Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Poljska

Zadnja sprememba: 06-03-2008
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Poljska

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. Pravni viri I.
I.1. Nacionalna zakonodaja I.1.
I.2. Veljavni večstranski mednarodni sporazumi I.2.
I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije I.3.
II. Izvajanje kolizijskih pravil II.
II.1. Obveznost sodišča, da uporabi mednarodno zasebno pravo II.1.
II.2. Zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine (le conflit mobileII.3.
II.4. Klavzula mednarodnega javnega reda (ordre public) in prevladujoča obvezna pravila II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. Kolizijska pravila III.
III.1. Pogodbene obveznosti III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti III.2.
III.3. Osebni status – fizične in pravne osebe III.3.
III.4. Vzpostavitev razmerja med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo III.4.
III.5. Zakonska zveza, neporočeni pari, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti III.5.
III.6. Premoženjska razmerja med zakonci III.6.
III.7. Oporoke in dedovanja III.7.
III.8. Premoženjske in stvarne pravice III.8.
III.9. Insolventnost III.9.

 

I. Pravni viri

I.1. Nacionalna zakonodaja

Pravni viri, ki urejajo mednarodne odnose med fizičnimi in pravnimi osebami, so nacionalna zakonodaja in mednarodni sporazumi.

Najpomembnejši vir mednarodnega zasebnega prava Poljske je Zakon o mednarodnem zasebnem pravu z dne 12. novembra 1965.

I.2. Veljavni večstranski mednarodni sporazumi

Poljska je pogodbenica veliko večstranskih konvencij, ki vključujejo kolizijska pravila, zlasti:

Konvencij o družinskih in skrbniških zadevah:

Haaška konvencija z dne 12. junija 1902 o skrbništvu nad mladoletnimi osebami (Hague Convention relating to the settlement of guardianship of minors), Haaška konvencija z dne 5. oktobra 1961 o pooblastilih organov in pravu, ki se uporablja za zaščito mladoletnih oseb (Hague Convention concerning the powers of authorities and the law applicable in respect of the protection of minors), Haaška konvencija z dne 17. julija 1905 o odvzemu državljanskih pravic in podobnih zaščitnih ukrepih (Hague Convention relating to deprivation of civil rights and similar measures of protection), Haaška konvencija z dne 2. oktobra 1973 o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti (Hague Convention on the law applicable to maintenance obligations).

Konvencij o dednopravnih zadevah:

Haaška konvencija z dne 5. oktobra 1961 o koliziji zakonov glede oblike oporočnih določb.

Konvencij o državljanstvu:

Haaška konvencija o nekaterih vprašanjih glede kolizije zakonov o državljanstvu in Protokol o določeni kategoriji oseb brez državljanstva (Hague Convention on certain questions relating to the conflict of nationality laws and the Protocol relating to a certain case of statelessness) in Konvencija o državljanstvu poročenih žensk, ki je bila na voljo za podpis v New Yorku dne 20. februarja 1957.

Na vrh straniNa vrh strani

I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije

Dvostranske konvencije, ki jih je sklenila Poljska, so povezane s pravno pomočjo in sodelovanjem v civilnih, družinskih, delovnih in kazenskih zadevah. Omeniti je treba konvencije, sklenjene z naslednjimi državami: Avstrijo, Alžirijo, Francijo, Belorusijo, Bolgarijo, Češko republiko, Estonijo, Finsko, Demokratično ljudsko republiko Korejo, Kubo, Libijo, Litvo, Latvijo, Makedonijo, Rusijo, Romunijo, Srbijo in Črno goro, Ukrajino, Madžarsko, Socialistično republiko Vietnam.

II. Izvajanje kolizijskih pravil

II.1. Obveznost sodišča, da uporabi mednarodno zasebno pravo

Za oceno pravnih dejstev in dejanj, ki jih dokazujejo ali priznavajo stranke in so pomembna za zadevo, uporabi sodišče pravo, ki se uporablja, po uradni dolžnosti ne glede na to, ali se stranki v postopku ali udeleženci postopka sklicujejo na takšno pravo.

Tuje pravo je treba uporabiti kot pravo (in ne kot dejstvo) in v skladu z načeli, sprejetimi v državi, iz katere to pravo izhaja, pri tem pa je treba upoštevati tuje pravne vire (vključno z običajnim pravom) in tuja pravila razlage. To je neodvisno od tega, ali se v drugi državi v podobnih okoliščinah vzajemno uporablja pravo Poljske na podlagi kolizijskih pravil.

II.2. Zavračanje

Poljska priznava zavračanje v mednarodnem zasebnem pravu, vendar je uporaba zavračanja v skladu s pravom Poljske omejena. Kolizijska pravila Poljske omogočajo zavračanje „nazaj“. Člen 4(1) Zakona o mednarodnem zasebnem pravu določa, da če tuje pravo, ki je v skladu z Zakonom določeno kot pravo, ki se uporablja, določa, da ureja posamezno pravno razmerje pravo Poljske, se uporablja pravo Poljske.

Na vrh straniNa vrh strani

Pravo Poljske omogoča tudi tako imenovano zavračanje „naprej“. Člen 4(2) Zakona določa, da če tuje nacionalno pravo, ki je v skladu z Zakonom določeno kot pravo, ki se uporablja, določa, da mora posamezno pravno razmerje urejati drugo tuje pravo, se uporablja to drugo tuje pravo. S to določbo je zavračanje omejeno le na pravo države, določeno kot tretje zaporedno pravo, ne glede na to, ali določajo kolizijska pravila tretje države kot pravo, ki se uporablja, pravo neke druge države.

II.3. Sprememba navezne okoliščine (le conflit mobile)

Navezne okoliščine se spremenijo, če stranki s svojimi dejanji spremenita okoliščine zadeve, tako da kolizijsko pravilo napotuje na pravo, ki ni pravo, ki se je uporabljalo pred spremembo okoliščin. V skladu s členom 24(1) Zakona o mednarodnem zasebnem pravu ureja lastninsko pravico in druge stvarne pravice na primer pravo države, v kateri je predmet takšne pravice. Vendar se pri prenosu premičnin iz ene države v drugo spremeni statut (pravo, ki se uporablja), ko premičnina prečka mejo odpremne države. V tem primeru se pojavi vprašanje, kateri statut je treba uporabiti za presojo posameznih elementov pravnega razmerja, v zvezi s katerimi se je spremenilo pravo, ki se uporablja. Težava je povezana zlasti z lokacijo premičnine v primeru premoženjskih pravic na premičninah, vendar tudi s spremembo državljanstva, stalnega prebivališča, običajnega prebivališča ali sedeža pravne osebe.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu ne ureja tega vprašanja na splošno, vendar vsebuje nekaj rešitev za posamezne primere. V zvezi s premoženjskimi pravicami na premičninah določa na primer člen 24(2) Zakona, da ureja pridobitev in izgubo lastninske pravice ter pridobitev in izgubo drugih premoženjskih pravic in spremembo vsebine ali prednosti takšnih pravic pravo države, v kateri je bil predmet takšnih pravic ob dogodku, zaradi katerega so nastale zgoraj opisane pravne posledice.

Na vrh straniNa vrh strani

V primerih, ki niso urejeni z zakonom, se običajno domneva, da se razmerja, urejena v skladu s prejšnjim statutom, spremenijo le toliko, kolikor je potrebno v skladu z novim statutom.

II.4. Klavzula mednarodnega javnega reda (ordre public) in prevladujoča obvezna pravila

Člen 6 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu Poljske vsebuje klavzulo javnega reda, v skladu s katero se ne sme uporabiti tuje pravo, če bi bila njegova uporaba v nasprotju s temeljnimi načeli pravnega reda Republike Poljske. Klavzula javnega reda se lahko uporabi v izjemnih primerih le, če je tuje pravo v nasprotju z načeli pravnega reda, ki veljajo v času sodne odločbe. Poleg tega je treba pred uporabo te klavzule obravnavati predvsem posledice uporabe teh dveh pravnih sistemov v posameznih okoliščinah in ne razlike med določbami nacionalnega in tujega prava. Razlog za to je možnost, da lahko, ne glede na bistveno drugačne določbe, z uporabo pravnih pravil različnih pravnih sistemov nastanejo podobne posledice, zato je uporaba člena 6 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu izključena.

Prevladujoča obvezna pravila (lois de police) imajo podobno vlogo kot načelo javnega reda. To so posebna pravila prava, ki je tesno povezano z zadevo, čeprav se ne uporablja v skladu s kolizijskimi pravili države, v kateri je sodišče. To so lahko pravna pravila države, v kateri je sodišče, ali tretje države. Ta pravila so absolutno obvezna in njihov „namen“ je treba uporabiti za posamezen pravni položaj.

Kolizijska pravila ne omogočajo, da sodišče Poljske uporabi poljska pravna pravila kot prevladujoča obvezna pravila, če je tuje pravo določeno kot pravo, ki se uporablja v posamezni zadevi. Vendar je takšna možnost dopuščena v strokovni literaturi in sodnih odločbah.

Na vrh straniNa vrh strani

II.5. Dokazovanje tujega prava

Posledica uporabe tujega prava po uradni dolžnosti v poljskem civilnem postopku je obveznost sodišča, da uporabi to pravo za presojo okoliščin, pomembnih za odločitev v zadevi, vedno, kadar to določajo pravna pravila, ki se uporabljajo. To vključuje obveznost sodišča, da ugotovi vsebino tujega prava, njegova načela razlage in tuje sodne odločbe.

III. Kolizijska pravila

III.1. Pogodbene obveznosti

Pravni viri

V skladu s pravom Poljske je vprašanje prava, ki se uporablja za pogodbene obveznosti, urejeno v členih od 25 do 31 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu. Vendar vprašanja v zvezi s pravom, ki se uporablja za pogodbene obveznosti, urejajo tudi dvostranski in večstranski sporazumi ter določbe nacionalne zakonodaje o izvajanju kolizijskih pravil iz področnih direktiv. Ti predpisi imajo prednost pred določbami Zakona.

Pravo, ki se uporablja

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu določa kot splošno načelo svobodo strank do izbire prava. V skladu s členom 25(1) Zakona lahko stranki določita, da se za njuno razmerje, povezano s pogodbenimi obveznostmi, uporablja pravo, ki ga izbereta, če je takšno pravo povezano z obveznostjo. „Povezava z obveznostjo“ pomeni določeno objektivno povezavo pravnega razmerja z državo, katere pravo sta izbrali stranki (na podlagi kraja izpolnitve ali izvršitve pogodbe, kraja prebivališča ali sedeža pogodbenih strank itd.). Izbira prava se uporablja le za obveznosti z mednarodnim elementom in je izključena, če je obveznost povezana z nepremičnino (člen 25(2) Zakona).

Na vrh straniNa vrh strani

Če stranki nista izbrali prava, Zakon določa več objektivnih naveznih okoliščin. Pri uporabi takšnih naveznih okoliščin je treba upoštevati določeno ureditev. V skladu s členom 28 Zakona ureja obveznosti iz pogodb o vrednostnih papirjih na primer pravo, ki se uporablja na sedežu borze, razen če sta stranki izbrali drugo pravo. Ta določba se ustrezno uporablja za obveznosti iz pogodb, sklenjenih na sejmih. Če je sedež ali prebivališče strank v isti državi, se v skladu s členom 26 Zakona uporablja pravo te države (ta določba ne velja za obveznosti v zvezi z nepremičnino). V skladu s členom 27 Zakona ureja obveznosti iz pogodbe o prodaji premičnin, dobavne pogodbe, pogodbe o izvedbi opravila ali dela, pogodbe o storitvah, pogodbe o zastopanju, konsignacijske pogodbe, prevozne pogodbe, špedicijske pogodbe, shranjevalne pogodbe, skladiščne pogodbe, zavarovalne pogodbe in pogodbe o prenosu avtorskih pravic pravo kraja prebivališča ali sedeža stranke, ki mora opraviti določeno storitev (če se bo glede obveznosti iz pogodb, sklenjenih s podjetjem, namesto prava države, v kateri je sedež pravne osebe ali kraj prebivališča fizične osebe, uporabljalo pravo države, v kateri je sedež podjetja - člen 27(3) Zakona).

Zakonodajni akti Poljske ne vključujejo splošnih kolizijskih pravil v zvezi s pravom, ki se uporablja za potrošniška razmerja, ki bi ustrezala členu 5 Rimske konvencije. Če okoliščine zadeve niso zajete z nacionalno zakonodajo o izvajanju kolizijskih pravil iz potrošniških direktiv, je treba za vse čezmejne spore, v katere so vključeni potrošniki, uporabiti pravo, ki se uporablja v skladu s splošnimi obligacijskimi pravili.

Na vrh straniNa vrh strani

V zvezi z enostranskimi pravnimi listinami se v skladu s členom 30 Zakona ustrezno uporabljajo določbe o pravu, ki se uporablja za pogodbene obveznosti.

Področje uporabe prava, ki se uporablja

Pogodbeni statut (in statut, ki ureja enostranske pravne listine) določa tudi možnost izvedbe posameznega pravnega posla in dejavnike, ki določajo njegovo veljavnost. Vendar se poslovna sposobnost, ki je osnovni pogoj za pravni posel, presoja v skladu z osebnim statusom, vprašanje prava, ki se uporablja za obliko takšnega posla, pa je urejeno ločeno v členu 12 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu.

Poleg tega določa pravo, ki se uporablja za pravni posel, pravila o razlagi izjav volje, pogojih in rokih, vsebini pogodbenega razmerja, neizpolnitvi ali nepravilni izpolnitvi obveznosti, načinu in obsegu nadomestila, spremembi, prenehanju in prenosu obveznosti (npr. z odstopom).

III.2. Nepogodbene obveznosti

Pravni viri in razmerje med njimi

V skladu s pravom Poljske je vprašanje prava, ki ureja nepogodbene obveznosti, urejeno v členu 31 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu. Vendar podobno kot pri pogodbenih obveznostih urejajo vprašanja v zvezi s pravom, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, tudi dvostranski in večstranski sporazumi ter določbe o izvajanju kolizijskih pravil iz področnih direktiv. Ti predpisi imajo prednost pred določbami Zakona.

V zvezi s pravom, ki se uporablja za prometne nesreče, ima prednost Haaška konvencija o pravu, ki se uporablja za prometne nesreče, iz leta 1971 (katere pogodbenica je Poljska).

Tudi določbe o izvajanju kolizijskih pravil iz področnih direktiv (npr. v zvezi z varstvom potrošnikov) imajo na področju njihovega izvajanja prednost pred določbami Zakona.

Na vrh straniNa vrh strani

Pravo, ki se uporablja

Člen 31(1) in (2) Zakona o mednarodnem zasebnem pravu določa, da ureja nepogodbeno obveznost pravo države, v kateri se je zgodilo dejanje, ki je povzročilo obveznost. Če pa sta stranki državljana iste države in imata v njej prebivališče, se uporablja pravo te države.

III.3. Osebni status – fizične in pravne osebe

Pravni viri

V skladu s pravom Poljske je vprašanje prava, ki se uporablja za pravno in poslovno sposobnost fizičnih in pravnih oseb, urejeno v členih od 9 do 11 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu.

Pravo, ki se uporablja

Splošno pravilo je uvedeno s členom 9(1) in (2) Zakona o mednarodnem zasebnem pravu. V skladu s tem se za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe uporablja njeno nacionalno pravo, za pravno in poslovno sposobnost pravne osebe pa pravo države, v kateri je sedež pravne osebe. Sedež pravne osebe pomeni glede na pravno doktrino dejanski sedež njenih glavnih vodstvenih organov (upravni odbor).

V zvezi z osebnim statusom fizičnih in pravnih oseb veljajo za navezni okoliščini državljanstva in sedeža nekatere izjeme. Prvič, v zvezi s poslovno sposobnostjo pravne osebe določajo nekatere dvostranske konvencije, da se uporablja pravo države, v kateri je bila pravna oseba ustanovljena.

Drugič, če opravi pravna ali fizična oseba pravni posel za podjetje, poslovno sposobnost takšne osebe ureja pravo države, v kateri je sedež podjetja (člen 9(3) Zakona).

Tretjič, člen 10 Zakona določa, da se za poslovno sposobnost tujca, ki je v skladu s svojim nacionalnim pravom poslovno nesposoben in je na Poljskem opravil pravni posel, ki naj bi veljal na Poljskem, v tem obsegu uporablja pravo Poljske, če je to potrebno zaradi varstva dobrovernih oseb. Namen te določbe je, tako kot pri členu 11 Rimske konvencije, varstvo dobrovernih pogodbenih strank oseb, ki so poslovno sposobne v skladu s pravom države, v kateri se opravi pravni posel, vendar so poslovno nesposobne v skladu s svojim nacionalnim pravom. Zato ta izjema ne velja za pravne posle na področju družinskega prava in prava o skrbništvu ter dednega prava.

Na vrh straniNa vrh strani

Posebna pravila se uporabljajo tudi za domnevo smrti in potrditev smrti. V skladu s členom 11 Zakona je treba za razglasitev pogrešanca za domnevno mrtvega ali za potrditev njegove smrti uporabiti njegovo nacionalno pravo (razen če sodišče Poljske odloča v zadevi v zvezi z razglasitvijo tujca za mrtvega ali potrditvijo smrti tujca, se v tem primeru uporablja pravo Poljske).

III.4. Vzpostavitev razmerja med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo

Vzpostavitev razmerja med otrokom in starši - pravni viri in pravo, ki se uporablja

Vprašanja v zvezi z razmerjem med otrokom in starši ureja člen 19(2) Zakona o mednarodnem zasebnem pravu, v skladu s katerim ureja vzpostavitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva nacionalno pravo otroka, ki velja ob njegovem rojstvu; vzpostavitev razmerja med otrokom in starši ureja pravo države, katere državljan je otrok ob vzpostavitvi takšnega razmerja, medtem ko vzpostavitev razmerja med otrokom in starši v primeru nerojenega otroka ureja nacionalno pravo matere.

Če ima otrok ali mati dve ali več državljanstev, se uporablja načelo izključnosti državljanstva Poljske iz člena 2(1) Zakona.

Večina dvostranskih konvencij priznava enako načelo, da se za otroka uporablja njegovo nacionalno pravo ob njegovem rojstvu. Vendar je v nekaterih državah vprašanje izvora otroka odvisno od nacionalnega prava matere ob rojstvu otroka ali prebivališča staršev in otrok, če pa takšna navezna okoliščina ne obstaja, se uporablja nacionalno pravo otroka.

Posvojitev - pravni viri in pravo, ki se uporablja

V skladu s členom 22(1) Zakona o mednarodnem zasebnem pravu posvojitev ureja nacionalno pravo posvojitelja, vendar mora posvojitev biti v skladu z določbami otrokovega nacionalnega prava glede soglasja otroka, soglasja zakonitega zastopnika otroka, dovoljenja pristojnega državnega organa ali omejitev glede posvojitve, povezanih s spremembo trenutnega prebivališča v prebivališče v drugi državi.

Na vrh straniNa vrh strani

V skladu z dvostranskimi sporazumi, ki jih je sklenila Poljska, je mogoče razlikovati med naslednjimi pravili: a) posvojitev ureja pravo pogodbenice, katere državljan je otrok, b) posvojitev ureja pravo obeh pogodbenic, če imata zakonca, ki zaprosita za posvojitev, različno državljanstvo, c) posvojitev ureja pravo države, na ozemlju katere imata posvojenec in posvojitelj prebivališče ali, če imata prebivališče v različnih državah, posvojitev ureja pravo pogodbenice, katere državljan je posvojenec.

Poljska je tudi pogodbenica Evropske konvencije o posvojitvi otrok, sklenjene v Strasbourgu 24. aprila 1967, in Haaške konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993.

III.5. Zakonska zveza, neporočeni pari, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti

Zakonska zveza

V skladu s pravom Poljske je vprašanje prava, ki ureja zakonsko zvezo, urejeno v členih od 14 do 16 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu.

Razlogi za sklenitev zakonske zveze in njeno razveljavitev se praviloma presojajo po nacionalnem pravu vsakega od zakoncev posebej (člen 14). To pomeni, da se sposobnost zakoncev za sklenitev zakonske zveze oceni ločeno za vsakega od njiju v skladu z njunim nacionalnim pravom.

Navezna okoliščina državljanstva se uporablja tudi v dvostranskih sporazumih med Poljsko in na primer Madžarsko, Češko republiko, Slovaško, Romunijo, Avstrijo ali Francijo.

Če ima(-ta) zakonec(-ca) dve ali celo več državljanstev, se za državljana Poljske uporablja pravo Poljske ne glede na dejstvo, da ga priznava za svojega državljana tudi pravo druge države.

Na vrh straniNa vrh strani

Če sklene državljan Poljske zakonsko zvezo s tujcem, ki ima državljanstvo dveh ali več držav, se za tujca uporablja njegovo nacionalno pravo, tj. pravo države, s katero je najtesneje povezan.

Razveza zakonske zveze - pravo, ki se uporablja

Člen 18 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu Poljske določa, da se za razvezo zakonske zveze uporablja skupno nacionalno pravo zakoncev ob vložitvi zahtevka za razvezo zakonske zveze. Če zakonca nimata skupnega nacionalnega prava, se uporablja pravo države, v kateri imata oba zakonca prebivališče. Če se ugotovi, da zakonca nimata prebivališča v isti državi, se uporablja pravo Poljske.

Prenehanje življenjske skupnosti

Člen 18 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu Poljske določa, da se za prenehanje življenjske skupnosti uporablja skupno nacionalno pravo zakoncev ob vložitvi zahtevka za razvezo zakonske zveze. Če zakonca nimata skupnega nacionalnega prava, se uporablja pravo države, v kateri imata oba zakonca prebivališče. Če se ugotovi, da zakonca nimata prebivališča v isti državi, se uporablja pravo Poljske.

Preživnina

V skladu s pravom Poljske ni ločenega predpisa o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti v razmerju med zakoncema, zato se kot pomožni vir uporabljajo pravila, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. Zato se za preživninske obveznosti med strankama med zakonsko zvezo uporablja finančna ureditev med zakoncema.

Če zahteva eden od zakoncev preživnino med zakonsko zvezo, se uporablja skupno nacionalno pravo zakoncev. Če zakonca nimata skupnega nacionalnega prava, se uporablja pravo države, v kateri imata oba zakonca prebivališče, če pa zakonca nimata prebivališča v isti državi, se uporablja pravo Poljske. Zahtevke za preživnino v razmerju med razvezanima zakoncema ureja pravo, ki se je uporabljalo za postopek razveze zakonske zveze.

Na vrh straniNa vrh strani

III.6. Premoženjska razmerja med zakonci

Pravo, ki se uporablja

Finančna razmerja med strankama ureja njuno skupno nacionalno pravo, ki takrat velja (člen 17(1) Zakona o mednarodnem zasebnem pravu). Če zakonca nimata skupnega nacionalnega prava, se uporablja pravo države, v kateri imata oba zakonca prebivališče, če pa zakonca nimata prebivališča v isti državi, se uporablja pravo Poljske.

Skupno nacionalno pravo zakoncev, ki takrat velja, ureja tudi dopustnost izvršitve sporazuma o premoženjskih razmerjih med zakoncema, njegovo spremembo ali prenehanje. Vendar finančna razmerja, ki izhajajo iz sporazuma o premoženjskih razmerjih med zakoncema, ureja skupno nacionalno pravo strank ob izvršitvi sporazuma. Če zakonca nimata skupnega nacionalnega prava, se uporablja pravo države, v kateri imata oba zakonca prebivališče, če pa zakonca nimata prebivališča v isti državi, se uporablja pravo Poljske.

III.7. Oporoke in dedovanja

Pravni viri

Vprašanja prava, ki se uporablja za dednopravne zadeve, so urejena v členih 34 in 35 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu. Vendar imajo Haaška konvencija o koliziji zakonov glede oblike oporočnih določb iz leta 1961 in ustrezna kolizijska pravila iz dvostranskih konvencij o pravni pomoči, katerih pogodbenica je Poljska, prednost pred določbami Zakona.

Pravo, ki se uporablja

V skladu s členom 34 Zakona ureja dednopravne zadeve nacionalno pravo oporočitelja ob njegovi smrti. Člen 35 Zakona vključuje izjemo od tega pravila glede ocene veljavnosti oporoke in drugih pravnih obveznosti v primeru smrti in določa, da v tem obsegu zadostuje, da je oporoka v obliki, ki jo določa pravo države, v kateri se pravna listina sestavi.

Na vrh straniNa vrh strani

Dednopravna pravila v zvezi s kmetijami na Poljskem.

Dednopravna pravila v zvezi s kmetijami na Poljskem so v posebnih predpisih, ki se bistveno razlikujejo od splošnih dednopravnih določb. Pravna doktrina in pravna literatura dopuščata, da se uporablja dedni statut tudi za kmetije na Poljskem, vendar hkrati veljajo tudi spremembe iz natančnih predpisov Poljske glede pravil, ki se uporabljajo za dedovanje kmetij.

III.8. Premoženjske in stvarne pravice

Pravo, ki se uporablja

Premoženjske pravice in druge stvarne pravice ureja pravo države, v kateri je predmet takšne pravice (člen 24 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu). Uporablja se pravo, ki velja v kraju, v katerem je stvar (premično ali nepremično premoženje). Vendar pridobitev in izgubo premoženja ter pridobitev, izgubo, spremembo ali prednost katere koli druge stvarne pravice ureja pravo države, v kateri je bil predmet zadevne pravice, ko se je zgodil dogodek, ki je povzročil zgoraj navedene pravne posledice. Drugačna pravila veljajo za letala, ker se stvarne pravice na letalu presojajo v skladu s pravom države, v kateri je bilo letalo registrirano.

V skladu s pomorskim pravom ureja premoženjske pravice na ladji pravo države, v kateri je bila ladja registrirana.

Nepremičnine

V skladu s členom 25(2) Zakona o mednarodnem zasebnem pravu ureja obveznosti, povezane z nepremičnino (npr. prodajna pogodba, menjava, darilo, renta, različne vrste zakupa), vedno pravo države, v kateri je nepremičnina. To pomeni, da ne moreta stranki pri takšnih obveznostih izbrati prava.

III.9. Insolventnost

Pravo, ki se uporablja

Vprašanja glede prava, ki se uporablja v primeru insolventnosti, so v skladu s pravom Poljske urejena v Zakonu o stečaju in sanaciji z dne 28. februarja 2003 in Zakonu o mednarodnem zasebnem pravu, razen če Zakon o mednarodnem zasebnem pravu vsebuje kolizijska pravila, ki bi neposredno urejala vprašanje stečaja ali posledice začetka stečajnega postopka.

Določbe iz členov od 460 do 470 Zakona o stečaju izključujejo uporabo Zakona o mednarodnem zasebnem pravu v kakršnem koli stečajnem postopku, ki se začne na ozemlju Republike Poljske in je povezan le s subjekti iz Zakona o stečaju, tj. tujimi bankami in kreditnimi ustanovami in njihovimi podružnicami. Kolizijska pravila iz Zakona o mednarodnem zasebnem pravu se uporabljajo v stečajnem postopku, v katerem sodelujejo drugi subjekti, npr. podjetja, ki lahko vključujejo fizične osebe, pravne osebe in nekorporativne organizacijske enote.

Člen 460 Zakona o stečaju vključuje pravilo, v skladu s katerim se uporablja pravo Poljske za kakršen koli stečajni postopek, ki se začne v Republiki Poljski. Vendar Zakon določa tudi veliko izjem od tega pravila, pri čemer se upoštevajo značilnosti posameznega pravnega razmerja, tesnejša povezanost razmerja z drugo državo ali kraj, v katerem je stvar (premičnina).

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Poljska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 06-03-2008

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo