Pravni red
Pravosodna organizacija
Pravni poklici
Pravna pomoč
Pristojnost sodišč
Predložitev zadeve sodišču
Procesni roki
Pravo, ki se uporablja
Vročitev dokumentov
Pridobivanje dokazov in način dokazovanja
Začasni ukrepi in varovalni ukrepi
Izvršitev sodb
Poenostavljeni in pospešeni postopki
Ločitev
Starševska odgovornost
Zahtevki za vzdrževanje
Stečaj
Alternativne rešitve sporov
Nadomestilo za žrtve kriminala
Avtomatizirana obdelava
Zakonska zveza se lahko razveže le s sodbo sodišča, na zahtevo enega ali obeh zakonskih partnerjev, prvi stavek člena 1564(1) nemškega civilnega zakonika (Bürgerlicher Gesetzbuch – BGB).
Zakonska zveza se lahko razveže, če ni uspela. Zakonska zveza je neuspešna, kadar življenjska skupnost zakoncev ne obstaja več in ni mogoče pričakovati, da jo bosta zakonca obnovila (člen 1565(1) BGB). Neuspel zakon se neizpodbitno domneva, kadar zakonca že eno leto živita ločeno in oba zahtevata ločitev, ali pa se nasprotna stranka z ločitvijo strinja. Po ločitveni dobi treh let se neizpodbitno domneva, da je zakon neuspel, ne glede na stališče strank v postopku (člen 1566(2) BGB). Nadaljevanje neuspelega zakona je v tem primeru mogoče, če in dokler je ohranitev zakonske zveze zaradi posebnih razlogov izjemoma potrebna v dobro mladoletnih otrok iz zakona. Enako velja, če in dokler bi ločitev nasprotni stranki, ki jo zavrača, zaradi izrednih okoliščin tako hudo prizadela, da se ohranitev zakonske zveze tudi ob upoštevanju interesov predlagatelja izjemoma zdi potrebna (člen 1568 BGB).
Ločeno življenje v skladu s prvim stavkom člena 1567(1) BGB zahteva, da med zakoncema ne obstaja gospodinjska skupnost in je eden izmed zakoncev zagotovo noče znova vzpostaviti, ker odklanja zakonsko življenjsko skupnost. Te okoliščine je treba po potrebi dokazati; problemi so predvsem pri ločenem življenju v zakonskem stanovanju, ki ga zakon izrecno dopušča (prvi stavek člena 1567(2) BGB).
V nemškem pravu kot edini razvezni razlog obstaja neuspešen zakon.
Razveza zakonske zveze zaradi krivde enega izmed zakonskih partnerjev ne obstaja.
Ločeni zakonec obdrži skupni priimek zakoncev, ki sta ga zakonca izbrala pri sklenitvi zakonske zveze. Z izjavo pri matičarju lahko spet prevzame svoj rojstni priimek ali priimek, ki ga je uporabljal do določitve skupnega priimka, ali pa svoj rojstni priimek postavi pred ali za skupni priimek (člen 1355(5) BGB).
Če so obstajali pogoji za ločitev in jo je zahteval zapustnik ali pa se je z njo strinjal, je z zakonom določena dedna pravica izključena (člen 1933 BGB). Oporoka v korist zakonca je v tem primeru neveljavna, razen če jo je zapustnik odredil tudi v primeru ločitve (člen 2077 BGB).
Če zakonca živita v zakoniti obliki premoženjskega razmerja zakonske skupnosti, v kateri se po razvezi deli v zakonu pridobljeno premoženje na enake dele, je v času zakonske zveze pridobljeno premoženje pri ločitvi treba izenačiti (člen 1372 isl. BGB). Izjema velja, če bi bila enakomerna delitev v zakonu pridobljenega premoženja hudo krivična. Za to gre predvsem v primeru, ko zakonec, ki je imel premoženja manj, daljšo dobo po lastni krivdi ni izpolnjeval ekonomskih dolžnosti, ki izhajajo iz zakonskega razmerja (člen 1381 BGB). Kar zadeva ločitev, krivda nima bistvenega pomena.
Če sta se zakonca sporazumela glede premoženjske skupnosti, si morata svoje celotno premoženje razdeliti. Sankcije zoper zakonca, ki je zakrivil ločitev, niso predvidene.
V primeru, da se zakonca ne sporazumeta, lahko sodišče stanovanje zakoncev dodeli enemu od zakonskih partnerjev (člen 1 Uredbe o stanovanjski opremi (Hausratsverordnung)). Pri najemnem stanovanju je mogoče konstitutivno poseči v najemno pogodbo. Sodišče v tem primeru odloči po treznem preudarku.
Sodišče pravično in smotrno razdeli stanovanjsko opremo, ki je v skupni lasti. Stanovanjska oprema, ki je v lasti enega izmed zakonskih partnerjev, se drugemu dodeli, če je le-ta odvisen od njene nadaljnje uporabe in se od lastnika lahko zahteva prenos.
Tudi v času zakonske zveze pridobljene pokojninske pravice (npr. pravice zakonsko predpisanega pokojninskega zavarovanja, pokojninske pravice, kot so izplačila pokojnine iz kolektivnega pokojninskega zavarovanja ali iz privatnih pogodb pokojninskega zavarovanja) se pri ločitvi delijo kot enakomerna izravnava preskrbe.
Če starša skupaj skrbita za otroka in se ločita, skupno varstvo še naprej obstaja. Sodno preverjanje in odločba o tem se vrši – razen v primerih ogrožanja otrokovih koristi – le v primerih, ko eden izmed staršev vloži zahtevek za dodelitev izključnega starševskega varstva. Takšnemu zahtevku se ugodi, če je mogoče pričakovati, da prenehanje skupnega varstva in prenos na predlagatelja najbolj ustreza otrokovim koristim. Nemško pravo izhaja iz dejstva, da stik otroka z obema staršema praviloma služi otrokovim koristi in torej zagotavlja tako pravico otroka do stika z obema staršema kot pravico in obveznost obeh staršev do stika z otrokom.
Starši so obvezani za svoje otroke plačevati preživnino (člen 1601 BGB). Preživninski upravičenci so otroci, ki se niso sposobni preživljati sami (člen 1602 BGB) Starševska dolžnost preživljanja obstaja v okviru njihove zmogljivosti (člen 1603 BGB). Vendar morajo starši do otrok izpolnjevati obveznosti v večji meri, to pomeni, da je bistven dohodek, ki ga dosegajo in ne le razpoložljiv dohodek (člen 1603(2) BGB). Načeloma morajo starši sorazmerno plačevati preživnino za otroka, po svojih zmožnostih zaslužka in premoženja. Roditelj, ki skrbi za otroka, s tem izpolnjuje svojo dolžnost preživljanja (člen 1606(3) BGB).
Preživljanje otroka zajema vse življenjske potrebe, vključno s stroški primerne izobrazbe (člen 1610 BGB).
Zakonec mora po ločitvi sam skrbeti za svoje vzdrževanje (člena 1569, 1577 BGB). Opravljati mora torej primerno poklicno delo. V kolikor je za sprejem primernega poklicnega dela potrebno in v kolikor se zahteva uspešno zaključeno izobraževanje, se mora zakonec vsekakor izobraziti, izpopolniti ali prešolati (člen 1574(3) BGB).
Ločeni zakonec je preživninski upravičenec,
Višina preživnine se določa glede na zakonske življenjske razmere in zajema stroške primernega zavarovanja v primeru bolezni in nege, kakor tudi starosti in zmanjšane zmožnosti za delo (člen 1578 BGB). Če zakonec, ki je preživninski zavezanec, glede na svoje delovne in premoženjske razmere, ob upoštevanju njegovih siceršnjih obveznosti, ni zmožen upravičencu zagotoviti preživljanje, ne da bi bila pri tem ogrožena njegova lastna primerna preživnina, mora plačevati preživnino samo v višini, ki je ob upoštevanju potreb ter delovnih in premoženjskih razmer razvezanih zakoncev primerna (prvi stavek člena 1581BGB).
Vsak zakonec lahko, če želi, brez posebnih formalnosti živi ločeno od drugega. Sodna odločba ni predvidena.
Zakonca morata živeti ločeno. Zakonca živita ločeno, če med njima ne obstaja več nobena gospodinjska skupnost in eden izmed zakoncev odklanja zakonsko življenjsko skupnost.
Če zakonca živita ločeno ali če eden izmed njiju želi živeti ločeno, lahko eden izmed zakoncev zahteva, da mu drugi prepusti zakonsko stanovanje v izključno uporabo ali del le-tega, v kolikor je to potrebno, da bi preprečili neupravičeno prizadetje. Pri tem je treba upoštevati lastniško razmerje in stanovanjske pravice. Stanovanje se tako lahko dodeli ženi, če bi v nasprotnem primeru prišlo v poštev le bivanje v domu za žene. Če je eden izmed zakoncev nad drugim izvajal telesno nasilje ali drugega zakonca ogrožal, se stanovanje praviloma v celoti dodeli poškodovanemu ali ogroženemu v izključno uporabo. Vendar pa dodelitev stanovanja ne služi temu, da bi razvezo pripravila ali jo olajšala.
Za čas ločenega življenja se lahko določi tudi uporaba stanovanjske opreme. Pri tem lahko vsak zakonec od drugega zahteva gospodinjske predmete, ki mu pripadajo. Vendar pa jih mora prepustiti drugemu zakoncu, v kolikor jih le-ta potrebuje za svoje novo gospodinjstvo, in je prepustitev v posamičnem primeru pravična.
Zakonsko zvezo je mogoče razveljaviti le s sodbo sodišča. Izrek ničnosti ne obstaja.
Razlogi za razveljavitev zakonske zveze so skladno s členom 1314 BGB naslednji:
Ločiti je treba primere, v katerih ni prišlo do sklenitve zakonske zveze. Za to gre, če:
Enakomerna delitev v zakonu pridobljenega premoženja nastopi tudi pri razveljavitvi zakonske zveze, v kolikor to glede na okoliščine pri sklenitvi zakonske zveze ali pri bigamiji, glede na interese tretjega, ne bi bilo hudo nepravično (člen 1318(3) BGB).
Za stanovanjsko opremo in zakonsko stanovanje veljajo enaki predpisi, kot pri ločitvi. Tudi v tem primeru se posebej upoštevajo okoliščine sklenitve zakonske zveze in, pri bigamiji, interesi tretje osebe (člen 1318(4) BGB).
Nadomestilo za oskrbo – delitev pravice do pokojnine, ki sta si jo v času zakona zakonca pridobila – nastopi le, v kolikor to ni hudo nepravično (člen 1318(3) BGB).
Dedna pravica zakoncev preneha enako, kot pri razvezi zakona, ko obstajajo pogoji za razveljavitev in je bil zakoncema vročen ustrezen zahtevek. Poleg tega je dedna pravica zakoncev neveljavna, tudi če so bili zakoncu, ki je dedič, razlogi za razveljavitev, kot so poslovna nesposobnost, bigamija, sorodstvo, kršitev oblike ali duševna motnja, znani že ob sklenitvi zakonske zveze (člen 1318(5) BGB).
Pravica do preživnine obstaja, enako kot pri ločitvi, v skladu s členom 1318(2) BGB
V primeru ločitve imata starša v okviru varstva za otroke in mladino pravico do posvetovanja. Posvetovanje naj bi ločeno živečim in ločenim staršem pomagalo ustvariti pogoje za izvrševanje starševske odgovornosti, ki bi koristila otrokovemu ali mladostnikovemu blagru. Starše se ob primerni otrokovi ali mladostnikovi udeležbi podpira pri razvijanju sporazumnega koncepta za izvrševanje starševske skrbi. Banko podatkov vseh posvetovalnic je mogoče najti na spletnem naslovu www.dajeb.de
. Poleg tega obstaja možnost poravnave spora s pomočjo postopka mediacije in se tako sporazumeti na miren način. Več informacij o družinski mediaciji najdete na spletnem naslovu www.bafm-mediation.de
.
Zahtevek za razvezo/razveljavitev zakonske zveze se načeloma vloži pri občinskem sodišču/sodišču za družinske zadeve (člen 606 Zakona o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung), člen 23(b) Ustavnega zakona o sodiščih (Gerichtsverfassungsgesetz)). Krajevno pristojno je praviloma sodišče za družinske zadeve, v čigar okraju imata zakonca svoj običajni kraj bivanja.
Državljan, ki po svojih osebnih in ekonomskih razmerah stroške vodenja pravde ne more poravnati, jih lahko poravna le deloma ali le po obrokih, lahko med drugim za postopek pred civilnim sodiščem uveljavlja pravno pomoč za kritje stroškov. Pogoj za to je, da upošteva uveljavljanje pravic ali obrambo pravice zadostno za uspeh in da ne gre za tožbo iz objestnosti. S tem se tudi ekonomsko slabšim zagotovi dostop do sodišč. Pravna pomoč za kritje stroškov krije – glede na določen prihodek – popolnoma ali delno lasten prispevek za sodne stroške in stroške lastnega odvetnika.
Da. Zoper odločbo o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze, veljajo splošni predpisi za pravna sredstva, to pomeni, da je vloga pritožbe, pod pogoji člena 511 Zakona o pravdnem postopku, dovoljena. O pravnem sredstvu priziva odloča višje deželno sodišče.
Takšna odločba (razen z Danske) se v Zvezni republiki Nemčiji, po Uredbi Sveta (ES) 1347/2000 z dne 29. maja 2000 (v nadaljevanju: Uredba Bruselj II), brez posebnega postopka avtomatično priznana. Vendar pa Uredba Bruselj II načeloma pogojuje, da je bil sodni postopek o razvezi, razveljavitvi ali izreku ničnosti zakonske zveze vpeljan po 1. marcu 2001. Za odločbe z Danske je še vedno potreben poseben postopek za pripoznavo.
Na področju uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 je za priznavanje oz. nepriznavanje takšne odločbe krajevno pristojno sodišče za družinske zadeve, v čigar področju pristojnosti
Predlagatelj se lahko obrne neposredno na sodišče. Pri postopku pred sodiščem za družinske zadeve dobi le predlagatelj možnost, izraziti svoje mnenje o izdaji izvršilne klavzule ali o ugotovitvi, ali naj se odločba pripozna.
Katero pravo se uporablja glede na pogoje in posledice ločitve pri dejstvu s povezavo k pravu druge države, je odvisno od člena 17 uvedbenega zakona k nemškemu civilnemu zakoniku (EGBGB). V prvi vrsti ločitev ureja pravo, ki je v času nastopa visečnosti pravde predloga za razvezo zakonske zveze pristojno za „splošne učinke zakonske zveze“. V kolikor se zakonca ne sporazumeta o dopustnem izboru prava, načeloma ureja splošne učinke zakonske zveze pravo države, katere državljana sta oba zakonca ali sta na zadnje bila, če je eden izmed njiju še vedno državljan te države. Če skupno državljanstvo v tem smislu ne obstaja, splošne učinke zakonske zveze ureja
« Ločitev - Splošne informacije | Nemčija - Splošne informacije »
Zadnja sprememba: 30-05-2006

