Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Švedska

Zadnja sprememba: 22-04-2009
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Švedska

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. Veljavni pravni viri I.
I.1. Nacionalno pravo I.1.
I.2. Večstranske konvencije I.2.
I.3. Dvostranske konvencije I.3.
II. Uporaba kolizijskih pravil II.
II.1. Ali morajo sodišča uporabljati kolizijska pravila na lastno pobudo? II.1.
II.2. Zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Javna politika in obvezna mednarodna pravila II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. Pravila o izbiri prava III.
III.1. Pogodbe III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti III.2.
III.3. Osebni status III.3.
III.4. Očetovstvo in posvojitev III.4.
III.5. Zakonska zveza itd. in preživnina III.5.
III.6. Premoženjska razmerja med zakonci III.6.
III.7. Dedovanje in oporoke III.7.
III.8. Stvarno pravo III.8.
III.9. Insolventnost III.9.

 

I. Veljavni pravni viri

I.1. Nacionalno pravo

Mednarodno zasebno pravo na Švedskem je samo deloma kodificirano in je sestavljeno iz kombinacije zakonodaje in sodne prakse. Namen večine zakonodaje je izvajanje mednarodnih konvencij, katerih pogodbenica je Švedska. Glavna zakonodaja je naslednja:

Zakonska zveza in otroci

  • Poglavje 3, oddelka 4 in 6 Zakona o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze in skrbništva (1904:26 s. 1).
  • Oddelki 9, 12 in 13 Odredbe o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze, posvojitve in skrbništva (1931:429).
  • Oddelek 2 Zakona o mednarodnih pravnih razmerjih glede posvojitve (1971:796).
  • Oddelki 2, 3 in 6 Zakona o mednarodnih očetovskih vprašanjih (1985:367).
  • Oddelki 3-5 Zakona o nekaterih mednarodnih vprašanjih glede premoženja zakoncev (1990:272).

Dedovanje

  • Oddelki 1-5, 7-19 in 21 Zakona o zapuščini umrlih danskih, finskih, islandskih ali norveških državljanov, ki so imeli običajno prebivališče na Švedskem (1935:44).
  • Poglavje 1 Zakona o mednarodnih pravnih razmerjih glede zapuščine umrlih oseb (1937:81).

Pogodbe in prodaja

  • Oddelki 79-87 Zakona o menicah (1932:130).
  • Oddelki 58-65 Zakona o čekih (1932:131).
  • Zakon o pravu, ki se uporablja za prodajo blaga (1964:528).
  • Oddelki 25a, 31a in 42 Zakona o soodločanju pri delu (1976:580).
  • Zakon o pravu, ki se uporablja za nekatere zavarovalne pogodbe (1993:645).
  • Poglavje 13, oddelek 2 Zakona o rednih ladijskih prevozih (1994:1009).
  • Oddelek 13 Zakona o pogodbenih pogojih v potrošniških razmerjih (1994:1512).
  • Oddelek 18 Zakona o varstvu potrošnikov glede časovno zakupljenega premoženja (1997:218).
  • Zakon o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (1998:167).
  • Poglavje 5, oddelek 2 Zakona o prodaji na daljavo in prodaji od vrat do vrat (2005:59).

Nadomestilo za poškodbe

Na vrh straniNa vrh strani

  • Oddelki 8, 14 in 38 Zakona o poškodbah v cestnem prometu (1975:1410).
  • Oddelek 1 Zakona (1972:114) v povezavi s Konvencijo z dne 9. februarja 1972 med Švedsko in Norveško o paši severnih jelenov.
  • Oddelek 1 Zakona (1974:268) v povezavi s Konvencijo o varstvu okolja z dne 19. februarja 1974 med Dansko, Finsko, Norveško in Švedsko.

I.2. Večstranske konvencije

Švedska je podpisnica naslednjih večstranskih mednarodnih konvencij, ki določajo pravila o pravu, ki se uporablja. Švedska ima do mednarodnih pogodb dualističen pristop in te večstranske mednarodne konvencije so se uveljavile tudi v domači zakonodaji: glej zgoraj.

Liga narodov

  • Konvencija o reševanju nekaterih kolizij zakonov v zvezi z menicami in zadolžnicami iz leta 1930.
  • Konvencija o reševanju nekaterih kolizij zakonov v zvezi s čeki iz leta 1931.

Haaška konferenca o mednarodnem zasebnem pravu

  • Konvencija o pravu, ki se uporablja za mednarodno prodajo blaga iz leta 1955.
  • Konvencija o koliziji zakonov glede oblike oporočnih razpolaganj iz leta 1961.

EU

  • Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih iz leta 1980.

Nordijske konvencije

  • Konvencija iz leta 1931 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko o določitvi pravil mednarodnega zasebnega prava o zakonski zvezi, posvojitvi in skrbništvu (nazadnje spremenjena z novelo konvencije leta 2001).
  • Konvencija iz leta 1934 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko o dedovanju, oporokah in upravljanju zapuščin (nazadnje spremenjena z novelo konvencije leta 1975).
  • Konvencija o okolju med Dansko, Finsko, Norveško in Švedsko iz leta 1974.

I.3. Dvostranske konvencije

  • Konvencija med Švedsko in Norveško o paši severnih jelenov iz leta 1972.

II. Uporaba kolizijskih pravil

II.1. Ali morajo sodišča uporabljati kolizijska pravila na lastno pobudo?

V Švedskem pravu ni pravila, ki bi zahtevalo, da sodišče na lastno pobudo uporabi tuje pravo. Vprašanje je obravnavano pretežno v sodni praksi in zdi se, da obstaja delitev na neobvezne postopke (dispositiva mål), to pomeni postopke o zadevah, ki jih stranke lahko svobodno poravnajo s sporazumom, in obvezne postopke (indispositiva mål), to pomeni postopke o zadevah, o katerih lahko odloča samo sodišče. V neobveznih postopkih se zdi, da se mora ena od strank sklicevati na tuje pravo, preden se lahko uporabi. Veliko je bilo primerov z jasnim tujim elementom, vendar se je brez vprašanj uporabilo švedsko pravo, ker se nobena stranka ni sklicevala na tuje pravo. Po drugi strani pa so bili v obveznih postopkih, ki na primer vključujejo ugotavljanje očetovstva, primeri, ko je sodišče na lastno pobudo uporabilo tuje pravo.

Na vrh straniNa vrh strani

II.2. Zavračanje

V švedskem mednarodnem zasebnem pravu je splošni pristop k zavračanju negativen. Izjema pa je v oddelku 79(2) Zakona o menicah in oddelku 58(2) Zakona o čekih glede sposobnosti tujih državljanov za sklepanje poslov, ki vključujejo menice ali čeke. Razlog je, da te določbe temeljijo na mednarodnih konvencijah. Druge izjeme so v oddelku 9(2) Zakona o učinkih insolventnosti, do katere pride v drugi nordijski državi (1981:7), in oddelkih 5-7 Zakona o pravu, ki se uporablja za nekatere zavarovalne pogodbe (1993:645). Glede formalne veljavnosti zakonske zveze pa je zavračanje priznano v oddelku 1(7) Zakona o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze in skrbništva (1904:26 s. 1).

II.3. Sprememba navezne okoliščine

V švedskem mednarodnem zasebnem pravu ni splošnega pravila zaradi spremembe navezne okoliščine; zadeva je izrecno urejena v vsakem ločenem zakonu. Na primer oddelek 4(1) Zakona o nekaterih mednarodnih vprašanjih glede premoženja zakoncev (1990:272) navaja: „Če pravo, ki se uporablja, ni bilo določeno sporazumno, se uporablja pravo države, v kateri sta zakonca uredila običajno prebivališče (hemvist), ko sta se poročila.“ Oddelek 4(2) istega zakona pa pravi: „Če sta pozneje oba zakonca uredila običajno prebivališče v drugi državi in tam živela najmanj dve leti, se uporablja pravo navedene države.“

II.4. Javna politika in obvezna mednarodna pravila

Za splošno načelo švedskega mednarodnega zasebnega prava se šteje, da se določbe tujega prava ne sme uporabiti, če bi bila uporaba očitno nezdružljiva s temelji pravnega sistema te države. Veliko določb o tem je mogoče najti v zakonodaji o mednarodnem zasebnem pravu. Vendar to ne pomeni, da omejitev javne politike zahteva podlago v zakonodaji. V zelo malo sodbah je bilo ugotovljeno, da tujega prava ni bilo mogoče uporabiti zaradi javne politike.

Na vrh straniNa vrh strani

Sodstvo običajno odloča, katera pravila švedskega prava so mednarodno obvezna.

II.5. Dokazovanje tujega prava

Če sodišče ni seznanjeno z vsebino tujega prava, za katero meni, da bi ga bilo treba uporabiti, sta na voljo dve poti. Lahko samo opravi preiskavo ali pa prosi stranko, da predloži potrebne informacije. Izbira možnosti je odvisna od primernosti. Če sodišče odloči, da bo samo preiskalo zadevo, si lahko zagotovi pomoč ministrstva za pravosodje. Na splošno ima sodišče bolj dejavno vlogo v obveznih postopkih kot v neobveznih postopkih (glej zgoraj); v neobveznih postopkih lahko preiskovanje večinoma prepusti strankam.

III. Pravila o izbiri prava

III.1. Pogodbe

Švedska je pogodbenica Rimske konvencije iz leta 1980 o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih. Na nekaterih področjih se uporabljajo druge pravne norme.

Prodajo blaga ureja Zakon o pravu, ki se uporablja za prodajo blaga (1964:528), ki v notranje pravo vključuje Haaško konvencijo o pravu, ki se uporablja za mednarodno prodajo blaga iz leta 1955. Zakon temelji na pravilih Rimske konvencije. Ne zajema pa potrošniških pogodb. Oddelek 3 omogoča, da kupec in prodajalec sporazumno določita pravo, ki se uporabi. Oddelek 4 navaja, da če stranki ne izbereta prava, ki se uporablja, se uporabi pravo države običajnega prebivališča prodajalca. Izjema glede tega pravila pa je, če je prodajalec sprejel red v državi kupčevega običajnega prebivališča, ter za nakupe na borzi ali na dražbi.

Na vrh straniNa vrh strani

Druga izjema glede pravil Rimske konvencije velja za nekatere potrošniške pogodbe. V oddelku 13 Zakona o pogodbenih pogojih v potrošniških razmerjih (1994:1512), oddelku 18 Zakona o varstvu potrošnikov glede časovno zakupljenega premoženja (1997:218) in v oddelku 5(2) Zakona o prodaji na daljavo in prodaji od vrat do vrat (2005:59) so posebna pravila, namenjena varstvu potrošnikov pred klavzulami izbire prava. Določajo, da se v določenih okoliščinah uporablja pravo države EGP, če predvideva boljše varstvo potrošnika.

V oddelkih 79-87 Zakona o menicah (1932:130) in oddelkih 58-65 Zakona o čekih (1932:131) so posebna pravila za menice in čeke. Temeljijo na Ženevski konvenciji iz leta 1930 o reševanju nekaterih kolizij zakonov v zvezi z menicami in zadolžnicami ter Ženevski konvenciji iz leta 1931 o reševanju nekaterih kolizij zakonov v zvezi s čeki.

Nekatere pogodbe o življenjskem zavarovanju in druge zavarovalne pogodbe ureja Zakon o pravu, ki se uporablja za nekatere zavarovalne pogodbe (1993:645).

III.2. Nepogodbene obveznosti

Zakonodaja na splošno ne ureja vprašanja prava, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti. V sodbi v primeru sklic NJA 1969 s. 163 je bilo odločeno, da se v nepogodbenih zadevah obveznost nadomestiti škodo določi v skladu s pravom države, v kateri se je dejanje, ki je povzročilo škodo, zgodilo (lex loci delicti). V tem primeru ni bilo upoštevano dejstvo, da sta oseba, ki je povzročila škodo, in oseba, ki je škodo utrpela, imeli isto običajno prebivališče. Nobenih sodb ni, ki bi lahko odgovorile na vprašanje, katero pravo naj se uporablja, ko se je dejanje, ki je povzročilo poškodbo, zgodilo v državi, ki ni ista kot država, v kateri se je zgodila neposredna škoda.

Na vrh straniNa vrh strani

III.3. Osebni status

V švedskem mednarodnem zasebnem pravu je tradicionalno odločilna navezna okoliščina za določanje osebnega statusa državljanstvo. Sedaj pa je veliko primerov, ko se mora državljanstvo umakniti običajnemu prebivališču kot glavni navezni okoliščini, tako da je dvomljivo, če lahko še vedno govorimo o eni sami glavni navezni okoliščini za osebni status. V švedskem mednarodnem zasebnem pravu se „osebni status“ razume, da v bistvu obsega pravno sposobnost in ime.

Na podlagi oddelka 1 poglavja 1 Zakona o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze in skrbništva (1904:26 s. 1) se sposobnost skleniti zakonsko zvezo pred švedskim organom načeloma določi v skladu s švedskim pravom, če je ena od strank švedski državljan ali stalno prebiva na Švedskem. Podobna pravila se uporabljajo za nordijski okvir na podlagi oddelka 1 Odredbe o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze, posvojitve in skrbništva (1931:429).

V poglavjih 4 in 5 Zakona o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze in skrbništva (1904:26 s. 1) in v oddelkih 14-21a Odredbe o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze, posvojitve in skrbništva (1931:429) so posebna pravila o skrbništvu in skrbništvu nad premoženjem.

Na podlagi oddelka 3 poglavja 1 Zakona o mednarodnih pravnih razmerjih glede zapuščine umrlih oseb (1937:81) sposobnost sestaviti ali preklicati oporoko ureja pravo države, katere državljan je bil oporočitelj.

Na vrh straniNa vrh strani

Glede vprašanja prava, ki se uporablja za sposobnost za sklepanje pogodb, je delni odgovor v členu 11 Rimske konvencije. Sposobnost sklepati posle, ki vključujejo menice ali čeke, urejajo posebna pravila v oddelku 79 Zakona o menicah in oddelku 58 Zakona o čekih.

V oddelku 3 poglavja 11 Zakona o sodnem postopku je posebno pravilo o pravdni sposobnosti, ki navaja, da tujec, ki v svoji državi ne more izvajati sodnih postopkov, na Švedskem to lahko naredi, če ima sposobnost v skladu s švedskim pravom.

Švedsko mednarodno zasebno pravo meni, da vprašanje imena sodi v pravo osebnega statusa. To na primer pomeni, da če en zakonec prevzame ime drugega zakonca, se to ne uvršča med pravne učinke zakonske zveze na osebnem področju. V skladu z oddelkom 50 Zakona o osebnih imenih (1982:670) se Zakon ne uporablja za švedske državljane z običajnim prebivališčem na Danskem, Norveškem ali Finskem; a contrario je mogoče sklepati, da se uporablja za švedske državljane, ki prebivajo drugje. Oddelek 51 določa, da se Zakon uporablja tudi za tuje državljane z običajnim prebivališčem na Švedskem.

III.4. Očetovstvo in posvojitev

Švedsko materialno pravo ne razlikuje zakonskih in nezakonskih otrok in v švedskem mednarodnem zasebnem pravu ni posebnih pravil za izbiro prava za določanje, ali se je otrok rodil v zakonski zvezi ali zunaj nje ter ali se otrok pozneje lahko pozakoni.

Glede prava, ki se uporablja za ugotavljanje očetovstva, obstajajo različna pravila za domnevo očetovstva in ugotavljanje očetovstva pred sodiščem. Domnevo očetovstva ureja oddelek 2 Zakona o mednarodnih očetovskih vprašanjih (1985:367). Določa, da se moški, ki je ali je bil poročen z materjo otroka, šteje za očeta otroka, če je to posledica prava države, v kateri otrok ob rojstvu dobi običajno prebivališče, ali če navedeno pravo nikogar ne šteje za očeta, če je posledica prava države, katere državljan otrok postane ob rojstvu. Če je otrokovo običajno prebivališče ob rojstvu na Švedskem, se o tem vprašanju vedno odloča v skladu s švedskim pravom. Če je očetovstvo treba ugotoviti pred sodiščem, sodišče uporablja pravo države, v kateri je otrok imel običajno prebivališče v času sodbe na prvi stopnji.

Na vrh straniNa vrh strani

V skladu z oddelkom 2(1) Zakona o mednarodnih pravnih razmerjih glede posvojitve (1971:796) švedsko sodišče, ki obravnava vlogo za posvojitev, uporablja švedsko pravo. Vendar oddelek 2(2) odreja, da če se vloga nanaša na otroka, ki ni dopolnil 18 let, mora sodišče proučiti, ali je vlagatelj ali otrok povezan s tujo državo zaradi državljanstva, običajnega prebivališča ali kako drugače in ali bi to lahko otroku povzročilo težave, če posvojitev v navedeni državi ni priznana.

Glede pravnih učinkov posvojitve se, če je tuja odločba o posvojitvi veljavna na Švedskem, posvojeni otrok šteje za posvojiteljevega otroka v švedski zakonski zvezi za namene skrbništva in preživljanja. Pri dedovanju pa pravo zahteva enako obravnavanje posvojenih otrok in posvojiteljevih lastnih otrok samo v primeru posvojitve na Švedskem. V primeru posvojitve v tujini pa se upravičenost posvojenca do dedovanja prouči v skladu s pravom, ki na splošno ureja upravičenost do dedovanja, to je pravo države, katere državljan je.

III.5. Zakonska zveza itd. in preživnina

Glede sposobnosti skleniti zakonsko zvezo glej točko 3.3 zgoraj. Šteje se, da je zakonska zveza veljavna glede oblike, če je veljavna v državi, v kateri je bila sklenjena (oddelek 7 poglavja 1 Zakona o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze in skrbništva (1904:26 s. 1)).

Pravne učinke zakonske zveze lahko razdelimo na dve glavni skupini, in sicer na učinke na osebnem področju in učinke, ki se nanašajo na premoženje zakoncev. Glavni učinek zakonske zveze v osebnem smislu je, da imata zakonca medsebojno obveznost drug drugega preživljati. V švedskem mednarodnem zasebnem pravu se vprašanja upravičenosti do dedovanja, prevzema imena drugega zakonca ali dolžnosti preživljati otroke drugega zakonca ne štejejo za pravne učinke sklenitve zakonske zveze in pravo, ki se uporablja, se določi na podlagi pravil za izbiro prava, ki urejajo dedovanje, osebna imena itd.

Na vrh straniNa vrh strani

Zakonodaja ne ureja vprašanja prava, ki se uporablja za preživljanje zakonca. Pravo države običajnega prebivališča zakonca, ki je upravičen do preživnine, je bilo uporabljeno v primerih, ko sta zakonca v času zakonske zveze imela tudi skupno običajno prebivališče v navedeni državi. Vrhovno sodišče še ni odločilo o vprašanju, katero pravo se uporabi, ko se je oseba, ki je upravičena do preživnine, preselila v drugo državo, vendar pa obstajajo odločbe drugostopenjskih sodišč, ki kažejo pripravljenost uporabljati pravo države, v katero se je oseba preselila. Sporazum o pravu, ki se uporablja, je bil spoštovan v primerih, ko je bil sporazum sklenjen po nastanku spora.

Pri vprašanjih razveze oddelek 4(1) poglavja 3 Zakona o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze in skrbništva (1904:26 s. 1) določa, da morajo švedska sodišča uporabljati švedsko pravo. Oddelek 4(2) dopušča izjemo, če sta oba zakonca tuja državljana in nobeden že najmanj eno leto nima običajnega prebivališča na Švedskem.

Švedsko materialno pravo ne predvideva pravnih ureditev ločitve ali razveljavitve zakonske zveze in ni pravil o izbiri prava, ki bi se na splošno uporabljala za take primere. Glede nordijskih držav oddelek 9 Odredbe o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze, posvojitve in skrbništva (1931:429) določa, da sodišče v primerih ločitve uporablja svoje pravo.

V skladu z oddelkom 1 poglavja 3 Zakona o registriranih partnerstvih (1994:1117) ima partnerstvo dveh oseb istega spola enake pravne učinke kot zakonska zveza. Oddelek 4 poglavja 3 pa dopušča izjemo v primeru uporabe že omenjene odredbe, to je Odredbe o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze, posvojitve in skrbništva (1931:429).

Na vrh straniNa vrh strani

III.6. Premoženjska razmerja med zakonci

Pravo, ki se uporablja za premoženje zakoncev, ureja Zakon o nekaterih mednarodnih vprašanjih glede premoženja zakoncev (1990:272). Oddelek 3 tega zakona dovoljuje, da poročeni ljudje ali pari, ki razmišljajo o sklenitvi zakonske zveze, sklenejo pisni sporazum, ki določa, da premoženjska razmerja med zakoncema ureja pravo države, v kateri ima eden od njiju običajno prebivališče ali katere državljan je v času sklenitve sporazuma.

Če zakonca nista sklenila veljavnega sporazuma o izbiri prava, oddelek 4 tega zakona določa, da se uporablja pravo države, v kateri uredita običajno prebivališče po sklenitvi zakonske zveze. Če pozneje oba zakonca običajno prebivališče uredita v drugi državi in tam živita najmanj dve leti, se uporablja pravo navedene države. Če pa sta oba zakonca v času zakonske zveze že imela običajno prebivališče v navedeni državi ali če sta oba državljana navedene države, se pravo navedene države uporablja od trenutka, ko v navedeni državi uredita običajno prebivališče.

Oddelek 5 tega zakona določa, da je sporazum o izbiri prava veljaven, če je skladen s pravom, ki se uporablja za premoženje zakoncev, ko pride do transakcije. Če je sporazum o izbiri prava sklenjen pred poroko, je veljaven, če je skladen s pravom, ki se začne uporabljati, ko se zakonca poročita. Sporazum o izbiri prava je veljaven glede oblike, če so izpolnjene formalne zahteve prava v državi, v kateri je sklenjen, ali v državi običajnega prebivališča zakoncev.

Posebna pravila za nordijske primere so določena v Odredbi o nekaterih mednarodnih pravnih razmerjih glede zakonske zveze, posvojitve in skrbništva (1931:429).

Na vrh straniNa vrh strani

III.7. Dedovanje in oporoke

Oddelek 1(1) poglavja 1 Zakona o mednarodnih pravnih razmerjih glede zapuščine umrlih oseb (1937:81) navaja, da je treba upravičenost do dedovanja presojati samo po pravu države, katere državljan je bila pokojna oseba ob smrti. To je pravo, ki ureja zadeve, kot so: kdo je upravičen do dedovanja, kakšen je lahko njihov delež zapuščine in ali obstajajo kakšni nujni deleži. Za pravico dediča do preživljanja, ki presega njegov delež dediščine, se prav tako uporablja pravo, ki ureja dedovanje.

V skladu z oddelkom 8 poglavja 1 Zakona o mednarodnih pravnih razmerjih glede zapuščine umrlih oseb (1937:81) se o vprašanju, ali se darilo obravnava kot dediščina vnaprej, odloča v skladu s pravom države, katere državljan je bila pokojna oseba v času darila. Enako poglavje 7 tega zakona določa, da je treba o zavezujoči naravi sporazumov z umrlo osebo glede prihodnjega dedovanja ter daril zaradi pričakovane smrti odločati v skladu s pravom države, katere državljan je bila pokojna oseba, ko je prišlo do transakcije.

Oddelek 9 poglavja 1 tega zakona določa, da je treba o vprašanju, koliko je oseba sposobna dedovati, odločati v skladu s pravom države, katere državljan je oseba.

V skladu z oddelkom 3 poglavja 1 tega zakona je sposobnost sestaviti ali preklicati oporoko urejena s pravom države, katere državljan je bil oporočitelj, ko je prišlo do transakcije.

Oddelek 4 poglavja 1 navaja, da se šteje, da so oporoke veljavne glede oblike, če so izpolnjene formalne zahteve prava kraja, v katerem je bila oporoka sestavljena ali kjer je bil oporočitelj ob sestavi oporoke ali smrti državljan. Kolikor oporoka zadeva nepremičnine, se tudi šteje, da je veljavna glede oblike, če so izpolnjene formalne zahteve prava kraja, kjer je nepremičnina. Enako velja za preklic oporok. Ta določba izvaja Haaško konvencijo o koliziji zakonov glede oblike oporočnih razpolaganj iz leta 1961.

Na vrh straniNa vrh strani

Oddelek 5 poglavja 1 omenjenega zakona navaja, da je treba veljavnost vsebine oporoke določiti v skladu s pravom države, katere državljan je bil oporočitelj ob smrti. V skladu z oddelkom 6 poglavja 1 tega zakona enako velja za vprašanje, ali je oporoka neveljavna zaradi neprištevnosti, prevare, zmote, prisile ali drugega nedovoljenega vpliva.

V Zakonu o zapuščini umrlih danskih, finskih, islandskih ali norveških državljanov, ki so imeli običajno prebivališče na Švedskem (1935:44), so posebna pravila, ki urejajo nordijske primere.

III.8. Stvarno pravo

V stvarnem pravu so pisna pravila o izbiri prava samo za nekatere primere, ki zadevajo ladje in zrakoplove, finančne instrumente in nezakonito odstranjene kulturne predmete, ter za nekatere razmere, ki jih ureja Nordijska konvencija o stečaju in Uredba ES o insolventnosti.

Učinke nakupa ali hipoteke premičnega ali nepremičnega premoženja v stvarnem pravu je na primer treba določiti v skladu s pravom države, v kateri je premoženje ob nakupu ali hipoteki. Navedeno pravo določi naravo stvarnih pravic, kako se stvarne pravice začnejo in končajo, kakšne so možne formalne zahteve in kakšne pravice stvarna pravica daje v razmerju do tretjih oseb.

Glede tujih zastavnih pravic je v sodni praksi opredeljeno, da če je prodajalec ob nastanku zastavne pravice vedel, da bo premoženje preneseno na Švedsko in da zastavna pravica na Švedskem ni veljavna, bi moral namesto tega pridobiti jamstvo, ki izpolnjuje zahteve švedskega prava. Poleg tega tuja zastavna pravica nima več pravnega učinka, ko se izteče čas od takrat, ko je bilo premoženje prineseno na Švedsko. Šteje se, da je tuji upnik imel čas bodisi pridobiti novo jamstvo ali izterjati dolg.

III.9. Insolventnost

Na področju insolventnosti se švedsko pravo uporablja za postopke same in za druga vprašanja insolventnosti, kot so pogoji za sprožitev postopka.

Za zadeve, v katere so vključene druge države članice EU, so posebna pravila v Uredbi št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti.

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Švedska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 22-04-2009

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo