Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Italija

Zadnja sprememba: 07-11-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Italija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI I.
I.1. Nacionalni predpisi I.1.
I.2. Veljavne večstranske mednarodne konvencije

Popoln seznam veljavnih večstranskih mednarodnih konvencij I.2.

I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije

Nepopoln seznam dvostranskih konvencij, ki jih sodišča najpogosteje uporabljajo I.3.

II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL II.
II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo II.1.
II.2. Zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. KOLIZIJSKA PRAVILA III.
III.1. Pogodbene obveznosti in pravni predpisi III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti (odškodninska odgovornost in delikti, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila itd.) III.2.
III.3. Osebni status in z njim povezani vidiki (ime, stalno prebivališče, poslovna sposobnost) III.3.
III.4. Vzpostavitev odnosa med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo III.4.
III.5. Zakonska zveza, neporočeni pari, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti III.5.
III.6. Premoženjska razmerja med zakoncema III.6.
III.7. Oporoke in dedovanja III.7.
III.8. Nepremičnine

Nepremično in premično premoženje (v tem okviru ni smiselno navesti natančnih pravil o neopredmetenih sredstvih) III.8.

III.9. Insolventnost III.9.

 

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI

I.1. Nacionalni predpisi

Vprašanja na področju mednarodnega zasebnega prava v Italiji ureja Zakon 218 z dne 31. maja 1995, ki je nadomestil oddelke od 16 do 31 splošnih določb Civilnega zakonika.

I.2. Veljavne večstranske mednarodne konvencije

Popoln seznam veljavnih večstranskih mednarodnih konvencij

Glejte priložen seznam PDF File (PDF File 114 KB) večstranskih mednarodnih konvencij, ki veljajo v Italiji.

I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije

Nepopoln seznam dvostranskih konvencij, ki jih sodišča najpogosteje uporabljajo

Dvostranske konvencije, ki so se uporabljale pri vprašanjih mednarodnega zasebnega prava med Italijo in posameznimi državami članicami Evropske unije, so nadomestili instrumenti Skupnosti, ki so bili sprejeti na istem področju. Najpogosteje se uporabljajo Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah; Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah; Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 o starševski odgovornosti ter Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Glede vprašanj med Italijo in državami, ki niso članice EU, se najpogosteje uporabljajo dvostranske konvencije o pravni pomoči ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, sklenjene z Argentino (Rim, 9. 12. 1987), Brazilijo (Rim, 17. 10. 1989), Rusko federacijo in drugimi državami nekdanje Zveze sovjetskih socialističnih republik (Rim, 25. 1. 1979), republikami nekdanje Jugoslavije (Beograd, 7. 5. 1962), nekaterimi nekdanjimi kolonijami Združenega kraljestva, vključno z Avstralijo in Kanado (London 17. 12. 1930), Švico o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Rim, 3. 1. 1933) ter o odškodnini za prometne nesreče (Rim, 16. 8. 1978), in Bolgarijo (Rim, 18. 5. 1990), Romunijo (Bukarešta, 11. 11. 1972) ter Turčijo (Rim, 10. 8. 1926).

Na vrh straniNa vrh strani

II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL

II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo

V kakšnem obsegu in v kakšnih okoliščinah morajo sodniki uporabiti kolizijska pravila, čeprav tega stranki ne zahtevata?

Uporaba kolizijskih pravil v takšnih okoliščinah je v skladu z italijanskim pravom del običajnih sodnikovih nalog. Sodnik se mora odločiti, katero pravo se uporablja, ne glede na to, ali sta stranki to zahtevali ali ne (iura novit curia).

II.2. Zavračanje

Kadar kolizijsko pravilo, ki ga uporablja pristojno sodišče, določa uporabo tujega prava, se lahko zgodi, da to pravo v skladu s svojimi kolizijskimi pravili napotuje na drugo pravo.

Na primer: francosko kolizijsko pravilo določa, da poslovno sposobnost angleškega državljana, ki prebiva v Franciji, ureja angleško pravo. Angleško kolizijsko pravilo pa napotuje na pravo države, v kateri ta oseba prebiva, tj. francosko pravo.

Navedite, ali vaša kolizijska pravila vključujejo zavračanje in v kakšnem obsegu priznavajo, da tuje pravo napotuje na vaše pravo ali kot pravo, ki se uporablja, določa pravo tretje države.

Do zavračanja na pravo druge države, ki napotuje nazaj na italijansko pravo, pride, kadar tuje odkazano pravo sprejme zavračanje ali določa zavračanje na italijansko pravo. Do zavračanja ne pride, kadar stranki izbereta pravo, ki se uporablja, ali to pravo vključuje določbe o obliki aktov ali nepogodbenih obveznostih.

Na vrh straniNa vrh strani

II.3. Sprememba navezne okoliščine

Kaj se zgodi, če se navezna okoliščina spremeni, npr. pri prenosu premičnin?

Uporabljajo se navedena pravila.

II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil

  • Ali lahko sodišča v primeru neskladja z mednarodnim javnim redom zavrnejo uporabo prava, ki se uporablja? Ali obstajajo zakoni ali druga pravila, ki se uporabljajo na ozemlju vaše države, pri tem pa se ne upoštevajo kolizijska pravila (obvezno pravilo v smislu „policijskega prava“)?
  • V skladu z italijanskim pravom (oddelek 16 Zakona 218/1995) sodnik ne sme uporabiti tujega odkazanega prava, če je njegov učinek „v nasprotju z javnim redom“. To se običajno razume kot „mednarodni javni red“.
  • V skladu z italijanskim pravom (oddelek 17 navedenega zakona) v primeru kolizije zakonov prevladajo določbe italijanskega prava in odstopanje ni dovoljeno ne glede na napotilo na tuje pravo, če odstopa od namena in obsega nacionalnih pravnih določb.

II.5. Dokazovanje tujega prava

  • Kakšna je vloga sodnika in strank?

    Tuje pravo dokazuje sodnik. Pri tem mu lahko pomagajo tudi stranke.

  • Kakšni načini dokazovanja so sprejemljivi?

    Tuje pravo se dokazuje, kot da je dejstvo. Zato se lahko pri dokazovanju uporabljajo instrumenti, določeni v mednarodnih konvencijah, informacije, ki jih zagotovijo tuji organi prek Ministrstva za pravosodje, ter mnenja izvedencev in strokovnih organov.

  • Kaj se zgodi, če tujega prava ni mogoče dokazati?

    Na vrh straniNa vrh strani

    Kadar je mogoče, se uporabi odkazano pravo, tako da se uporabijo druge navezne okoliščine v isti zadevi. Če to ni mogoče, se uporablja italijansko pravo.

III. KOLIZIJSKA PRAVILA

III.1. Pogodbene obveznosti in pravni predpisi

Zgolj sklicevanje na Rimsko konvencijo iz leta 1980 ni dovolj. Posebno pozornost je treba nameniti pravilom o vprašanjih, ki jih ne zajema Rimska konvencija.

To izrecno določa italijansko pravo. Glede pogodbenih obveznosti se izrecno sklicuje na Rimsko konvencijo z dne 19. junija 1980. V zvezi z zadevami, ki jih ne ureja ta konvencija, se sklicuje na druge ustrezne mednarodne konvencije, ki se uporabljajo.

Vendar se pravo, ki se uporablja, določi v pogodbah, ki jih prosto skleneta stranki.

Ne glede na to se lahko uporaba prava, ki je določeno z mednarodno konvencijo ali na podlagi volje strank, izključi, če se šteje, da je to pravo nezdružljivo z javnim redom (če je na primer nezdružljivo z določbami o policiji ali varnosti).

III.2. Nepogodbene obveznosti (odškodninska odgovornost in delikti, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila itd.)

Navedeni zakon 218/1995 določa pravila, ki se uporabljajo pri naslednjih nepogodbenih obveznostih: enostranska obljuba (pravo države, v kateri je obljuba dana); kreditni instrumenti (ženevske konvencije iz leta 1930 o trasiranih in lastnih menicah ter čekih, pri drugih kreditnih instrumentih pa se za temeljne obveznosti uporablja pravo države, v kateri je bil instrument izdan); prostovoljno zastopanje (pravo države, v kateri ima zastopnik sedež ali primarno izvaja naloge); zakonske obveznosti (pravo kraja, v katerem se je zgodilo dejanje, iz katerega izhaja obveznost); odškodninska odgovornost/delikt (pravo države, v kateri se je zgodilo dejanje, pri čemer to ne vpliva na uporabo prava kraja, v katerem se je škodni dogodek zgodil, če je to zahtevala žrtev, in na sklicevanje na nacionalno pravo, če gre za državljane le ene države).

Na vrh straniNa vrh strani

III.3. Osebni status in z njim povezani vidiki (ime, stalno prebivališče, poslovna sposobnost)

Osebni status, poslovno sposobnost, obstoj in vsebino osebnih pravic, vključno s pravico do imena, ureja nacionalno pravo zainteresirane stranke, razen glede pravic, ki izhajajo iz družinskih razmerij, za katere se za vsak primer posebej uporabljajo pravila iz Zakona št. 218/1995.

III.4. Vzpostavitev odnosa med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo

Glede odnosa med otrokom in starši se status zakonskega otroka in državljanstvo pridobita na podlagi nacionalnega prava staršev ali enega od staršev ob rojstvu otroka. Za vzpostavitev odnosa med otrokom in starši se je treba sklicevati na nacionalno pravo otroka ob rojstvu.

Pri posvojitvi se uporablja italijansko pravo, če gre za posvojitev, s katero dobi otrok status zakonskega otroka in o kateri odločajo italijanska sodišča.

V zvezi z drugimi kolizijskimi pravili člen 38 Zakona 218/1995 vsebuje natančne določbe o različnih možnostih.

III.5. Zakonska zveza, neporočeni pari, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti

V zakonskih zadevah osebna razmerja med zakoncema ureja pravo njunega skupnega državljanstva; drugače jih ureja pravo države, v kateri sta zakonca najdlje živela.

Pravo, ki se uporablja za osebna razmerja, običajno zajema tudi premoženjska razmerja med zakoncema, vendar je v tem primeru možno odstopanje, če se zakonca drugače dogovorita, v drugih primerih pa le, če to izrecno določa zakon.

Na vrh straniNa vrh strani

Italijansko pravo priznava kot samostojen institut le zakonsko zvezo.

Prenehanje življenjske skupnosti in razvezo zakonske zveze ureja pravo skupnega državljanstva zakoncev; če to ni mogoče, ju ureja pravo države, v kateri sta zakonca najdlje živela. Če tuje pravo ne pozna teh institutov, se uporablja italijansko pravo.

V zvezi s preživninsko obveznostjo do družine se je treba sklicevati na Haaško konvencijo z dne 2. oktobra 1973.

III.6. Premoženjska razmerja med zakoncema

V Italiji se uporablja splošno načelo o pogodbi o premoženjskih razmerjih med zakoncema.

Zakonca lahko namesto pogodbe o premoženjskih razmerjih med zakoncema izbereta drugačno ureditev, kot je delitev premoženja, ali drugo ureditev, ki jo zakonca določita sporazumno.

III.7. Oporoke in dedovanja

Dedovanje ureja nacionalno pravo zapustnika ob njegovi smrti. Zapustnik lahko v času življenja z izjavo v oporoki določi, da se za dedovanje uporablja pravo njegovega prebivališča; če je italijanski državljan, to ne vpliva na pravice zakonitih dedičev, ki prebivajo v Italiji.

Oblika oporoke je veljavna, če jo priznava pravo kraja, v katerem je oporočitelj razpolagal s svojim premoženjem, ali pravo države, katere državljan je bil oporočitelj ob sestavi oporoke ali smrti, ali pravo kraja, v katerem je imel oporočitelj takrat stalno ali običajno prebivališče.

III.8. Nepremičnine

Nepremično in premično premoženje (v tem okviru ni smiselno navesti natančnih pravil o neopredmetenih sredstvih)

Lastninsko pravico in druge stvarne pravice ureja pravo države, v kateri je premoženje.

III.9. Insolventnost

Italijansko pravo ne določa izrecno prava, ki se uporablja v primeru kolizije zakonov glede insolventnosti.

V zvezi z enotnimi pravili o koliziji zakonov med državami članicami EU se je treba sklicevati na Uredbo Sveta (ES) št. 1346/2000.

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Italija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 07-11-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo