvu do vštetega drugega kolena (četudi je zakonska zveza že prenehala) ali pa svojega skrbnika ali oskrbovanca, posvojitelja ali posvojenca (prvi odstavek 233. člena ZPP).

Priča pa ne sme zaradi nevarnosti pred kakšno premoženjsko škodo odreči pričanja o pravnih poslih, pri katerih je bila navzoča kot povabljena priča, o dejanjih, ki jih je glede spornega razmerja opravila kot pravni prednik ali zastopnik katere od strank, o dejstvih, ki se tičejo premoženjskih razmerij, vezanih na rodbinsko ali zakonsko zvezo, o dejstvih, ki se tičejo rojstva, sklenitve, zakonske zveze ali smrti, kakor tudi tedaj, kadar mora na podlagi posebnih predpisov vložiti prijavo ali dati izjavo (234. člen ZPP).

Na vrh straniNa vrh strani

c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča?

Da. Če priča, ki je bila v redu povabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči ali če se brez dovoljenja odstrani s kraja, kjer bi morala biti zaslišana, sme sodišče odrediti, da se privede s silo na njene stroške, sme pa jo tudi denarno kaznovati. Tako kazen sme sodišče izreči priči tudi tedaj, če pride, pa potem, ko je bila opozorjena na posledice, noče pričati ali odgovoriti na posamezna vprašanja, sodišče pa presodi, da so njeni razlogi za to neupravičeni. V zadnjem primeru sme sodišče, če priča tudi potem noče pričati, pričo zapreti, zapor pa traja vse do takrat, dokler priča ni pri volji pričati ali dokler ne postane njeno zaslišanje nepotrebno, vendar največ mesec dni (drugi in treti odstavek 241.člena ZPP).

d) Ali od določenih oseb ni mogoče izvesti dokazov (jih zaslišati kot priče)?

Priča je lahko vsaka oseba, ki je zmožna dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo (drugi odstavek 229.člena ZPP). Sposobnost biti priča ni odvisna od poslovne sposobnosti. Priča je lahko tudi otrok, pa tudi delno ali v celoti preklicana oseba, če je seveda sposobna dati podatke o pravno relevantnih dejstvih. Vprašanje, ali je priča sposobna izpovedati, presoja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.

Priča pa ne more biti stranka in ne njen zakoniti zastopnik, pač pa je priča lahko pooblaščenec oziroma stranski intervenient.

7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot npr. televizije ali videokonference?

Glede zaslišanja priče glejte odgovor pod tč. 5.b).

Nove tehnologije, npr. televizije ali videokonference pri zaslišanju prič se zaenkrat v Republiki Sloveniji, v praksi še ne uporabljajo, čeprav ima ZPP tudi določbe o modernejšem vodenju zapisnikov s pomočjo ustreznih tehničnih sredstev (npr. z magnetofonskim snemanjem) ali s stenografiranjem (125 člen ZPP).

III. Ocenjevanje (vrednotenje) dokazov

8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito (legalno), ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe?

Problematika nedopustno pridobljenih dokazov je bila doslej v domači teoriji, sodni praksi in zakonodaji prisotna le v zvezi s kazenskim postopkom. ZPP zaenkrat nima izrecnih določb glede nedopustnih dokazov.

9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka?

Če je izjava vsebovana kot navedba v tožbi ali kakšni vlogi, se ne bo štela kot dokaz, temveč bo imela značaj dejanske trditve stranke, za katero bo stranka mora predložiti še ustrezen dokaz. V primeru, da gre za izjavo, ki je vsebovana v kakšni listini in je predložena v dokaz strankinih trditev, pa bo imela taka izjava značaj listine.

Izjava stranka, ki jo je slednja podala med svojim zaslišanjem je prav tako dokaz, saj ZPP pozna tudi dokazno sredstvo zaslišanja strank (257. člen ZPP).

« Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Splošne informacije | Slovenija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 12-02-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo