Evropska komisija > EPM > Pridobivanje dokazov in način dokazovanja > Češka republika

Zadnja sprememba: 17-10-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Češka republika

 

KAZALO

I. Dokazno breme I.
1.
a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu? a)
b) Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče spodbiti te domneve s predložitvijo dokazov? b)
2. Do katere stopnje mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev? 2.
II. Izvajanje dokazov II.
3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke, ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji? 3.
4.
a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, kateri koraki sledijo? a)
b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza? b)
5.
a) Kakšne vrste dokaznih sredstev obstajajo? a)
b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci? b)
c) Ali so določeni dokazi močnejši od ostalih? c)
d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva? d)
6.
a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu? a)
b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje? b)
c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča? c)
d) Ali določenih oseb ni mogoče zaslišati kot priče? d)
7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot npr. televizije ali videokonference? 7.
III. Vrednotenje dokazov III.
8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito, ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe? 8.
9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka? 9.

 

I. Dokazno breme

1.

a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu?

Dokazno breme izhaja iz „trditvenega bremena“, ki temelji na pravni določbi, na podlagi katere se sodno uveljavlja pravica; to je zlasti niz dejstev, ki jih je treba navesti v posamezni zadevi. Zakonik o civilnem postopku določa, da mora vsaka stranka dokazati resničnost trditev tako, da podrobno opredeli ustrezne dokaze - ta obveznost se imenuje „dokazno breme“. Na splošno je dokazno breme na vseh osebah, ki uveljavljajo trditev, pomembno za posamezno zadevo.

Vse stranke morajo izpolniti obveznost trditvenega in dokaznega bremena v obsegu svojih trditev. Sodišče mora opozoriti stranko, če so dejstva, ki jih navede stranka, in predlagani dokazi nepopolni.

Če sodišče meni, da dejstva, ki jih je navedla katera koli stranka, niso dokazana v pravdnem postopku, mora opozoriti zadevno stranko, da mora predložiti dokaze za vse trditve ter da lahko sodišče odloči v njeno škodo, če ne izpolni te obveznosti. Sodišče mora obvestiti stranko o tem le med sodno obravnavo in ne v pisni obliki (npr. v pozivu na obravnavo).

Če sodišče dvomi o nekaterih dejstvih, pozove stranko k predložitvi dodatnih dokazov. Če se dejstva lahko dokažejo le s strokovnim znanjem, sodišče običajno naroči pripravo izvedenskega mnenja; če sodišče ni prepričano o pravilnosti izvedenskega mnenja, ga je treba dopolniti ali pripraviti novo mnenje.

b) Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče spodbiti te domneve s predložitvijo dokazov?

Dokazov ni treba izvesti za splošno znana dejstva (tj. dejstva, ki so znana veliki skupini oseb na določenem območju v določenem času in zato tudi sodnikom) ali dejstva, ki jih sodišče pozna zaradi svojih drugih dejavnosti, ali za pravne predpise, ki so objavljeni v zbirki zakonodaje Češke republike. Sodišče lahko ugotovi vsebino tujega prava z lastnim proučevanjem, na podlagi obvestila ministrstva za pravosodje ali izvedenskega mnenja. Vsa ta dejstva se lahko spodbijajo s predložitvijo dokazov.

Na vrh straniNa vrh strani

Za nekatere skupine dejstev lahko v skladu z zakonom zadošča domneva (z navedbo takšnih domnev bi bil presežen namen tega besedila; določitev mora temeljiti na materialnem pravu, ki ureja posamezno zadevo); te se delijo na izpodbojne domneve, ki dopuščajo nasproten dokaz, in izjemoma tudi neizpodbojne domneve, za katere ni mogoče predložiti nasprotnega dokaza. Sodišče šteje, da je izpodbojna domneva dokazana, če nobena stranka ne predloži dokazov, s katerimi bi jo spodbila, in s tem dokaže nasprotnih dejstev v postopku. Nekatere izpodbojne domneve se lahko spodbijajo le v določenem roku, ki je določen z zakonom.

V drugo skupino dejstev, ki jih ni treba dokazati in za katere niti ne obstajajo nasprotni dokazi, spadajo odločbe pristojnih organov o storitvi kaznivega dejanja, prekrška ali druge upravne kršitve, ki je kazniva v skladu z drugimi predpisi, odločbe o storilcu in odločbe o osebnem statusu. Vendar odločba o storitvi prekrška ali odločba o storilcu ni zavezujoča za sodišče, če je bila izdana v postopku obravnave prekrška na kraju samem. Druge sodbe v kazenskih zadevah ali odločbe v upravnem prestopku niso zavezujoče za sodišče.

Posebna vrsta izpodbojnih domnev so dejstva o neposredni ali posredni diskriminaciji na podlagi spola ali drugih okoliščin. Dokazno breme je v takem primeru na nasprotni stranki, ki mora dokazati, da prva stranka ni bila diskriminirana.

Če se dejstva dokazujejo z javnimi instrumenti, je dokazno breme na stranki, ki spodbija verodostojnost takšnih instrumentov. V primeru dokazovanja z zasebnimi instrumenti pa je dokazno breme na stranki, ki zahteva, da se ti instrumenti uporabijo. Če stranka dokazuje trditve z zasebnim instrumentom in nasprotna stranka spodbija njegovo verodostojnost ali pravilnost, se dokazno breme ponovno prenese na stranko v sporu, ki je predlagala ta dokaz, tako da mora dokazati trditve z drugačnim načinom dokazovanja. Enakih trditev strank praviloma ni treba dokazati in sodišče jih obravnava kot sprejeta dejstva.

Na vrh straniNa vrh strani

2. Do katere stopnje mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev?

V sodnem postopku se uporablja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da zakon ne določa natančne omejitve, kdaj mora sodišče sprejeti dejstvo kot dokazano. Zakon določa, da „sodišče presoja dokaze po lastnem preudarku, pri čemer vsak dokaz ovrednoti ločeno in vse dokaze v medsebojni povezanosti; sodišče ustrezno upošteva vse, kar je ugotovljeno ali predloženo med postopkom, vključno z dejstvi, ki jih predstavijo stranke“.

Če sodišče na podlagi vrednotenja dokazov ugotovi, da resničnosti trditev ni mogoče potrditi ali zavrniti, odloči v škodo stranke, ki je morala dokazati resničnost svojih trditev.

Sodišče opre odločitev na svoje ugotovitve. Ugotovitve predstavljajo okoliščine, v zvezi s katerimi ni razumnih ali utemeljenih dvomov (tj. sodišče lahko dvomi, vendar ti dvomi na smejo biti povezani s temeljnimi vprašanji).

II. Izvajanje dokazov

3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke, ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji?

V pravdnih postopkih na splošno velja načelo, da sodišče izvaja le predlagane dokaze, vendar se lahko odloči, da ne bo izvedlo nekega dokaza - praviloma takrat, kadar meni, da je zadevno dejstvo že dokazano. Če nobena od strank ne predlaga izvajanja nekega dokaza, vendar je v postopku postalo jasno, da se tak dokaz mora izvesti, sodišče izvede takšen dokaz po lastni presoji.

Na vrh straniNa vrh strani

Nasprotno, v nepravdnih postopkih, tj. v zadevah, v katerih za začetek postopka ni treba vložiti predloga, in v postopkih za dovolitev sklenitve zakonske zveze, postopkih za določitev ali zavrnitev očetovstva, postopkih za določitev, ali je za posvojitev potrebno soglasje otrokovih staršev, posvojitvenih postopkih, postopkih za določitev arbitra ali predsedujočega arbitra, postopkih v zvezi s trgovinskim registrom, postopkih za določitev sankcije zaradi prenehanja zakupa stanovanja, postopkih za razpustitev politične stranke ali političnega gibanja ali za prekinitev in ponovno izvajanje dejavnosti te stranke ali gibanja, postopkih za ugotavljanje zakonitosti pridržanja tujca ali za njegovo izpustitev ter postopkih o nekaterih vprašanjih v zvezi z gospodarskimi družbami, zadrugami in drugimi pravnimi osebami, mora sodišče izvesti dodatne dokaze, ki so potrebni za ugotavljanje dejstev v zadevi, in ne le dokaze, ki jih predlagajo stranke.

4.

a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, kateri koraki sledijo?

Če je dokazni predlog vložen med sodno obravnavo, lahko sodišče odloči, da se dokaz izvede takoj, če je to mogoče, sicer določi način in čas izvedbe dokaza (kar je odvisno od vrste dokaza in podobnih vprašanj).

b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza?

Sodišče odloči, katere dokaze bo sprejelo ali zavrnilo. Na splošno sodišče ne izvede dokazov, za katere meni, da ne bodo prispevali k jasnosti zadeve (s tem se želi izogniti nepotrebnemu izvajanju dokazov), in dokazov, zaradi katerih bi nastali stroški, nesorazmerni glede na predmet spora. Glejte tudi vprašanje 8. Da lahko sodišče jasno presodi, katere dokaze bo izvedlo, morajo stranke predlagati opredeljene dokaze, tj. opredeliti morajo priče po imenu in drugih podatkih ter navesti trditve, o katerih bo izpovedala predlagana priča; stranke morajo opredeliti tudi listinske dokaze ali navesti obseg vprašanja, ki ga bo obravnaval izvedenec v izvedenskem mnenju.

Na vrh straniNa vrh strani

5.

a) Kakšne vrste dokaznih sredstev obstajajo?

Kot dokaz se lahko uporabijo vsa sredstva, s katerimi se lahko ugotovijo dejstva v zadevi. Ta vključujejo zlasti razgovor s pričo, stranko ali izvedencem in zaslišanje osebe, pregled predmeta ali listinskega dokaza.

b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci?

Vsaka fizična oseba, ki ni stranka v postopku, mora nastopiti pred sodiščem, če je pozvana, in pričati. Priča izpove o svojih izkušnjah in opažanjih. Govoriti mora resnico in ne sme ničesar prikriti. Pred izpovedbo je treba ugotoviti istovetnost priče in okoliščine, ki bi lahko vplivale na njeno verodostojnost. Priče morajo biti poučene o pomenu izpovedbe, svojih pravicah in obveznostih ter kazenskopravnih posledicah krive izpovedbe. Sodnik predsednik pozove priče, da opišejo vse, kar vedo o predmetu zaslišanja. Potem postavi vprašanja, ki so potrebna za dopolnitev in pojasnitev nekaterih delov izpovedbe. Vprašanja lahko postavijo tudi člani senata, če dovoli sodnik predsednik, pa tudi stranke in izvedenci.

Izvajanje dokazov izvedencev se razlikuje zlasti zato, ker izvedenci najpogosteje pripravijo pisno izvedensko mnenje in ga potem ustno pojasnijo. Dokazi se izvedejo v obliki izvedenskega mnenja, če je za presojo okoliščin potrebno strokovno znanje. Izvedensko mnenje je sestavljeno iz treh delov: izvida, v katerem izvedenec opiše okoliščine, ki jih je proučil; mnenja, v katerem izvedenec poda strokovno oceno (sklepi izvedenca), in „klavzule o izvedenstvu“. Izvedenci praviloma obravnavajo posebna vprašanja, ki jih opredeli sodišče, razen če za mnenje veljajo dodatne zahteve, ki temeljijo neposredno na zakonu (zlasti na področju prava gospodarskih družb). Sodne izvedence izbere sodišče s seznama registriranih izvedencev in tolmačev (ki ga vodijo regionalna sodišča).

Na vrh straniNa vrh strani

Priče izpovejo o dejstvih, ki so jih zaznale neposredno, izvedenci pa pojasnijo vprašanja le na tistih področjih, na katerih je ocena dejstev odvisna od strokovnega znanja. Sodišče ne presoja pravilnosti sklepov izvedenca, ampak oceni le prepričljivost mnenja v smislu njegove popolnosti glede na opredeljene zahteve, vsebinske usklajenosti in skladnosti z drugimi dokazi.

Listinski dokazi se izvedejo tako, da sodnik predsednik prebere listino ali njen del ali sporoči njeno vsebino med sodno obravnavo. Sodnik predsednik lahko zahteva od stranke, ki ima listino, potrebno kot dokaz, da jo predloži, ali pa pridobi takšno listino pri drugem sodišču, organu ali pravni osebi.

c) Ali so določeni dokazi močnejši od ostalih?

Noben dokaz nima prednosti pred drugimi, čeprav se lahko nekatera dokazna sredstva uporabijo šele potem, ko ni več mogoče uporabiti načinov dokazovanja, ki jih zahteva zakon (praviloma različni akti, ki morajo biti v pisni obliki – le če se ti na primer uničijo, se lahko izvajajo dokazi na drugačen način, tj. z zaslišanjem prič). Izvajanje dokazov z zaslišanjem stranke o njenih trditvah je v pravdnih zadevah mogoče, le če zadevnega dejstva ni mogoče dokazati drugače (razen privolitve v zaslišanje). Zato so drugi dokazi močnejši.

d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva?

V nekaterih primerih lahko zakon določa, katere dokaze je treba izvesti; to je odvisno od posameznega spora (npr. v postopku za dovolitev sklenitve zakonske zveze je treba zaslišati oba zaročenca).

Na vrh straniNa vrh strani

Nekatera dejstva se lahko dokažejo le na poseben način, npr. menični ali čekovni nalog se lahko izda le na podlagi izvirnika menice, odločbe o unovčenju menice ali drugega dokumenta; sklep o izvršbi se lahko izvrši, le če se predloži izvršljiva odločba ali izvršilni naslov, itd.).

Zakon določa, da nekatere obveznosti ali materialne pravice (zlasti v zvezi s premoženjem) nastanejo le s sklenitvijo pisne pogodbe – način dokazovanja zato izhaja iz te zahteve.

6.

a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu?

Da, vsak mora po zakonu nastopiti pred sodiščem kot priča, če je pozvan, in pričati; v takšnem primeru ga ne more zastopati druga oseba. Priče, ki izpolnijo obveznost pričanja, so upravičene do „plačila za pričanje“ (vračilo stroškov in izgubljenega dohodka).

Če je stranka nedejavna ali če kljub pozivom sodišča ne predloži vseh potrebnih dokazov, zaradi česar se postopek podaljša, lahko sodišče na predlog druge stranke odloči, da se lahko dokazi o bistvenih dejstvih v zadevi predložijo le v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 15 dni. Po izteku roka sodišče ne bo upoštevalo novih dokazov, razen dokazov, s katerimi stranke spodbijajo verodostojnost že izvedenih dokazov, ali dokazov, ki jih stranke niso mogle predložiti prej zaradi razlogov, za katere niso odgovorne same.

b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje?

Priča lahko zavrne pričanje, če bi s pričanjem sebe ali sorodnike spravila v kazenski pregon; sodišče presodi, ali so razlogi za zavrnitev pričanja utemeljeni. Sodišče mora upoštevati zakonsko obveznost priče, da ne sme razkriti nekaterih dejstev zaradi tajnosti ali zaupnosti (npr. v skladu z zakonom o varstvu tajnih informacij; dejstva v zdravstveni dokumentaciji bolnika – tj. zdravniška skrivnost, bančna skrivnost itd.).

Na vrh straniNa vrh strani

c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča?

Oseba je lahko prisiljena pričati tako, da jo privede policija, v skrajnih primerih pa tudi z denarno kaznijo največ 50 000 CZK.

d) Ali določenih oseb ni mogoče zaslišati kot priče?

Na splošno ni opredeljena nobena skupina oseb, ki jih ni mogoče zaslišati; določene so le okoliščine, v katerih nekatere osebe ne morejo pričati (glejte vprašanje 6b).

7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot npr. televizije ali videokonference?

Pričo lahko zasliši le sodnik predsednik, ki tudi vodi zaslišanje. Drugi člani senata in druge stranke ali izvedenci lahko sprašujejo pričo le, če jim dovoli sodnik predsednik; razen tega lahko sodnik predsednik zavrne posamezno vprašanje, na primer sugestivno vprašanje, katerega namen je napeljati pričo na določen odgovor, ali neustrezno ali neprimerno vprašanje.

Uporaba novih tehnologij za zaslišanje priče na daljavo za zdaj ni mogoča.

III. Vrednotenje dokazov

8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito, ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe?

Da. Če stranka predloži dokaz, ki ga je pridobila v nasprotju s splošno zavezujočimi pravnimi predpisi, in so bile s takšno pridobitvijo dokaza kršene pravice druge fizične ali pravne osebe, se takšen dokaz šteje kot nesprejemljiv. Zato nesprejemljivi dokazi vključujejo posnetek telefonskega pogovora, ki je bil posnet brez vednosti udeležencev pogovora (to prepoveduje Zakon o telekomunikacijah).

9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka?

Takšna izjava je sprejemljiva kot dokaz le, če dejstev, ki se dokazujejo na takšen način, ni mogoče dokazati drugače. Kot dokaz se šteje le zaslišanje strank, ki ga je sodišče določilo ločeno kot dokazno sredstvo v postopku, s katerim se dokažejo dejstva.

« Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Splošne informacije | Češka republika - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 17-10-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo