Evropska komisija > EPM > Pridobivanje dokazov in način dokazovanja > Nemčija

Zadnja sprememba: 18-10-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Nemčija

 

KAZALO

I. Dokazno breme I.
1.
a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu? a)
b) Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? Ali je mogoče spodbiti te domneve z izvedbo (predložitvijo) dokazov? b)
2. Do katere stopnje (materialne resnice) mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev (sodbo)? 2.
II. Izvajanje (pridobivanje) dokazov II.
3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke, ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji (po uradni dolžnosti)? 3.
4.
a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, katera dejanja (koraki) sledijo? a)
b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza? b)
5.
a) Kakšne vrste dokaznih sredstev obstajajo? a)
b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci? b)
c) Ali so določeni dokazi (dokazna sredstva) močnejši od ostalih? c)
d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva? d)
6.
a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu? a)
b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje? b)
c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča? c)
d) Ali od določenih oseb ni mogoče izvesti dokazov (jih zaslišati kot priče)? d)
7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot npr. televizije ali videokonference? 7.
III. Ocenjevanje (vrednotenje) dokazov III.
8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito (legalno), ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe? 8.
9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka? 9.

 

I. Dokazno breme

1.

a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu?

(Katera stranka mora predložiti dokaze in zakaj? Kakšne so posledice, če ni mogoče odpraviti dvoma o dejstvih?)

Pravila o dokaznem bremenu temeljijo na pravilih, ki urejajo zagovor strank v sporu pred sodiščem, tj. materialnem pravu. V skladu s splošnim načelom morajo vse stranke dokazati trditve v svojo korist. Zakon vsebuje tudi nekatera izrecna pravila, ki urejajo vprašanje dokaznega bremena.

Če še vedno obstaja dvom glede bistvenega vprašanja, potem ko so bila predložena vsa procesno dopustna dokazna sredstva, mora sodišče sprejeti sklep, s katerim odloči, katera stranka mora dokazati dejstva, ki jih ni bilo mogoče dokazati.

b) Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? Ali je mogoče spodbiti te domneve z izvedbo (predložitvijo) dokazov?

V skladu z nemškim pravom se nekatera dejstva izvzamejo iz dokaznega bremena v obliki obrnjenega dokaznega bremena, ki se prenese s stranke, na kateri je dokazno breme, na nasprotno stranko, ali z zmanjšanjem zahteve, v skladu s katero mora stranka, na kateri je dokazno breme, predložiti dokaze.

  1. Obrnjeno dokazno breme
  2. Dokazno breme se prenese s stranke, ki običajno ima dokazno breme, na nasprotno stranko. V nekaterih primerih se to v pravniškem jeziku imenuje razmerje pravilo-izjema. Dokazno breme se potem prenese na stranko, ki uveljavlja izjemo. Zakonodajalec na primer v skladu s členi 932(1)(1), 892(1)(1) in členom 2366 nemškega Civilnega zakonika domneva, da je kupec dobroveren. Obrnjeno dokazno breme je pomembno zlasti v primerih odgovornosti v skladu z zakonom o nepopolni izpolnitvi, kadar mora dolžnik (toženec) dokazati, da ni odgovoren za neizpolnitev obveznosti v skladu s členom 280(1)(2) Civilnega zakonika.

    Na vrh straniNa vrh strani

  3. Zmanjšanje dokaznega bremena
    1. Zakonske domneve pomenijo zmanjšano dokazno breme za stranko, na kateri je takšno dokazno breme, ker mora slednja zgolj pojasniti in dokazati dejstva, na katerih temelji domneva (člen 292 Zakonika o civilnem postopku). Zakonske domneve se lahko uporabljajo za dejstva, kot je domneva, da se hipotekarno pismo prenese na upnika, ko ga ta dobi v posest (člen 1117(3) Civilnega zakonika). Povezane so tudi z nekaterimi pravicami, kot je domneva, da ima imetnik potrdila o dedovanju status dediča (člen 2365 Civilnega zakonika).

      Zakonske domneve se lahko načeloma spodbijajo v skladu členom 292 Zakonika o civilnem postopku, če ne veljajo druge določbe.

    2. Zakonske domneve so na prvi pogled primerljive z dejanskimi domnevami, na katerih temeljijo dokazi prima facie. Pri dokazih prima facie je dejstvo, ki ga je treba dokazati, tipičen pojav v običajnem poteku dogodku, kadar so upoštevane vse nesporne in ugotovljene okoliščine zadeve. Takšni dokazi se lahko uporabljajo zlasti za ugotavljanje vzročne zveze in krivde, npr. krivde v primeru prometne nesreče, pri kateri se avto zaleti v drevo.
    3. Nasprotna stranka lahko izpodbija domnevo z dejstvi, na podlagi katerih obstaja resen dvom o obstoju tipičnega pojava.

    4. V skladu s sodno prakso je dokazno breme opredeljeno glede na posebno področje tveganja na podlagi pravičnosti in pravičnega uravnoteženja interesov. Najznačilnejši primeri so:
Odgovornost za proizvode (člen 823(1) Civilnega zakonika)

Dokazno breme v zvezi s proizvodi z napako, kršitvijo zakonskih pravic in vzročno zvezo med njima ima pritožnik, proizvajalec pa mora dokazati, da napaka ne obstaja.

Na vrh straniNa vrh strani

Zdravniška odgovornost

V tem primeru lahko zmanjšanje dokaznega bremena vključuje obrnjeno dokazno breme zaradi pomanjkljive ali nepravilne zdravstvene dokumentacije (poročila o operaciji in zdravstvena dokumentacija o bolniku). V primeru hude zdravniške napake mora pritožnik dokazati le, da bi ta lahko povzročila domnevno poškodbo. Če je treba ugotoviti dejansko vzročno zvezo, lahko zmanjšanje dokaznega bremena pritožnika vključuje obrnjeno dokazno breme za zdravnika.

Obveznost pojasnitve in svetovanja

Če niso izpolnjene posebne pogodbene obveznosti pojasnitve, obveščanja in svetovanja, mora kršitelj dokazati, da bi do kršitve prišlo, tudi če bi ravnal v skladu s svojimi obveznostmi. Pri tem se domneva, da bi oškodovanec ravnal v skladu z zagotovljenimi informacijami.

2. Do katere stopnje (materialne resnice) mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev (sodbo)?

(Ali mora biti sodišče popolnoma prepričano o resničnosti dejstva ali zadošča velika verjetnost, čeprav obstaja dvom?)

Člen 286 Zakonika o civilnem postopku določa temeljno procesno načelo proste presoje dokazov. V skladu s tem načelom se lahko sodišče glede na celotno vsebino postopka in ugotovitve pri izvedbi dokazov po lastni presoji odloči, ali je dejanska trditev resnična ali ne.

Pretežna ali visoka stopnja verjetnosti ni dovolj za dokaz dejstva, vendar vseh dvomov ni treba izključiti. V skladu s sodno prakso je dovolj stopnja gotovosti, ki velja za vsakodnevne okoliščine in dovoljuje manjšo stopnjo dvoma, ki ga ni treba v celoti izključiti.

Na vrh straniNa vrh strani

Vendar obstaja izjema glede potrebne stopnje trdnosti dokazov, kadar zakon določa, da zadošča verjetnost dejstev. Domneva je verjetna, če je pretežno verjetno, da je pravilna. Pri dokazovanju verjetnosti ni potrebno, da stranke predložijo trdne dokaze (priče, listine, ogled, izvedenski dokazi ali zaslišanje strank). Pričanje pod prisego je na primer dovoljeno v skladu s členom 194 Zakonika o civilnem postopku.

II. Izvajanje (pridobivanje) dokazov

3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke, ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji (po uradni dolžnosti)?

V skladu z razpravnim načelom morajo stranke v tožbi v civilnem postopku predložiti ustrezna dejstva in dokaze. Sodišče ne more samo predložiti dejstev, na katerih temelji njegova odločitev. Te omejitve temeljijo na obveznosti sodišča v zvezi z obveščanjem in pojasnjevanjem v skladu s členom 139 Zakonika o civilnem postopku.

Včasih lahko v nasprotju s tem načelom dokaze izvede sodišče, vendar mora biti to namenjeno utemeljeni predložitvi dejstev s strani strank in ne sme biti namenjeno ugotavljanju dejstev.

Sodišče lahko odredi oglede in pripravo izvedenskih poročil (člen 144 Zakonika o civilnem postopku), predložitev listin (člen 142 Zakonika o civilnem postopku) in dodatno zaslišanje stranke (člen 448 Zakonika o civilnem postopku). Prav tako lahko stranko zasliši sodišče (v skladu členom 448 Zakonika o civilnem postopku), kadar sodišče po ugotovitvah na podlagi zaslišanja ali izvedbe dokazov ni prepričano o resničnosti ali neresničnosti dejstva, ki ga je treba dokazati. Prav tako je potrebna določena stopnja začetne verjetnosti, da se dejstvo dokaže.

Na vrh straniNa vrh strani

4.

a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, katera dejanja (koraki) sledijo?

Sodišče odredi, da mora stranka po predstavitvi vprašanj, o katerih je treba izvesti dokaze, zbrati te dokaze. To se običajno izvede na ustni obravnavi ali na podlagi formalnega dokaznega sklepa v skladu s členom 358 Zakonika o civilnem postopku. Sklep mora v skladu s členom 359 Zakonika o civilnem postopku vključevati opis spornih dejstev, ki jih je treba dokazati, opis dokaznih sredstev z imeni prič in izvedencev, ki jih je treba zaslišati, ali strank, ki jih je treba zaslišati, ter navedbo strank, ki zahtevajo izvedbo teh dokazov.

Dokazi se izvedejo v skladu z ustreznimi zakonskimi določbami (členi od 355 do 484 Zakonika o civilnem postopku). Upoštevati je treba načeli neposrednosti (člen 355 Zakonika o civilnem postopku) in navzočnosti strank (člen 357 Zakonika o civilnem postopku).

V skladu z načelom neposrednosti se morajo dokazi predložiti sodišču, ki zadevo obravnava, ker mora izvesti tudi presojo dokazov. Izjema od tega načela je možna le v zakonsko določenih primerih, v katerih se lahko obveznost izvedbe dokazov prenese na člana pravdnega sodišča (člen 361 Zakonika o civilnem postopku) ali drugega sodišča (člen 362 Zakonika o civilnem postopku). V skladu z načelom navzočnosti strank so lahko stranke navzoče pri predhodnem zaslišanju prič in jim lahko postavljajo vprašanja (člen 397 Zakonika o civilnem postopku).

Zbrani dokazi so v skladu s členom 285 Zakonika o civilnem postopku podlaga za ustno obravnavo, ki sledi obravnavi, na kateri so navzoče stranke. Sodišče mora v skladu s členom 286 Zakonika o civilnem postopku po lastni presoji ugotoviti dejstva na podlagi ugotovitev z obravnave in izvedenih dokazov.

Na vrh straniNa vrh strani

b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza?

Dokazni predlog se lahko zavrne zaradi procesnih razlogov ali v skladu s pravili o dokazovanju, če:

  • dejstev ni treba dokazati, tj. dejstva so že dokazana, znana ali nesporna;
  • dejstva niso bistvena, tj. na morejo vplivati na odločitev;
  • način pridobitve dokazov za domnevna dejstva je neprimeren (zelo redko, ker dokazov ni treba presojati pred njihovo izvedbo);
  • dokazna sredstva so neizvedljiva;
  • dokazna sredstva so nedopustna, npr. temeljijo na nezakoniti nepreverjeni trditvi ali obveznosti priče, da ne bo pričala (razen če je oproščena te obveznosti);
  • dokaze izvede sodišče po uradni dolžnosti, npr. pri določanju odškodnine v skladu s členom 287 Zakonika o civilnem postopku;
  • dejstva so ugotovljena v drugem postopku kot pravno zavezujoča za obe stranki;
  • dokazni predlog se zavrže, ker ni bil pravočasno predložen (člen 296(1) Zakonika o civilnem postopku);
  • izvedbo dokazov ovirajo okoliščine, ki trajajo nedoločen čas, iztekel se je ustrezen rok ali se je postopek podaljšal zaradi drugih razlogov (člen 356 Zakonika o civilnem postopku).

5.

a) Kakšne vrste dokaznih sredstev obstajajo?

(1) Ogled (členi od 371 do 372a Zakonika o civilnem postopku)

Sodnik si neposredno dejansko ogleda dokaz. Pri tem se lahko stvari dotakne, jo vonja, posluša ali okuša. Zato lahko pregleda tudi video posnetke in računalniške evidence.

Na vrh straniNa vrh strani

(2) Izpovedba priče (členi od 373 do 401 Zakonika o civilnem postopku)

Priče lahko potrdijo dogodke iz preteklosti, pri katerih so bile navzoče, in zato jih za razliko od izvedencev ni mogoče zamenjati.

Priče niso stranke v sporu.

Če priča pozove posameznega strokovnjaka, naj prouči dejstva, je takšen strokovnjak izvedenska priča (člen 414 Zakonika o civilnem postopku), npr. zdravnik v primeru poškodb zaradi nesreče.

(3) Izvedenci (členi od 402 do 414 Zakonika o civilnem postopku)

Izvedenci zagotovijo sodniku strokovno znanje, ki ga sam nima, vendar ga potrebuje za presojo dokazov. Izvedenci ne ugotavljajo dejstev. Predložiti morajo le oceno na podlagi ugotovljenih dejstev.

Izvedenec predloži ugotovitve le, če je strokovno znanje potrebno za ugotovitev dejstev. Primer je diagnoza zdravnika.

Zasebno izvedensko poročilo, ki ga naroči ena od strank, se lahko sprejme kot dokaz z izvedencem le v izjemnih primerih, če se s tem strinjata obe stranki.

(4) Listine (členi od 415 do 444 Zakonika o civilnem postopku)

Listine so v skladu z Zakonikom o civilnem postopku pisne izjave volje. Zakon razlikuje med dokazno vrednostjo javnih listin (členi 415, 417 in 418 Zakonika o civilnem postopku) in zasebnih listin (člen 416 Zakonika o civilnem postopku).

(5) Zaslišanje strank (členi od 445 do 455 Zakonika o civilnem postopku)

Zaslišanje strank je subsidiarno glede na druga dokazna sredstva in dopustno le za izvedbo glavnih dokazov (člen 445(2) Zakonika o civilnem postopku). Stranke se lahko zaslišijo le, če se s tem strinja nasprotna stranka ali sodišče.

b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci?

Vsi dokazi imajo glede na načelo proste presoje dokazov s strani sodišča enako dokazno vrednost. Razlikuje se le način izvajanja dokazov.

Na vrh straniNa vrh strani

Vse priče se v skladu s členom 394(1) Zakonika o civilnem postopku zaslišijo posamezno in ne v navzočnosti drugih prič, ki se zaslišijo pozneje. Priče, ki dajo nasprotujoče si izpovedbe, se lahko soočijo (člen 394(2) Zakonika o civilnem postopku).

Pred pričanjem so priče opozorjene, da morajo povedati le resnico in bodo morda morale zapriseči v skladu s členom 395(1) Zakonika o civilnem postopku. Priče so pozvane, naj navedejo osebne podatke (člen 395(2) Zakonika o civilnem postopku), potem pa so zaslišane vsebini zadeve (člen 396 Zakonika o civilnem postopku). Sodišče jim pomaga pri pričanju, kolikor je to mogoče. Poleg tega lahko zastavi dodatna vprašanja, da se pojasnijo posamezne zadeve ali zagotovi popolnost pričevanja.

Stranke imajo pravico, da so navzoče pri zaslišanju prič in jim zastavljajo vprašanja. Stranke lahko praviloma le predložijo vprašanja, ki se zastavijo pričam, pričo pa lahko neposredno nagovori le pravni zastopnik (člen 397 Zakonika o civilnem postopku).

Pravila, ki urejajo zaslišanje prič, se uporabljajo tudi za izvedenske priče in zaslišanje zadevnih strank (člena 402 in 451 Zakonika o civilnem postopku).

Predložiti je treba listinske dokaze. Če stranka, ki izvaja dokaze, nima zadevne listine, ampak jo ima nasprotna stranka ali tretja stranka, je nasprotna stranka ali tretja stranka pozvana, naj predloži listino (člena 421 in 428 Zakonika o civilnem postopku). Obveznost predložitve listin je določena v Civilnem zakoniku in velja, kadar lahko oseba, ki izvaja dokaze, zahteva, da nasprotna stranka ali tretja stranka objavi ali predloži listino (člen 422 Zakonika o civilnem postopku). Razlogi za takšno obveznost morajo biti utemeljeni (člen 424(5)(2) Zakonika o civilnem postopku). Pisna izvedenska poročila ali mnenja so tudi listine v skladu z Zakonikom o civilnem postopku.

Na vrh straniNa vrh strani

c) Ali so določeni dokazi (dokazna sredstva) močnejši od ostalih?

(npr. pisni dokazi v primerjavi z izpovedbami prič, overjene listine v primerjavi z zasebnimi listinami)

Načeloma ne. Vsi dokazi imajo glede na načelo proste presoje dokazov s strani sodišča enako težo (člen 286 Zakonika o civilnem postopku). V skladu s tem načelom so vsi zbrani dokazi podlaga za presojo sodišča. Samo v izjemnih primerih mora sodnik upoštevati obvezna pravila o dokazovanju, npr. pravila, ki se uporabljajo za dokazno vrednost zapisnika (člen 165 Zakonika o civilnem postopku) ali sodnih odločb (člen 341 Zakonika o civilnem postopku) ali drugih listin (členi od 415 do 418 Zakonika o civilnem postopku).

d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva?

(Ali so na primer v primeru dolgov, ki presegajo določen znesek, potrebni pisni dokazi?)

Ne, Zakonik o civilnem postopku ne določa obveznih dokaznih sredstev za dokazovanje posameznih dejstev.

Obstaja le ena izjema, ki velja le za nekatere vrste postopkov. V postopkih glede listin, menic ali čekov se lahko dokazi v zvezi z zahtevkom predložijo le v obliki listin, kot dokazi za druga dejstva pa so dopustne le listine ali zaslišanja zadevnih strank (Zakonik o civilnem postopku od člena 592).

6.

a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu?

Vse priče, za katere so pristojna nemška sodišča in so bile pozvane, morajo priti na sodno obravnavo, pričati in zapriseči.

Na vrh straniNa vrh strani

Obveznost pričanja v skladu s členom 378 Zakonika o civilnem postopku vključuje tudi obveznost, da priča preveri svoje védenje na podlagi listin in si osveži spomin. Pri tem Zakonik ne določa, da je treba priče izprašati o dejstvih, ki jih ne poznajo.

b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje?

(Če so priče v krvnem sorodstvu ali svaštvenem razmerju s stranko v postopku (do katere stopnje?) ali če bi jim pričanje škodilo)

Ustrezna pravila v Zakoniku o civilnem postopku urejajo pravice prič, da ne pričajo zaradi osebnega razmerja z eno od strank (člen 383) ali da ne odgovorijo na posamezna vprašanja zaradi utemeljenih razlogov (člen 384).

Pravica prič, da zavrnejo pričanje v skladu s členom 383 Zakonika o civilnem postopku, temelji na družinskem razmerju ali obveznosti do poklicne zaupnosti, njen namen pa je preprečiti navzkrižje interesov.

To velja za zaročene osebe (1), zakonce (2) in življenjske partnerje (3) med zakonsko zvezo ali življenjsko skupnostjo ali po njej. Pričanje lahko zavrne tudi (3) vsaka oseba, ki je ali je bila v krvnem ali svaštvenem razmerju v ravni vrsti ali v sorodstvu v stranski vrsti do tretjega kolena ali v svaštvu do drugega kolena . Razmerje v stranski liniji pomeni, da oseba ni v neposrednem razmerju, ampak je potomec iste tretje osebe. Stopnja krvnega ali svaštvenega razmerja se določi glede na število rojstev.

Pričanje lahko v skladu s členom 383(4) Zakonika o civilnem postopku zavrnejo tudi duhovniki in verski strokovnjaki, osebe, ki poklicno sodelujejo ali so sodelovale pri pripravi, izdelavi ali distribuciji publikacij ali radijskih in televizijskih programov (5), in osebe, ki so na podlagi funkcije, položaja ali poklica seznanjene z informacijami, ki se zaradi vrste teh informacij ali zakonskih zahtev ne smejo razkriti (6).

Na vrh straniNa vrh strani

Pravica do zavrnitve pričanja zaradi poklicnih razlogov zajema vse informacije, s katerimi so navedene osebe seznanjene zaradi svojega položaja.

Pravica prič, da zavrnejo pričanje v skladu s členom 384 Zakonika o civilnem postopku, je namenjena varstvu prič pred posledicami obveznosti pričanja. Pri tem imajo pravico, da zavrnejo odgovor na posamezna vprašanja, ne smejo pa zavrniti pričanja v skladu s členom 383 Zakonika o civilnem postopku.

Pravica do zavrnitve pričanja v skladu s členom 384 Zakonika o civilnem postopku velja za vprašanja, zaradi katerih bi lahko imela priča ali oseba v sorodstvenem razmerju z njo iz člena 383 Zakonika o civilnem postopku neposredno premoženjsko škodo (1) ali bi s tem spravila sebe ali te osebe v sramoto ali nevarnost kazenskega ali upravnega pregona (2), če bi nanje odgovorila. Pričam ni treba odgovoriti na vprašanja, če bi s tem morale razkriti poklicno ali poslovno skrivnost (3).

Člen 385 Zakonika o civilnem postopku določa več izjem od pravice priče, da zavrne pričanje v skladu s členoma 383 in 384 Zakonika o civilnem postopku. Posebej je treba omeniti člen 385(2), v skladu s katerim so duhovniki, verski strokovnjaki in osebe, ki lahko zavrnejo pričanje po materialnem pravu v skladu s členom 383(1)(6) Zakonika o civilnem postopku, razrešeni obveznosti molka in ki zato ponovno določa obveznost pričanja.

c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča?

Da. Če priča, ki je bila pozvana, ne pride na sodišče, sodišče določi denarno kazen v skladu s členom 380(1) Zakonika o civilnem postopku, če je ne plača, pa določi pripor. Denarna kazen je v skladu s členom 6(1) Uvedbenega zakona h Kazenskemu zakoniku od 5 EUR do 1 000 EUR, pripor pa lahko v skladu s členom 6(2) tega zakona traja od enega dne do šestih tednov. Priče morajo plačati tudi stroške, ki nastanejo, ker niso prišle na sodišče.

Na vrh straniNa vrh strani

Če priča tudi drugič ne pride na sodišče, se lahko v skladu s členom 380(2) Zakonika o civilnem postopku prisilno privede na obravnavo, poleg tega pa mora plačati tudi denarno kazen. Ti ukrepi se ne izvršijo, če se pravočasno ustrezno opraviči. Če se ne opraviči pravočasno, mora razložiti, zakaj ni odgovorna za zamudo (člen 381 Zakonika o civilnem postopku).

Če priča zavrne pričanje ali zaprisego, pri tem pa te odločitve ne utemelji ali pa je razlog pravno neutemeljen, se lahko v skladu s členom 390(1) Zakonika o civilnem postopku sprejmejo enaki ukrepi, kot veljajo za pričo, ki ne pride na sodišče in se ne opraviči. Če priča tretjič ne pride na sodišče, se lahko na zahtevo zoper to osebo odredi pripor zaradi pričanja, vendar le med trajanjem sodne obravnave (člen 390(2) Zakonika o civilnem postopku).

d) Ali od določenih oseb ni mogoče izvesti dokazov (jih zaslišati kot priče)?

(poslovno nesposobne odrasle osebe, mladoletniki, osebe z enakimi interesi, kot jih imajo stranke, osebe, obsojene zaradi storitve kaznivega dejanja)

Ne, splošna prepoved pričanja ne obstaja. Kot priča lahko nastopi vsak, ki lahko glede na svoje duševno stanje razume in odgovarja na zadevna vprašanja ne glede na starost ali poslovno sposobnost.

Prav tako ne obstajajo posebna pravila, ki bi urejala pričevanje oseb, ki so bile kaznovane zaradi naklepnega dajanja lažnih izjav ali krive prisege.

Oseba, ki neposredno sodeluje v postopku kot stranka ali pravni zastopnik stranke, ne more nastopiti kot priča. V zvezi s sosporniki obstaja izjema glede dejstev, ki so povezana le z drugimi sosporniki. V nekaterih okoliščinah je lahko priča tudi zastopnik, če vsebina postopka ni povezana z zadevo, v kateri zastopa stranko. Registrirani zastopnik lahko na primer priča v zvezi z dejstvi, ki niso povezana z njegovimi nalogami v postopku, v katerem je stranka oseba, ki jo zastopa.

Na vrh straniNa vrh strani

O primernosti osebe, da nastopi kot priča, se presoja na zaslišanju.

7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot npr. televizije ali videokonference?

(Kdo vodi zaslišanje prič? Ali lahko sodnik izpraša priče? Ali lahko nasprotna stranka zastavi vprašanje pričam?)

Zaslišanje prič izvede sodišče. Kot sodnik, ki zasliši priče, se lahko določi tudi član sodišča, ki zadevo obravnava. V tem primeru se uporablja člen 375(1a) Zakonika o civilnem postopku.

Vse priče je treba zaslišati posamezno, pri tem pa ne smejo biti navzoče druge priče, ki se zaslišijo pozneje (člen 395(1) Zakonika o civilnem postopku). Priče, ki dajo nasprotujoče si izpovedbe, se lahko soočijo (člen 394(2) Zakonika o civilnem postopku).

Stranke imajo pravico, da so prisotne in da pričam na obravnavi zastavljajo vprašanja. Stranke lahko praviloma le predložijo vprašanja za priče, priče pa lahko neposredno nagovori le njihov pravni zastopnik (člen 397 Zakonika o civilnem postopku).

Priče se lahko zaslišijo prek videokonference, če so zadevne stranke obveščene o tem in se s tem strinjajo (člen 128a(2) Zakonika o civilnem postopku). Soglasje strank ali izvedencev je nujno, ker prenos vpliva na njihove osebne pravice.

III. Ocenjevanje (vrednotenje) dokazov

8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito (legalno), ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe?

(npr. v primeru nezakonitih dokumentov itd.)

Na vrh straniNa vrh strani

Sodišče morda ne sme izvajati dokazov v skladu s posebnimi zakonskimi pravili, npr. prepoved uporabe sodb, ki so izbrisane ali se bodo izbrisale iz Zveznega centralnega registra (člen 51 Zakona, ki ureja Zvezni centralni register).

V skladu s sodno prakso Zveznega ustavnega sodišča sodišče morda ne sme izvajati dokazov, kadar bi z izvajanjem dokazov ogrozili z ustavo zaščitene pravice posameznika in kadar v izjemnih primerih izvajanja dokazov ni mogoče utemeljiti z uravnoteženjem zadevnih interesov.

V skladu z isto sodno prakso sodišče na primer ne sme izvajati dokazov, če gre za tajne zvočne posnetke. To velja tudi za uporabo mini oddajnikov, mikrofonov ali zvočnih sistemov za prisluškovanje ali za nezakonito pridobljene osebne dokumente, kot so dnevniki ali zasebna pisma.

Vendar se lahko v vseh navedenih primerih na podlagi uravnoteženja nasprotujočih si interesov za vsak primer posebej sprejme odločitev, da se lahko nezakonito pridobljeni dokazi uporabijo, če to ne vpliva na bistveno področje zasebnosti.

Za vsako posamezno pravilo je treba sprejeti ločeno odločitev, ali je takšna prepoved v nasprotju s procesnim pravom. Pomanjkljivosti v postopku in zlasti pri načinu izvedbe obravnave se lahko v skladu s členom 295(1) Zakonika o civilnem postopku odpravijo. Zaslišanje stranke kot priče je na primer nebistvena pomanjkljivost v postopku, tj. dokazi se lahko izvedejo, če se stranki odpovesta uporabi določbe ali če ne ugovarjata pomanjkljivosti do konca poznejše ustne obravnave. Neseznanitev priče o njeni pravici, da lahko zavrne pričanje, je pomanjkljivost, ki se lahko v skladu s členom 295(1) Zakonika o civilnem postopku prav tako odpravi.

Upoštevanje pravil javnega interesa pa je bistveno (člen 295(2) Zakonika o civilnem postopku). To vključuje na primer vse zadeve, ki jih mora upoštevati sodišče, kot so procesne predpostavke, dopustnost pravnih sredstev in izključitev sodnikov.

9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka?

Kot je navedeno v točkah 5(a) in (c), se lahko pod nekaterimi pogoji zaslišanje strank sprejme kot dokaz. Presoja takšnega dokaza je prepuščena sodišču (člen 286 Zakonika o civilnem postopku).

« Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Splošne informacije | Nemčija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 18-10-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo