Evropska komisija > EPM > Izvršitev sodb > Italija

Zadnja sprememba: 15-11-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Izvršitev sodb - Italija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Izvirno jezikovno različico smo posodobili in preselili na evropski portal e-pravosodje.


 

KAZALO

1. Kaj pomeni izvršitev v civilnih in gospodarskih zadevah? 1.
1.1. Seznam vrst izvršitve, pri kateri mora dolžnik storiti ali opustiti dejanje ali plačati denarni znesek. 1.1.
2. Kateri so pogoji za izdajo izvršilnega pravnega naslova ali odločbe? 2.
2.1. Postopek 2.1.
2.1.1. Ali se lahko izvršijo sodne in zunajsodne odločbe? 2.1.1.
2.1.2. Ali mora izvršitev terjatev odobriti sodišče? 2.1.2.
2.1.3. Katero sodišče lahko odredi izvršitev? 2.1.3.
2.1.4. Pravila o statusu, vlogah, odgovornosti in pristojnosti izvršiteljev. 2.1.4.
2.1.5. Uporaba odvetnikov ali drugih pravnih strokovnjakov 2.1.5.
2.1.6. Lestvica stroškov za izvršitev 2.1.6.
2.2. Pod kakšnimi pogoji lahko sodišče izvrši odločbe? Za katere dolgove in dolžnike? 2.2.
3. Kaj sta cilj in narava izvršilnih ukrepov? 3.
3.1. Katere vrste premoženja so lahko predmet izvršbe? 3.1.
3.2. Kakšni so učinki izvršilnih ukrepov? 3.2.
3.2.1. Kakšni so učinki izvršitve za dolžnike, ki ne izpolnijo obveznosti? Ali lahko še naprej razpolagajo s svojim premoženjem? Ali so lahko kaznovani? 3.2.1.
3.2.2. Kakšni so učinki izvršitve za tretje stranke? Kakšne so obveznosti banke glede zagotavljanja zahtevanih informacij in obveznosti glede vlog? Kakšne kazni se lahko uporabijo, če določeni pogoji niso izpolnjeni? 3.2.2.
3.3. Kakšna je veljavnost izvršilnih ukrepov glede dolžnika? Ali je njihova veljavnost omejena z zakonom ali odločbo sodišča? 3.3.
4. Ali se je mogoče pritožiti zoper odločbo o odobritvi takšnega ukrepa? 4.
4.1. Kdo lahko izpodbija odločitev? 4.1.
4.2. Katera sodišča so pristojna za obravnavanje takšnih zadev? 4.2.
4.3. Kakšen je rok za vložitev pritožbe? 4.3.
4.4. Kakšen je pravni učinek pritožbe? 4.4.

 

1. Kaj pomeni izvršitev v civilnih in gospodarskih zadevah?

Izvršitev omogoča, da upnik (fizična oseba ali gospodarska družba) na podlagi sodne odločbe (ali posebnih aktov, ki se po zakonu štejejo za primerljive sodnim odločbam) dobi, kar mu dolguje druga oseba.

Zato je izvršitev postopek, ki je zakonsko urejen na različne načine glede na vrsto terjatve, tj. od tega, kaj dolžnik dolguje osebi, ki začne postopek za izvršitev terjatve do dolžnika (različne metode so navedene v oddelku 1.1). V izvršilne postopke so zaradi njihove narave vključeni javni organi pod nadzorom sodišča, ki na zahtevo zadevnih strank zagotovi izpolnjevanje zakonsko določenih procesnih pravil.

1.1. Seznam vrst izvršitve, pri kateri mora dolžnik storiti ali opustiti dejanje ali plačati denarni znesek.

Glede na vsebino ukrepov (sodne odločbe ali drugi ukrepi, ki so pri izvršitvi enakovredni sodni odločbi) so na voljo različne metode izvršitve, ki jih je treba uporabiti za izvršitev upnikove terjatve. Oblike izvršilnih postopkov:

  1. Pri najobičajnejši vrsti postopka želi zahtevajoči upnik dobiti denarni znesek ali materialno premoženje. Ta postopek se uporablja, kadar je upnik na podlagi sodne odločbe ali enakovrednega ukrepa upravičen do denarnega zneska. Sestavljen je iz dveh stopenj: najprej, rubeža dolžnikovega premoženja (denarja ali drugega premoženja z nekaterimi omejitvami - glejte oddelek 3.1) in potem dodelitve denarja (če se zarubi denar), premoženja ali denarja od prodaje premoženja na dražbi v izvršilnem postopku (da se premoženje spremeni v denarna sredstva) upniku, in sicer odvisno od okoliščin. Ta postopek, znan kot „prisilna razlastitev“, urejajo različna pravila glede na to, ali gre za nepremičnine („prisilna razlastitev nepremičnega premoženja“) ali premičnine („prisilna razlastitev premičnega premoženja“).
  2. Izvršilni postopek iz točke (a) vključuje postopek, v katerem lahko upnik dobi materialno premoženje dolžnika, ki je med izvršitvijo v posesti nekoga drugega (tretje stranke, ki ni povezana s sporom), ali izterja dolžnikovo terjatev do tretje stranke. Ta postopek omogoča upniku, da izterja dolg; v prvem primeru z razlastitvijo premoženja (ki je dolžnikovo, vendar ga ima v posesti tretja stranka), v drugem primeru pa v postopkih, ki vključujejo tretjo stranko in pri katerih upnik prevzame mesto dolžnika v razmerju med dolžnikom in tretjo stranko, ki ne izpolni pogodbene obveznosti dolžniku, ampak zahtevajočemu upniku. To obliko izvršitve je mogoče razložiti z dejstvom, da se s posojili prenesejo tudi premoženje in materialne koristi, tj. vključeni so v (pravno) opredelitev osebnega premoženja: terjatve do tretjih strank se odbijejo od dolžnikovega premoženja in prenesejo v premoženje zahtevajočega upnika. Postopek je znan kot „razlastitev prek tretjih strank“.
  3. Druga oblika postopka je namenjena vračilu stvari, ki jih mora dolžnik vrniti upniku (na primer najeto premoženje po izteku najemne pogodbe), ali prenosu premoženja (kadar je dolžnik na primer že prodal premoženje upniku, vendar mu ga še ni dejansko izročil). Ta postopek, ki se lahko uporablja za nepremičnine ali premičnine, se razlikuje od postopka iz pododdelka (a) po tem, da se premoženje ne prenese z dolžnika na upnika (razlastitev), ampak se upniku le vrne premoženje, ki je s pravnega stališča že v njegovi lasti. Ta postopek je znan kot „obveznost prenosa“.
  4. Tretja vrsta izvršitve se uporablja, kadar je zahtevajoči upnik upravičen do nekega ravnanja dolžnika in ne do premoženja. V tem primeru mora dolžnik na podlagi pogodbenih pogojev ali zakona storiti neko dejanje (npr. opraviti delo na premoženju v svoji lasti) ali ga opustiti (npr. ne opraviti dela na premoženju, s katerim bi kršil pravice lastnika sosednje stvari). Izvršilni postopek v teh primerih omogoča zahtevajočemu upniku, da delo dodeli drugim in ga opravijo na stroške dolžnika, ki ni izpolnil svojih obveznosti (kadar gre za storitev), ali da se delo, ki ga je nezakonito opravil dolžnik, izniči (kadar gre za opustitev). Ta postopek je znan kot „izvršitev obveznosti izpolnitve ali opustitve“.

2. Kateri so pogoji za izdajo izvršilnega pravnega naslova ali odločbe?

2.1. Postopek
2.1.1. Ali se lahko izvršijo sodne in zunajsodne odločbe?

V skladu z načelom, od katerega ni mogoče odstopati, se lahko odločbe izvršijo, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer formalni pogoj in materialni pogoj. Formalni pogoj pomeni, da mora biti izdana izvršljiva odločba, tj. akt ali sodna odločba, ki jo je treba v skladu z zakonom izvršiti. Materialni pogoj je povezan z vsebino odločbe, ki mora biti v skladu z zakonom povezana s terjatvijo, ki je „dokončna, določena in zapadla“. Dokončnost terjatve je nedvomno nujna, ker izvršitev ni možna, če ni dokončno ugotovljeno, da dolg obstaja ali iz česa je sestavljen. Potreba po določenost in zapadlosti terjatve je osnovni pogoj za izvršitev, ker sklepa iz sodne odločbe ni mogoče upoštevati, če ne obstaja dejanski način, na katerega se lahko takšen sklep izvede (denarni znesek, ki ga dolžnik dolguje upniku, narava stvari, ki jo je treba izročiti, zahtevano ravnanje itd., glejte 1.1 zgoraj), ali če ugotovljeni dolg ni zapadel, ker je treba izpolniti dodaten pravni pogoj. Če ti pogoji niso izpolnjeni, vendar se je izvršilni postopek že začel, lahko nadzor nad takšnim postopkom opravi sodišče (glejte oddelek 4).

Na vrh straniNa vrh strani

Odločba (tj. pravni instrument, izdan v skladu z zakonom), na podlagi katere se lahko opravi izvršitev, je lahko sodna ali zunajsodna.

Sodne odločbe vključujejo vse odločbe in ukrepe, ki jih sprejme sodišče v sodnem postopku in jih je treba v skladu z zakonom izvršiti:

  1. pravnomočne sodne odločbe (o plačilu, prenosu premoženja ali določenem ravnanju), ki jih ne more več preveriti sodišče višje stopnje, ali začasno izvršljive sodne odločbe [na splošno so izvršljive vse prvostopenjske sodne odločbe, razen če je pritožbeno sodišče zadržalo izvršitev];
  2. nalogi za plačilo denarnega zneska, izdani po poravnavi računov;
  3. nalogi, izdani v postopku za plačilo denarnih zneskov, ki jih ne izpodbijajo stranke v postopku;
  4. začasni izvršilni nalogi, s katerimi preiskovalni sodnik odredi plačilo denarnih zneskov ali prenos premoženja na podlagi posebnega listinskega dokaza;
  5. zapisniki o poravnavi v delovnih sporih;
  6. sodne odredbe o plačilu denarnih zneskov ali prenosu premičnin, ki jih izda sodišče na podlagi posebnih listin (ki dokazujejo, da je dolg pravno dokončen) in postanejo izvršljive ali so razglašene za začasno izvršljive;
  7. obvestila o odpovedi najemne pogodbe ob njenem izteku ali zaradi zamude pri plačilu najemnine, če obvestila potrdi sodišče;
  8. arbitražne odločbe, ki postanejo izvršljive (tj. odločbe, ki jih izdajo arbitri, organi, ki niso del pravosodja in v katere so vključene osebe, pristojne za reševanje spora z dogovorom med strankama);
  9. nalogi za plačilo denarnih zneskov nezakonito odpuščenim delavcem, ki se izdajo delodajalcem.

Zunajsodne odločbe so listine, ki se ne izdajo na sodišču in podeljujejo pravico osebam, ki uveljavljajo terjatve, ter imajo v skladu za zakonom posebno „moč“ zaradi svoje narave in pravil, ki urejajo njihovo uporabo v pravnih razmerjih, zlasti glede hitrosti izmenjav. V tem smislu so v izvršilnem postopku enakovredne sodnim odločbam in drugim izvršilnim sodnim ukrepom. Najpogosteje gre za menice in vrednostne papirje, za katere zakon izrecno določa, da so izvršljivi (zadolžnice, bančni čeki in dokumenti, ki jih izdajo nekatere banke), odločbe o odmeri davka, ki jih davčni organi razglasijo za izvršljive, pogodbene listine, ki jih prejme notar in izražajo voljo ali določajo obveznost plačila denarnega zneska (vendar ne obveznosti, da oseba stori ali opusti dejanje), in na podlagi reforme iz leta 2006 tudi dele overjenih zasebnih listin, povezanih s plačilnimi obveznostmi.

Na vrh straniNa vrh strani

2.1.2. Ali mora izvršitev terjatev odobriti sodišče?

Odobritev sodišča za začetek izvršilnega postopka ni potrebna, ker je narava terjatve določena v odločbi ali instrumentu (glejte 2.1.1). Dovolj je, da sodna pisarna na sodišču, pristojnem za izvršitev, preveri, da je terjatev formalno pravilna, in priloži „izvršilni nalog“, tj. zakonsko določen obrazec, v skladu s katerim morajo javni organi delovati v mejah svoje pristojnosti (sodni organi in izvršilni organi, ki morajo pomagati, kadar se to od njih zahteva in je potrebno). Zato mora obrazec izpolnjevati zakonsko določene zahteve glede oblike in imeti pečat sodne pisarne. Podobna pravila veljajo za druge listine, ki jih prejme notar (glejte 2.1.1 zgoraj).

2.1.3. Katero sodišče lahko odredi izvršitev?

Stvarno pristojno je prvostopenjsko sodišče splošne pristojnosti. Mirovni sodniki, ki obravnavajo splošne socialne zadeve brez velikih poravnav, v skladu z zakonom niso pristojni za izvršitev odločb. Ko se ugotovi vrsta stvarne pristojnosti, je treba določiti še krajevno pristojnost. Kadar je izvršitev povezana s premičnim ali nepremičnim premoženjem (glejte 1.1, pododdelka a) in c)) je pristojno sodišče v kraju, v katerem je premoženje; kadar gre za izvršitev terjatev, povezanih s tretjimi strankami (glejte 1.1, pododdelek b)), je pristojno sodišče v kraju, v katerem prebiva tretja stranka; kadar izvršitev vključuje obveznosti, da oseba nekaj stori ali opusti (glejte 1.1, pododdelek d)), je pristojno sodišče v kraju izpolnitve obveznosti. Zakonsko določene stvarne pristojnosti ni mogoče spremeniti z dogovorom strank, ker je povezana z delitvijo dela v pravosodni organizaciji in so zato odločitve o tem sprejete v splošnem interesu. Pravila o krajevni pristojnosti pa nimajo enake moči, ker so določena v interesu strank v postopku, ki se lahko dogovorita drugače, razen v nekaterih izjemnih primerih.

Na vrh straniNa vrh strani

2.1.4. Pravila o statusu, vlogah, odgovornosti in pristojnosti izvršiteljev.

Izvršitev opravljajo sodni izvršitelji, ki so javni uradniki v pravosodju. Sodni izvršitelji izvajajo ukrepe, ki so potrebni za izvršitev odločbe, pri tem pa jim po potrebi pomagajo druge osebe, kot so strokovnjaki, ki določijo vrednost premoženja, ali skrbniki ali upravitelji premoženja, za katerega je odrejena hramba ali upravljanje. Nedavne reforme izvršilnega postopka glede nepremičnin so omogočile, da sodišča dejavnosti, povezane s prodajo premoženja, dodelijo notarjem. Vendar lahko sodišče nadzoruje in usmerja vsako dejanje, dodeljeno javnim izvršiteljem. Kadar se pojavijo težave ali spori, lahko zato sodni izvršitelji, notarji ali stranke o tem obvestijo sodišče, ki vodi izvršitev, to pa potem pozove stranke pred sodišče in izda ustrezna navodila.

2.1.5. Uporaba odvetnikov ali drugih pravnih strokovnjakov

Izvršilni postopki so strukturirani enako kot sodni postopki, ker jih odredi sodišče. Vodijo se na podlagi instrumentov, ki jih izda ali potrdi sodišče, pred katerim so bile v kontradiktornem postopku zaslišane stranke, sledi pa jim lahko dejansko sojenje (glejte oddelek 4). Zato je treba v izvršilnih postopkih zaradi njihove narave imeti vedno zagovornika.

2.1.6. Lestvica stroškov za izvršitev

Stalne stopnje za različne oblike izvršitve niso določene. Stroški postopka se lahko razlikujejo glede na njegovo zapletenost (morda je treba oceniti vrednost premoženja, imenovati upravitelje ali skrbnike, ki so upravičeni do plačila, oglaševati dražbo v časopisih ali na spletnih straneh in podobno). Stroške običajno vnaprej plača zahtevajoči upnik, potem pa se dodelijo osebi, zoper katero se izvrši odločba. V zvezi s pravnimi stroški postavke za strokovno delo (ki jih je treba plačati v skladu z zakonom) temeljijo na zelo natančnih pravilih ter določajo najnižje in najvišje zneske, ki jih je treba glede na vrsto in vrednost zadeve plačati zagovorniku.

Na vrh straniNa vrh strani

2.2. Pod kakšnimi pogoji lahko sodišče izvrši odločbe? Za katere dolgove in dolžnike?

Formalni in materialni pogoji, ki urejajo izvršitev, in razdelitev izvršilnih nalogov so navedeni zgoraj (glejte vprašanje 2.1.1). V skladu z italijanskim pravom mora biti izpolnjen dodaten pogoj, ki dejansko ni povezan z izvršilnim postopkom, ampak mora biti izpolnjen pred njim. Pred začetkom postopka mora upnik dolžniku poslati listino, ki je znana kot precetto (poziv), s katero pozove dolžnika k prostovoljni izpolnitvi obveznosti iz odločbe (sodne odločbe itd.), določi datum in opozori dolžnika, da bo ob neizpolnitvi obveznosti začel izvršitev odločbe. S tem upnik dolžniku določi rok, do katerega mora prostovoljno izpolniti sodno odločbo in se tako izogniti izvršitvi odločbe, s tem pa je določen tudi rok (devetdeset dni), v katerem mora upnik začeti izvršitev.

3. Kaj sta cilj in narava izvršilnih ukrepov?

3.1. Katere vrste premoženja so lahko predmet izvršbe?

Predmet izvršbe je lahko načeloma vse premično in nepremično premoženje in vse neporavnane terjatve dolžnika, ker pomenijo jamstvo upnika. Vendar zakon izrecno določa več izjem, ki upoštevajo naravo ali funkcijo premoženja. V skladu z uveljavljeno sodno prakso predmet izvršbe ne morejo biti nekatere zelo osebne vrste premoženja. Te vključujejo stvari za čaščenje, stvari, ki so nujne za vsakodnevno življenje dolžnika (oblačila, električne naprave, hišno pohištvo itd.), razen če so izjemno vredne, in osebne listine (pisma, rokopisi itd.), razen če so del zbirke. Omejitve lahko temeljijo tudi na socialnih razlogih. Terjatve delojemalcev za plačilo do delodajalcev v javnem ali zasebnem sektorju so lahko predmet izvršbe le v določenih mejah, ki so odvisne od posamezne zadeve (običajno ena petina, čeprav obstajajo posebna pravila, ki urejajo različne skupine delojemalcev) in omogočajo delojemalcu/dolžniku, da pokrije osnovne življenjske stroške. Podobno so zelo stroge omejitve pri izvršbi določene za orodje, predmete in knjige, ki so bistvene za to, da lahko dolžnik opravlja svoj poklic. Nekatere terjatve ne morejo biti predmet izvršbe, na primer socialne ugodnosti za osebe, ki takšne ugodnosti potrebujejo, ali invalidne osebe, preživnine, tj. zneski, ki jih eden družinski član plačuje drugemu (starši otrokom, zakonec drugemu zakoncu itd.), kadar oseba potrebuje preživnino in nima finančnih sredstev. Upoštevati je treba dodatne omejitve, ki jih določajo posebna pravila in zagotavljajo, da so izpolnjene potrebe, za katere se šteje, da prevladajo nad interesi upnika. Med najpomembnejše spadajo okoliščine, v katerih gre za izvršitev, pri kateri je dolžnik javna uprava: v takšnih primerih posebna pravila določajo, da 1) se lahko v nekaterih okoliščinah izvršitev začne šele po preteku določenega obdobja, v katerem lahko uprava konča računovodske postopke v skladu z zakonodajo o proračunu javnih organov, 2) da predmet izvršbe v nobenem primeru ne smejo biti nekatera javnofinančna sredstva za izpolnitev prednostnih socialnih potreb (npr., sredstva, namenjena ukrepom za boj proti drogam). Končno, obstajajo pravila, ki preprečujejo izvršitev glede nekaterih posebnih vrednostnih papirjev, kot so delnice ali deleži v zadrugah, s čimer se zagotovi, da tretje stranke ne morejo vstopiti v zadrugo prek izvršitve (pravila o „odobritvi“).

Na vrh straniNa vrh strani

3.2. Kakšni so učinki izvršilnih ukrepov?
3.2.1. Kakšni so učinki izvršitve za dolžnike, ki ne izpolnijo obveznosti? Ali lahko še naprej razpolagajo s svojim premoženjem? Ali so lahko kaznovani?

Izvršilni postopki temeljijo na pogojih, ki se določijo v zvezi z dolžnikovim premoženjem. Sodni izvršitelji, ki imajo izvršilni nalog, preiščejo dolžnikov dom, dolžnika samega ali prostore tretjih strank, da bi dobili premoženje ali denar. Poleg tega lahko imajo dostop do njegovega doma, če pa imajo pri tem težave, ker se dolžnik upira, jim lahko po potrebi pomagajo organi pregona. Ko je premoženje ugotovljeno, se zarubi. To je prva stopnja izvršilnega postopka. Rubež vključuje prepoved, da bi dolžnik od tega trenutka opravil kakršno koli dejanje, povezano s premoženjem, zaradi katerega bi bilo premoženje izključeno iz postopka. V primeru nepremičnin se rubež evidentira v zemljiški knjigi, s čimer to dejstvo postane znano tretjim strankam. Potem sodni izvršitelji izročijo denar, dokumentarne akreditive in dragocenosti, ki so jih našli, sodnemu uradniku. Vse druge stvari, zlasti nepremičnine, se izročijo skrbniku (ali pod nekaterimi pogoji dolžniku, če na primer živi v tej nepremičnini). V vsakem primeru sodišče, ki je pristojno za izvršitev, daje skrbniku ali upravitelju premoženja ustrezna navodila do prodaje ali dodelitve premoženja upniku. Skrbnik ali upravitelj jih mora upoštevati ter je civilno odgovoren (za kakršno koli škodo) in kazensko odgovoren na podlagi različnih določb Kazenskega zakonika, če so stvari odtujene, uničene ali se poslabšajo zaradi prostovoljno storjenih dejanj ali dejanj iz malomarnosti.

Na vrh straniNa vrh strani

Rubež ni nespremenljiv. Sodišče lahko na zahtevo dolžnika rubež denarja, ki ga da na voljo dolžnik, nadomesti z rubežem premoženja (ali terjatev do tretjih oseb). Znesek se lahko plača v obrokih. Če vrednost premoženja presega znesek terjatve, ki je predmet izvršbe, in stroške postopka, sodišče odredi tudi zmanjšanje rubeža tako, da iz njega izključi nekatere stvari ali dele.

3.2.2. Kakšni so učinki izvršitve za tretje stranke? Kakšne so obveznosti banke glede zagotavljanja zahtevanih informacij in obveznosti glede vlog? Kakšne kazni se lahko uporabijo, če določeni pogoji niso izpolnjeni?

Premoženje je zarubljeno do konca izvršilnega postopka, zato vsa poznejša dejanja v zvezi s premoženjem, čeprav so formalno veljavna, nimajo učinka pri izvršitvi, ki poteka in se konča ne glede na takšna dejanja. Odgovornost skrbnikov in upraviteljev (glejte 3.2.1 zgoraj) velja tudi za bančno osebje, ki ne sme dajati informacij o pogojih, ki se uporabljajo za vloge, tekoče račune ali vrednostne papirje, razen če to predhodno dovoli sodišče, ki je pristojno za izvršitev.

3.3. Kakšna je veljavnost izvršilnih ukrepov glede dolžnika? Ali je njihova veljavnost omejena z zakonom ali odločbo sodišča?

Kot je navedeno v odgovoru na vprašanje 3.2.1, izvršitev preprečuje dolžniku, da bi razpolagal s premoženjem (ali omejuje razpolaganje z njim v mejah, ki jih določi sodišče). Namen takšne obveznosti je zagotoviti, da se upnikova terjatev upošteva, zato velja do prodaje premoženja ali prenosa premoženja na upnika. Po rubežu premoženja mora zahtevajoči upnik v določenih rokih zahtevati nadaljevanje formalnosti, ki so potrebne za izpolnitev terjatve. Če se roki iztečejo, preden upnik zahteva prodajo ali dodelitev premoženja, rubež nima več učinka in postopek zastara (začne se lahko nov izvršilni postopek).

Na vrh straniNa vrh strani

4. Ali se je mogoče pritožiti zoper odločbo o odobritvi takšnega ukrepa?

4.1. Kdo lahko izpodbija odločitev?

Izvršilne postopke nadzorujejo sodišča. Oseba, zoper katero se zahteva izvršitev, lahko pri sodišču z izpodbijanjem izvršitve zahteva uvedbo takšnega nadzora. Takšen ugovor lahko predloži dolžnik ali katera koli stranka, ki ima zaradi dejanj upnika škodo (kadar stranke ne primer trdijo, da je premoženje, ki je predmet izvršitve, dejansko njihova last). Izvršitev se lahko izpodbija pred izvršilnim postopkom ali med njim. Odzivi dolžnika in tretjih strank se imenujejo ugovori zoper izvršitev, kadar se z njimi zaradi subjektivnih ali objektivnih razlogov zavrača pravica do izvršitve terjatve ali začetka postopka. Poleg tega so dopustne pritožbe, kadar posamični akti, povezani z izvršilnim postopkom, vsebujejo formalne nepravilnosti. V tem primeru se ta instrument imenuje pritožba zoper izvršilni akt.

4.2. Katera sodišča so pristojna za obravnavanje takšnih zadev?

V prvem primeru (ugovori zoper izvršitev) sodišče, pristojno na zadevnem območju za obravnavo zadev, ki vključujejo zadevne zneske, obravnava ugovor v neodvisnem postopku in potem o njem odloči. Ugovori zoper izvršilne akte se vložijo pri sodišču, pristojnem za izvršitev, ki prouči zahtevke in o njih odloči. V obeh primerih se lahko pritožba zoper sodno odločbo vloži le pri kasacijskem sodišču (po reformi iz leta 2006).

4.3. Kakšen je rok za vložitev pritožbe?

Ugovori zoper izvršitev se lahko vložijo pred postopkom in med njim. Poseben rok ni določen. Vendar je treba upoštevati naraven rok, tj. konec izvršilnega postopka. Ugovore zoper izvršilne akte pa je treba vložiti v petih dneh od izvršitve izpodbijanega akta.

4.4. Kakšen je pravni učinek pritožbe?

Kadar obstajajo utemeljeni razlogi za to, sodišče zadrži izvršitev in odredi ukrepe, ki so potrebni za preprečitev nepotrebne škode. Kadar je izvršilni postopek na stopnji razdelitve iztržkov od prodaje, je zadržanje obvezno.

« Izvršitev sodb - Splošne informacije | Italija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 15-11-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo