Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Nizozemska

Zadnja sprememba: 23-04-2009
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Nizozemska

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. Veljavni pravni viri I.
I.1. Nacionalni predpisi I.1.
I.2. Veljavne večstranske konvencije I.2.
I.3. Najpomembnejše dvostranske konvencije I.3.
II. Uporaba kolizijskih pravil II.
II.1. Uporaba kolizijskih pravil po uradni dolžnosti II.1.
II.2. Zavračanje (prve stopnje, druge stopnje) II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Neuporaba kolizijskih pravil v izjemnih primerih II.4.
II.5. Ugotavljanje vsebine tujega prava II.5.
III. Kolizijska pravila III.
III.1. Pogodbene obveznosti in pravni akti III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti III.2.
III.3. Osebna stanja (osebno ime, prebivališče, poslovna sposobnost) III.3.
III.4. Roditeljska pravica in posvojitev III.4.
III.5. Zakonska zveza, registrirano partnerstvo, zunajzakonska skupnost, razveza zakonske zveze, prenehanje zunajzakonske skupnosti, preživninske obveznosti III.5.
III.6. Pravo o premoženju zakoncev III.6.
III.7. Dedno pravo III.7.
III.8. Stvarno pravo III.8.
III.9. Insolventnost III.9.

 

I. Veljavni pravni viri

I.1. Nacionalni predpisi

Nekaj določb mednarodnega zasebnega prava je vključenih v Zakon o splošnih določbah (zakonodaje Kraljestva) [Wet houdende algemene bepalingen der wetgeving van het Koninkrijk] (v nadaljnjem besedilu: AB).

Obstaja tudi veliko zakonov, ki se imenujejo „Zakon o (koliziji zakonov) na področju [pravno področje]“. Ta pravna področja so: razveza zakonske zveze [Zakon o (koliziji zakonov) na področju razveze zakonske zveze, Wet conflictenrecht echtscheiding, WCE]; osebna imena [Zakon o (koliziji zakonov) na področju osebnih imen, Wet conflictenrecht namen, WCN]; zakonske zveze [Zakon o (koliziji zakonov) na področju zakonskih zvez, Wet conflictenrecht huwelijk, WCH]; premoženjska razmerja med zakoncema [Zakon o (koliziji zakonov) na področju premoženjskih razmerij med zakoncema, Wet conflictenrecht huwelijksvermogensregime, WCHv]; življenjsko zavarovanje; premoženjsko zavarovanje; razmerja med zakoncema [Zakon o (koliziji zakonov) na področju razmerij med zakoncema, Wet conflictenrecht huwelijksbetrekkingen, WCHb]; pomorsko pravo in pravo o notranji plovbi [Zakon o določbah mednarodnega zasebnega prava v zvezi s pomorskim pravom in pravom o notranji plovbi, Wet bepalingen van internationaal privaatrecht met betrekking tot zeerecht en binnenvaartrecht, WIPRZ]; skladi [Zakon o (koliziji zakonov) na področju skladov, Wet conflictenrecht trusts, WCT]; dedovanje [Zakon o (koliziji zakonov) na področju dedovanja, Wet conflictenrecht eropvolging, WCErf]; gospodarske družbe; nezakonita dejanja [Zakon o (koliziji zakonov) na področju nezakonitih dejanj, Wet conflictenrecht onrechtmatige daad, WCOD]; roditeljska pravica [Zakon o (koliziji zakonov) na področju roditeljske pravice, Wet conflictenrecht afstamming, WCA]; posvojitev [Zakon o (koliziji zakonov) na področju posvojitve, Wet conflictenrecht adoptie, WCAd]; registrirana partnerstva [Zakon o (koliziji zakonov) na področju registriranih partnerstev, Wet conflictenrecht geregistreerd partnerschap, WCGP]. Druga področja niso urejena z zakonodajo, ampak s konvencijami ali pravili, ki izhajajo iz sodne prakse.

Na vrh straniNa vrh strani

I.2. Veljavne večstranske konvencije
  • Konvencija o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v zvezi s preživninskimi obveznostmi do otrok, Haag, 24. oktober 1956
  • Konvencija o pooblastilih in uporabnem pravu za zaščito mladoletnikov, Haag, 5. oktober 1961 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o zaščiti mladoletnikov iz leta 1961)
  • Konvencija o koliziji zakonov glede oblike oporočnih določb, Haag, 5. oktober 1961 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o obliki oporočnih določb)
  • Konvencija o pozakonitvi s sklenitvijo zakonske zveze, Rim, 10. september 1970
  • Konvencija o pravu, ki se uporablja za prometne nesreče, Haag, 4. maj 1971 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o prometnih nesrečah)
  • Konvencija o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti, Haag, 2. oktober 1973 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o preživnini iz leta 1973)
  • Konvencija o pravu, ki se uporablja za odgovornost za proizvode, Haag, 2. oktober 1973 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o odgovornosti za proizvode)
  • Konvencija o pravu, ki se uporablja pri trgovskem zastopanju, Haag, 14. marec 1978 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o trgovskem zastopanju)
  • Konvencija o sklenitvi in priznavanju veljavnosti zakonskih zvez, Haag, 14. marec 1978
  • Konvencija o pravu, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, Haag, 14. marec 1978 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o premoženjskih razmerjih med zakoncema)
  • Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, Rim, 19. junij 1980 (v nadaljnjem besedilu: Rimska konvencija)
  • Konvencija o pravu, ki se uporablja za osebna imena, München, 5. september 1980 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija o imenih)
  • Konvencija o pravu, ki se uporablja za sklade, in njihovem priznavanju, Haag, 1. julij 1985 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o skladih)
  • Konvencija o pravu, ki se uporablja za dedovanje zapuščine, Haag, 1. avgust 1989 (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija o dednem pravu; ne velja, vendar se uporablja na Nizozemskem v skladu z WCErf)
  • Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti.
I.3. Najpomembnejše dvostranske konvencije

Jih ni.

Na vrh straniNa vrh strani

II. Uporaba kolizijskih pravil

II.1. Uporaba kolizijskih pravil po uradni dolžnosti

V skladu s členom 25 Zakonika o pravdnem postopku [Wetboek van Burgerlijke Rechtsvordering] morajo sodišča uporabiti kolizijska pravila na lastno pobudo (tudi kadar se stranki nanje ne sklicujeta).

II.2. Zavračanje (prve stopnje, druge stopnje)

Če je določeno pravo države A, se uporabijo pravila te države. Če pravo A določa, da se uporabi nizozemsko pravo ali pravo države B, je treba to določbo načeloma zavrniti. Izjema je možna v nekaterih primerih.

II.3. Sprememba navezne okoliščine

Splošnih pravil, ki bi reševala težave zaradi spremembe navezne okoliščine, ni. V poglavju 3 so obravnavane rešitve za več posameznih pravnih področij, kjer je to vprašanje pomembno.

II.4. Neuporaba kolizijskih pravil v izjemnih primerih

Javni red

Tuje pravo se ne sme upoštevati, če je to pravo ali njegova uporaba v nasprotju z mednarodnim javnim redom v okviru zasebnega prava. To velja, če bi bila uporaba tujega prava ali tuje pravo v nasprotju s temeljnimi načeli nizozemskega pravnega sistema. To pravilo je treba uporabljati restriktivno. Le dejstvo, da se tuje pravo razlikuje od nizozemskega prava, ni zadosten razlog za sklicevanje na javni red, tudi če je zadevno nizozemsko pravo obvezujoče. Če ni v nasprotju z javnim redom samo pravilo, ampak njegova uporaba, je lahko presoja delno odvisna od obsega, v katerem je zadeva povezana z nizozemsko pristojnostjo. Na javni red se je možno sklicevati, tudi če zadevni predpis ne vsebuje takšne določbe.

Na vrh straniNa vrh strani

Prednostna pravila

Nizozemska sodišča lahko uporabijo posebne obvezujoče pravne določbe (prednostna pravila) ne glede na pravo, ki ureja pravno razmerje med strankama. To ne velja za „običajne“ obvezujoče določbe, ampak bolj za določbe, ki imajo pogosto tudi funkcijo v skladu z javnim pravom. Uporabljajo se lahko nizozemska in tuja prednostna pravila. Nasprotno pa se določbe v skladu s pravom, ki je določeno kot pravo, ki ga je treba uporabiti, lahko ne uporabljajo, če javnopravni interes, ki naj bi ga varovale, v zadevnem primeru ni pomemben.

II.5. Ugotavljanje vsebine tujega prava

Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti vsebino tujega prava. Stranki sta pogosto pozvani, naj predložita mnenje o tujem pravu, kar običajno storita. To ne spremeni dejstva, da je sodišče še vedno odgovorno za vsebino, ki jo sprejme kot vsebino tujega prava.

Sodišče lahko prosto izbere način, na katerega pridobi informacije. Upošteva lahko pot, določeno v Evropski konvenciji o obvestilih o tujem pravu (London, 7. junij 1968), raziskuje lahko samo na podlagi literature ali takšno raziskavo naroči pri strokovnjaku iz zadevne države ali raziskovalnem inštitutu, kot je T.M.C. Asser Instituut ali Mednarodni pravni inštitut [Internationaal Juridisch Instituut].

Če vsebine tujega prava ni mogoče ugotoviti v zadostnem obsegu, se uporabijo različne možnosti, kot je uporaba sistema, povezanega s pravom, ki se dejansko uporablja, uporaba mednarodno priznanih načel ali uporaba nizozemskega prava.

III. Kolizijska pravila

III.1. Pogodbene obveznosti in pravni akti

Pogodbe

Pri večini pogodb je pravo, ki ga je treba uporabiti, določeno z Rimsko konvencijo. Vendar za pogodbe o trgovskem zastopanju glejte naslednji oddelek.

Na vrh straniNa vrh strani

Za nekatere pogodbe, za katere v skladu s členom 1(2) Rimska konvencija ne velja, se uporabijo drugi zakoni (glejte spodaj). Za druge pogodbe kolizijska pravila niso bila zakonsko določena.

Pogodbe, ki so bili sklenjeni pred začetkom veljavnosti Rimske konvencije, urejajo kolizijska pravila, ki so se uporabljala takrat. Ta pravila se na splošno ujemajo s kolizijskimi pravili iz Rimske konvencije.

Trgovsko zastopanje

V primeru pogodb o trgovskem zastopanju imajo na Nizozemskem določbe Haaške konvencije o trgovskem zastopanju prednost pred določbami Rimske konvencije. V razmerju med zastopnikom in naročiteljem je izbira prava dovoljena; kadar stranki prava ne izbereta, se razen izjemoma uporabi pravo države običajnega prebivališča zastopnika ali pravo običajnega prebivališča naročitelja, če bo delo opravljeno večinoma v navedeni državi (Haaška konvencija o trgovskem zastopanju od člena 6 naprej). V razmerju med naročiteljem in nasprotno stranko vprašanja o trgovskem zastopanju (kot so pooblastila zastopnika in posledice njegovih dejanj) razen izjemoma ureja pravo države običajnega prebivališča zastopnika (člen 11(1) Haaške konvencije o trgovskem zastopanju).

Življenjsko in premoženjsko zavarovanje

Za življenjsko in premoženjsko zavarovanje se uporabljajo kolizijska pravila iz Zakona o (koliziji zakonov) na področju življenjskega zavarovanja [Wet conflictenrecht levensverzekering] in Zakona o (koliziji zakonov) na področju premoženjskega zavarovanja [Wet conflictenrecht schadeverzekering].

Nakup

Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga (Dunaj, 11. april 1980) vsebuje enotne pravne določbe o prodaji blaga. Člen 1(1)(b) določa, da če pravila mednarodnega zasebnega prava napotujejo na pravo države pogodbenice, se ne uporabi notranje pravo navedene države, ampak konvencija.

Na vrh straniNa vrh strani

Pravni akti

„Pravni akti“ niso posebna referenčna kategorija. Pravne akte, ki se opravijo v okviru pogodbe, običajno ureja pravo, ki ureja pogodbo; obveznosti, ki izhajajo iz drugih pravnih aktov, se štejejo za nepogodbene obveznosti (na primer pri poslovodstvu brez naročila) ali spadajo pod drugo referenčno kategorijo (na primer: sestava oporoke, priznanje otroka). Pozitivno kolizijsko pravilo se na splošno uporablja za obliko pravnih aktov: pravni akt je glede na obliko veljaven, če izpolnjuje zahteve prava, ki veljav kraju izvršitve pravnega akta ali prava, ki ureja vsebino pravnega akta (člen 10 AB).

III.2. Nepogodbene obveznosti

Nezakonita dejanja

Zakon o (koliziji zakonov) na področju nezakonitih dejanj [Wet conflictenrecht onrechtmatige daad] določa, da nezakonito dejanje ureja pravo države, v kateri je bilo to dejanje storjeno (člen 3(1) WCOD). Vendar ima to pravilo več izjem, zlasti če posledice dejanja nastanejo v državi, ki ni država, v kateri je bilo dejanje storjeno, če imata storilec in oškodovanec običajno prebivališče v isti državi, ali v primeru nelojalne konkurence. Če je nezakonito dejanje tesno povezano z drugim pravnim razmerjem med strankama, lahko sodišče v nasprotju z navedenim uporabi za nezakonito dejanje tudi pravo, ki ureja drugo pravno razmerje (člen 5 WCOD).

Poleg tega lahko ne glede na zgoraj navedeno stranki sami izbereta pravo, ki ga je treba uporabiti (člen 6 WCOD).

Prometne nesreče

Načeloma se uporabi pravo države, v kateri se je nesreča zgodila (člen 3 Haaške konvencije o prometnih nesrečah). Če pa so v nesrečo vključena le vozila, registrirana v drugi državi, se pod dodatnimi pogoji uporabi pravo države, v kateri so zadevna vozila registrirana (členi 4, 5 in 6 Haaške konvencije o prometnih nesrečah).

Na vrh straniNa vrh strani

Ne glede na pravo, ki ga je treba uporabiti, se uporabljajo prometni in varnostni predpisi, ki veljajo na kraju nesreče (člen 7 Haaške konvencije o prometnih nesrečah).

Odgovornost za proizvode

V zadevah v zvezi z odgovornostjo za proizvode, opredeljeno v členih 1, 2 in 3 Haaške konvencije o odgovornosti za proizvode, se uporabi pravo kraja, v katerem je bilo storjeno dejanje, zaradi katerega je nastala škoda, če je izpolnjen eden od pogojev iz člena 4 HPAV. V drugih primerih se načeloma uporabi pravo običajnega prebivališča oškodovanca ali pravo stalnega prebivališča ali sedeža odgovorne stranke (člena 5 in 6 HPAV).

Poslovodstvo brez naročila

V zvezi s poslovodstvom brez naročila ni zakonskih predpisov. Razen če stranki izbereta pravo, se uporabi pravo države, v kateri je bilo opravljeno poslovodstvo brez naročila. Če takšnega prava ni možno določiti, ker je bilo na primer poslovodstvo brez naročila opravljeno v več državah, se uporabi pravo države, s katero je poslovodstvo brez naročila najtesneje povezano (vrhovno sodišče, 23. februar 1996, Sodna praksa Nizozemske 1997, 276).

Nepravilno izplačano plačilo: neupravičena pridobitev

Kolizijska pravila v zvezi z nepravilno izplačanim plačilom in neupravičeno pridobitvijo niso zakonsko določena. Poleg tega s tem v zvezi ni jasne sodne prakse.

III.3. Osebna stanja (osebno ime, prebivališče, poslovna sposobnost)

Splošne informacije

Status osebe načeloma ureja njeno nacionalno pravo. Za nizozemske državljane je ta določen v členu 6 AB; na podlagi te določbe je treba določiti tudi status oseb, ki niso nizozemski državljani. Drugi zakoni vsebujejo veliko izjem od člena 6 AB.

Na vrh straniNa vrh strani

Osebno ime

Določbe Konvencije o imenih so vključene v Zakon o (koliziji zakonov) na področju osebnih imen. V tem zakonu so opredeljene tudi dodatne določbe, ki veljajo le za nizozemsko mednarodno zasebno pravo. V skladu s členom 1 WCN ime osebe ureja njeno nacionalno pravo, vključno z določbami mednarodnega zasebnega prava v skladu z navedenim pravom.

Če ima oseba nizozemsko in tuje državljanstvo, se uporabi nizozemsko pravo (člen 2 WCN). Če ima oseba več državljanstev, vendar nima nizozemskega državljanstva, se uporabi pravo državljanstva, s katerim je oseba ob upoštevanju vseh okoliščin najtesneje povezana (člen 1(2) WCN). Člen 5b WCN ureja izbiro priimka v mednarodnih zadevah.

Prebivališče

Nizozemsko mednarodno zasebno pravo nima pravil, ki bi urejala prebivališče. V praksi velja naslednje. Če se konvencija ali zakon sklicuje na prebivališče osebe, je za nizozemsko sodišče običajno pomembno le, ali je to prebivališče na Nizozemskem ali ne (na primer: členi od 1 do vključno 14 Zakonika o pravdnem postopku, ki so povezani le z vprašanjem, ali je pristojno nizozemsko sodišče, in ne s tem, ali je pristojno tuje sodišče). Pri tem vprašanju mora sodišče uporabiti člene od 1:10 do vključno 1:15 nizozemskega civilnega zakonika. Druge konvencije in zakoni se pogosto sklicujejo na običajno prebivališče osebe. V tem primeru je lahko pomembno, ali je običajno prebivališče na Nizozemskem ali v tujini (na primer v Rimski konvenciji, na podlagi katere je treba ugotoviti, ali se uporabi nizozemsko ali tuje pravo). Zato pojem „običajnega prebivališča“ ni dodatno opredeljen na podlagi standardov nizozemskega prava, ampak standardov, ki ustrezajo zadevnemu predpisu (avtonomna razlaga konvencije, v primeru evropskih predpisov pa avtonomna razlaga predpisa).

Na vrh straniNa vrh strani

Mladoletnost in poslovna sposobnost

Vprašanje, ali je oseba mladoletna oziroma ali je poslovno sposobna ali ne, se v skladu s členom 6 AB načeloma presoja v skladu s pravom njenega državljanstva. Več predpisov vsebuje določbo za določitev, do katerega leta starosti se ta predpis uporablja.

Varstvo mladoletnikov in odraslih

Vprašanje, ali je oseba mladoletna in/ali poslovno sposobna, je treba obravnavati ločeno od vprašanja, kakšne ukrepe je možno uporabiti, da se zavarujejo interesi mladoletnika ali odraslega. V zvezi z mladoletniki velja za te ukrepe Haaška konvencija o mladoletnikih iz leta 1961, ki v členu 2 določa, da se uporabi pravo običajnega prebivališča mladoletnika. V primeru odraslih je to še vedno povezano z nacionalnim pravom, po analogiji s členom 2 Haaške konvencije o mladoletnikih iz leta 1961 pa tudi s pravom običajnega prebivališča.

III.4. Roditeljska pravica in posvojitev

Roditeljska pravica

Starši otroka so določeni po pravu, opredeljenem v Zakonu o (koliziji zakonov) na področju roditeljske pravice. V tem zakonu so določena kolizijska pravila v zvezi z naslednjimi okoliščinami:

Roditeljska pravica zaradi sklenitve zakonske zveze: pravo skupnega državljanstva žene in moža ob rojstvu otroka; če imata mož in žena različno državljanstvo, pravo običajnega prebivališča žene in moža, če pa to ne obstaja, pravo običajnega prebivališča otroka (člen 1 WCA).

Roditeljska pravica neporočene ženske: nacionalno pravo ženske, vendar je razmerje med starši in otrokom določeno v vsakem primeru, če je običajno prebivališče ženske na Nizozemskem (člen 3 WCA).

Na vrh straniNa vrh strani

Roditeljska pravica zaradi priznanja otroka: priznanje je možno, če je dopustno v skladu z nacionalnim pravom moškega ali otroka ali v skladu s pravom običajnega prebivališča moškega ali otroka. Posebna pravila veljajo za priznanje s strani poročenega nizozemskega in za privolitev matere otroka (člen 4 WCA).

Zakonska določitev očetovstva: pravo skupnega državljanstva moškega in matere; če imata moški in mati različno državljanstvo, pravo njunega skupnega običajnega prebivališča, če pa to ne obstaja, pravo običajnega prebivališča otroka (člen 6 WCA).

Roditeljska pravica zaradi pozakonitve: načeloma velja Konvencija o pozakonitvi s sklenitvijo zakonske zveze (Rim, 10. december 1970).

Posvojitev

Nizozemsko pravo se uporabi za posvojitev, ki se razglasi na Nizozemskem, ali razveljavitev navedene posvojitve (člen 3 WCAd). Privolitev staršev ali drugih posameznikov načeloma ureja pravo otrokovega državljanstva; če ima otrok več državljanstev, je odločilno državljanstvo države, s katero je otrok ob upoštevanju vseh okoliščin najtesneje povezan.

III.5. Zakonska zveza, registrirano partnerstvo, zunajzakonska skupnost, razveza zakonske zveze, prenehanje zunajzakonske skupnosti, preživninske obveznosti

Zakonska zveza

Zakonsko zvezo je na Nizozemskem mogoče skleniti, če obe stranki izpolnjujeta zahteve, ki jih glede sklenitve zakonske zveze določa njuno nacionalno pravo. Če ima ena od strank nizozemsko državljanstvo, je mogoče zakonsko zvezo skleniti tudi, če obe stranki izpolnjujeta zahteve, ki jih določa nizozemsko pravo (člen 2 WCH). Zakonske zveze ni mogoče skleniti, če obstaja ena od okoliščin iz člena 3 WCH, pri čemer se šteje, da je zakonska zveza sklenjena v nasprotju z javnim redom. Na Nizozemskem lahko zakonsko zvezo sklene le matičar, pod nekaterimi pogoji pa tudi tuji diplomatski ali konzularni predstavnik (člen 4 WCH).

Na vrh straniNa vrh strani

Premoženjska razmerja med zakoncema

Kolizijsko pravilo, ki ga določa pravo, ki ga je treba uporabiti za premoženjska razmerja med zakoncema, je odvisno od datuma sklenitve zakonske zveze.

Če je bila zakonska zveza sklenjena pred 23. avgustom 1977, se v nekaterih izjemnih primerih uporabi Haaška konvencija o zakonski zvezi z dne 17. julija 1905, ki se sklicuje na nacionalno pravo moškega ob sklenitvi zakonske zveze.

Za zakonske zveze, ki jih ne zajema ta konvencija in so bile sklenjene pred 1. septembrom 1992, kolizijska pravila določa sodna odločba, ki jo je 10. decembra 1976 izdalo vrhovno sodišče (Sodna praksa Nizozemske 1977, 275, Chelouche/van Leer).

Ta pravila določajo, da lahko pravo izbereta prihodnja zakonca sama. Če tega ne storita, se uporabi pravo skupnega državljanstva, ki sta ga imela ob sklenitvi zakonske zveze ali sta ga dobila takoj po tem. Če to ne obstaja, se uporabi pravo države prvega stalnega prebivališča zakoncev. Če to ne obstaja, se uporabi pravo države, s katero sta stranki ob upoštevanju vseh okoliščin najtesneje povezani.

Pravo, ki se uporabi v skladu s temi kolizijskimi pravili, se uporablja še naprej, razen če stranki pozneje izbereta drugo pravo.

Zakonske zveze, ki so bile sklenjene 1. septembra 1992 ali prej, zajema Haaška konvencija o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Tudi ta konvencija dovoljuje izbiro prava, vendar določa nekatere omejitve. Če stranki ne izbereta prava, se glede na okoliščine uporabi pravo države, v kateri imata stranki svoje prvo običajno prebivališče po sklenitvi zakonske zveze, ali pravo njunega skupnega državljanstva.

Zato se lahko zaradi spremembe okoliščin (državljanstvo, običajno prebivališče) začne uporabljati drugo pravo.

Na vrh straniNa vrh strani

Osebne posledice sklenitve zakonske zveze

Posledice sklenitve zakonske zveze, ki niso del premoženjskih razmerij med zakoncema, ureja pravo, določeno v skladu z WCHb. Uporablja se pravo skupnega državljanstva zakoncev, pravo države, v kateri imata zakonca svoje običajno prebivališče, ali pravo države, s katero sta ob upoštevanju vseh okoliščin najtesneje povezana (člen 1(1) in (2) WCHb; vendar glejte izjeme iz členov 2 in 3 WCHb).

Razveza zakonske zveze, prenehanje zunajzakonske skupnosti

V skladu s kolizijskimi pravili iz člena 1 Zakona o (koliziji zakonov) na področju razveze zakonske zveze se v postopku razveze zakonske zveze dejansko skoraj vedno uporablja nizozemsko pravo. Pravo državljanstva zakoncev se uporablja le, če imata skupno tuje državljanstvo, vendar je tudi v tem primeru veliko izjem.

Registrirano partnerstvo

Nizozemsko pravo se uporablja, kadar posameznika skleneta registrirano partnerstvo na Nizozemskem (člen 1 Zakona o (koliziji zakonov) na področju registriranega partnerstva). Uporablja se tudi za prenehanje registriranega partnerstva, razen v izjemnih primerih (člen 22 in člen 23(1) WCGP).

Premoženjska razmerja med partnerji

Partnerja lahko ob nekaterih omejitvah določita pravo, ki bo urejalo njuna premoženjska razmerja (člena 6 in 8 WCGP). Če tega ne storita, se uporablja pravo države, v kateri je bilo partnerstvo sklenjeno, vključno s pravili mednarodnega zasebnega prava, ki veljajo v navedeni državi (člen 7 WCGP).

Osebna razmerja med partnerjema

Osebna razmerja med partnerjema ureja pravo države, v kateri je bilo partnerstvo sklenjeno, vključno z mednarodnim zasebnim pravom, ki velja v navedeni državi (člen 5(1) in (2) WCGP, vendar glejte izjeme iz odstavkov (3) in (4)).

Na vrh straniNa vrh strani

Prenehanje registriranega partnerstva

Za prenehanje registriranega partnerstva se uporablja nizozemsko pravo, v izjemnih primerih pa pravo države, v kateri je bilo partnerstvo sklenjeno (člena 22 in 23 WCGP).

Zunajzakonska skupnost

Kolizijska pravila v zvezi z zunajzakonsko skupnostjo posameznikov, ki ne skleneta zakonske zveze ali registriranega partnerstva, ne obstajajo.

Preživnina

Preživninske obveznosti ureja pravo, določeno v skladu s Haaško konvencijo o preživnini iz leta 1973. Kolizijska pravila iz te konvencije določajo: preživninske obveznosti načeloma ureja pravo običajnega prebivališča preživninskega upravičenca (člen 4 HAV iz leta 1973). Najpomembnejša izjema je, da se v primeru nekdanjih zakoncev pravo, ki se je uporabljalo za postopek razveze zakonske zveze, uporablja tudi za preživnino (člen 8 HAV iz leta 1973).

III.6. Pravo o premoženju zakoncev

Glejte razpravo pod točko 3.5 zgoraj.

III.7. Dedno pravo

V skladu s členom 1 Zakona o (koliziji zakonov) na področju dedovanja se uporablja Haaška konvencija o dednem pravu: oporočitelj lahko izbere pravo, ki se uporablja za njegovo zapuščino. Če tega ne stori, se uporablja pravo njegovega zadnjega običajnega prebivališča ali državljanstva, če je tam prebival več kot pet let, v nasprotnem primeru pa pravo njegovega državljanstva (člen 3 Haaške konvencije o dednem pravu).

Vprašanje, ali je oporoka veljavna glede na obliko ali ne (ali mora na primer biti v obliki notarske listine ali ne), se lahko presoja v skladu z enim od pravnih sistemov iz člena 1 Haaške konvencije o obliki oporočnih določb. Ta med drugim vključuje pravo kraja, v katerem je bila oporoka sestavljena, in pravo državljanstva ali prebivališča oporočitelja ob sestavi oporoke ali oporočiteljevi smrti.

III.8. Stvarno pravo

Stvarne pravice

Stvarne pravice ureja pravo kraja, v katerem je (premično ali nepremično) premoženje. Za nepremičnine je to določeno v členu 7 AB. Za premičnine to pravilo izhaja iz sodne prakse.

Premičnine se pogosto prenesejo v drugo državo. V tem primeru se določitev stvarnih pravic in njihov obseg presojata v skladu s pravom kraja, v katerem je premoženje, ko se je zadevni dogodek zgodil; tako nastale pravice veljajo, čeprav je premoženje prestavljeno. Pravice, pridobljene po tem premiku, ureja pravo novega kraja in imajo prednost pred prejšnjimi pravicami.

Skladi

Za sklade velja pravo, določeno v skladu s Haaško konvencijo o skladih. Ustanovitelj sklada lahko izbere pravo, ki ga je treba uporabiti (člen 6 HTV). Če ga ne izbere, se uporabi pravo države, s katero je sklad najtesneje povezan. Posebna kolizijska pravila v zvezi s posameznimi temami so vključena v WCT.

III.9. Insolventnost

Za vsak postopek v primeru insolventnosti, ki se začne na Nizozemskem, velja pravo, določeno v skladu z uredbo o insolventnosti.

Nadaljnje informacije

Na spletnem naslovu www.internationaalprivaatrecht.nl English - Nederlands se pripravlja spletna stran, na kateri bo objavljena zakonodaja, ki se uporablja na Nizozemskem na področju mednarodnega zasebnega prava, vključno z nizozemskimi besedili evropskih predpisov na tem področju in nizozemskimi prevodi zgoraj navedenih konvencij.

Verodostojna besedila haaških konvencij v francoskem in angleškem jeziku ter podatki o stanju teh konvencij so na voljo na spletnem naslovu www.hcch.net.

Pravno svetovanje in informacije v zvezi z mednarodnim zasebnim pravom in tujim pravom so na voljo pri inštitutu T.M.C. Asser Instituut, www.asser.nl English, in Mednarodnem pravnem inštitutu, www.iji.nl English - Nederlands.

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Nizozemska - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 23-04-2009

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo