Evropska komisija > EPM > Pridobivanje dokazov in način dokazovanja > Portugalska

Zadnja sprememba: 23-08-2006
Natisni Dodaj med priljubljene

Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Portugalska

 

KAZALO

I. DOKAZNO BREME I.
1.
a) Katera pravila se nanašajo na dokazno breme? a)
b) Ali obstajajo pravila, ki izključujejo nekatera dejstva iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče ovreči te domneve na podlagi dokazov? b)
2. V kakšni meri mora biti sodišče prepričano o dejstvu, da lahko poda sodbo na podlagi tega dejstva? 2.
II. PRIDOBIVANJE DOKAZOV II.
3. Ali mora stranka za pridobivanje dokazov vedno vložiti prošnjo ali lahko v nekaterih primerih sodnik pridobi dokaze na podlagi lastnega predloga? 3.
4.
a) Kakšen je postopek, če je prošnja stranke za pridobivanje dokazov odobrena? a)
b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne prošnjo stranke za pridobivanje dokazov? b)
5.
a) Kateri so še drugi načini dokazovanja? a)
b) Kakšni so načini pridobivanja dokazov od prič in ali se ti razlikujejo od načinov, uporabljenih pri pridobivanju dokazov od izvedenskih prič? Katera pravila veljajo v zvezi s predložitvijo pisnih dokazov in strokovnih poročil/mnenj? b)
c) Ali so nekateri načini dokazovanja pomembnejši kot drugi? c)
d) Ali so pri dokazovanju dejstev nekateri načini dokazovanja obvezni? d)
6.
a) Ali so priče zakonsko obvezane k pričanju? a)
b) V katerih primerih lahko zavrnejo pričanje? b)
c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana in prisiljena k pričanju? c)
d) Ali so kakšne osebe, od katerih ni mogoče pridobiti dokazov? d)
7. Kakšno vlogo imajo sodnik in stranke pri zaslišanju priče? Pod katerimi pogoji lahko pričo zaslišijo s pomočjo nove tehnologije, kot je televizija ali videokonferenca? 7.
III. OCENITEV DOKAZOV III.
8. Ali je sodišče v primeru, ko je stranka dokaze pridobila nezakonito, omejeno pri izreku sodbe? 8.
9. Ali moja izjava kot izjava stranke v zadevi šteje kot dokaz? 9.

 

I. DOKAZNO BREME

1.

a) Katera pravila se nanašajo na dokazno breme?

Dokazno breme nosi oseba, ki mora na sodišču dokazati nekatera dejstva, da lahko sodišče oceni veljavnost teh argumentov.

Oseba, ki se sklicuje na pravico, mora sodišču dokazati dejstva, ki vzpostavljajo to pravico.

Nasprotna stranka mora dokazati, da so se zgodili dogodki, ki razveljavljajo ali izključujejo učinkovitost faktorjev, ki so podlaga za zadevno pravico.

Nasprotna stranka mora torej dokazati obstoj dejstev, ki pravico ogrožajo, spreminjajo ali prekinjajo. Dejstva, ki ogrožajo pravico, so ovire učinkovitemu oblikovanju pravice. Omejitvene pravice spremenijo obseg vzpostavljene pravice. Prekinitvene pravice so tiste, ki povzročijo, da se pravica po tem, ko je že bila vzpostavljena, prekine.

Ob dvomu je treba dejstva upoštevati kot bistvena in dokazovanje je obveza stranke, ki želi na sodišču uveljavljati zadevno pravico.

Kadar ena stranka ne želi doseči obtožbe druge stranke, ampak želi, da sodišče dokaže neobstoj pravice ali dejstva, mora obtoženec (stranka, proti kateri je sprožen postopek) dokazati elemente, ki sestavljajo pravico.

V primeru sodnih sporov, ki jih je treba predložiti sodišču v določenem roku po datumu, ko se je tožnik (stranka, ki začne sodni spor) seznanil z določenim dejstvom, mora obtoženec dokazati, da je ta rok že potekel, razen če obstaja kakšna druga rešitev, ki jo posebej določa zakon.

Na vrh straniNa vrh strani

Če je pravica, na katero se sklicuje tožnik, odložna (negotov dogodek v prihodnosti, na podlagi katerega stranki utemeljujeta pravni posel) ali predmet začetnega roka (trenutek, po katerem lahko nastopi pravica), mora prosilec dokazati, da so bili pogoji izpolnjeni ali da je potekel začetni rok. Če je pravica predmet pogoja o prekinitvi (negotov dogodek v prihodnosti, na podlagi katerega sta stranki prekinili pravni posel) ali končnega roka (trenutek, po katerem preneha pravica), mora obtoženec dokazati, da so bili pogoji izpolnjeni ali da je končni rok potekel.

Zgoraj navedena pravila so obratna, kadar gre za pravne domneve (posledica ali zaključek na podlagi znanega dejstva, ki se uporabi za vzpostavitev neznanega dejstva), oprostitev upoštevanja zgoraj navedenih pravil pri predložitvi dokazov ali za veljaven sporazum v ta namen. Pravila so obratna tudi takrat, ko je nasprotna stranka onemogočila predložitev dokaza stranki, ki bi ga morala predložiti, in na splošno vedno, ko tako določa zakon.

Sporazum za preusmeritev dokaznega bremena je neveljaven, ko gre za neodtujljivo pravico (to je pravica, ki je stranka ne more opustiti, ker tako želi) ali v primeru, ko bi bilo zaradi tega eni izmed strank preveč težko uveljavljati pravico.

Sporazum o izločitvi načina dokazovanja ali uvedbi načina dokazovanja, ki se razlikuje od načinov, ki jih predpisuje zakon, je prav tako neveljaven. Če odločitve v zvezi z dokazi, izhajajoče iz zakona, temeljijo na razlogih javnega reda, so takšni sporazumi neveljavni v vseh primerih.

Ko stranka, na kateri je dokazno breme, predstavi dokaz, lahko nasprotna stranka predstavi nasprotni dokaz, da bi pri osebi, ki presoja realnost dogodka, spodbudila dvome ali negotovost. Če je dvom zadosten, se sprejme odločitev proti stranki, ki bi morala dokazati dejstvo.

Na vrh straniNa vrh strani

Če obstaja dvom o tem, katera stranka nosi dokazno breme, mora dokazno breme vedno prevzeti stranka, ki ima korist od dejstva.

b) Ali obstajajo pravila, ki izključujejo nekatera dejstva iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče ovreči te domneve na podlagi dokazov?

Da, takšna pravila obstajajo.

Dokazovanje splošno znanih dejstev ni potrebno.

Enako velja, da stranki ni treba dokazovati dejstva, kadar je ta predmet pravne domneve (opisano zgoraj).

Praviloma je pravne domneve mogoče izpodbijati s predložitvijo nasprotnega dokaza. Vendar v nekaterih primerih zakon izpodbijanja domnev ne dovoljuje. To velja v primeru, ko zakon upošteva kot zlonamerno vsako tretjo stranko, ki želi pridobiti pravico po tem, ko je bila dokazana poneverba (zadee, ko je treba dokazati, da je s sporazumom med strankama pri določenem pravnem poslu in z namenom ogoljufati tretjo stranko nastalo protislovje med izjavljenim pravnim poslom in dejanskim namenom).

Zakon predvideva več vrst domnev, ki jih lahko izpodbijamo z nasprotnim dokazom. Podani so naslednji primeri:

  • Oseba, ki poseduje premičen ali nepremičen predmet, za katerega mora skrbeti, in oseba, ki se je obvezala za skrb za živali, je odgovorna za vso škodo, ki jo ti predmeti ali živali povzročijo, razen če se dokaže, da oseba ni kriva ali da bi do škode prišlo v vsakem primeru.
  • Oseba, ki povzroči škodo drugi osebi z izvajanjem nevarne dejavnosti, zaradi svoje narave ali uporabljenih sredstev, jo mora popraviti, razen če se dokaže, da je ta oseba ravnala v skladu z zahtevanimi varnostnimi ukrepi.
  • Dolžnik mora dokazati, da njegovo neizpolnjevanje ali neupoštevanje obveznosti ni bila njegova krivda.
  • Upravičena posest se šteje kot poštena, neupravičena posest se šteje kot nepoštena.
  • Domneva se, da ima posestnik pravico do posesti, razen če pred pričetkom zadevne posesti obstaja dokumentirana domneva v korist neke druge osebe.
  • Kadar gre za dokumentirane pravne domneve, ki si nasprotujejo, prednost med njimi določa ustrezna zakonodaja.
  • Ločni zid med dvema zgradbama je skupen obema zgradbama po celi višini, če sta zgradbi enako visoki, in po višini nižje zgradbe, če nista enako visoki.
  • Zidovi med kmečkimi posestmi ali med dvorišči in vrtovi urbanih posestev so prav tako skupni, razen če obstaja indikacija za nasprotno. Indikacije, ki izključujejo domnevo o skupnosti so: a) obstoj opornika samo na eni strani, b) ko so samo na eni strani zidu štrleči kamniti podporniki po celi širini zidu, c) stična posest na drugih straneh ni ločena z zidom na enak način. V prvem primeru velja, da zid pripada posesti, na kateri je opornik. V drugih primerih se domneva, da zid pripada posesti, na kateri najdemo zgoraj omenjene konstrukcije in indikacije. Če zid po vsej širini podpira kakršna koli konstrukcija, ki je samo na eni strani, se domneva, da je zid izključno od lastnika konstrukcije.
  • Domneva se, da je oče otroka, rojenega ali spočetega med zakonom otrokove matere, mož matere.
  • Če se dediščina sprejme delno, je treba davke in druge stroške plačati samo za v zapuščini navedeno premoženje, razen če upniki in dediči lahko dokažejo obstoj drugega premoženja.
  • Če se dediščina sprejme v celoti, obveznost davkov in drugih stroškov ne sme preseči vrednost podedovanega premoženja. V tem primeru mora dedič dokazati, da v dediščini ni zadostnih sredstev za poravnanje davkov in drugih stroškov.
  • Če je oporoka raztrgana ali v koščkih, se lahko prekliče, razen če se lahko dokaže, da je škodo povzročila druga oseba, ki ni oporočitelj, ali da oporočitelj ni nameraval preklicati oporoke ali da ni bil duševno sposoben. Če oporoka ni bila najdena med stvarmi oporočitelja ob njegovi smrti, se predvideva, da je škodo povzročila neka druga oseba, ki ni oporočitelj.
  • Popolno ali delno razpolaganje z zapuščenim predmetom vključuje razveljavitev ustreznega dela zapuščine; razveljavitev je veljavna, tudi če je odstranitev razveljavljena na podlagi dokaza, da prenosnik ni želel odstraniti predmeta, in tudi če je prenosnik ponovno pridobil lastništvo nad predmetom z drugimi sredstvi. Razveljavitev zapuščine je upravičena tudi s prenosom enega predmeta v drug predmet drugačne oblike, imena ali drugačne vrste, ko na prenos vpliva oporočitelj. Dokaz, da oporočitelj, ko se je odstranjeval ali preoblikoval predmet, ni želel razveljaviti zapuščine, je dopusten.

2. V kakšni meri mora biti sodišče prepričano o dejstvu, da lahko poda sodbo na podlagi tega dejstva?

Sodišče pretehta dokaze in sodnik se o vsakem dokazu odloči na podlagi preudarnega razmisleka.

Na vrh straniNa vrh strani

Pri svoji odločitvi o dokazih lahko sodnik uporabi vse načine dokazovanja.

Kadar zakon zahteva poseben postopek za dokaz obstoja ali demonstracijo pravno ustreznega dogodka, je to treba upoštevati. Gre za primere, ko zakon zahteva dokumentarni dokaz ali ko izključuje dopustnost dokaza, predloženega v pričanju.

Načelo proste presoje dokaza se ovrže tudi v primeru, ko obstajajo dokazi, izhajajoči iz sodnega priznanja ali pravne domneve.

Ker mora sodišče izreči sodbo tudi kadar so v sporu predstavljena samo dvomljiva dejstva, se mora v primeru, ko ni zadostnih dokazov, odločiti proti stranki, ki nosi dokazno breme.

II. PRIDOBIVANJE DOKAZOV

3. Ali mora stranka za pridobivanje dokazov vedno vložiti prošnjo ali lahko v nekaterih primerih sodnik pridobi dokaze na podlagi lastnega predloga?

Strankam za pridobivanje dokazov ni treba vložiti prošnje. Nasprotno, zakon dovoljuje, da se dokazi pridobijo na pobudo sodnika.

Sodnik mora izdati nalog, ki po uradni dolžnosti vključuje vsa dejanja, potrebna za dognanje resnice in dejanske narave spora glede na znana dejstva.

Sodnik lahko vedno med postopkom pokliče na sodišče stranke, da pričajo od dejstvih, ki so pomembna za zadevno določitev.

Sodnik lahko na podlagi uradne odločitve zahteva, da se informacije na sodišču predložijo takrat, ko meni, da so nujne za ustrezno nadaljevanje primera ali za razumevanje prave narave spora. To je lahko v primeru zaupnih podatkov, ki so na voljo upravnim službam.

Sodišče je odgovorno, da na podlagi lastne pobude ali prošnje ene izmed strank zahteva informacije, tehnična mnenja, načrte, fotografije, risbe, predmete ali druge dokumente, potrebne za razjasnitev resnice. Zgoraj navedeno lahko sodišče zahteva od uradnih organov, strank v sporu ali tretjih strank.

Na vrh straniNa vrh strani

Sodišče lahko, kadar meni, da je to primerno, na lastno pobudo ali prošnjo katere koli izmed strank, poizveduje o stvareh ali osebah. Poizvedovanje je treba opraviti na način, ki ščiti intimnost zasebnega in družinskega življenja in dostojanstvo človeka in mora biti usmerjeno v pojasnitev vseh dejstev, ki so ustrezna za zadevno odločitev.

Kadar se med sodnim postopkom pojavijo utemeljene domneve, da neka oseba, ki ni bila pozvana kot priča, pozna dejstva, ki so pomembna za ustrezno odločitev v zadevi, mora sodnik izdati sodni poziv za pričanje o dokazih.

Sodnik lahko na lastno pobudo pozove strokovnjake, da pričajo pred sodiščem.

Dejstev, ki jih sodišče že pozna iz naslova opravljanja svojih obveznosti, ni potrebno vključiti v zagovor.

Sodnik mora upoštevati vse predložene dokaze, ne glede na to, ali so jih predložile stranke, ki so to dolžne storiti, ali pa so jih predložile druge stranke.

4.

a) Kakšen je postopek, če je prošnja stranke za pridobivanje dokazov odobrena?

Stranke dokaze običajno predložijo v stopnji zaslišanja, to je stopnja v procesu, ki sledi predstavitvi dejstev, ki jih je treba dokazati. Dokazi se običajno predložijo na zaključnem zaslišanju.

Izjemoma se dokazi lahko predložijo na zgodnejši stopnji procesa. Tu gre za pričanje, izvedenske dokaze ali dokaze, pridobljene s sodnim zaslišanjem. Za zgodnejšo predložitev takšnih dokazov mora obstajati utemeljen strah, da bo med dejanskim sodnim procesom morda nemogoče ali zelo težko zaslišati nekatere osebe ali kasneje potrditi nekatera dejstva.

Na vrh straniNa vrh strani

Razen v primerih, ko okoliščine upravičujejo zamenjavo vrstnega reda pravnih dogodkov, se na zaključnem zaslišanju pridobivanje dokazov začne z izjavami strank.

Nato predvajajo filme ali zvočne posnetke, če dokazi te vključujejo.

Nato sledijo ustna pojasnila strokovnjakov, ki so bili pozvani na sodišče na zahtevo strank ali sodišča.

Pričanja se praviloma zvrstijo na zaključnem zaslišanju.

Po pridobivanju dokazov se razpravlja o dejstvih. V teh razpravah odvetniki poskušajo dokazati dejstva, ki bi jih bilo treba upoštevati kot dokazana, in dejstva, ki po njihovem mnenju niso bila dokazana.

Po zaključku razprav se sodišče umakne, preuči primer in izreče razsodbo. Če sodišče meni, da o zadevi ni zadostno obveščeno, lahko zahteva vrnitev v sodno dvorano in na lastno pobudo zasliši osebe in odredi potrebne korake za razjasnitev nekaterih vprašanj.

b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne prošnjo stranke za pridobivanje dokazov?

Prošnja se lahko zavrne v primeru, če je vložena po preteku zakonsko določenega roka.

Dokazi, ki jih zakon prepoveduje, niso dopustni. Takšni dokazi so, na primer, pričanje priče, ki ni sposobna ustrezno pričati zaradi nezadovoljive fizične ali duševne sposobnosti, izjave strank, ki vsebujejo dejstva o kaznivih dejanjih, katerih je zadevna stranka obtožena, ali o neosebnih dejstvih ali dejstvih, katerih stranka, ki priča, naj ne bi poznala. V to kategorijo so vključena tudi pričanja prič, ki so neprimerno prisluškovale telefonskim pogovorom, ki so delovale kot privatni detektivi ali so informacije pridobile z mučenjem ali ponižujočim obravnavanjem. Drugi dokazi, ki niso sprejemljivi, so: predstavitev zasebnega dnevnika nasprotne stranke, vsa sredstva, ki vključujejo morebitno nespoštovanje intimnosti in dostojanstva, ali kršitev poklicne molčečnosti ali molčečnosti državnih uslužbencev.

Na vrh straniNa vrh strani

Višje sodišče, kot je sodišče, na katerem se obravnava primer, lahko odredi razkritje zadevnih vprašanj zaradi višjih interesov.

Prošnja za pridobivanje dokazov je lahko zavrnjena, če se način dokazovanja razlikuje od načinov, določenih z zakonom (na primer, če zakon zahteva predložitev določenega uradnega dokumenta, ki dokazuje dejstvo, in se istočasno zahteva pričanje priče v isti namen) ali če je predpisana omejitev presežena (na primer, ko število prič v procesu preseže določeno število, se presežne priče zavrnejo).

5.

a) Kateri so še drugi načini dokazovanja?

Načini dokazovanja so še naslednji:

  1. predložitev premičnih in nepremičnih predmetov,
  2. domneve (pomen opredeljen zgoraj),
  3. dokumenti,
  4. izjave strank v primeru, v kolikor so dopustne,
  5. izvedenska poročila, ki so jih pripravili strokovnjaki,
  6. sodni pregled – neposredno srečanje sodnika z dejstvom, ki ga je treba dokazati,
  7. pričanje prič.

b) Kakšni so načini pridobivanja dokazov od prič in ali se ti razlikujejo od načinov, uporabljenih pri pridobivanju dokazov od izvedenskih prič? Katera pravila veljajo v zvezi s predložitvijo pisnih dokazov in strokovnih poročil/mnenj?

Pri učinkovitosti dokazovanja obstajajo nekatere razlike, ne glede na to, ali je dokaz usten ali pisen.

V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je glavno pravilo v civilnih postopkih, sodnik sprejme odločitev v skladu s pomembnostjo vsakega dejstva ali kot rezultat internega intelektualnega procesa racionalne preučitve dokazov. Sodnikove izkušnje in znanje imajo pri tem pomembno vlogo. Samo upoštevanje določenega vidika postopka ni pomembno. Tako za dokazovanje splošno znanih dejstev ni treba predložiti pisnega dokaza.

Na vrh straniNa vrh strani

Na Portugalskem se v civilnih postopkih zahteva sledeče: neposrednost (oseben stik med sodnikom in različnimi viri dokazovanja), združitev (upoštevanje omejenosti prostora in časa in, če je to mogoče, nepretrganost zbiranja dokazov, razprave zadeve in sodbe), ustni način (ustna razprava), prisotnost sodnika (sodnik mora biti prisoten pri vseh dejanjih pridobivanja dokazov in na razpravi med zaključnim zaslišanjem). Ob upoštevanju teh zahtevanih faktorjev so razlike, nakazane v vprašanju, nebistvene.

c) Ali so nekateri načini dokazovanja pomembnejši kot drugi?

Zakon predpisuje različne stopnje pomena različnim načinom dokazovanja.

Prosta presoja dokazov je tukaj razveljavljena in nekateri načini dokazovanja so prednostni pred drugimi, vedno kadar zakon določenemu načinu dokazovanja pripisuje določeno stopnjo pomembnosti ali ko zahteva poseben postopek za obstoj ali dokaz pravnega dejstva. V primerih zanikalnega pravnega dokazovanja zakon prepoveduje, da sodnik pri odločitvi upošteva nekatere vrste dokazovanja.

Sodišče prosto oceni vse sledeče dokaze pridobljene s pričanjem prič, ustnim zaslišanjem izvedencev, sodnimi raziskavami, preiskovalnimi poročili in dokumenti, ki jim zakon ne pripisuje posebnega pomena.

Sodnih prosto presoja o učinkovitosti dokazovanja s pričanjem. Vendar pa pričanje ne more nadomestiti dokumenta, katerega predložitev je po zakonu obvezna, nasprotovati ali dodajati k vsebini nekaterih dokumentov.

Sodišče prosto presoja o pomenu dokazov, ki jih predložijo izvedenci, enako velja tudi za rezultate sodnih preiskav.

Na vrh straniNa vrh strani

Verodostojni dokumenti (to so dokumenti, ki jih v skladu s svojimi pristojnostmi napišejo pristojni organi ali uradniki) popolnoma dokazujejo dejstva na katera se nanašajo, saj so jih pripravile pooblaščene osebe (ti dokumenti dokazujejo dejstvo, ki ga je mogoče izpodbijati samo na podlagi nasprotnega dejstva; ni dovolj pri sodniku samo spodbuditi dvom o teh dokumentih). Zasebni dokumenti, z overjenimi podpisi ali rokopisi, se lahko uporabijo kot dokaz o izjavah osebe, ki jih je napisala, vendar to ne preprečuje vložitve dokazov o neresničnosti v zvezi s temi dokumenti. Dejstva, ki jih vsebuje izjava, se obravnavajo kot dokazana, ko so nasprotna interesom stranke, ki jih izjavlja. Izjavo je treba upoštevati v celoti.

d) Ali so pri dokazovanju dejstev nekateri načini dokazovanja obvezni?

Da, v portugalski zakonodaji so nekateri načini dokazovanja obvezni.

Ko zakon zahteva dokument določene oblike, takšnega dokumenta ne more nadomestiti drugo sredstvo dokazovanja ali drug dokument, razen če ima večjo moč dokazovanja.

Če zakon zahteva poseben postopek za obstoj ali dokaz pravnega dejstva, je treba to upoštevati.

Primeri:

  • Posojilna pogodba (pogodba, s katero nekdo drugi osebi posodi denar ali kaj drugega, kar je mogoče opredeliti glede na naravo, kvaliteto in količino) za znesek, višji kot 20 000 EUR, je veljavna samo v primeru, če je overjena. Posojilna pogodba za znesek, višji kot 2 000 EUR, je veljavna samo v primeru, če je dokument podpisal dolžnik (stranka, ki prosi za posojilo).
  • Prodajne pogodbe ali darilne pogodbe so veljavne samo, če so overjene.

6.

a) Ali so priče zakonsko obvezane k pričanju?

Vse osebe, tudi če so stranke v primeru, so obvezane k sodelovanju v odkrivanju resnice. Odgovoriti morajo na zastavljena vprašanja, pristati na preiskave, predložiti, kar se od njih zahteva, in izvesti nekatera dejanja.

Na vrh straniNa vrh strani

b) V katerih primerih lahko zavrnejo pričanje?

Naslednje osebe lahko zavrnejo pričanje, razen v primerih, katerih namen je potrditi rojstvo ali smrt otroka:

  • Sorodniki v primerih, ki obravnavajo potomce, in starši posvojenih otrok v primerih, ki obravnavajo posvojene otroke in obratno.
  • Tast in tašča v primerih, ki obravnavajo njihovega zeta ali snaho, in obratno.
  • Vsak zakonec ali bivši zakonec v zadevah, v katerih je ena izmed strank drug zakonec ali bivši zakonec.
  • Vsak, ki živi ali je živel v izvenzakonski skupnosti s katero izmed strank v zadevi.

Sodnik mora zgoraj navedenim osebam svetovati, da lahko zavrnejo pričanje.

Priče, ki jih obvezuje poklicna molčečnost, obvezna molčečnost javnih uslužbencev in državna tajnost, lahko upravičeno zavrnejo pričanje o dejstvih, ki jih ta molčečnost zajema. Priče lahko upravičeno zavrnejo pričanje v primeru, ko bi upoštevanje dolžnosti za sodelovanje s sodnimi organi pomenilo kršenje fizične ali moralne integritete oseb ali poseganje v privatno ali družinsko življenje osebe, njen dom, korespondenco ali telekomunikacije.

c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana in prisiljena k pričanju?

Osebe, ki zavrnejo ustrezno sodelovanje, so kaznovane. V nekaterih primerih se lahko uporabijo prisilna sredstva.

V primeru, ko se priča brez opravičila ne pojavi na sojenju, lahko sodnik odredi, da osebo privedejo na sodišče in jo kaznuje.

d) Ali so kakšne osebe, od katerih ni mogoče pridobiti dokazov?

So tudi take osebe, od katerih ni mogoče pridobiti dokazov.

Na vrh straniNa vrh strani

To so osebe, ki niso sposobne pričati zaradi psihiatričnih motenj, in osebe, ki fizično ali duševno niso sposobne pričati o dejstvih, ki jih je treba dokazati.

Sodnik mora oceniti sposobnost oseb, ki so bili pozvane k pričanju.

Osebe, ki pričajo kot stranke v primeru, ne smejo pričati kot priče.

7. Kakšno vlogo imajo sodnik in stranke pri zaslišanju priče? Pod katerimi pogoji lahko pričo zaslišijo s pomočjo nove tehnologije, kot je televizija ali videokonferenca?

Priče na zaključnem zaslišanju pričajo osebno ali prek videokonference, razen v naslednjih primerih:

  • Ko je pričanje opravljeno na zgodnejši stopnji (to je mogoče v primeru, ko obstaja utemeljen strah, da bo kasneje morda nemogoče ali zelo težko pridobiti pričanje določene osebe).
  • Portugalskemu konzulatu se pošlje uradna prošnja za pravno pomoč za pridobitev pričanja, v primeru, ko ta nima tehničnih sredstev, da bi oseba lahko pričala prek videokonference.
  • Oseba priča na svojem domu ali v uradu (ta način je prednost predvsem predsednika republike in tujih diplomatov pod pogoji vzajemnosti).
  • Kadar oseba ne more priti na sodišče.
  • Uporabi se posebna pravica pisnega pričanja ali pa sodnik odobri tak način pričanja zaradi nezmožnosti ali resnih težav, zaradi katerih oseba ne more priti na sodišče. Stranke se morajo s tem strinjati.

Predsednik sodišča je pristojen za zagotovitev, da je razprava postopka koristna in kratka in da je na koncu izrečena pravilna odločitev. Njegova odgovornost je usmerjati postopek, vzdrževati red in spoštovanje do inštitucij, zakona in sodišča. Skrbeti mora za potrebne ukrepe, ki zagotavljajo dostojanstven in miren način obravnavanja primera, opozoriti odvetnike in državnega tožilca v primeru, da je potrebno pojasniti nepojasnjena ali dvomljiva vprašanja in, če je to potrebno, zagotoviti, da se dejstva, ki jih je treba dokazati, dodatno opišejo.

Na vrh straniNa vrh strani

Priča mora odgovarjati na vprašanja o dejstvih, ki jih je predstavila ali izpodbijala stranka, ki je poklicala pričo. Priča bo pričala ustrezno, z navajanjem razlogov in okoliščin, ki opravičujejo njeno vedenje o dejstvih. Kolikor je to mogoče, bo ta podrobno predstavljen in dobro osnovan.

Če priča priča pred sodniki, vprašanja postavlja odvetnik stranke, ki je poklicala pričo. Odvetnik druge stranke lahko glede na dejstva, podana v pričanju, nato priči postavi dodatna vprašanja, da dopolni ali pojasni pričanje.

Predsednik sodišča mora preprečiti odvetnikom, da bi bili nevljudni do prič, pričam postavljali nesramna, sugestivna, varljiva ali žaljiva vprašanja ali premisleke; predsednik sodišča in ostali sodniki lahko postavijo ustrezna vprašanja za določitev resnice.

Zaslišanje in navzkrižno zaslišanje opravijo zastopniki strank. Člani sodišča lahko zaprosijo za pojasnitev katerega koli vprašanja.

Predsednik sodišča bo sam zaslišal pričo v primeru, ko je to potrebno za zagotovitev zbranosti priče ali zaključek neprimernega navzkrižnega zasliševanja.

Preden priča odgovori na vprašanja, se lahko o primeru posvetuje, zahteva, da se ji predložijo nekateri dokumenti, ki so del primera, ali predloži dokumente v podporo svojega pričanja.

V primeru lahko stranke predlagajo priče, ki prebivajo zunaj pravnega okrožja ali zunaj otoka v primeru avtonomne regije, šele, ko priče same potrdijo svojo razpoložljivost. Druga možnost je, da podajo pričanje prek videokonference iz okrožnega sodišča iz področja, kjer prebivajo, ali če to sodišče nima potrebnih sredstev za videokonferenco, iz glavnega sodišča v pravnem okrožju, kjer prebivajo.

III. OCENITEV DOKAZOV

8. Ali je sodišče v primeru, ko je stranka dokaze pridobila nezakonito, omejeno pri izreku sodbe?

Sodišče ne more upoštevati dokazov, pridobljenih na nezakonit način.

9. Ali moja izjava kot izjava stranke v zadevi šteje kot dokaz?

Da, takšna izjava šteje kot dokaz, če je sodno dopustna, to pomeni, če ni v korist lastnih interesov in je v korist interesov nasprotne stranke.

Nadaljnje informacije

  • Supremo Tribunal de Justiça (Vrhovno sodišče) English - français - português
  • Tribunal Constitucional (Ustavno sodišče) português
  • Ministério da Justiça (Ministrstvo za pravosodje) English - português
  • Tribunal da Relação de Lisboa (Prizivno sodišče v Lizboni) português
  • Tribunal da Relação de Coimbra (Prizivno sodišče v Coimbri) português
  • Tribunal da Relação de Évora (Prizivno sodišče v Évori) English - français - português
  • Tribunal da Relação do Porto (Prizivno sodišče v Portu) português
  • Procuradoria Geral da República (Državno tožilstvo) português
  • Bases de dados jurídicos (Pravna baza podatkov) português
  • Centro de Estudos Judiciários (Center za pravne študije, odgovoren za usposabljanje portugalskih sodnikov in mirovnih sodnikov) English - português
  • Direcção Geral da Administração da Justiça (Generalni direktorat za pravosodje; med drugim zagotavlja kontaktne podatke za sodišča in podatke o njihovi geografski pristojnosti, s te strani je možen tudi dostop do spletne strani pravosodnih uslužbencev) English - português
  • Gabinete de Política Legislativa e Planeamento do Ministério da Justiça (Urad za pravno politiko in načrtovanje na Ministrstvu za pravosodje) português
  • Direcção Geral dos Registos e do Notariado (Generalni direktorat za evidence in notarje) português
  • Associação Sindical dos Juízes Portugueses (Zveza portugalskih sodnikov) português
  • Sindicato dos Magistrados do Ministério Público (Zveza javnih tožilcev) português
  • Ordem dos Advogados (Odvetniška zbornica Portugalske) português
  • Spletna pravna baza podatkov (vsebuje zakone in objave, objavljene v Uradnem listu serije I (“I Série do Diário da República”) od 1. 1. 1970; prost pristop do zakonodaje, objavljene v Uradnem listu serije I od 1. 1. 2000) português
  • Câmara dos Solicitadores (Zbornica solicitorjev) português

« Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Splošne informacije | Portugalska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 23-08-2006

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo