Evropska komisija > EPM > Pridobivanje dokazov in način dokazovanja > Avstrija

Zadnja sprememba: 28-11-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Avstrija

 

KAZALO

I. Kakšna so pravila o dokaznem bremenu? I.
1.
a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu? a)
b) Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče spodbiti te domneve z izvedbo (predložitvijo) dokazov? b)
2. Do katere stopnje (materialne resnice) mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev (sodbo)? 2.
II. Izvajanje (pridobivanje) dokazov II.
3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji (po uradni dolžnosti)? 3.
4.
a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, katera dejanja (koraki) sledijo? a)
b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza? b)
5.
a) Kakšne vrste dokaznih sredstev obstajajo? a)
b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci? b)
c) Ali so določeni dokazi (dokazna sredstva) močnejši od ostalih? c)
d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva? d)
6.
a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu? a)
b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje? b)
c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča? c)
d) Ali od določenih oseb ni mogoče izvesti dokazov (jih zaslišati kot priče)? d)
7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot npr. televizije ali videokonference? 7.
III. Ocenjevanje (vrednotenje) dokazov III.
8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito (legalno), ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe? 8.
9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka? 9.

 

I. Kakšna so pravila o dokaznem bremenu?

1.

a) Kakšna so pravila o dokaznem bremenu?

Načeloma mora vsaka stranka navesti vse trditve o dejstvih, ki utemeljujejo njen zahtevek (trditveno breme), in predložiti ustrezen dokaz (člena 226(1) in člena 243(2) avstrijskega zakonika o civilnem postopku (Zivilprozessordnung – ZPO)). Če ostane dejansko stanje zadeve nejasno (okoliščine „non liquet“), mora sodišče vseeno odločiti. V teh okoliščinah se uporabijo pravila o dokaznem bremenu. Vsaka stranka nosi dokazno breme za zagotovitev, da so izpolnjeni vsi pogoji pravil, ki so zanjo ugodna. Običajno mora tožnik zatrjevati vsa dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek, toženec pa mora zatrjevati vsa dejstva, ki utemeljujejo njegove ugovore. Tožnik nosi tudi dokazno breme glede izpolnitve postopkovnih zahtev.

b) Ali obstajajo pravila, ki določena dejstva izvzemajo iz dokaznega bremena? V katerih primerih? Ali je mogoče spodbiti te domneve z izvedbo (predložitvijo) dokazov?

Za namene sprejetja odločitve je treba za pomembna dejstva, razen za dejstva, ki so iz tega izvzeta, predložiti dokaze. Dokazov ni treba predložiti za priznana dejstva (člena 266 in 267 Zakonika o civilnem postopku), splošno znana dejstva (člen 269 Zakonika o civilnem postopku) ali pravno domnevana dejstva (člen 270 Zakonika o civilnem postopku).

Priznano dejstvo je dejstvo, za katerega stranka meni, da je pravilna trditev nasprotne stranke. Sodišče mora priznano dejstvo načeloma sprejeti kot pravilno in odločiti brez dodatnega proučevanja.

Na vrh straniNa vrh strani

Dejstvo je splošno znano, kadar je znano splošni javnosti (znano velikemu številu ljudi ali če ga lahko ti ljudje brez težav in kadar koli očitno zaznajo) ali znano sodišču (sodišču, ki zadevo obravnava, na podlagi uradne ugotovitve ali če je to očitno iz spisov).

Sodišče mora pri odločanju po uradni dolžnosti upoštevati splošno znana dejstva, pri čemer teh dejstev ni treba zatrjevati ali dokazati.

Pravna domneva izhaja neposredno iz zakona in ima učinek obrnjenega dokaznega bremena. Nasprotna stranka, ki nima koristi od takšne domneve, mora predložiti nasproten dokaz. Dokazati mora, da kljub temu, da obstaja podlaga za pravno domnevo, domnevana dejstva ali pravni položaj ne obstajajo.

2. Do katere stopnje (materialne resnice) mora biti sodišče prepričano o nekem dejstvu, zato da bi lahko na obstoj tega dejstva oprlo svojo odločitev (sodbo)?

Namen sodnih postopkov je prepričati sodnika o nekem dejstvu. Na splošno je treba predvidevati „znatno verjetnost“; „absolutna verjetnost“ ni potrebna, da je sodnik prepričan o nekem dejstvu.

Stopnje dokaznega standarda določa zakonsko pravo ali sodna praksa in segajo od „pomembne verjetnosti“ (npr. člen 138(1) ali člen 163(1) Splošnega civilnega zakonika) do „verjetnosti, ki meji na gotovost“. V zadnjem primeru kot dokazni standard v skladu z Zakonikom o civilnem postopku (člen 274) zadošča domneva ali potrdilo. Z dokazom prima facie se zmanjša dokazni standard, poleg tega ima tudi vlogo pri reševanju težav z zagotavljanjem dokazov v odškodninskih tožbah. Če gre za značilen potek dogodkov, za katerega se na podlagi izkušenj domneva, da obstaja posebna vzročna zveza ali krivda, se šteje, da so te okoliščine tudi v posameznih primerih na prvi pogled dokazane.

Na vrh straniNa vrh strani

II. Izvajanje (pridobivanje) dokazov

3. Ali pridobivanje dokazov vedno zahteva predlog stranke ali sme sodnik v določenih primerih prav tako izvajati dokaze po lastni presoji (po uradni dolžnosti)?

Sodnik lahko izvaja dokaze po lastni presoji ali na predlog stranke. V izključno preiskovalnih postopkih (sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti odločilna dejstva v zvezi z zadevo) predlog strank ni potreben. V standardnih postopkih v skladu z avstrijskim zakonikom o civilnem postopku lahko sodnik po lastni presoji izvaja dokaze v zvezi s pomembnimi dejstvi. Sodnik lahko strankama naroči, da predložita listinski dokaz, zahteva, da se opravi lokalni ogled, ali naroči izvajanje dokazov v obliki izvedenskih mnenj ali zaslišanja strank. Vendar se lahko listinski dokazi predložijo le, če se je nanje sklicevala vsaj ena od strank; listinskih dokazov ni mogoče sprejeti in prič ni mogoče zaslišati, če temu nasprotujeta obe stranki. V vseh drugih primerih se dokazi izvajajo na zahtevo ene od strank.

4.

a) Če je dokaznemu predlogu stranke ugodeno, katera dejanja (koraki) sledijo?

Načeloma se dokazi izvajajo na ustni obravnavi. Sodišče in stranki ter/ali njuni zastopniki na tako imenovanem pripravljalnem naroku (člen 258 Zakonika o civilnem postopku) skupaj pripravijo razpored sodne obravnave, ki vsebuje tudi razpored izvajanja dokazov. Vendar lahko po potrebi kadar koli potekajo dodatne razprave o poteku postopka. Po izvajanju dokazov sodišče o rezultatu razpravlja s strankama (člen 278 Zakonika o civilnem postopku). Dokaze mora neposredno izvajati sodnik, ki odloča v zadevi. V primerih, ki so izrecno določeni z zakonom, se lahko dokazi izvajajo tudi med postopkom medsebojne pomoči. Stranki je treba pozvati k izvajanju dokazov, pri čemer imata različne pravice do sodelovanja, kot je pravica do zastavljanja vprašanj pričam in izvedencem. Sodnik vedno izvaja dokaze po lastni presoji, načeloma tudi če stranki nista navzoči, čeprav sta bili pozvani.

Na vrh straniNa vrh strani

b) V katerih primerih lahko sodišče zavrne dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza?

Dokazni predlog stranke za izvedbo dokaza mora sodišče zavrniti, če meni, da je nepomemben (člen 275 Zakonika o civilnem postopku), ali če se predloži z namenom podaljšanja postopka (člena 275 in 278 Zakonika o civilnem postopku). Določi se lahko tudi rok za izvedbo dokaza, če je verjetno, da se bo postopek podaljšal (člen 279 Zakonika o civilnem postopku); po poteku roka se lahko predlog za izvedbo dokaza zavrne. Zavrne se lahko tudi, če ni potreben, ker je sodišče že prepričano, če dejstva ni treba dokazovati ali če je izvedba dokaza prepovedana. Kadar je izvedba dokaza povezana s stroški (npr. izvedenski dokaz), mora vlagatelj predloga predložiti predplačilo. Če to predplačilo ni plačano v določenem roku, se lahko dokaz izvede le, če se s tem postopek ne podaljša.

5.

a) Kakšne vrste dokaznih sredstev obstajajo?

Avstrijski zakonik o civilnem postopku določa pet „klasičnih“ dokaznih sredstev: listinski dokaz (členi od 292 do 319), izpovedba prič (členi od 320 do 350), izvedenski dokaz (členi od 351 do 367), ogled (členi od 368 do 370) in zaslišanje strank (členi 371 do 383). Načeloma se lahko vsak vir informacij sprejme kot dokaz in se glede na njegovo obliko razvrsti v eno od navedenih vrst dokaznih sredstev.

b) Kakšen je način izvajanja dokaza po zaslišanju prič in ali se ta način razlikuje od zaslišanja izvedencev? Kakšna so pravila v zvezi z dokazovanjem z listinami in z izvedenci?

Priče se zaslišijo posamezno in v odsotnosti prič, ki so zaslišane za njimi. S tem se prepreči vpliv na pričanje drugih. Če so si izpovedbe prič nasprotujoče, se lahko priče soočijo. Zaslišanje prič se začne z neformalnimi vprašanji, s katerimi se ugotovi, ali je priča primerna za izvedbo dokaza, ali obstajajo razlogi za zavrnitev pričanja ter ali obstajajo drugi razlogi, zaradi katerih priča ne more zapriseči. Potem ko je priča opozorjena, da mora povedati resnico in da ima krivo pričanje kazenskopravne posledice, se začne dejansko zaslišanje priče, ki mora najprej navesti svoje osebne podatke. Nato je priča zaslišana v zvezi s samo zadevo. Stranki se lahko udeležita zaslišanja prič, vprašanja pa lahko zastavita le, če sodišče to dovoli. Sodnik lahko zavrne neprimerna vprašanja. Načeloma je treba priče zaslišati na sodišču, ki odloča v zadevi. Vendar je mogoče v nekaterih primerih pričo zaslišati prek medsebojne pravne pomoči.

Na vrh straniNa vrh strani

Izvedenec mora „pomagati“ sodišču. Medtem ko je izpovedba priče povezana z dejstvi, izvedenec sodniku zagotovi informacije, ki jih ta ne pozna. Izvedenske dokaze je treba načeloma izvesti na sodišču, ki obravnava zadevo. Izvedenca lahko brez omejitev in po lastni presoji pozove tudi sodnik. Izvedenec mora predložiti svoje ugotovitve in poročilo. Ustno poročilo mora predložiti med ustno obravnavo. Pisno poročilo mora pojasniti med ustno obravnavo, če to zahtevata stranki. Ugotovitve in poročilo je treba utemeljiti. Zasebna poročila se ne obravnavajo kot izvedenska poročila v smislu Zakonika o civilnem postopku. Štejejo se za zasebni dokument.

V skladu z avstrijsko zakonodajo izključno pisni postopek ni dovoljen. Ker pa dokazna sredstva niso omejena, obstaja možnost, da priča predloži svojo izpovedbo v pisni obliki. Vendar je treba takšen dokaz obravnavati kot listinski dokaz, sodišče pa ga obravnava po prosti presoji. Če sodišče meni, da je potrebno, in če nobena od strank ne ugovarja celotni izpovedbi, mora priča nastopiti pred sodiščem.

c) Ali so določeni dokazi (dokazna sredstva) močnejši od ostalih?

Načelo „proste presoje dokazov“ je vključeno v Zakonik o civilnem postopku (člen 272). Presoja dokazov je preverjanje ugotovitev na podlagi dokazov, ki jih izvede sodnik. Pri presoji sodnika ne zavezuje nobeno zakonsko pravilo v zvezi z dokazom, ampak mora v skladu s svojim osebnim prepričanjem presoditi, ali je dokaz ustrezen ali ne. Za dokazna sredstva se ne uporablja nobena hierarhija. Pisni dokazi se obravnavajo kot listinski dokazi, razen če gre za izvedensko poročilo. Avstrijske javne listine se obravnavajo kot pristne, tj. domneva se, da jih je tudi v resnici izdal navedeni izdajatelj. Prav tako se za namene izvedbe dokaza šteje, da so točne. Če je zasebni dokument podpisan, se v celoti sprejme kot dokaz, da je navedene izjave dala oseba, ki je ta dokument podpisala. Njihova točnost je vedno predmet proste presoje dokazov.

Na vrh straniNa vrh strani

d) Ali so določeni načini dokazovanja obvezni, zato da bi dokazali določena dejstva?

Avstrijski zakonik o civilnem postopku ne določa, da so nekateri načini dokazovanja v posameznih primerih obvezni. Znesek zahtevka ne vpliva na izbiro načina dokazovanja.

6.

a) Ali so priče dolžne pričati po zakonu?

Priče so dolžne nastopiti pred sodiščem, pričati in na zahtevo zapriseči. Če se priča, ki je bila ustrezno pozvana, ne udeleži ustne obravnave in za to nima zadostnega razloga, mora sodišče najprej določiti upravno kazen, če se priča tudi drugič ne udeleži obravnave, pa odredi prisilno privedbo priče na obravnavo. Če priča zavrne pričanje in za to ne navede razlogov ali pa so razlogi neupravičeni, se jo lahko prisili, da priča. Zaradi krive izpovedbe pred sodiščem se lahko zoper pričo uvede kazenski postopek.

b) V katerih primerih lahko priča zavrne pričanje?

Kadar obstajajo razlogi za zavrnitev pričanja (člen 321 Zakonika o kazenskem postopku), lahko priča zavrne odgovarjati na vprašanje ali na posamezna vprašanja. Nihče ni v celoti upravičen do zavrnitve pričanja. Ti razlogi so povzročitev sramote ali nevarnost, da bi priča z izpovedbo sebe ali osebe, ki so ji blizu, spravila v kazenski pregon ali neposredno finančno škodo, državno priznane obveznosti varovanja tajnosti, mogoče razkritje umetniških ali poslovnih skrivnosti ter uporaba glasovalne pravice, ki je z zakonom opredeljena kot tajna. Sodišče mora pred zaslišanjem poučiti pričo o teh razlogih. Če želi priča izkoristiti možnost, da zavrne pričanje, mora navesti razloge za zavrnitev.

Na vrh straniNa vrh strani

c) Ali je lahko oseba, ki zavrne pričanje, kaznovana ali prisiljena, da priča?

Sodišče mora odločiti, ali je zavrnitev pričanja zakonita. Če priča zavrne pričanje in za to ne navede razlogov ali pa sodišče odloči, da so razlogi neupravičeni, je mogoče pričo prisiliti, da priča (člen 345 Zakonika o izvršitvi). To je mogoče doseči z določitvijo denarne kazni ali, v omejenem obsegu, z zaporom. Priča je odgovorna strankam za tudi škodo, ki je posledica neupravičene zavrnitve pričanja.

d) Ali od določenih oseb ni mogoče izvesti dokazov (jih zaslišati kot priče)?

Dokazov ni mogoče izvesti od oseb, ki niso mogle ali ne morejo pričati o dejstvih, ki jih je treba dokazati, ali povedati, čemu so bile priča, tj. osebe, ki „absolutno“ fizično ne morejo pričati (člen 320 Z 1 Zakonika o civilnem postopku). Kadar gre za duševne bolnike, mladoletnike itd., je treba za vsak primer posebej odločiti, ali lahko oseba priča ali ne. Obstajajo tudi trije primeri „relativne“ nezmožnosti pričanja (člen 320 Z 2 do 4 Zakonika o civilnem postopku): verski strokovnjaki v zvezi z informacijami, ki so jim zaupane med spovedjo ali v drugih okoliščinah, v katerih so zavezani k varovanju tajnosti, državni uradniki v smislu njihove obveznosti varovanja tajnosti, če je niso razrešeni, in mediatorji v zvezi z informacijami, ki so jim zaupane ali s katerimi se drugače seznanijo med nekim postopkom.

7. Kakšna je vloga sodnika in strank pri zaslišanju priče? Pod kakšnimi pogoji je mogoče pričo zaslišati s pomočjo novih tehnologij, kot npr. televizije ali videokonference?

Sodišče mora pričam zastaviti ustrezna vprašanja v zvezi z dejstvi, ki jih je treba dokazati s pričanjem, in vsemi okoliščinami, na katerih temelji njihovo védenje. Stranki lahko pri zaslišanju prič sodelujeta in jim na podlagi soglasja sodišča zastavita vprašanja, katerih namen je pojasnitev ali dopolnitev pričanja. Sodnik lahko neprimerna vprašanja zavrne. Bistveno vsebino pričanja je treba zabeležiti ali po potrebi dobesedno zapisati (glej točko 5(b)). Naprave za snemanje video- in avdioposnetkov ter na njih posneti podatki so običajno predmet ogleda. Dokaz, pridobljen med ogledom, je posledica neposrednega čutnega zaznavanja značilnosti ali stanja stvari s strani sodišča. Glede na načelo materialne neposrednosti izvedbe dokaza je tak dokaz sprejemljiv le, če neposreden dokaz, npr. priča, ni na voljo. Zaslišanje priče z uporabo videotehnologije je načeloma mogoče, vendar tega ne urejajo nobena posebna zakonska pravila. Zdaj se obravnava možnost oblikovanja okvira za zaslišanje z uporabo videotehnologije.

Na vrh straniNa vrh strani

III. Ocenjevanje (vrednotenje) dokazov

8. Kjer stranka ni pridobila dokaza zakonito (legalno), ali so sodišču postavljene omejitve pri izdaji sodbe?

Če stranka pri pridobitvi dokaza krši pogodbeno obveznost, določbo zasebnega prava ali sprejeta moralna načela, lahko sodišče sprejme in presodi dokaz, vendar je stranka dolžna plačati odškodnino. Če stranka pri pridobivanju dokazov krši kazensko določbo, ki varuje temeljne pravice in svoboščine, določene v Ustavi (npr. telesna poškodba, ugrabitev, pričanje pod prisilo), je dokaz, pridobljen na tak način, nedopusten in ga sodišče ne sme sprejeti. Če obstaja dvom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, lahko sodišče do sprejetja pravnomočne sodne odločbe v kazenskem postopku prekine civilni postopek. Če s kaznivim dejanjem, ki je bilo storjeno pri pridobitvi dokazov, niso bile kršene temeljne pravice ali svoboščine, določene v Ustavi, je zadevna stranka kazensko odgovorna, dokaz pa ni nedopusten. Nedopusten je le nezakonito pridobljen dokaz, s katerim se krši dolžnost sodišča o ugotavljanju resnice ter ogroža zagotavljanje resnice in točnosti sodne odločbe.

9. Ali bi se moja lastna izjava štela kot dokaz v postopku, v katerem nastopam kot stranka?

Zaslišanje strank je tudi dokaz. Podobno kot priče morata tudi stranki nastopiti pred sodiščem, pričati in zapriseči. Vendar ju ni mogoče prisiliti, da nastopita pred sodiščem ali da pričata. Sodišče presodi o vsaki neupravičeni neudeležbi stranke v postopku ali njeni zavrnitvi pričanja, pri čemer mora natančno oceniti vse okoliščine. Stranki je mogoče prisilno privesti na sodišče le v postopkih v zvezi z očetovstvom ali zakonskimi spori. Če stranka ne izpolni svoje dolžnosti, da mora govoriti resnico, je – v nasprotju s pričami – kazensko odgovorna le, če je lažna izjava podana pod zaprisego. Sodnik lahko zaslišanje strank odredi po lastni presoji.

Nadaljnje informacije

Avstrijska zakonodaja je na voljo v pravnem informacijskem sistemu Republike Avstrije (http://www.ris.bka.gv.at/ Deutsch - English). Dodatne informacije o avstrijskem pravu so na domači strani avstrijskega ministrstva za pravosodje (http://www.bmj.gv.at/ Deutsch - English - français).

« Pridobivanje dokazov in način dokazovanja - Splošne informacije | Avstrija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 28-11-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo