Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Portugalska

Zadnja sprememba: 28-02-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Portugalska

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI I.
I.1. Nacionalni pravni viri I.1.
I.2. Veljavne večstranske mednarodne konvencije I.2.
I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije I.3.
II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL II.
II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo II.1.
II.2. Zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. KOLIZIJSKA PRAVILA III.
III.1. Pogodbene obveznosti in pravni predpisi III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti III.2.
III.3. Osebni status in z njim povezani vidiki (ime, stalno prebivališče in poslovna sposobnost) III.3.
III.4. Določitev starševskega razmerja, vključno s posvojitvijo III.4.
III.5. Zakonska zveza, neporočeni pari/partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti III.5.
III.6. Premoženjska razmerja med zakonci III.6.
III.7. Oporoke in dedovanje III.7.
III.8. Nepremičnine III.8.
III.9. Insolventnost III.9.

 

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI

I.1. Nacionalni pravni viri

Pravila portugalskega mednarodnega zasebnega prava temeljijo na pisnih pravnih besedilih, ki jih izdajo za to pristojni organi – z drugimi besedami, temeljijo na obveznih pravilih, katerih namen je določiti splošna merila, ki se uporabljajo v posebnih okoliščinah, in ki jih izdajo pristojni državni organi. Ta pravila so določena v pisnih besedilih, ki opredeljujejo njihovo področje uporabe in glavno vsebino.

Običaj (ustaljeno družbeno ravnanje, zaradi katerega se izoblikuje prepričanje, da je to ravnanje obvezno) ne more biti neposredni pravni vir v skladu s Civilnim zakonikom Portugalske. Vseeno je pomemben vir na nekaterih področjih, zlasti v mednarodnem javnem pravu.

Na Portugalskem se doktrina (spoznanja, ki izhajajo iz dela na področju pravne znanosti) in sodna praksa (vse prejšnje sodne odločbe) na splošno ne štejeta kot pravna vira, čeprav se priznava, da vplivata na oblikovanje in uporabo zakonov. Splošni pravni vir pa so odločbe ustavnega sodišča, ki so splošno zavezujoče.

I.2. Veljavne večstranske mednarodne konvencije

V zvezi s tem glejte seznam konvencij v popolni različici te teme na portugalski kontaktni strani za Evropsko pravosodno mrežo v civilnih in gospodarskih zadevah na spletnem naslovu http://www.redecivil.mj.pt/ português.

Na vrh straniNa vrh strani

I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije

V zvezi s tem glejte seznam konvencij v popolni različici te teme na portugalski kontaktni strani za Evropsko pravosodno mrežo v civilnih in gospodarskih zadevah na spletnem naslovu http://www.redecivil.mj.pt/ português.

II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL

II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo

Sodnik mora preučiti, ali je treba uporabiti kolizijska pravila, čeprav nobena od strank ne zahteva uporabe tujega prava.

Vseeno lahko stranke na nekaterih področjih, zlasti pri pogodbah, določijo pravo, ki se uporablja. To pomeni, da lahko stranke prosto izberejo tuje materialno pravo, ki bo urejalo njihovo razmerje. Potem se kolizijska pravila ne uporabljajo več.

II.2. Zavračanje

Ali v portugalskem mednarodnem zasebnem pravu obstaja zavračanje? Če obstaja, v kakšnem obsegu lahko tuje pravo, ki se uporablja, napotuje na nacionalno pravo ali pravo tretje države?

Po portugalskem pravu se uporablja splošno načelo, da napotilo na tuje pravo v kolizijskih pravilih določa le to, da se uporabi to pravo, če ne obstaja pravilo, ki določa drugače; ta določitev pristojnosti zajema le pravila, ki po vsebini in pravni funkciji vključujejo pravila o ureditvi iz kolizijskih pravil.

Na vrh straniNa vrh strani

Ne glede na to načelo je po portugalskem pravu zavračanje dovoljeno, kadar se tuje pravo, na katerega napotuje nacionalno kolizijsko pravilo, ne uporablja in napotuje na drugo pravo, ki je lahko portugalsko pravo ali pravo tretje države.

Če mednarodno zasebno pravo pravnega sistema, na katerega napotujejo portugalska kolizijska pravila, uporablja zavračanje na pravo druge države in če se to pravo lahko uporablja v posamezni zadevi, je treba uporabiti to pravo.

Zavračanje je treba uporabiti tudi takrat, kadar so z zadevo povezani štirje ali več pravnih redov, če so se vse stranke dogovorile o tistem pravu, ki je najprimernejše v mednarodni zasebnopravni zadevi.

Takšna ureditev se ne uporablja, če je pravo, na katerega napotuje portugalsko mednarodno zasebno pravo, osebno pravo (na Portugalskem je osebno pravo pravo države, katere državljan je zadevni posameznik) in zadevna oseba običajno prebiva na ozemlju Portugalske ali v državi, v kateri kolizijska pravila določajo, da se uporablja domače pravo države, katere državljan je.

Vseeno se zgornje pravilo uporablja v zadevah v zvezi s skrbništvom in varstvom, finančnimi odnosi med zakoncema, starševstvom, razmerji med posvojitelji in posvojenci ter dediščino, kadar nacionalno pravo, na katerega se sklicuje kolizijsko pravilo, napotuje na pravo kraja, v katerem je nepremično premoženje, in kadar se to pravo lahko uporablja.

II.3. Sprememba navezne okoliščine

Kaj se zgodi, če se spremeni navezna okoliščina, na primer pri prenosu premičnin?

Na vrh straniNa vrh strani

Navezna okoliščina je merilo, ki se uporablja za določitev najustreznejšega prava v zadevnih pravnih okoliščinah.

Navezne okoliščine so lahko spremenljive ali stalne, kar je odvisno od tega, ali se lahko spremenijo ali ne. Spremenljive navezne okoliščine so na primer državljanstvo, stalno prebivališče, lega premičnega premoženja ali sedež pravne osebe. Stalne navezne okoliščine so na primer lega nepremičnega premoženja ali kraj, v katerem se opravi pravni posel.

Kadar kolizijsko pravilo določa spremenljivo navezno okoliščino, običajno opredeli čas, v katerem jo je treba upoštevati.

Zaradi spremembe navezne okoliščine se lahko naknadno uporabijo različni pravni redi, zaradi česar se pojavi tako imenovani mobilni konflikt.

V takšnih primerih je treba upoštevati pravilo, da uporaba novega statusa (na primer nove lokacije premičnine ali novega osebnega stanja) ne sme vplivati na že pridobljene pravice.

Vsebina nekaterih spremenljivih naveznih okoliščin se lahko spremeni po določitvi strank, ki lahko zato v določenem obsegu izberejo pravo, ki se uporablja. Da bi preprečili zlorabe z namernimi prenosi, je bil v portugalskem pravu uveden pojem nasprotovanja pravu, ki določa, da se pri uporabi kolizijskih pravil ne upoštevajo dejanske ali pravne okoliščine, ki so nastale zato, da bi se z goljufijo preprečila uporaba prava, ki bi se uporabljalo v drugih okoliščinah; z drugimi besedami, sankcija pri nasprotovanju pravu je uporaba pravil, katerim naj bi se izognili z goljufijo.

II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil

Ali lahko sodišča zavrnejo pravo, ki se uporablja, če bi bilo v nasprotju z mednarodnim javnim redom?

Na vrh straniNa vrh strani

Da. Tuje pravo, na katerega napotujejo kolizijska pravila, se ne uporablja, kadar bi takšna uporaba pomenila kršitev temeljnih načel mednarodnega pravnega reda portugalske države.

Ta načela so ideje, ki predstavljajo pravne, politične, moralne, socialne, gospodarske in verske interese, bistvene za skupnost, v kateri so sprejeti, in so tudi njena pomembna značilnost. Teh idej se zaradi njihovega posebnega pomena ne sme prezreti ali kršiti tako, da se uporabi tuje pravo, ki je z njimi v nesprejemljivem nasprotju.

Če je zaradi zahtev javnega reda treba prezreti posebno pravilo tujega prava, je treba uporabiti ustrezno splošno pravilo tega prava, pri čemer se pravni red v kraju pristojnega sodišča (tj. pravo države, v kateri je sodišče, ki obravnava zadevo) uporabi le takrat, kadar bi bilo povsem nemogoče uporabiti tuje pravo.

II.5. Dokazovanje tujega prava

Kakšna je vloga sodnika in strank?

Portugalski pravni sistem obravnava tuje pravo kot pravo in ne kot dejstvo.

Portugalsko pravo določa, da mora stranka, ki se sklicuje na tuje pravo, dokazati njegov obstoj in vsebino, čeprav mora sodišče neuradno poskusiti pridobiti informacije o tujem pravu.

Obveznost neuradne pridobitve informacij velja tudi za sodnika, kadar mora sprejeti sodno odločbo na podlagi tujega prava in se nobena od strank ni sklicevala na to pravo ali je nasprotna stranka priznala obstoj in vsebino tujega prava ali pa ji ni ugovarjala.

Kakšni dokazi se sprejmejo?

Zakon ne določa posebne vrste dokaza, zato lahko stranka ali sodnik uporabi katero koli primerno vrsto dokaza (na primer izvedeniško mnenje ali listinski dokaz).

Na vrh straniNa vrh strani

Kakšne so posledice, če tuje pravo ni dokazano?

Če ni mogoče ugotoviti vsebine tujega prava, ki ga je treba uporabiti, se uporabi naslednje pravo, takšen postopek pa je treba uporabiti vedno, kadar ni mogoče določiti dejanskih ali pravnih razlogov, na podlagi katerih je bilo določeno, da se uporabi to pravo.

Če ni mogoče ugotoviti sekundarne navezne okoliščine ali če ni mogoče ugotoviti vsebine prava, na katerega napotuje ta okoliščina, mora sodišče uporabiti pravila portugalskega prava.

III. KOLIZIJSKA PRAVILA

III.1. Pogodbene obveznosti in pravni predpisi

1. septembra 1994 je na Portugalskem začela veljati Rimska konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (1980). Uporablja se za obveznosti, ki so nastale po začetku njene veljavnosti, in v primerih kolizije zakonov.

Ta konvencija vključuje načelo, da lahko stranke izberejo pravo, ki se bo uporabljalo za pogodbo ali njen del, in se lahko celo kadar koli dogovorijo in spremenijo pravo, ki se uporablja. Vseeno izbira tujega prava ne sme preprečiti uporabe obveznih pravil pravnega sistema države, v kateri so v času izbire prava drugi elementi, povezani z zadevnimi okoliščinami.

Če stranke ne izberejo prava, pogodbo ureja pravo države, s katero je pogodba najtesneje povezana.

Pri določitvi te vezi je treba preučiti vse okoliščine zadevnega primera (kraj prebivališča ali sedeža strank, kraj glavne uprave, glavnega sedeža ali oskrbovalnega podjetja, lego nepremičnega premoženja, kraj prevoznega podjetja, jezik pogodbe, lego predmeta pogodbe in kraj izvršitve, državljanstvo pogodbenih strank itd.).

Na vrh straniNa vrh strani

III.2. Nepogodbene obveznosti

Nepogodbena civilnopravna odgovornost

Civilni zakonik Portugalske na splošno določa, da se za nepogodbeno civilnopravno odgovornost (tj. odgovornost zaradi namerne in nedovoljene kršitve pravic drugega ali pravil, katerih namen je varstvo interesov tretjih oseb, ali zaradi nevarne dejavnosti ali ravnanja, ki je lahko zakonito, vendar povzroči škodo tretjim osebam) uporablja pravo države, v kateri se je izvajala dejavnost, iz katere izvira odgovornost za škodo. V primeru odgovornosti zaradi nepravilnega ravnanja se uporablja pravo kraja, v katerem bi morala delovati odgovorna oseba.

Pravo, na katerega napotuje kolizijsko pravilo, opredeljuje razloge in posledice obveznosti plačila odškodnine.

Neupravičena obogatitev

V skladu s Civilnim zakonikom Portugalske neupravičeno obogatitev (do katere pride, kadar oseba neupravičeno dobi finančno korist na račun druge osebe) ureja pravo, po katerem je bilo okoriščencu preneseno premoženje.

Pravo, na katerega napotuje kolizijsko pravilo, ureja razloge, vsebino in posledične obveznosti, ki nastanejo z neupravičeno obogatitvijo.

Poslovodstvo brez naročila

Poslovodstvo brez naročila (opravljanje poslov drugega v interesu in v imenu lastnika brez pooblastila), kadar se opravljajo pravna dejanja, ureja Haaška konvencija z dne 14. maja 1978 o uporabi prava pri zastopanju.

III.3. Osebni status in z njim povezani vidiki (ime, stalno prebivališče in poslovna sposobnost)

Osebni status na splošno ureja osebno pravo zadevnih oseb v skladu s kolizijskim pravilom Civilnega zakonika Portugalske.

Na vrh straniNa vrh strani

Osebno pravo je pravo državljanstva posameznika, v primeru osebe brez državljanstva pa pravo običajnega prebivališča (če je oseba polnoletna) ali uradnega prebivališča (če je oseba mladoletna ali poslovno nesposobna). Če oseba nima običajnega prebivališča, se kot osebno pravo šteje pravo začasnega prebivališča, če pa tudi tega ni mogoče določiti, se uporablja pravo kraja, v katerem je trenutno oseba.

Osebno pravo za pravne osebe je pravo države, v kateri je njihov glavni in dejanski sedež. S prenosom sedeža iz ene države v drugo se ohrani pravna oseba, če je zakonodaja obeh držav o tem vprašanju skladna. Združitev subjektov, za katere se uporablja različno osebno pravo, ureja osebno pravo obeh zadevnih subjektov.

Osebno pravo mednarodnih pravnih oseb je pravo, določeno v ustanovni listini ali statutu. Če ni določeno nobeno pravo, se uporablja pravo države, v kateri je glavni sedež pravne osebe.

III.4. Določitev starševskega razmerja, vključno s posvojitvijo

To področje ureja Civilni zakonik Portugalske.

Običajno se pri teh vprašanjih uporablja osebno pravo s tem povezanih strank.

Določitev starševskega razmerja ureja osebno pravo staršev v času določitve razmerja. V primeru otroka poročene matere določitev očetovstva ureja skupno nacionalno pravo matere in moža; če tega prava ni mogoče uporabiti, se uporablja pravo običajnega skupnega prebivališča zakoncev, če pa tudi to ni mogoče, se uporablja osebno pravo otroka. Zato je bistven čas rojstva otroka ali prenehanja zakonske zveze, če se je to zgodilo prej.

Na vrh straniNa vrh strani

Razmerja med starši in otroki ureja skupno nacionalno pravo staršev, če pa to ni mogoče, se uporablja pravo njunega običajnega skupnega prebivališča; če imajo starši običajno prebivališče v različnih državah, se uporablja osebno pravo otroka. Če se šteje, da je starševsko razmerje določeno le za enega od staršev, se uporablja osebno pravo, ki velja zanj; če eden od staršev umre, se uporablja osebno pravo tistega od staršev, ki preživi.

Za določitev posvojitvenega razmerja se uporablja osebno pravo posvojitelja. Če pa otroka posvojita mož in žena ali je posvojenec otrok zakonca posvojitelja, se uporablja skupno nacionalno pravo staršev, če pa to ni mogoče, to razmerje ureja pravo njunega običajnega skupnega prebivališča. Če ne obstaja običajno skupno prebivališče, se uporablja pravo države, s katero je najtesneje povezano družinsko življenje posvojiteljev. Razmerja med posvojiteljem in posvojencem ter med posvojencem in njegovo prvotno družino ureja osebno pravo posvojitelja.

Če pravo, ki ureja razmerje med posvojencem in njegovimi starši, ne priznava instituta posvojitve ali če ne dopušča posvojitve s strani oseb, ki so v družinskem razmerju z otrokom, posvojitev ni dovoljena.

Če osebno pravo osebe, v zvezi s katero se določa starševsko razmerje ali ki bo posvojena, kot osnovni pogoj za določitev starševskega razmerja in posvojitev zahteva njeno privolitev, je treba to zahtevo izpolniti. Izpolniti je treba tudi vse zahteve v zvezi s privolitvijo tretje stranke, s katero je zadevna oseba povezana na podlagi družinskega razmerja ali skrbništva, če je to v skladu s pravom, ki se uporablja za to stranko.

Na vrh straniNa vrh strani

Področje uporabe prava, ki ureja razmerja med starši in otroki, prvotno zajema starševstvo. Vseeno Haaška konvencija o pristojnosti organov in pravu, ki se uporablja na področju varstva mladoletnikov z dne 5. oktobra 1961 – ki se uporablja, vedno ko je običajno prebivališče mladoletnika v državi podpisnici te konvencije – določa, da starševstvo ureja pravo državljanstva mladoletnika. Kadar se uporablja ta konvencija, se lahko zato Civilni zakonik uporablja le v zelo omejenem obsegu (na primer za določitev uradnega prebivališča mladoletnika).

Poleg tega se za učinke določitve starševskega razmerja na ime otroka v skladu z Münchensko konvencijo o pravu, ki se uporablja za priimke in imena uporablja pravo državljanstva otroka.

Obveznosti preživljanja otroka urejata Haaška konvencija o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti do otrok z dne 24. oktobra 1956 in Haaška konvencija o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti z dne 2. oktobra 1973 – pri čemer se zadnja uporablja namesto prve v zvezi z odnosi med državami, ki jih zavezuje navedena konvencija.

III.5. Zakonska zveza, neporočeni pari/partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti

Formalno veljavnost zakonske zveze na Portugalskem ureja Haaška konvencija o reševanju kolizije zakonov v zvezi z zakonsko zvezo z dne 12. junija 1902. Vendar je pomen te mednarodne konvencije vedno bolj omejen, ker zavezuje le malo držav.

Zato se zdaj pogosteje uporabljajo pravila o koliziji zakonov iz Civilnega zakonika Portugalske.

Na vrh straniNa vrh strani

Razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti ureja Haaška konvencija o reševanju kolizije zakonov in pristojnosti v zvezi z razvezo zakonske zveze in prenehanjem življenjske skupnosti z dne 12. junija 1902. Tudi ta konvencija zavezuje le malo držav, kar omejuje njen dejanski pomen.

Zato se pogosteje uporabljajo pravila za reševanje kolizije iz Civilnega zakonika Portugalske.

V skladu s Civilnim zakonikom razmerja med zakoncema ureja njuno skupno nacionalno pravo. Če nimata enakega državljanstva, se uporablja pravo njunega običajnega skupnega prebivališča, če pa to ni mogoče, se uporablja pravo države, s katero je najtesneje povezano družinsko življenje.

Preživninske obveznosti, ki izhajajo iz družinskih razmerij (krvna razmerja, zakonska zveza, posvojitev in razmerja iz zakonske zveze), načeloma ureja Haaška konvencija o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti z dne 2. oktobra 1973.

III.6. Premoženjska razmerja med zakonci

V zvezi z (osebnimi in finančnimi) učinki zakonske zveze velja na Portugalskem Haaška konvencija o koliziji zakonov v zvezi z učinki zakonske zveze na pravice in dolžnosti zakoncev v osebnem razmerju v zvezi z njunim premoženjem z dne 17. julija 1905. Vendar je pomen te konvencije omejen, ker zavezuje le malo držav. Opozoriti je treba tudi na to, da je ta mednarodna konvencija v nasprotju z ustavnim načelom enakosti zakoncev, ker določa izbiro prava državljanstva moža, kar otežuje njeno polno uporabo v okviru portugalskega prava.

Zato se v zvezi z učinki zakonske zveze običajno uporablja pravo, določeno v skladu s kolizijskimi pravili iz Civilnega zakonika Portugalske.

Na vrh straniNa vrh strani

III.7. Oporoke in dedovanje

Pravo, ki se uporablja pri dedovanju, opredeljuje Civilni zakonik Portugalske.

Običajno se pri dedovanju uporablja osebno pravo pokojnika. Poleg dedovanja se to pravo uporablja tudi v zvezi s pooblastili upravitelja zapuščine in izvršitelja. To osebno pravo je načeloma pravo državljanstva.

Na Portugalskem velja Haaška konvencija o mednarodnem upravljanju premoženja umrlih oseb z dne 2. oktobra 1973. Vendar je njena uporaba zelo omejena, ker jo je podpisalo le malo držav.

V zvezi s formalnimi vprašanji se na Portugalskem uporablja Konvencija o enotnem zakonu o obliki mednarodne oporoke z dne 26. oktobra 1973.

III.8. Nepremičnine

V zvezi s posestjo, lastninsko pravico in drugimi stvarnimi pravicami (užitek, raba in služnost stanovanja, stavbne pravice, pravice za gradnjo in stvarne služnosti) se uporablja pravo države, v kateri je zadevno premoženje. To pravilo se uporablja za premično in nepremično premoženje.

Dejstva, na podlagi katerih se ustvarijo, prenesejo, spremenijo ali ugasnejo stvarne pravice, načeloma ureja stvarno pravo, ki se uporablja ob nastanku takšnih dogodkov.

Kadar se uporablja več pravil, je treba upoštevati načelo spoštovanja pridobljenih pravic.

III.9. Insolventnost

V insolvenčnih postopkih ali postopkih sanacije podjetij pred portugalskimi sodišči, kadar ima dolžnik stalno prebivališče ali statutarni sedež na Portugalskem, si sodišča prizadevajo vključiti premoženje na Portugalskem in v tujini. V takšnih okoliščinah so pristojna portugalska sodišča in bodo uporabila portugalsko procesno pravo ali materialno pravo.

Vseeno je v primerih v zvezi s stvarnimi pravicami na premoženju, ki je sestavni del premoženja insolventne osebe ali gospodarske družbe, v zvezi s katero je bil uveden sanacijski postopek, primerno uporabiti pravo, na katerega napotujejo pravila v zvezi z nepremičninami, in sicer pravo kraja, v katerem je premoženje.

Insolvenčne postopke in njihove učinke načeloma ureja pravo države članice, na ozemlju katere se je začel sodni postopek. Vseeno nekatere učinke ureja pravo, ki se uporablja za zadevne pravice (na primer v povezavi s stvarnimi pravicami in pridržkom lastninske pravice).

Nadaljnje informacije

Dodatne informacije so na voljo na naslednjih spletnih straneh:

  • http://www.gddc.pt/siii/tratados.html English - français - português - Pravni urad za dokumentacijsko dejavnost in primerjalno pravo;
  • http://www.stj.pt English - français - português - Vrhovno sodišče;
  • http://www.tribunalconstitucional.pt/ português - Ustavno sodišče;
  • http://www.mj.gov.pt/ English - português - Ministrstvo za pravosodje;
  • http://trl.pt/ português - Pritožbeno sodišče v Lizboni;
  • http://www.trc.pt/ português - Pritožbeno sodišče v Coimbri;
  • http://www.tre.pt English - français - português - Pritožbeno sodišče v Évori;
  • http://www.trp.pt português - Pritožbeno sodišče v Portu;
  • http://www.pgr.pt/ português - Državno tožilstvo;
  • http://www.itij.mj.pt português - pravne zbirke podatkov;
  • http://www.cej.pt/ English - français - português - Center za pravne študije (organ, pristojen za usposabljanje sodnikov na Portugalskem);
  • http://www.dgsj.pt português - Generalni direktorat za pravosodje (med drugim zagotavlja informacije o stikih s sodišči in
    njihovo krajevno pristojnostjo ter dostop do strani sodnih uradnikov);
  • http://www.gplp.mj.pt/ English - português - Urad za zakonodajno politiko in načrtovanje Ministrstva za pravosodje;
  • http://www.dgrn.mj.pt português - Generalni direktorat za registre in notariat;
  • http://www.asjp.pt/ português - Združenje sodnikov Portugalske;
  • http://www.smmp.pt/ português - Združenje javnih tožilcev;
  • http://www.oa.pt/ português - Odvetniška zbornica Portugalske;
  • http://www.dr.incm.pt/dr/ português - spletna zakonodajna zbirka podatkov (vključuje zakone in instrumente, objavljene v 1. seriji Uradnega lista Portugalske od 1. januarja 1970; omogoča tudi prost dostop do zakonodaje, objavljene v 1. seriji uradnega lista od 1. januarja 2000);
  • http://www.solicitador.net/ português - Združenje pravnih zastopnikov;

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Portugalska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 28-02-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo