Evropska komisija > EPM > Pridobivanje dokazov in način dokazovanja > Italija

Zadnja sprememba: 07-11-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Italija

 

KAZALO

I. Dokazno breme I.
1.
a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu? a)
b) Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče spodbiti te domneve z izvedbo (predložitvijo) dokazov? b)
2. Do katere stopnje (materialne resnice) mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev (sodbo)? 2.
II. Izvajanje (pridobivanje) dokazov II.
3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji (po uradni dolžnosti)? 3.
4.
a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, katera dejanja (koraki) sledijo? a)
b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza? b)
5.
a) Kakšne vrste dokaznih sredstev obstajajo? a)
b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci? b)
c) Ali so določeni dokazi (dokazna sredstva) močnejši od ostalih? c)
d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva? d)
6.
a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu? a)
b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje? b)
c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča? c)
d) Ali od določenih oseb ni mogoče izvesti dokazov (jih zaslišati kot priče)? d)
7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot so npr. televizije ali videokonference? 7.
III. Ocenjevanje (vrednotenje) dokazov III.
8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito (legalno), ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe? 8.
9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka? 9.

 

I. Dokazno breme

1.

a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu?

(Katera stranka mora dokazati katera dejstva? Kakšne so posledice, če ni mogoče odpraviti dvoma o posameznem dejstvu?)

Za dokazno breme se uporabljajo načela iz člena 2697 Civilnega zakonika, ki določa, da „osebe, ki uveljavljajo pravico pri sodišču, dokažejo dejstva, na katera opirajo zahtevek“, in da „stranka, ki spodbija utemeljenost teh dejstev ali trdi, da se je uveljavljena pravica spremenila ali prenehala, dokaže dejstva, na katera opira takšen ugovor“. Zato mora vlagatelj v skladu s temi načeli dokazati dejstva, na katera opira svoj zahtevek ali ki imajo navedene pravne učinke. Toženec pa mora predložiti dokaze za dejstva, ki izključujejo odgovornost ali kažejo, da so pravice prenehale ali so se spremenile, zaradi česar se lahko vlagateljev zahtevek zavrne in postane neveljaven.

Kadar vlagatelj ne more dokazati dejstev, povezanih z uveljavljanjem svojih pravic, se zahtevek zavrne ne glede na to, ali se toženec brani in predloži dokaze, ki podpirajo njegove trditve.

Člen 2698 Civilnega zakonika določa, da je kakršen koli dogovor, ki je namenjen prenosu ali spremembi dokaznega bremena glede zakonitih pravic ali ki izjemno otežuje uveljavljanje pravic eni od strank, ničen in neveljaven.

Pomanjkljivi dokazi zmanjšujejo možnosti stranke, ki mora dokazati ali ovreči dejstva, za uspeh v postopku, ne glede na to, ali gre za vlagatelja ali toženca, ker se v takšnem primeru šteje, da dokazi ne obstajajo.

Na vrh straniNa vrh strani

b) Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče spodbiti te domneve z izvedbo (predložitvijo) dokazov?

Dokazno breme je izvzeto v naslednjih primerih:

  1. kadar zakon določa pravne učinke nekaterih dejstev pri izvajanju dokazov ali omogoča, da sodišče sklepa z znanega na neznano dejstvo. V prvem primeru gre za pravne domneve, ki se pojavljajo v dveh oblikah: izpodbojne domneve, ki se lahko spodbijajo s predložitvijo nasprotnih dokazov (juris tantum), in neizpodbojne domneve (juris et de jure), glede katerih se sodišču ne morejo predložiti nasprotni dokazi. Drugi primer vključuje tako imenovane navadne domneve, o katerih presodi sodišče. Sodišče jih lahko sprejme le, če temeljijo na trdnih, konkretnih in prepričljivih dejstvih. Poleg tega sodišče ne sprejme navadnih domnev o dejstvih, za dokazovanje katerih zakon ne dopušča zaslišanja prič;
  2. kadar gre za notorna dejstva, ki so v času in okolju odločanja splošno znana, zato o njih ne obstaja dvom;
  3. kadar gre za pravila o izkušnjah, tj. logična načela in pojme skupnih izkušenj, na podlagi katerih se lahko oblikujejo splošna merila za vrednotenje in presojo dejstev;
  4. kadar gre za nesporna ali priznana dejstva, tj. dejstva, ki jih soglasno zatrjujejo stranke ali jih, lahko tudi molče, priznava stranka, ki bi lahko imela interes za to, da bi jih spodbijala.

2. Do katere stopnje (materialne resnice) mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev (sodbo)?

(Ali mora biti sodišče popolnoma prepričano o dejstvu ali je dovolj, da je dejstvo zelo verjetno in še vedno obstaja neka raven dvoma?)

Na vrh straniNa vrh strani

Sodna odločba, s katero sodišče ugodi zahtevku ali obrambi, mora temeljiti le na dejstvih, ki so dokazana neposredno ali z domnevami.

Sodna odločba ne sme temeljiti na nedokazanih dejstvih, tudi če so možna ali celo zelo verjetna.

II. Izvajanje (pridobivanje) dokazov

3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji (po uradni dolžnosti)?

Za pridobivanje dokazov v skladu z italijanskim pravnim sistemom velja razpravno načelo iz prvega odstavka člena 115 Zakonika o civilnem postopku, v skladu s katerim mora sodišče, „razen v primerih, določenih z zakonom,“ odločiti na podlagi dokazov, ki jih predložita stranki. Predložena dejstva se upoštevajo, če so pomembna, tj. dokazovanje njihovega obstoja mora kakor koli vplivati na sodbo v zadevi.

Zato sodišče praviloma ne sme na lastno pobudo izvajati dokazov, ki bi lahko prispevali k ugotovitvi dejstev.

Vendar so v naslednjih členih Zakonika o civilnem postopku določene nekatere izjeme od tega pravila:

  • člen 257 določa, da se lahko povabijo priče, ki jih imenuje druga priča;
  • člen 317 določa, da lahko mirovno sodišče na lastno pobudo odredi izvajanje dokazov z zaslišanjem priče, če sta stranki imenovali osebe, ki bi lahko poznale dejstva. (Zato to ne velja za zadeve pred okrožnimi sodišči ali prizivnimi sodišči;)
  • člen 118 določa, da lahko sodišče odredi preglede oseb in oglede stvari;
  • člen 117 določa, da se lahko neuradno zaslišijo stranke;
  • člena 61 in 191 določata, da lahko sodišče zahteva strokovno svetovanje.

4.

a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, katera dejanja (koraki) sledijo?

Če ena od strank predloži dokazni predlog, lahko nasprotna stranka zahteva izvedbo nasprotnih dokazov. V takem primeru sodišče sprejme oba predloga, če meni, da bodo predložena dejstva pomembna za odločitev.

Na vrh straniNa vrh strani

Če sodišče sprejme dokaze, se dokazi izvedejo.

Po izvedbi dokazov in vseh korakov, ki jih določa zakon, sodišče odloči o zadevi.

b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza?

(če je dokaz na primer neprimeren, neizvedljiv ali nedopusten)

Sodišče zavrne dokazni predlog, kadar je dokaz zakonsko nedopusten (na primer dokazovanje prodaje nepremičnine z zaslišanjem prič) ali kadar so dejstva, na katera se predlog sklicuje, nepomembna za odločitev (na primer pričanje o dejstvu, ki ni povezano s spornim predmetom).

5.

a) Kakšne vrste dokaznih sredstev obstajajo?

Italijansko pravo razlikuje med listinskimi in nelistinskimi dokazi.

Listinski dokazi zajemajo javne in zasebne listine. Običajne oblike zasebnih listinskih dokazov so telegrami, zasebna pisma in evidence, poročila registriranih podjetij, mehansko ali elektronsko izdelani izvodi, izvodi uradnih listin ter potrdila in listine o podaljšanju.

Nelistinski dokazi vključujejo priznanja, zaprisežene izjave, izpovedbo prič, oglede in strokovno svetovanje.

b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci?

Dokaz z zaslišanjem priče sprejme sodišče, ki obravnava zadevo, pri čemer povabi pričo na zaslišanje in jo opozori, da se lahko zoper njo sprejmejo prisilni ukrepi ali odredi denarna kazen, če ne pride na sodišče.

Na vrh straniNa vrh strani

Ta obveznost velja tudi za izvedence, ki jih pozove sodišče.

Izvedenci pripravijo pisna poročila, če to od njih zahteva sodišče, ali pa morajo na njegovo zahtevo pričati na obravnavi.

c) Ali so določeni dokazi (dokazna sredstva) močnejši od ostalih?

(na primer pisni dokaz namesto pričanja, overjena listina namesto zasebne listine)

V italijanskem pravnem sistemu imajo največjo dokazno moč javne listine, ki se lahko spodbijajo le s trditvijo, da so ponaredki, in neizpodbojne domneve juris et de jure.

d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva?

(Ali je na primer pisni dokaz potreben za dolgove, ki presegajo določeno omejitev?)

Zakon določa, da se lahko nekatera dejstva dokažejo le z določenimi dokaznimi sredstvi, v nekaterih primerih le z javnimi listinami in drugimi pisnimi listinami (javnimi ali zasebnimi).

6.

a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu?

Priče morajo pričati, razen če zakon določa drugače. Zakon določa nesposobnost za pričanje, prepoved pričanja in možnost, da priča zavrne pričanje.

b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje?

(kadar je priča na primer strankin sorodnik (kateri?) ali če bi pričanje priči škodilo)

V primerih iz členov 199 in 200 Zakonika o kazenskem postopku, na katere se sklicuje Zakonik o civilnem postopku.

Na vrh straniNa vrh strani

c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča?

Da, kakor je navedeno zgoraj.

d) Ali od določenih oseb ni mogoče izvesti dokazov (jih zaslišati kot priče)?

(poslovno nesposobne odrasle osebe, mladoletniki, osebe, ki imajo enake interese kot stranka, osebe, obsojene zaradi storitve nekaterih kaznivih dejanj …)

Glejte zgoraj.

7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot so npr. televizije ali videokonference?

(Kdo zasliši pričo? Ali lahko pričo izpraša sodnik? Ali lahko nasprotna stranka navzkrižno zasliši pričo?)

Pričo zasliši sodnik, ki ji zastavi neposredna vprašanja o sprejetih dejstvih in kakršna koli vprašanja, ki jih zahteva zagovornik med zaslišanjem.

Zakon za zdaj ne dovoljuje zaslišanja priče s tehnologijo, kot je televizija ali videokonferenca.

III. Ocenjevanje (vrednotenje) dokazov

8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito (legalno), ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe?

(na primer nezakonito pridobljeni zvočni posnetki itd.)

Sodišče ne upošteva dokazov, ki niso formalno predloženi in sprejeti.

9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka?

Takšna izjava se ne šteje kot dokaz v korist zadevne stranke. Vendar se lahko šteje kot dokaz zoper to stranko, če je njena izjava priznanje med formalnim zaslišanjem.

« Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Splošne informacije | Italija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 07-11-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo