Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Španija

Zadnja sprememba: 07-12-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Španija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

1. VELJAVNI PRAVNI VIRI 1.
1.1. NACIONALNI PREDPISI 1.1.
1.2. VELJAVNE VEČSTRANSKE MEDNARODNE KONVENCIJE 1.2.
1.3. GLAVNE VELJAVNE DVOSTRANSKE KONVENCIJE 1.3.
2. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL 2.
2.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo 2.1.
2.2. Zavračanje 2.2.
2.3. Sprememba navezne okoliščine 2.3.
2.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil 2.4.
2.5. Dokazovanje tujega prava 2.5.
3. KOLIZIJSKA PRAVILA 3.
3.1. Pogodbene obveznosti in pravni predpisi 3.1.
3.2. Nepogodbene obveznosti (odškodninska odgovornost in delikti, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila itd.) 3.2.
3.3. Osebni status in z njim povezani vidiki (ime, stalno prebivališče, poslovna sposobnost) 3.3.
3.4. Vzpostavitev odnosa med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo 3.4.
3.5. Zakonska zveza, neporočeni pari, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti 3.5.
3.6. Premoženjska razmerja med zakonci 3.6.
3.7. Oporoke in dedovanja 3.7.
3.8. Nepremičnine 3.8.
3.9. Insolventnost 3.9.

 

1. VELJAVNI PRAVNI VIRI

1.1. NACIONALNI PREDPISI

Pravni viri v španskem pravnem redu so zakoni, običaji in splošna pravna načela. Določbe, ki so v nasprotju z drugo določbo na višji stopnji pravnega reda, se ne uporabljajo. Običaj se uporablja le, če ne obstaja pravo, ki se uporablja, če običaj ni v nasprotju z moralo ali javnim redom in če je uveljavljen. Splošna pravna načela se uporabljajo, če ne obstaja zakon ali običaj, to pa ne vpliva na njihovo vlogo, da vsebinsko oblikujejo pravni red. Pravni red dopolnjuje sodna praksa, ki jo z razlago in uporabo zakonov, običajev in splošnih pravnih načel vzpostavlja vrhovno sodišče.

1.2. VELJAVNE VEČSTRANSKE MEDNARODNE KONVENCIJE

  • Uredba Sveta (ES) št. 1348/00 English - español - franÂ?ais PDF File (PDF File 87 KB)
  • Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 English - español - français PDF File (PDF File 105 KB)
  • Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 English - español - français PDF File (PDF File 200 KB)
  • Uredba Sveta (ES) št. 2201/03 English - español - français PDF File (PDF File 227 KB)
  • Luganska konvencija z dne 16. septembra 1988
  • Evropski sporazum o prenosu vlog za pravno pomoč, Strasbourg, 27. januar 1977
  • Haaška konvencija z dne 15. novembra 1965 (vročitev listin)
  • Haaška konvencija z dne 18. marca 1970 (dokazi)
  • Haaška konvencija z dne 25. oktobra 1980 (dostop do pravnega varstva)
  • Haaška konvencija z dne 24. oktobra 1956 (preživnina za otroke)
  • Haaška konvencija z dne 15. aprila 1958 (izvrševanje sodnih odločb v zvezi s preživnino za otroke)
  • Haaška konvencija z dne 2. oktobra 1973 (priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zvezi s preživnino)
  • Haaška konvencija z dne 2. oktobra 1973 (pravo, ki se uporablja za preživnino)
  • Haaška konvencija z dne 1. marca 1954 (civilni postopek)
  • Haaška konvencija z dne 25. oktobra 1980 (ugrabitev otrok)
  • Luksemburška konvencija z dne 20. maja 1980 (izvrševanje pravice do varstva in vzgoje otrok)
  • Strasbourška konvencija z dne 15. marca 1978 (obveščanje o tujem pravu)
  • Panamska konvencija z dne 30. januarja 1975 (zaprosila za pravno pomoč)
  • Montevidejska konvencija z dne 8. maja 1979 (obveščanje o tujem pravu)
  • Newyorška konvencija z dne 20. junija 1956 (izterjava preživnine v tujini)

1.3. GLAVNE VELJAVNE DVOSTRANSKE KONVENCIJE

  • Španija - Maroko:
    • Konvencija o pravosodnem sodelovanju v civilnih, gospodarskih in upravnih zadevah (30. maj 1997)
    • Konvencija o pravosodnem sodelovanju, priznavanju in izvrševanju odločb o varstvu in vzgoji otrok ter stikih z otroki in vrnitvi otrok (30. maj 1997)
  • Španija - Tunizija:
    • Konvencija o pravni pomoči v civilnih in gospodarskih zadevah ter o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb (24. september 2001)
  • Španija - Tajska:
    • Konvencija o pravni pomoči v civilnih in gospodarskih zadevah (5. junij 1998)
  • Španija - Brazilija:
    • Konvencija o pravni pomoči v civilnih in gospodarskih zadevah (13. april 1989)
  • Španija - Urugvaj:
    • Konvencija o pravosodnem sodelovanju (4. november 1987)
    • Konvencija o koliziji zakonov glede preživnine za otroke ter izvrševanju sodnih odločb in sodnih poravnav glede preživnine (4. november 1987)
  • Španija - Dominikanska republika:
    • Konvencija o pravni pomoči v civilnih in gospodarskih zadevah (15. september 2003)
  • Španija - Republika Bolgarija:
    • Pogodba o pravni pomoči v civilnih zadevah (23. maj 1993)
  • Španija - Ruska federacija:
    • Konvencija o pravni pomoči v civilnih zadevah (26. oktober 1990)
  • Španija - Ljudska republika Kitajska:
    • Pogodba o pravni pomoči v civilnih in gospodarskih zadevah (2. maj 1992) español
  • Španija - Švica:
    • Pogodba o izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (10. november 1896)
  • Španija - Kolumbija:
    • Konvencija z dne 30. maja 1908 o izvrševanju sodnih odločb v civilnih zadevah español
  • Španija - Mehika:
    • Konvencija o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter arbitražnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (17. april 1989) español
  • Španija - Izrael:
    • Konvencija med Španijo in Izraelom o vzajemnem priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (30 maj 1989) español
  • Španija - Romunija:
    • Konvencija o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (17. november 1997)
  • Španija - Salvador:
    • Pogodba o pristojnosti in sodni pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (7. november 2000)

2. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL

2.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo

Sodišča in drugi organi uporabljajo španska kolizijska pravila na lastno pobudo.

Na vrh straniNa vrh strani

2.2. Zavračanje

Zavračanje se v mednarodnih konvencijah, katerih pogodbenica je Španija, ne priznava. Edini konvenciji, ki od tega odstopata, sta Washingtonska konvencija z dne 18. marca 1965 o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav ter Haaška konvencija z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. Vendar ti konvenciji ne določata, katero pravo mora uporabiti sodnik, ampak kateri sistem mednarodnega zasebnega prava je treba uporabiti, zato to ni vprašanje zavračanja.

V španski nacionalni zakonodaji se v skladu s Civilnim zakonikom, ki ureja to vprašanje, šteje, da sklicevanje na tuje pravo pomeni tuje materialno pravo na glede na to, da kolizijska pravila tega prava določajo zavračanje na drugo pravo, ki ni špansko pravo. To pomeni, da se priznava le zavračanje prve stopnje. Vendar takšno zavračanje prve stopnje, ki ga dovoljuje špansko pravo, ni obvezno (izraženo je kot „se upošteva“). V sodni praksi se to razlaga le kot možnost, kadar je rešitev sprejemljiva, razumna in poštena.

Zavračanje druge stopnje (kadar pravo, na katerega napotuje špansko pravo, napotuje naprej na pravo tretje države) ni dovoljeno, razen v primeru menic, čekov in zadolžnic. Te lahko določajo, da je zavračanje obvezno, če je na njih navedeno, da jih ureja nacionalno pravo zadevne osebe, če pa to nacionalno pravo zadevne osebe določa, da se uporablja pravo druge države, se uporablja to pravo.

2.3. Sprememba navezne okoliščine

Špansko pravo ne pozna splošnega pravila za primere, v katerih se spremenijo okoliščine, ki jih kolizijsko pravilo uporablja kot navezno okoliščino. Hkrati ni težav v primerih, v katerih kolizijsko pravilo določa čas, ko se določi navezna okoliščina. Če čas ni določen, špansko pravo ne pozna izrecne in splošne določbe. Vendar velja merilo, da je treba upoštevati pravo, ki se je uporabljalo, ko je nastal pravni položaj, čeprav se je navezna okoliščina potem spremenila.

Na vrh straniNa vrh strani

2.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil

Špansko pravo pozna klavzulo mednarodnega javnega reda, v skladu s katero se tuje pravo ne uporablja, če je v nasprotju z javnim redom. Zato je uporaba tujega prava izključena, če bi bila s tem očitno kršena temeljna načela španskega prava. Ta načela niso navedena, vendar so tista, ki so vsebovana v ustavi, in sicer možnost prenehanja zakonske zveze, enakost otrok pred zakonom, pravica do imena, pravila o lastnini in tržnih pogojih, varstvo potrošnikov, varstvo okolja in druga. Ta klavzula javnega reda se uporablja restriktivno. Kadar se uporablja in če obstaja druga navezna okoliščina, ki je določena v skladu z mednarodnim zasebnim pravom, pomeni, da se je treba sklicevati na pravo, na katerega napotuje slednja. Če druga navezna okoliščina ne obstaja, se uporablja špansko pravo.

2.5. Dokazovanje tujega prava

Vsebino in veljavnost tujega prava je treba dokazati, pri tem pa lahko sodišče uporabi kakršna koli sredstva, za katera meni, da so potrebna. V zvezi s strankama za dokazovanje tujega prava veljajo splošna pravila o dokaznem bremenu v civilni tožbi. Tuje pravo se lahko dokaže s kakršnimi koli pravno sprejemljivimi dokaznimi sredstvi.

3. KOLIZIJSKA PRAVILA

3.1. Pogodbene obveznosti in pravni predpisi

Španija je pogodbenica Rimske konvencije iz leta 1980 o veljavnem pravu v pogodbenih obveznostih. Konvencija vsebuje osnovno pravilo, v skladu s katerim lahko stranke svobodno izberejo pravo. Če pogodbeni stranki ne izbereta prava (ali če je izbira neveljavna), se načeloma uporabi pravo države, v kateri ima oseba, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, ob sklenitvi pogodbe običajno prebivališče, v primeru gospodarske družbe pa pravo države, v kateri ima ta družba glavno upravo. Če je predmet pogodbe zgradba, se uporablja pravo kraja, v katerem je zgradba.

Na vrh straniNa vrh strani

Poleg tega splošnega pravila Rimska konvencija določa nekatera jamstva v zvezi z zahtevami, v skladu s katerimi lahko stranki v nekaterih primerih (potrošniške pogodbe in individualne pogodbe o zaposlitvi) določita pravo, ki se uporablja, ter posebne vrste pristojnosti, ki imajo prednost pred navedenimi domnevami, če stranki ne izbereta prava. Na primer pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, če je bilo v tej državi izročeno blago, prejeto naročilo ali je tam prodajalec organiziral potovanje za prodajo v tujini. Za individualne pogodbe o zaposlitvi se uporablja pravo kraja, v katerem se opravi delo, če pa se delo ne opravi na določenem kraju, se uporablja pravo kraja, v katerem je poslovalnica, ki je zaposlila delavca.

Zavarovalne zadeve posebej ureja Zakon o zavarovalnih pogodbah (Zakon 50/1980) glede na to, ali gre za škodno ali osebno zavarovanje.

V primeru škodnega zavarovanja veljajo osnovna pravila o uporabi španskega prava:

  1. če je na ozemlju Španije tveganje ter ima na njem zavarovanec običajno prebivališče, če gre za fizično osebo, ali registrirani sedež ali glavno upravo in vodstvo, če gre za pravno osebo;
  2. če je pogodba sklenjena v skladu z zavarovalnimi obveznostmi, ki jih določa špansko pravo.

Pri pogodbah o zavarovanju „velikega tveganja“ lahko stranki izbereta katero koli pravo.

Za pogodbe o življenjskem zavarovanju se uporablja špansko pravo:

  1. če je zavarovanec fizična oseba, ki ima stalno ali običajno prebivališče na ozemlju Španije. Če pa je državljan države članice Evropskega gospodarskega prostora, razen Španije, se lahko z zavarovateljem dogovori, da se uporablja pravo njegovega državljanstva;
  2. če je zavarovanec pravna oseba, ki ima sedež, dejansko upravo in vodstvo ali glavno poslovalnico ali glavni kraj dejavnosti na ozemlju Španije;
  3. če je zavarovanec fizična oseba s španskim državljanstvom in običajnim prebivališčem v drugi državi ter se o tem dogovori z zavarovateljem;
  4. če je pogodba o skupinskem zavarovanju sklenjena v skladu s pogodbo o zaposlitvi, za katero velja špansko pravo, ali na podlagi takšne pogodbe.

Velja od 21. novembra 1990 do 9. novembra 1995

Na vrh straniNa vrh strani

Člen 108

Določbe prejšnjega člena se uporabljajo za osebno zavarovanje, razen za življenjsko zavarovanje.

Določba, dodana s členom 3 Zakona 21/1990 z dne 19. decembra.

Za primere, ki jih ne zajema nobena od navedenih ureditev, se uporabljajo splošne določbe Civilnega zakonika. Te določajo, da se pravo, na katerega sta se stranki izrecno sklicevali, uporablja za pogodbene obveznosti, če obstaja povezava z zadevnim pravnim poslom. Če povezave med tem pravom in pravnim poslom ni, se uporablja skupno nacionalno pravo strank. Če stranki nimata skupnega nacionalnega prava, se uporablja pravo skupnega običajnega prebivališča, če pa tudi to ni mogoče, se uporablja pravo kraja, v katerem je bila pogodba sklenjena. Če pa se stranki ne sklicujeta izrecno na določeno pravo, se za pogodbe o nepremičninah uporablja pravo kraja, v katerem je nepremičnina, za prodajo premičnin v gospodarskih podjetjih pa se uporablja pravo kraja, v katerem je takšno podjetje. Vendar je treba opozoriti na posebno pravilo, v skladu s katerim so oderuške pogodbe, ki jih v Španiji sklene tujec, poslovno nesposoben v skladu s svojim nacionalnim pravom, veljavne za namene španskega pravnega sistema, če španska zakonodaja ne priznava razloga poslovne nesposobnosti. To pravilo se ne uporablja za pogodbe o nepremičninah, ki so v tujini.

Za pogodbe o zaposlitvi se uporablja pravo kraja, v katerem se storitev opravi, če se stranki ne sklicujeta na določeno pravo. Pri pravnem zastopanju se uporablja pravo, ki ureja pravno razmerje, iz katerega izhajajo pooblastila zastopnika, pri prostovoljnem zastopanju pa se, če se stranki ne sklicujeta na določeno pravo, uporablja pravo države, v kateri se dodeljena pooblastila izvršujejo. Donacije vedno ureja nacionalno pravo donatorja.

Na vrh straniNa vrh strani

Običaje in formalnosti glede pogodb ureja pravo države, v kateri se pogodba sklene. Vendar so veljavne tudi pogodbe, sklenjene na podlagi običajev in formalnosti, ki jih določa pravo, ki se uporablja za njihovo vsebino, in pogodbe, sklenjene v skladu s pravom, ki ureja osebni status upravičenca, ali skupnim pravom, ki ureja osebni status strank. Prav tako so veljavni akti in pogodbe o nepremičninah, ki se sklenejo v skladu z običaji in formalnostmi kraja, v katerem so. Če pravo, ki ureja vsebino aktov in pogodb, določa, da je treba za njeno veljavnost upoštevati poseben običaj ali formalnost, se vedno uporabi, tudi za akte ali pogodbe, sklenjene v tujini.

Končno je treba opozoriti, da je Španija pogodbenica Haaške konvencije z dne 15. junija 1955 o pravu, ki se uporablja za mednarodno prodajo blaga.

3.2. Nepogodbene obveznosti (odškodninska odgovornost in delikti, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila itd.)

Če ne obstaja ustrezna konvencija, se uporabljajo določbe Civilnega zakonika. Španija je pogodbenica dveh konvencij na tem področju.

Prva je Haaška konvencija z dne 4. maja 1971 o pravu, ki se uporablja za prometne nesreče, v skladu s katero se uporablja pravo kraja, v katerem se je zgodila prometna nesreča, čeprav obstajajo izjeme glede notranjega prava države, v kateri je bilo vozilo registrirano.

Druga je Haaška konvencija z dne 2. oktobra 1973 o pravu, ki se uporablja za odgovornost za proizvode. Konvencija določa, da se lahko uporabi pravo države, v kateri ima neposredni oškodovanec običajno prebivališče (če ima v tej državi glavni kraj poslovanja tudi oseba, ki je domnevno odgovorna za škodo), pravo države, v kateri je neposredni oškodovanec dobil proizvod, ali pravo države, v kateri je škoda nastala.

Na vrh straniNa vrh strani

Če ne obstajajo določbe iz konvencij, se uporablja Civilni zakonik, v skladu s katerim primere nepogodbene odgovornosti ureja pravo kraja, v katerem je bilo storjeno dejanje, iz katerega izhaja odgovornost. Nedovoljeno poslovodstvo brez naročila ureja pravo kraja, v katerem poslovodja opravlja glavno dejavnost, neupravičeno obogatitev pa ureja pravo, v skladu s katerim je bilo okoriščencu preneseno premoženje.

3.3. Osebni status in z njim povezani vidiki (ime, stalno prebivališče, poslovna sposobnost)

Za priimke in imena se uporablja Münchenska konvencija z dne 5. septembra 1980, v skladu s katero se priimek določi po nacionalnem pravu.

Člen 9 Civilnega zakonika v povezavi z navedenim določa, da se pravo, ki se uporablja, določi glede na državljanstvo fizičnih oseb ter ureja njihovo poslovno sposobnost ter osebni status, pravice in obveznosti glede družine ter dedovanje. V skladu s španskim pravom se za vprašanja dvojnega državljanstva upoštevajo določbe iz mednarodnih pogodb. Če ne obstajajo, ima prednost državljanstvo zadnjega običajnega prebivališča osebe, če pa tudi to ni mogoče, se upošteva zadnje pridobljeno državljanstvo, razen če je eno od njih špansko državljanstvo, pri čemer ima to prednost. Za osebe, za katere ni mogoče določiti državljanstva (ne morejo ga dokazati, zato niso osebe brez državljanstva), se za vprašanja osebnega statusa uporablja pravo običajnega prebivališča. Člen 12 Newyorške konvencije z dne 28. septembra 1954 se uporablja za osebe brez državljanstva, v skladu z njim pa se za osebe brez državljanstva uporablja pravo države, v kateri ima ta oseba stalno prebivališče, če pa to ne obstaja, se uporablja pravo države običajnega prebivališča.

Na vrh straniNa vrh strani

Končno, osebni status pravnih oseb se določi glede na njihovo državljanstvo ter ureja vsa vprašanja v zvezi s poslovno sposobnostjo, ustanovitvijo, zastopanjem, delovanjem, preoblikovanjem, stečajem in zaprtjem, čeprav se pri združitvah gospodarskih družb z različnim državljanstvom upošteva nacionalno pravo posamezne gospodarske družbe. Gospodarske družbe s sedežem na ozemlju Španije imajo špansko državljanstvo ne glede na kraj ustanovitve, čeprav morajo imeti gospodarske družbe z glavno poslovalnico ali glavnim krajem dejavnosti na ozemlju Španije sedež v Španiji.

3.4. Vzpostavitev odnosa med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo

V zvezi z vzpostavitvijo odnosa med otrokom in starši je Španija z Institucionalnim zakonom 1/1996 določila, da se za razmerja med posamezniki neposredno uporablja Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (New York, 20. november 1989). Značilnosti in vsebino odnosa med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo, v skladu s Civilnim zakonikom ureja pravo, ki se uporablja za osebni status otroka (običajno je to pravo njegovega državljanstva, kot je navedeno), če pa tega ni mogoče določiti, se uporablja pravo otrokovega običajnega prebivališča.

Zahteve v zvezi s posvojitvijo, o kateri odloča španski sodnik, urejajo določbe španskega prava. Vendar je treba glede vprašanja poslovne sposobnosti posvojenca ter potrebnih soglasij upoštevati nacionalno pravo posvojenca: 1) če ima običajno prebivališče zunaj Španije; 2) če zaradi posvojitve ne postane španski državljan, čeprav prebiva v Španiji. Poleg tega je možno, da je treba na zahtevo posvojitelja ali državnega tožilca v interesu posvojenca predložiti soglasja, opraviti zaslišanja ali zagotoviti dovoljenja, ki jih zahteva nacionalno pravo posvojenca ali posvojitelja ali pravo države, v kateri ima eden od njiju običajno prebivališče.

Na vrh straniNa vrh strani

Skrbništvo in druge oblike varstva poslovno nesposobnih oseb ureja njihovo nacionalno pravo. Vendar začasne ukrepe ali nujne ukrepe zavarovanja ureja pravo njihovega običajnega prebivališča. Formalnosti pri določitvi skrbništva in drugih oblik varstva, v katero so vključeni španski pravosodni ali upravni organi, se morajo vedno opraviti v skladu s španskim pravom.

Končno, špansko pravo se uporablja pri ukrepih za varstvo in vzgojo zapuščenih mladoletnikov ali poslovno nesposobnih oseb, ki so na ozemlju Španije.

3.5. Zakonska zveza, neporočeni pari, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti

Pravila o obliki sklenitve zakonske zveze se razlikujejo glede na to, ali sta stranki španska državljana ali ne. Če sta, Civilni zakonik določa, da lahko skleneta zakonsko zvezo v Španiji ali zunaj nje 1) pred sodnikom, županom ali uradnikom, ki ga določa Zakonik; 2) po zakonsko določenem verskem obredu (katoliškem, judovskem, evangeličanskem in islamskem). Poleg tega določa, da lahko španski državljani sklenejo zakonsko zvezo zunaj Španije v skladu z zakonodajo, ki se uporablja v kraju, v katerem sklenejo zakonsko zvezo. Če sta obe stranki tujca, lahko skleneta zakonsko zvezo v Španiji v skladu z določbami, ki veljajo za španske državljane, ali pravnimi določbami, ki veljajo za enega od njiju.

Posledice sklenitve zakonske zveze ureja skupno pravo, ki se uporablja za osebni status zakoncev ob sklenitvi zakonske zveze. Če takšno skupno pravo ne obstaja, jih ureja pravo osebnega statusa enega od zakoncev ali pravo države, v kateri ima eden od njiju običajno prebivališče, pri čemer se o tem zakonca dogovorita z verodostojno listino, ki jo skleneta pred sklenitvijo zakonske zveze. Če prava ne izbereta, se uporablja pravo države, v kateri zakonca prebivata neposredno po sklenitvi zakonske zveze, če pa to ni mogoče, se uporablja pravo kraja, v katerem je bila zakonska zveza sklenjena.

Na vrh straniNa vrh strani

Za razveljavitev zakonske zveze se uporablja pravo države, v kateri je bila zakonska zveza sklenjena.

Prenehanje življenjske skupnosti in razvezo zakonske zveze ureja skupno nacionalno pravo zakoncev ob vložitvi zahtevka za prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze. Če zakonca nimata skupnega državljanstva, ta vprašanja ureja pravo države, v kateri zakonca takrat običajno prebivata, če pa to ni možno, se uporablja pravo države, v kateri sta imela zakonca zadnje običajno prebivališče, če eden od njiju še vedno prebiva tam. Špansko pravo se uporablja vedno, kadar ima eden od zakoncev špansko državljanstvo ali običajno prebivališče v Španiji: a) če se ne uporablja nobeno zgoraj navedeno pravo; b) če oba zakonca ali eden od njiju s soglasjem drugega pri španskem sodišču vloži zahtevek za prenehanje življenjske skupnosti ali razvezo zakonske zveze; c) če pravo, ki se uporablja glede na zgoraj navedena merila, ne priznava prenehanja življenjske skupnosti ali razveze zakonske zveze ali če ta dva instituta priznava na podlagi diskriminacijskih meril ali v nasprotju z javnim redom.

Špansko mednarodno zasebno pravo ne vključuje določbe o neporočenih parih (kar načeloma pomeni, da je treba uporabiti analogijo).

Glede preživninskih zahtevkov med sorodniki je treba opozoriti, da je Španija pogodbenica Haaške konvencije z dne 2. oktobra 1973 o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti. Konvencija določa vrste pristojnosti, zato ustrezno notranje pravilo iz Civilnega zakonika ne velja. Te vrste pristojnosti običajno pomenijo notranje pravo prebivališča preživninskega upravičenca. Če se običajno prebivališče upravičenca spremeni, se takoj po spremembi uporablja notranje pravo njegovega novega običajnega prebivališča. Če to pravo ne omogoča izterjave preživnine, se uporablja pravo skupnega državljanstva upravičenca in zavezanca. Če upravičenec ne more izterjati preživnine po nobenem navedenem pravu, se uporablja notranje pravo organa, ki obravnava zahtevek.

Na vrh straniNa vrh strani

3.6. Premoženjska razmerja med zakonci

Navedeno pravilo, ki ureja posledice sklenitve zakonske zveze, vključuje osebne posledice in posledice, ki vplivajo na premoženje. Pogodbe ali sporazumi, ki določajo, spreminjajo ali nadomeščajo premoženjska razmerja med zakonci, so veljavni, če so skladu s pravom, ki ureja posledice sklenitve zakonske zveze, ali pravom državljanstva ali običajnega prebivališča ene od strank ob sklenitvi.

3.7. Oporoke in dedovanja

Dedovanje v skladu z Civilnim zakonikom ureja nacionalno pravo umrlega ob njegovi smrti ne glede na vrsto premoženja in državo, v kateri je. Vendar določbe v oporokah in dednih pogodbah, opredeljene v skladu z nacionalnim pravom oporočitelja ali upravičenca v oporoki ob njihovi določitvi, so veljavne, tudi če dedovanje ureja drugo pravo, vendar kakršne koli zakonite deleže ureja drugo pravo. Pravice, ki so zakonsko dodeljene preživelemu zakoncu, ureja pravo, ki se uporablja za posledice sklenitve zakonske zveze, razen zakonitih deležev potomcev. Španija ni pogodbenica Haaške konvencije z dne 1. avgusta 1989 o pravu, ki se uporablja v zapuščinskih postopkih.

Pravilo o formalnostih glede oporok določa, da jih ureja pravo države, v kateri so sestavljene, čeprav so veljavne tudi oporoke, sestavljene ob upoštevanju običajev in formalnosti v skladu s pravom, ki se uporablja za njihovo vsebino, prav tako so veljavne tudi oporoke, ki so sestavljene v skladu s pravom osebnega statusa upravičenca v oporoki. Če se oporoka sestavi med vožnjo na ladji ali letalu, se šteje, da je sestavljena v državi, pod zastavo katere pluje ladja, ali v državi registracije. Končno, špansko pravo se uporablja za oporoke, ki jih potrdijo španski diplomatski ali konzularni uradniki v tujini.

3.8. Nepremičnine

Lastninsko pravico, posest in druge pravice na nepremičninah ter vprašanje njihove javnosti ureja pravo države, v kateri so, to pa velja tudi za premičnine.

Za določitev ali dodelitev pravic do blaga v tranzitu se šteje, da je blago v kraju, iz katerega se odpremi, razen če sta se pošiljatelj in prejemnik izrecno ali tiho dogovorila, da je v namembnem kraju.

Za ladje, letala in tirna vozila ter vse pravice na njih se uporablja pravo države zastave ali države registracije. Za avtomobile in druga prevozna sredstva v cestnem prometu se uporablja pravo kraja, v katerem so. Izdajo vrednostnih papirjev ureja pravo kraja, v katerem so bili ti vrednostni papirji izdani.

3.9. Insolventnost

V zvezi s tem Zakon o stečaju št. 22/2003 z dne 9. julija vključuje določbe Uredbe Sveta št. 1346 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti, zato tega zakona ni treba obravnavati.

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Španija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 07-12-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo