Evropska komisija > EPM > Nadomestilo za žrtve kriminala > Poljska

Zadnja sprememba: 28-02-2008
Natisni Dodaj med priljubljene

Nadomestilo za žrtve kriminala - Poljska

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

1. Uveljavljanje odškodnine od storilca kaznivega dejanja 1.
1.1. Kakšni so pogoji za uveljavljanje odškodninskega zahtevka od storilca kaznivega dejanja v kazenskem postopku? 1.1.
1.2. Kako je treba uveljavljati zahtevek in kje ga je treba vložiti? 1.2.
1.3. V kateri fazi postopka lahko uveljavljam zahtevek? 1.3.
1.4. Ali sem upravičen do pravne pomoči pred postopkom in/ali tekom postopka? 1.4.
1.5. Kako je treba opredeliti zahtevek (skupno in/ali po posameznih vrstah škode)? Katere dokaze moram predložiti pri uveljavljanju zahtevka? 1.5.
1.6. Ali so na voljo druge možnosti za uveljavljanje odškodnine od storilca kaznivega dejanja (odločba o priznanju odškodnine)? 1.6.
1.7. Če sodišče ugodi odškodninskemu zahtevku, ali imam kot žrtev kaznivega dejanja na voljo kakšno posebno obliko pomoči pri izvršitvi sodbe? 1.7.
2. Uveljavljanje odškodnine od države ali državnega organa 2.

 

1. Uveljavljanje odškodnine od storilca kaznivega dejanja

Z reformo kazenskega prava in kazenskega postopka leta 1997 se je bistveno spremenil status žrtve v kazenskem in predhodnem postopku. Vključevala je novo filozofijo kriminalizacije, ki določa, da je eden od najpomembnejših ciljev kazenskega postopka rešiti spor med storilcem in žrtvijo, ki nastane zaradi kaznivega dejanja, storjenega zoper žrtev. Takšen spor se lahko reši ali bistveno zmanjša, če lahko žrtev uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo utrpi.

1.1. Kakšni so pogoji za uveljavljanje odškodninskega zahtevka od storilca kaznivega dejanja v kazenskem postopku?

Člen 39(5) poljskega kazenskega zakonika določa, da je odškodninska obveznost ena od možnih kazni. Ta obveznost je povezana z dejansko škodo (damnum emergens) in izgubljenim dobičkom (lucrum cessans). Dejstvo, da je bila žrtvi povzročena škoda, je temeljni pogoj za uveljavljanje odškodnine. Poleg tega se lahko odškodnina uveljavlja za moralno škodo, tj. nepremoženjsko škodo.

Žrtev je v skladu s členom 299 Zakonika o kazenskem postopku stranka v predhodnem postopku. Ta določba ima več pomembnih posledic glede zahteve za predložitev posameznih dokazov, sodelovanja v dokaznem postopku in vložitve kakršnih koli z zakonom določenih zahtevkov v korist žrtve. Bistvena je tudi za pravilno obliko postopka na naslednjih stopnjah.

Žrtev lahko za zaščito svojih pravic v sodnem postopku prevzame vlogo pomožnega tožilca (členi od 53 do 58 Zakonika o kazenskem postopku) poleg državnega tožilca (sotožilec) ali namesto državnega tožilca (subsidiarni tožilec). Pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo, lahko žrtev nastopi kot zasebni tožilec (členi od 59 do 61 Zakonika o kazenskem postopku). Končno lahko žrtev, če želi uveljavljati denarni zahtevek, vloži civilno tožbo s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku.

Na vrh straniNa vrh strani

Civilna odškodninska tožba zoper storilca kaznivega dejanja je ločena zadeva. Materialni razlogi za takšen postopek so vsebovani v določbah o civilni odškodninski odgovornosti (členi od 415 do 449) v poljskem civilnem zakoniku.

Določba, da mora oseba, ki je kriva za škodo, drugi osebi nastalo škodo povrniti (člen 415 Civilnega zakonika), je splošno pravilo. Določbe o odškodninski odgovornosti vsebujejo natančna pravila o odgovornosti mladoletnikov, ki so pod vplivom alkohola ali opojnih snovi. Vsebujejo tudi pravila o odgovornosti oseb, ki nadzorujejo podrejene ali so zanje odgovorne itd. Člen 444 Civilnega zakonika ureja odgovornost za telesne poškodbe ali zdravstvene motnje. Uveljavlja se lahko odškodnina za povzročeno škodo (člen 445 Civilnega zakonika) in za smrt oškodovanca (člen 446 Civilnega zakonika). Člen 448 Civilnega zakonika vsebuje natančen postopek za uveljavljanje odškodnine za kršitev osebnih koristi iz člena 23 Civilnega zakonika.

Dodati je treba, da se obseg krivde storilca, ki je pogoj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, v civilnem pravu nekoliko razlikuje od obsega krivde v kazenskem pravu; to lahko vpliva na izbiro načina za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Razlikujejo se tudi zastaralni roki v civilnem pravu (precej daljši) in kazenskem pravu.

1.2. Kako je treba uveljavljati zahtevek in kje ga je treba vložiti?

Natančne določbe o tej kazenski sankciji so v členu 46 Kazenskega zakonika. Zakonodajalec meni, da je odškodnina za škodo, ki nastane zaradi kaznivega dejanja povzročitve smrti, hude zdravstvene škode, motnje v delovanju telesnega organa ali zdravstvene motnje, zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa ali kaznivega dejanja zoper okolje, premoženje ali poslovanje, sestavni del sodne odločbe o kazenski odgovornosti storilca kaznivega dejanja. Sodišče mora sprejeti sodno odločbo, s katero določi odškodnino za škodo zaradi kaznivega dejanja, če vloži žrtev ali drugi upravičenec (npr. bližnji sorodnik v skladu s Kazenskim zakonikom) predlog za izdajo takšne sodne odločbe. Takšen predlog je treba vložiti neposredno na sodišču med obravnavo. Žrtev lahko brez težave vloži predlog že v predhodnem postopku, vendar sodišče odloči o njegovi veljavnosti šele v končni sodni odločbi.

Na vrh straniNa vrh strani

V takšnem primeru sodišče (obvezno) sprejme odločitev o obveznosti delnega ali celotnega plačila odškodnine. Sodišče ne sme zavrniti določitve te obveznosti, če sta dokazani storilčeva krivda in povzročena škoda. Če obstaja dvom o obsegu povzročene škode, mora sodišče sprejeti ustrezne ukrepe v zvezi s tem.

V skladu s členom 46 Kazenskega zakonika se v zvezi z odškodninsko obveznostjo ne uporabljajo civilnopravne določbe o zastaranju zahtevkov in možnosti dodelitve rente. Takšna rešitev je ugodna za žrtev, ker so zastaralni roki za izrek kazni zlasti v zvezi z navedenim seznamom kaznivih dejanj daljši kot na področju civilnega prava.

Pogosto in zlasti po daljšem času ni mogoče natančno oceniti obsega škode zaradi kaznivega dejanja. Člen 46(2) Kazenskega zakonika omogoča, da se žrtvi dodeli dopolnilno nadomestilo za kakršno koli hudo zdravstveno škodo, motnje v telesnem delovanju ali zdravstvene motnje. Odločitev o dopolnilnem plačilu je odvisna tudi od predloga žrtve.

S stališča prihodnje odškodnine žrtvi je pomembno, da državni tožilec obvesti žrtev o začetku kazenskega pregona. Žrtev je treba seznaniti s pravicami glede denarnih zahtevkov, kadar je ustrezno, pa tudi o njeni pravici, da nastopi kot pomožni tožilec. Zato morajo preiskovalni organi žrtev ustrezno obvestiti o njenih pravicah.

Te določbe so tesno povezane s členom 415(6) Zakonika o kazenskem postopku, v skladu s katerim določi sodišče v zakonsko določenih primerih dopolnilno plačilo ali odškodninsko obveznost, če je obtoženec obsojen ali če se postopek pogojno ustavi. V odstavku 5 istega člena je ta možnost razširjena, ker lahko sodišče, če je obtoženec obsojen ali če se postopek pogojno ustavi, tudi po uradni dolžnosti odloči o odškodnini žrtvi, razen če zakon določa drugače.

Na vrh straniNa vrh strani

Odškodnina je obvezna v primeru pogojne ustavitve postopka, ki je instrument pogojne obsodbe. V skladu s členom 67(3) Kazenskega zakonika mora sodišče v primeru pogojne ustavitve kazenskega postopka določiti, da mora storilec kaznivega dejanja plačati odškodnino.

Odškodnina je neobvezna, kadar je izvršitev zaporne kazni ali denarne kazni pogojno odložena. V tem primeru lahko sodišče v skladu s členom 71(2) Kazenskega zakonika določi, da mora obsojenec plačati odškodnino, razen če izreče kazen iz člena 46 Kazenskega zakonika.

Namen zakonodajalca je rešiti spor, ki nastane zaradi kaznivega dejanja. Namen kazenskega pregona in sodnega postopka mora biti sporazumna rešitev pravnega spora, med drugim v postopku mediacije. Če se žrtev in storilec kaznivega dejanja poravnata, če je škoda povrnjena ali če se žrtev in storilec kaznivega dejanja dogovorita o načinu povrnitve škode, lahko sodišče izredno omili kazen. Tudi če sodišče ne izreče kazni, lahko izda odločbo o odškodnini za kaznivo dejanje, če se lahko tako izpolni želeni cilj.

Kadar se člen 46 Kazenskega zakonika ne uporablja in je tožilec vložil predlog za sojenje po skrajšanem postopku, lahko sodišče kot pogoj za sprejetje predloga določi celotno ali delno odškodnino (glej člen 335 Zakonika o kazenskem postopku).

Žrtev je v skladu s členom 299 Zakonika o kazenskem postopku stranka v predhodnem postopku. Ta določba ima več pomembnih posledic glede zahteve za predložitev posameznih dokazov, sodelovanja v dokaznem postopku in vložitve kakršnih koli z zakonom določenih zahtevkov v korist žrtve. Bistvena je tudi za pravilno obliko postopka na naslednjih stopnjah.

Na vrh straniNa vrh strani

Žrtev lahko prevzame vlogo pomožnega tožilca (členi od 53 do 58 Zakonika o kazenskem postopku) poleg državnega tožilca (sotožilec) ali namesto državnega tožilca (subsidiarni tožilec). Pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo, lahko žrtev nastopi kot zasebni tožilec (členi od 59 do 61 Zakonika o kazenskem postopku). Če želi žrtev uveljavljati denarni zahtevek, lahko vloži civilno tožbo s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku.

V skladu s členom 12 Zakonika o kazenskem postopku se lahko zahtevki zaradi kaznivega dejanja uveljavljajo v civilnem postopku, v zakonsko določenih primerih (tj. v skladu z Zakonikom o kazenskem postopku) pa tudi v kazenskem postopku. Adhezijski postopek, ki se ujema s francoskim postopkom „partie civile“, je instrument v kazenskem postopku in se uporablja v skladu z Zakonikom o kazenskem postopku, njegov namen pa je odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih tožnika zoper obtoženca. Vložitev civilne tožbe s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku pomeni obstoj pravde (lis pendens) in je pogoj, ki izključuje civilni postopek. Velja tudi obratno, saj obstoj pravde na civilnem sodišču pomeni, da ni mogoče obravnavati civilne tožbe s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku in se zato zadeva ne bo obravnavala ali bo opuščena.

Podobno pravnomočna sodna odločba o zahtevkih, ki jih žrtev uveljavlja v kazenskem postopku, pomeni pravnomočno razsojeno stvar (res judicata), o kateri ni več mogoče odločati v sodnem postopku in je pogoj, ki izključuje ponovno obravnavo zadeve v civilnem postopku. Kadar pa dodeljena odškodnina ne pokriva celotne škode ali ne pomeni ustreznega nadomestila za kršitev, lahko žrtev zahteva dodatno odškodnino v civilnem postopku (člen 415 Zakonika o kazenskem postopku).

Na vrh straniNa vrh strani

1.3. V kateri fazi postopka lahko uveljavljam zahtevek?

Odškodninski zahtevek iz člena 46 Kazenskega zakonika lahko žrtev vloži skupaj s prijavo kaznivega dejanja v predhodnem postopku ali po vložitvi obtožnice s strani tožilca. Ko je ugotovljeno, kdo je žrtev, lahko takšen zahtevek vloži na sodišču; o tej možnosti jo morajo obvestiti organi, ki vodijo postopek.

Glede časa za vložitev civilne tožbe s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku velja, da jo lahko žrtev vloži zoper obtoženca in s tem zahteva denarno povračilo za škodo, nastalo neposredno zaradi kaznivega dejanja, do začetka sodnega postopka na glavni obravnavi. Treba je poudariti, da se sodni postopek začne z branjem obtožnice.

Tožbo je treba vložiti na sodišču, pristojnem za kazenske zadeve. Civilno tožbo s premoženjskopravnim zahtevkom je mogoče vložiti že v predhodnem postopku. V takšnem primeru organ, ki vodi postopek, priloži tožbo sodnemu spisu in sodišče odloči, ali je sprejemljiva. Za datum uveljavljanja zahtevka se potem šteje datum vložitve tožbe. Ob vložitvi tožbe s premoženjskopravnim zahtevkom v predhodnem postopku lahko žrtev zahteva zavarovanje zahtevka. Tožilec sprejme odločitev o tem,zoper katero se je mogoče pritožiti na sodišču.

Če žrtev umre, lahko tožbo do začetka sodnega postopka vložijo bližnji sorodniki. Če žrtev umre po vložitvi tožbe (tako da umre tudi tožnik), lahko pravice umrlega prevzamejo najbližji sorodniki in uveljavljajo zahtevke namesto njega (glej člen 63 Zakonika o kazenskem postopku).

Na vrh straniNa vrh strani

Če kazensko sodišče tožbe ne sprejme, lahko žrtev v 30 dneh od zavrnitve zahteva prenos tožbe na civilno sodišče.

Sodišče mora le v primeru obsodbe ali pogojne ustavitve postopka odločiti o glavnih vprašanjih zahtevkov v civilni tožbi, tako da ji v celoti ali delno ugodi ali jo zavrne. Če je odločitev drugačna, sodišče ne sme odločati o tožbi. V tem primeru lahko žrtev vloži zahtevek na civilnem sodišču.

Sodišče lahko odločanje o odškodninski obveznosti zavrne. V tem primeru se zavarovanje razveljavi, žrtev pa lahko tožbo vloži na civilnem sodišču v obveznem roku treh mesecev od potrditve sodne odločbe. Če se uveljavlja odškodninski zahtevek, se zavarovanje ne razveljavi, razen če sodišče v civilnem postopku odloči drugače (člen 294 Zakonika o kazenskem postopku).

Žrtev lahko kot pomožni tožilec uveljavlja svoje zakonite pravice (vključno z denarnimi in odškodninskimi) tako, da pomaga tožilcu, ki zastopa predvsem javni interes, kar izraža že njegovo poimenovanje.

Če je tožbo vložil državni tožilec, lahko žrtev (pisno ali ustno na zapisnik) do začetka postopka na glavni obravnavi izjavi, da bo prevzela vlogo pomožnega tožilca. Druge žrtve istega kaznivega dejanja se lahko vključijo v postopek do začetka postopka na glavni obravnavi (torej v istem obdobju).

Če državni tožilec odstopi od pregona, s tem pomožni tožilec ne izgubi svojih pravic.

Smrt pomožnega tožilca ne izključuje nadaljevanja postopka. V postopek se lahko na kateri koli stopnji postopka kot sotožilec vključijo njegovi najbližji sorodniki. V primeru subsidiarnega tožilca se lahko bližnji sorodnik vključi v postopek v treh mesecih.

Na vrh straniNa vrh strani

Žrtev lahko uveljavlja svoje pravice z vložitvijo zasebne tožbe, če gre za kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo. Druge žrtve istega kaznivega dejanja se lahko vključijo v postopek, ki poteka, do začetka sodnega postopka na glavni obravnavi. Če to zahteva javni interes, lahko tožilec začne postopek ali se vključi v postopek, ki že poteka pri sodišču. Dejansko to velja v okoliščinah, v katerih na začetku postopka ni znano, ali bo pregon kaznivega dejanja prevzel državni ali zasebni tožilec (npr. ali je dejanje kaznivo dejanje, za katerega se uporablja člen 156 Kazenskega zakonika, ali le kršitev osebne nedotakljivosti drugega posameznika).

Odškodnina je lahko tesno povezana s preventivnimi ukrepi iz Zakonika o kazenskem postopku, če obtoženec ali druga oseba položi varščino v denarnem znesku v obliki gotovine, vrednostnih papirjev, zastavne pravice ali hipoteke (zastavna pravica na premoženju je predvidena kot preventivni ukrep, ki se uporabi za zagotovitev pravilnega poteka postopka). Zaseženo premoženje ali zbrani denarni znesek, ki velja kot varščina, se prenese v državno zakladnico ali se vanjo plača. Žrtev ima prednost pri izpolnitvi zahtevkov, ki izhajajo iz kaznivega dejanja, če škode ni mogoče povrniti drugače.

Kadar žrtev zahteva odškodnino za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, je predhodno zavarovanje premoženja za prihodnjo odškodninsko obveznost enako pomembno kot uveljavljanje odškodninskega zahtevka v skladu s členom 46 Kazenskega zakonika.

1.4. Ali sem upravičen do pravne pomoči pred postopkom in/ali tekom postopka?

V skladu s pravili o civilnem postopku se lahko imenuje odvetnik za tožnika. V postopku lahko nastopi odvetnik za pomožnega tožilca in zasebnega tožilca.

Na vrh straniNa vrh strani

V primeru kaznivega dejanja, za katerega se izreče denarna kazen ali odvzame materialno premoženje ali se določi odškodninska obveznost ali obveznost dopolnilnega plačila, se lahko te kazni po uradni dolžnosti zavarujejo z rubežem premoženja obtoženca (člen 291 Zakonika o kazenskem postopku). Zavarovanje se zagotovi v skladu z Zakonikom o civilnem postopku. Zarubijo se lahko premičnine ali druge stvarne pravice ali se prepove prodaja ali obremenitev nepremičnine. Takšno prepoved je treba vpisati v zemljiško knjigo, če pa takšna knjiga ne obstaja, jo je treba navesti v dokumentaciji. Če je mogoče, se uvede prisilna uprava nepremičnine ali podjetja, ki je v lasti obtoženca.

Sodišče lahko odločanje o odškodninski obveznosti zavrne. V tem primeru se zavarovanje razveljavi, žrtev pa lahko tožbo vloži na civilnem sodišču v obveznem roku treh mesecev od potrditve sodne odločbe. Če se uveljavlja odškodninski zahtevek, se zavarovanje ne razveljavi, razen če sodišče odloči drugače v civilnem postopku (člen 294 Zakonika o kazenskem postopku).

Zakon o kazenskem postopku določa, da se lahko materialni zahtevki žrtve kaznivega dejanja zavarujejo tudi na eni od prejšnjih stopenj postopka (člen 295). Tako lahko policija začasno zarubi premičnine osumljenca, če obstajajo razlogi za zaskrbljenost, da bi jih lahko odtujil in tako oškodoval žrtev kaznivega dejanja. Za začasni rubež je potrebna odobritev državnega tožilca v obliki naloga, ki ga izda v petih dneh.

1.5. Kako je treba opredeliti zahtevek (skupno in/ali po posameznih vrstah škode)? Katere dokaze moram predložiti pri uveljavljanju zahtevka?

V zvezi z nalogom za odškodnino za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem (člen 46 Kazenskega zakonika), mora žrtev vložiti predlog za takšen nalog, ki ga mora sodišče proučiti in priti do lastnih ugotovitev glede ocene škode, povzročene žrtvi; vendar je pri tem pomembna tudi žrtev, saj lahko sodišče pri tem upošteva izjave žrtve.

Na vrh straniNa vrh strani

V primeru civilne tožbe je treba v skladu z Zakonikom o civilnem postopku oceniti vrednost spornega predmeta. Sodišče mora ustaviti postopek uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, če dokazi, predloženi med obravnavo, ne zadoščajo za odločitev o zahtevku in bi se zaradi pridobitve dopolnilnih dokazov postopek znatno podaljšal. V civilni tožbi mora imeti žrtev večjo vlogo.

1.6. Ali so na voljo druge možnosti za uveljavljanje odškodnine od storilca kaznivega dejanja (odločba o priznanju odškodnine)?

V primerih glede kaznivih dejanj, ki se obravnavajo po skrajšanem postopku (člen 469 Zakonika o kazenskem postopku), tj. na splošno prekrški, lahko sodišče na podlagi gradiva, ki ga zbere v predhodnem postopku, izda kazensko odločbo (Zakonik o kazenskem postopku od člena 500). Sodišče mora ob izdaji kazenske odločbe v celoti odločiti o zahtevku, ki se je uveljavljal v civilni tožbi s premoženjskopravnim zahtevkom, ali odškodnini v skladu s členom 415(5) Zakonika o kazenskem postopku.

1.7. Če sodišče ugodi odškodninskemu zahtevku, ali imam kot žrtev kaznivega dejanja na voljo kakšno posebno obliko pomoči pri izvršitvi sodbe?

Sodišče, ki je odločalo o zahtevku o premoženjski škodi, mora v odločbo, ki jo je treba izvršiti (člen 107 Zakonika o kazenskem postopku), na zahtevo upravičenca vključiti izvršilno klavzulo. Odločba, s katero se določi odškodninska obveznost, se šteje tudi kot odločitev o zahtevkih o premoženjski škodi, če se lahko izvrši v skladu z Zakonikom o civilnem postopku. Izvršilna klavzula se lahko vključi tudi v sodno poravnavo.

Na vrh straniNa vrh strani

2. Uveljavljanje odškodnine od države ali državnega organa

Zakon o državni odškodnini žrtvam nekaterih naklepnih kaznivih dejanj je začel veljati 21. septembra 2005. Odškodnina je denarno nadomestilo, ki se plača iz državnega proračuna žrtvam nekaterih naklepnih kaznivih dejanj ali njihovim bližnjim sorodnikom. „Žrtev“ pomeni fizično osebo (državljana Republike Poljske in katere koli druge države članice), ki je zaradi naklepnega kaznivega dejanja z uporabo nasilja umrla ali je utrpela motnjo v delovanju telesnega organa ali zdravstveno motnjo v skladu s členoma 156(1) in 157(1) Kazenskega zakonika.

Zakon obravnava naklepna kazniva dejanja, storjena le na ozemlju Republike Poljske. Z njim je bilo uvedeno načelo subsidiarnosti državne odškodnine, ki pomeni, da se takšna odškodnina dodeli le, kadar je upravičenec ne more pridobiti iz drugega vira.

Odškodnina se lahko dodeli ne glede na to, ali je ugotovljeno, kdo so storilci kaznivega dejanja, ali so ti obtoženi in/ali obsojeni.

Dodelitev državne odškodnine ne pomeni, da storilcu kaznivega dejanja ni treba več plačati odškodnine ali da je pravica žrtve do uveljavljanja odškodnine od storilca kaznivega dejanja v sodnem postopku omejena.

Člen 3 Zakona točno opredeljuje vse stroške, ki se vrnejo: ti vključujejo le izgubljeni dohodek ali druga sredstva za preživljanje, zdravstvene stroške ali pogrebne stroške. Premoženjska škoda in odškodnina za moralno škodo nista zajeti. Najvišji možni znesek odškodnine je 12 000 PLN.

Odškodninske zahtevke je treba vložiti v roku dveh let od storitve kaznivega dejanja.

Na vrh straniNa vrh strani

Drug pogoj za pridobitev odškodnine je začetek kazenskega postopka. Če se kazenski postopek ni začel, ker se je zgodil dogodek, ki takšen postopek izključuje, npr. smrt storilca kaznivega dejanja, se takšne okoliščine obravnavajo izjemoma. Vendar je treba odškodnino plačati, če se kazenski postopek, ki se je začel, ustavi zaradi naslednjih razlogov:

  • kaznivo dejanje ni bilo storjeno ali ni dovolj dokazov o storitvi kaznivega dejanja;
  • zadevno dejanje ni kaznivo ali odgovorna oseba ni storila kaznivega dejanja v skladu z zakonom;
  • družbeni vpliv zadevnega dejanja je zanemarljiv;
  • kazenski postopek za isto kaznivo dejanje, ki ga je storil isti storilec, je bil ustrezno ustavljen ali prej začet postopek še poteka;
  • upravičeni tožilec ni vložil pritožbe;

ali če sodišče po začetku sodnega postopka, potem ko ugotovi okoliščine iz člena 17(1)(1) in (2) Zakonika o kazenskem postopku, obtoženca oprosti.

Če se po ustavitvi kazenskega postopka ali oprostilni sodbi obtoženca ugotovi, da niso obstajali razlogi za plačilo odškodnine, člen 13(1) Zakona določa, da je treba odškodnino vrniti.

Pristojni organ za odločanje o dodelitvi odškodnine in hkrati za izplačilo finančnih sredstev iz državnega proračuna je okrožno sodišče.

Prosilcem je na voljo obrazec za uveljavljanje odškodnine.

Pomožni organ na ozemlju Poljske je okrožni državni tožilec.

Žrtev kaznivega dejanja lahko odškodnino uveljavlja za škodo, ki jo je povzročil državni ali lokalni uradnik pri opravljanju svojih nalog (členi od 415 do 421 Civilnega zakonika). V nekaterih primerih je odgovornost razdeljena med državno zakladnico in subjekt lokalne ravni države, če je bilo kaznivo dejanje storjeno pri opravljanju nalog, ki jih je na ta subjekt prenesla enota centralne ravni države. Ustavno sodišče je 18. decembra 2001 odločilo, da je člen 418 Civilnega zakonika, s katerim je bila znatno omejena možnost uveljavljanja odškodnine od države, neveljaven, ker je v nasprotju z Ustavo.

Poljski zakonik o izvrševanju kazni (člen 43(1), (2) in (3)) določa, da se lahko pomoč dodeli žrtvam kaznivih dejanj in njihovim družinam iz Sklada za pomoč po prestajanju kazni, ki ga upravlja minister za pravosodje. To je nepovratna državna pomoč sui generis, ki se ne upošteva pri prihodnjih odškodninah. Dodeli jo neposredno predsednik pristojnega sodišča ali pristojni sodniki in poklicni svetovalci za pogojno izpuščene in nadzor nad njimi. Takšno pomoč lahko žrtvam kaznivih dejanj in njihovim družinam posredno dodeli nevladna organizacija, ki pridobi sredstva iz sklada za pomoč. Pomoč zajema zlasti dodelitev denarnih prejemkov za stroške nakupa hrane, zdravil, oblačil, plačilo najemnine ali stroške specializiranega pravnega ali psihološkega svetovanja.

« Nadomestilo za žrtve kriminala - Splošne informacije | Poljska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 28-02-2008

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo