Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Slovenija

Zadnja sprememba: 27-02-2008
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Slovenija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI I.
I.1. Nacionalno pravo I.1.
I.2. Veljavne večstranske konvencije I.2.
I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije I.3.
II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL II.
II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo II.1.
II.2. Renvoi - zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. KOLIZIJSKA PRAVILA III.
III.1. Pogodbene obveznosti in pravni posli III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti III.2.
III.3. Osebni statut in z njim povezani vidiki (ime, prebivališče, sposobnost) III.3.
III.4. Določitev starševskega razmerja, vključno s posvojitvijo III.4.
III.5. Zakonska zveza, zunajzakonska zveza/partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti III.5.
III.6. Premoženjska razmerja med zakoncema III.6.
III.7. Oporoke in dedovanje III.7.
III.8. Stvarne pravice III.8.
III.9. Insolventnost III.9.

 

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI

I.1. Nacionalno pravo

Temeljni akt, ki ureja splošna pravila mednarodnega zasebnega prava je Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP (Uradni list Republike Slovenije, št. 56/99). Posamezna kolizijska pravila urejajo tudi nekateri področni zakoni.

I.2. Veljavne večstranske konvencije

V Republiki Sloveniji se ratificirane in objavljene konvencije uporabljajo neposredno in prevladajo nad nacionalnimi predpisi. Kolizijske norme vsebuje Rimska konvencija z dne 19.junija 1980 o uporabi prava pri pogodbenih obligacijskih razmerjih ter večstranske konvencije, ki jih je sprejela Haaška konferenca za mednarodno zasebno pravo in katerih država pogodbenica je Republika Slovenija; glej spletni naslov: http://hcch.e-vision.nl/index_en.php?act=states.listing English - français.

I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije

Kolizijska pravila vsebujejo tudi dvostranske konvencije, ki urejajo mednarodno pravno pomoč z Avstrijo, Bolgarijo, Češkoslovaško republiko, Slovaško, Francijo, Madžarsko, Mongolijo, Poljsko Romunijo in Rusko federacijo. Seznam konvencij je dostopen na spletnem naslovu: http://www.mp.gov.si/

II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL

II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo

Sodnik je vezan na določila zakonov, ki urejajo kolizijska pravila, pri čemer pa lahko stranke tudi same določijo pravo, ki se uporablja za njihovo pravno razmerje. V tem primeru velja pravo, ki sta ga izbrali stranki. Pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP se izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom.

II.2. Renvoi - zavračanje

Institut zavračanja je urejen v 6. členu ZMZPP, ki določa, da se v primerih, ko pravila tuje države, ki določajo, katero pravo je treba uporabiti, zavračajo na pravo Republike Slovenije, uporabi pravo Republike Slovenije, ne da bi se pri tem upoštevala njena pravila o napotilu, katero pravo se uporabi. Navedeno ne velja, kadar imata stranki pravico izbrati pravo.

II.3. Sprememba navezne okoliščine

Posamezna kolizijska pravila, ki določajo spremenljive navezne okoliščine običajno opredeljujejo tudi čas, v katerem se le-te upoštevajo. Nekatere navezne okoliščine imajo čas, ki je odločilen za izbiro odkazanega prava, določen že v samem kolizijskem pravilu (npr. državljanstvo oporočitelja ob sestavi oporoke), pri drugih pa sprememba navezne okoliščine lahko pomeni, da se za pravno razmerje uporabi drug pravni red. V primeru trajnih razmerij je zato potrebno upoštevati načelo spoštovanja pridobljenih pravic.

II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil

Pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP se ne uporabi, če bi bil učinek njegove uporabe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Javni red je pravni standard, ki se konkretizira s sodno prakso. Največkrat pomeni ustavna načela države, temeljna načela nacionalne zakonodaje in moralna načela.

II.5. Dokazovanje tujega prava

Sodišče ali drug pristojen organ po uradni dolžnosti ugotovi vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti, pri čemer pa lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. Stranke lahko v postopku predložijo o vsebini tujega prava javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove. Če za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo Republike Slovenije.

III. KOLIZIJSKA PRAVILA

III.1. Pogodbene obveznosti in pravni posli

V razmerju do držav pogodbenic se uporablja Rimska konvencija z dne 19.6.1980 o uporabnem pravu za pogodbena obligacijska razmerja, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno in prevlada nad nacionalnimi predpisi, ki urejajo enako materijo. V kolikor ne gre za državo pogodbenico Rimske konvencije ali za vprašanja, ki jih le-ta ne ureja, se uporabijo morebitna določila dvostranske konvencije. Če le ta ne obstaja pa nacionalni zakon, ki ureja kolizijska pravila za pogodbena obligacijska razmerja.

Na vrh straniNa vrh strani

Splošno kolizijsko pravilo:

ZMZPP tako določa, da se za pogodbo uporabi pravo ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, razen če sam zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. Volja strank o izbranem pravu je lahko izrecno izražena ali pa mora nedvomno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin. Veljavnost pogodbe o izbiri prava se presoja po izbranem pravu. Če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano. Če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež.

Za pogodbo o zaposlitvi se uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja svoje delo. Z dogovorom o izbiri prava, ki naj se uporabi, stranki ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, ki jih vsebuje pravo države, ki bi se uporabilo v primeru, da stranki ne bi izbrali prava.

Za potrošniško pogodbo se šteje pogodba o prenosu premičnin ali pravic na potrošnika ter pogodba o opravljanju storitev potrošniku. Za potrošnika se šteje oseba, ki pridobiva stvari, pravice in storitve predvsem za osebno uporabo ali uporabo v lastnem gospodinjstvu. Za potrošniško pogodbo se ne štejeta prevozna pogodba in ne pogodba o opravljanju storitev potrošniku, če se te po pogodbi opravljajo v celoti izven države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Ne glede na druge določbe ZMZPP se za potrošniško pogodbo uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, če je sklenitev pogodbe posledica ponudbe ali reklame v tej državi in če je potrošnik v tej državi opravil dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe; ali če je potrošnikov sopogodbenik ali njegov zastopnik dobil potrošnikovo naročilo v tej državi; ali če je bila prodajna pogodba sklenjena v drugi državi oziroma je potrošnik dal naročilo v drugi državi, če je bilo potovanje organizirano s strani prodajalca z namenom spodbujati sklepanje takih pogodb.

Na vrh straniNa vrh strani

V zgoraj navedenih primerih stranki z dogovorom o izbiri prava ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu potrošnikovih pravic, ki jih vsebuje pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.

Za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina.

Če stranki nista določili drugače, se splošno kolizijsko pravilo uporabi za razmerja med pogodbenima strankama tudi za določitev časa, od katerega ima pridobitelj oziroma prevzemnik premične stvari pravico do njenih proizvodov in plodov ter za določitev časa, od katerega pridobitelj oziroma prevoznik prevzame nevarnost (riziko) v zvezi s stvarmi.

Če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače, se po pravu kraja, kjer se mora stvar izročiti, presojajo način izročitve stvari in ukrepi, ki so potrebni, če je bil prevzem stvari zavrnjen.

Za učinek odstopa terjatve ali prevzema dolga se za dolžnika oziroma upnika, ki nista sodelovala pri odstopu oziroma prevzemu, uporabi pravo, po katerem se presoja terjatev oziroma dolg.

Za akcesorni pravni posel se uporabi pravo, ki velja za glavni pravni posel, če ni določeno drugače.

Za enostranski pravni posel se uporabi pravo države dolžnikovega stalnega prebivališča oziroma sedeža.

III.2. Nepogodbene obveznosti

V kolikor kolizijska pravila glede nepogodbenih obveznosti niso urejena v mednarodni pogodbi ali aktu Evropske skupnosti, se uporabljajo pravila nacionalnega prava.

ZMZPP določa, da se za nepogodbene obveznosti uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Če tako določeno pravo nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se uporabi to pravo.

Na vrh straniNa vrh strani

Če je dogodek, iz katerega izhaja odškodninska obveznost, nastal na ladji na odprtem morju ali na letalu, je s pravom kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila odškodninsko obveznost, mišljeno pravo države, katere pripadnost ima ladja, oziroma pravo države, v kateri je letalo vpisano v vpisnik.

III.3. Osebni statut in z njim povezani vidiki (ime, prebivališče, sposobnost)

Če ima državljan Republike Slovenije tudi državljanstvo kakšne druge države, se za uporabo ZMZPP šteje, da ima samo državljanstvo Republike Slovenije. Če ima oseba, ki ni državljan Republike Slovenije, dvoje ali več tujih državljanstev, se za uporabo ZMZPP šteje, da ima državljanstvo tiste države, katere državljan je in v kateri ima tudi stalno prebivališče. Če oseba nima stalnega prebivališča v nobeni izmed držav, katerih državljan je, se za uporabo ZMZPP šteje, da ima državljanstvo tiste države,katere državljan je in s katero je v najtesnejši zvezi.

Če oseba nima državljanstva ali njenega državljanstva ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega stalnega prebivališča. Če oseba nima stalnega prebivališča ali ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega začasnega prebivališča. Če za osebo brez državljanstva ni mogoče ugotoviti niti začasnega prebivališča, se uporabi pravo Republike.

Za vprašanja osebnega imena se uporabi pravo države, katere državljan je oseba, ki se ji določa ali spreminja osebno ime.

Za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe se uporabi pravo tiste države, katere državljan je. Fizična oseba, ki bi bila po pravu države, katere državljan je, poslovno nesposobna, je poslovno sposobna, če ima to sposobnost po pravu kraja, kjer je nastala obveznost. Za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti fizične osebe se uporabi pravo tiste države, katere državljan je.

III.4. Določitev starševskega razmerja, vključno s posvojitvijo

Za postavitev pod skrbništvo in prenehanje skrbništva ter za razmerja med skrbnikom in osebo pod skrbništvom (varovancem) se uporablja pravo države, katere državljan je varovanec. Tujemu državljanu ali osebi brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji, se začasni varstveni ukrepi odredijo po pravu Republike Slovenije in trajajo, dokler pristojna država o tem ne odloči in ne ukrene, kar je potrebno. To velja tudi glede varstva premoženja odsotnega tujega državljana in osebe brez državljanstva, ki je na ozemlju Republike Slovenije.

Na vrh straniNa vrh strani

Razmerja med starši in otroki se presojajo po pravu države, katere državljani so. Če so starši in otroci državljani različnih držav, se uporabi pravo države, v kateri imajo vsi stalno prebivališče. Če so starši in otroci državljani različnih držav in tudi nimajo stalnega prebivališča v isti državi, se uporabi pravo države, katere državljan je otrok.

Priznanje, ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva oziroma materinstva se presoja po pravu države, katere državljan je otrok.

Obveznost preživljanja med krvnimi sorodniki, razen za starše in otroke, ali obveznost preživljanja sorodnikov v svaštvu se presoja po pravu države, katere državljan je sorodnik, od katerega se zahteva preživljanje.

Pozakonitev se presoja po pravu države, katere državljana sta starša, če starša nimata istega državljanstva, pa po pravu države tistega od staršev, po katerem je pozakonitev veljavna. Privolitev otroka, druge osebe ali državnega organa v pozakonitev se presoja po pravu države, katere državljan je otrok.

Pogoji posvojitve in prenehanja posvojitve se presojajo po pravu države, katere državljana sta posvojitelj in posvojenec. Če sta posvojitelj in posvojenec državljana različnih držav, se za pogoje posvojitve in njeno prenehanje uporabljata kumulativno pravi držav, katerih državljana sta. Če zakonca koga skupaj posvojita, se poleg prava države, katere državljan je posvojenec, uporabljata za pogoje posvojitve in njeno prenehanje tudi pravi držav, katerih državljana sta eden in drug zakonec. Oblika posvojitve se presoja po pravu države, v kateri se sklene posvojitev. Učinek posvojitve se presoja po pravu države, katere državljana sta posvojitelj in posvojenec ob sklenitvi posvojitve. Če sta posvojitelj in posvojenec državljana različnih držav, se uporabi pravo države, v kateri imata stalno prebivališče. Če sta posvojitelj in posvojenec državljana različnih držav in nimata stalnega prebivališča v isti državi, se uporabi pravo države, katere državljan je posvojenec.

III.5. Zakonska zveza, zunajzakonska zveza/partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti

Pogoji za sklenitev zakonske zveze se za vsako osebo presojajo po pravu države, katere državljan je ob sklenitvi zakonske zveze. Za obliko zakonske zveze se uporablja pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa. Neveljavnost zakonske zveze se presoja po kateremkoli materialnem pravu, po katerem je bila sklenjena po zgoraj navedenih kolizijskih pravilih.

Na vrh straniNa vrh strani

Za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe. Če sta zakonca ob vložitvi tožbe državljana različnih držav, se za razvezo zakonske zveze uporabljata kumulativno pravi držav, katerih državljana sta. Če se zakonska zveza ne bi mogla razvezati po pravu, upoštevajoč zgornjo kolizijsko normo, se za razvezo zakonske zveze uporabi pravo Republike Slovenije, če je imel eden od zakoncev ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Če je eden od zakoncev državljan Republike Slovenije, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zakonska zveza pa se ne more razvezati po pravu, upoštevajoč zgornjo kolizijsko normo, se za razvezo uporabi pravo Republike Slovenije.

III.6. Premoženjska razmerja med zakoncema

Za osebna in zakonska premoženjska razmerja zakoncev se uporabi pravo države, katere državljana sta. Če sta zakonca državljana različnih držav, se uporabi pravo države, v kateri imata stalno prebivališče. Če zakonca nimata niti istega državljanstva niti stalnega prebivališča v isti državi, se uporabi pravo države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče. Če prava, ki naj se uporabi, ni mogoče določiti na zgoraj opisan način, se uporabi pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi.

Pogodbena premoženjska razmerja zakoncev se presojajo po pravu, ki je ob sklenitvi pogodbe veljalo za osebna in zakonska premoženjska razmerja.Če navedeno pravo določa, da lahko zakonca izbereta pravo za presojo premoženjske pogodbe med zakoncema, se uporabi pravo, ki sta si ga izbrala.

Na vrh straniNa vrh strani

Če je zakonska zveza neveljavna ali je prenehala, se za osebna in zakonska premoženjska razmerja uporabi kolizijska norma, ki velja za osebna in premožensjka razmerja zakoncev.

Za premoženjska razmerja oseb, ki živita v zunajzakonski skupnosti, se uporabi pravo države, katere državljana sta. Če osebi nimata istega državljanstva, se uporabi pravo države, v kateri imata skupno prebivališče. Za pogodbena premoženjska razmerja med osebama, ki živita v zunajzakonski skupnosti, se uporabi pravo, ki je ob sklenitvi pogodbe veljalo za njuna premoženjska razmerja.

III.7. Oporoke in dedovanje

Za dedovanje je treba uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti. Oporočna sposobnost se presoja po pravu države, katere državljanstvo je imel oporočitelj ob sestavi oporoke.

Oporoka je glede oblike veljavna, če je oblika veljavna po enem od naslednjih pravnih redov: po pravu kraja, kjer je bila oporoka sestavljena; po pravu države, katere državljan je bil oporočitelj bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi ob smrti; po pravu oporočiteljevega stalnega prebivališča bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi od smrti; po pravu oporočiteljevega začasnega prebivališča, bodisi ob oporočnem razolaganju bodisi ob smrti; po pravu Republike Slovenije; za nepremičnine - tudi po pravu kraja, kjer je nepremičnina.

Preklic oporoke je glede oblike veljaven, če je taka oblika veljavna po kateremkoli pravu, po katerem bi bila lahko v skladu z zgoraj odkazanim pravom oporoka veljavno sestavljena.

III.8. Stvarne pravice

Za lastninskopravna razmerja in druge pravice na stvareh se uporabi pravo kraja, kjer je stvar. Za lastninskopravna razmerja glede stvari, ki so v prevozu, se uporabi pravo namembnega kraja. Za lastninskopravna razmerja glede prevoznih sredstev se uporabi pravo države, katere državno pripadnost imajo ta sredstva, če s predpisi Republike Slovenije ni določeno drugače.

III.9. Insolventnost

V Sloveniji se neposredno uporablja Uredba št. 1346/2000 z dne 29.5. 2000 o postopkih v primeru insolventnosti, če gre za vprašanja, ki sodijo v področje njene uporabe in države članice EU. V kolikor se uredba ne uporabi, se uporabi slovensko nacionalno pravo, tj. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL. Navedeni zakon glede pristojnosti določa, da je Sodišče v Republiki Sloveniji izključno pristojno za postopek prisilne poravnave, stečaja in likvidacije zoper dolžnika, ki ima sedež oziroma stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Odločbe sodišča v takem primeru se nanašajo na vse dolžnikovo premoženje, ki je v Republiki Sloveniji ali tujini. Sodišče bi uporabilo lex fori pravo. Ob tem naj navedemo, da je v postopku sprejemanja nov Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki podrobneje ureja kolizijska pravila za insolventnost, ki so usklajena z Uredbo št. 1346/2000.

Nadaljnje informacije

Dostop do slovenske zakonodaje na spletnem naslovu Državnega zbora RS: http://www.dz-rs.si/

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Slovenija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 27-02-2008

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo