Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Grčija

Zadnja sprememba: 30-10-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Grčija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


Kadar pravno razmerje med posamezniki vsebuje elemente, ki ga povezujejo z več kot eno državo (mednarodni element), in se pojavi spor, grška sodišča ne uporabijo nujno grškega prava, ampak lahko proučijo, katero pravo je treba uporabiti (pravo, ki se uporablja) na podlagi mednarodnega zasebnega prava. Mednarodno zasebno pravo je mehanizem, ki deluje na podlagi kolizijskih pravil, da se določi pravo, ki se uporablja (tj. pravne določbe ene države): slednje je lahko pravo zadevnega sodišča ali pravo druge države. Kolizijska pravila se določijo na podlagi ene ali več naveznih okoliščin. Navezna okoliščina je okoliščina spora z mednarodnim elementom, ki sproži posebno pravilo mednarodnega zasebnega prava, da se določi pravo, ki se uporablja v posamezni zadevi.



 

KAZALO

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI I.
I.1. Nacionalni predpisi I.1.
I.2. Mednarodne konvencije I.2.
II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL II.
II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo II.1.
II.2. Zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. KOLIZIJSKA PRAVILA III.
III.1. Pogodbene obveznosti III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti III.2.
III.3. Osebni status III.3.
III.4. Razmerja med starši in otroki. Posvojitev. III.4.
III.5. Zakonska zveza III.5.
III.6. Premoženjska razmerja med zakoncema in osebna razmerja med zakoncema III.6.
III.7. Oporoke in dedovanja III.7.
III.8. Nepremičnine III.8.
III.9. Insolventnost III.9.

 

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI

I.1. Nacionalni predpisi

Grški zakoni so temeljni vir grškega mednarodnega zasebnega prava. Temeljne določbe so v Civilnem zakoniku (členi od 4 do 33), druge določbe pa vsebujejo tudi drugi zakoni, kot je Zakon 5960/1933 o čekih (členi od 70 do 76). Koncept prava vključuje tudi dvostranske in večstranske mednarodne konvencije, ki jih je ratificirala Grčija in se po ratifikaciji uporabljajo enako kot grško nacionalno pravo.

I.2. Mednarodne konvencije

Α. Večstranske

Med najpomembnejše mednarodne konvencije spadajo:

  • Ženevska konvencija z dne 19. maja 1956 o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga, ki jo je Grčija ratificirala z Zakonom 559/1977.
  • Haaška konvencija z dne 5. oktobra 1961 o koliziji zakonov glede oblike testamentnih določb (Hague Convention on the Conflicts of Laws Relating to the Form of Testamentary Dispositions), ki jo je Grčija ratificirala z Zakonom 1325/1983.
  • Rimska konvencija z dne 19. junija 1980 o veljavnem pravu v pogodbenih obveznostih, ki jo je Grčija ratificirala z Zakonom 1792/1988.

Β. Dvostranske

Med najpomembnejše dvostranske mednarodne konvencije spadajo:

Konvencija med Grčijo in ZDA (ratificirana z Zakonom 2893/1954) ter konvencija med Grčijo in Ciprom (ratificirana z Zakonom 1548/1985). Pravo, ki se uporablja v sporih med gospodarskimi družbami, ustanovljenimi v Grčiji, ZDA in na Cipru, je pravo države, v kateri so bile zadevne družbe ustanovljene.

Na vrh straniNa vrh strani

II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL

II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo

Kadar se v skladu s kolizijskimi pravili grškega mednarodnega zasebnega prava uporablja pravo druge države, grški sodnik to upošteva na lastno pobudo, tj. strankam v sporu ga ni treba uveljavljati ali zahtevati dokazovanja vsebine njegovih določb (člen 337 Zakonika o civilnem postopku).

II.2. Zavračanje

Kadar pravila grškega mednarodnega zasebnega prava določajo, da se uporablja pravo druge države, se uporabljajo določbe materialnega prava te države in pri tem se ne upoštevajo določbe mednarodnega zasebnega prava te države (člen 32 Civilnega zakonika), ki bi lahko določale, da se uporablja grško pravo ali pravo tretje države.

II.3. Sprememba navezne okoliščine

Navezna okoliščina pravnega razmerja se v razmerju pogosto spremeni (npr. premično premoženje se prenese iz ene države v drugo, zaradi česar se spremeni tudi pravo, ki se uporablja). Obstajajo pravila, ki izrecno določajo, katero pravo se na koncu uporablja; sicer sodišče glede na dejanske okoliščine zadeve uporabi pravo, ki se uporablja in se je uporabljalo na začetku ali naknadno, ali kombinacijo obeh.

II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil

Če grško mednarodno zasebno pravo (kolizijska pravila) določa, da se uporablja tuje pravo, vendar je uporaba tega prava v nasprotju s temeljnim moralnim dojemanjem, na katerem temelji grški javni red (člen 33 Civilnega zakonika), grško sodišče pri obravnavi takšne zadeve ne bo uporabilo zadevne določbe tujega prava, ampak druge tuje določbe (negativna funkcija). Vendar po izključitvi uporabe tuje pravne določbe obstaja pravna praznina v tujem pravu, ki se zapolni z uporabo grškega prava (pozitivna funkcija).

Na vrh straniNa vrh strani

Eden od načinov varstva interesov grškega pravnega sistema je določitev pravil, ki se uporabljajo neposredno. Ta pravila urejajo izredno pomembna vprašanja v notranjih pravnih razmerjih države in jih poleg tega grška sodišča uporabljajo neposredno v zadevah z mednarodnim elementom, ki jih ni mogoče rešiti z uporabo grškega mednarodnega zasebnega prava.

II.5. Dokazovanje tujega prava

Kadar je ugotavljanje določb tujega prava zahtevno, jih lahko grško sodišče ugotovi tako, da odredi dokazovanje tujega prava, ki se uporablja, ali uporabi druge načine, za katere meni, da so ustrezni; ti lahko vključujejo pomoč strank v sporu in niso omejeni na predložene dokaze (člen 337 Zakonika o civilnem postopku). Grški inštitut mednarodnega in tujega prava v Atenah ima v Grčiji pomembno vlogo pri zagotavljanju pravnih informacij.

Grško sodišče izjemoma ne ugotavlja ali uporabi tujega prava, ampak uporabi grško pravo: i) pri sodnih odredbah zaradi nujnosti, ii) v zadevah, v katerih je praktično nemogoče ugotoviti določbe tujega prava ne glede na prizadevanja, da bi se jih ugotovilo.

III. KOLIZIJSKA PRAVILA

III.1. Pogodbene obveznosti

Α. Rimska konvencija

Grška sodišča ugotavljajo pravo, ki se uporablja za pogodbene obveznosti z mednarodnim elementom, na podlagi Rimske konvencije z dne 19. junija 1980 ne glede na to, ali gre za pravo države članice ali države, ki ni pogodbenica Konvencije. Pravo, ki se uporablja, se določi v skladu s splošnimi pravili o naveznih okoliščinah, in pravili, ki se uporabljajo neposredno.

Na vrh straniNa vrh strani

  1. pravila o naveznih okoliščinah
    • splošno pravilo določa, da se za pogodbena razmerja med strankama uporablja pravo, ki sta ga stranki izrecno ali molče izbrali. Stranki lahko prvotno izbrano pravo, ki se uporablja, spremenita;
    • če stranki ob podpisu pogodbe nista izbrali prava, ki se uporablja, ga lahko izbereta pozneje (npr. na sodišču). Če se stranki ne dogovorita, sodišče uporabi pravo države, s katero je pogodba najtesneje povezana;
    • pri pogodbah o premoženjskih razmerjih se uporablja pravo države, v kateri je zadevno premoženje;
    • pri pogodbah o prevozu blaga se uporablja pravo države, v kateri ima pošiljatelj sedež;
  2. pravila, ki se uporabljajo neposredno
  3. V primerih, v katerih je treba nujno zavarovati pravni red, npr. za vrste pogodb o nepremičninah ali pogodb, povezanih s potrošniki ali delojemalci, se pravo, ki se uporablja, določi na podlagi pravil, ki se neposredno uporabljajo in spadajo v enega od naslednjih pravnih sistemov:

    • pravni sistem države, v kateri je sodišče, ki obravnava zadevo;
    • pravni sistem države, katere pravo se uporablja;
    • pravni sistem države, s pravom katere so povezani vsi vidiki pogodbe, ne glede na to, da sta stranki kot pravo, ki se uporablja, izbrali pravo druge države.

Β. Člen 25 Civilnega zakonika

Pravo, ki se uporablja za vse skupine pogodbenih obveznosti, ki jih ne ureja Rimska konvencija (fizična oseba, pogodbe o vrednostnih papirjih, arbitraža, izbira sodišča, gospodarske družbe ter zapuščinske in družinske zadeve), se določi na podlagi člena 25 Civilnega zakonika.

Na vrh straniNa vrh strani

  • Za pogodbena razmerja med strankama se uporablja pravo, ki sta ga stranki izrecno ali molče izbrali.
  • Če stranki nista izbrali prava, grško sodišče uporabi pravo države, s katero je pogodba glede na zadevne okoliščine najtesneje povezana.

III.2. Nepogodbene obveznosti

Pravo, ki se uporablja za obveznosti, ki izhajajo iz odškodninske odgovornosti, je pravo države, v kateri je bilo kaznivo ravnanje storjeno (člen 26 Civilnega zakonika).

Pravo, ki se uporablja za obveznosti, ki izhajajo iz neupravičene obogatitve, je pravo države, ki se v posameznih okoliščinah najustrezneje uporablja.

III.3. Osebni status

Za vprašanja, povezana s sposobnostjo grškega ali tujega državljana, da prevzame pravice in obveznosti, sklepa pravne posle, toži ali je tožen in osebno sodeluje v postopku, se uporablja pravo države, katere državljan je ta oseba (člena 5 in 7 Civilnega zakonika ter člena 62(a) in 63(1) Zakonika o civilnem postopku).

III.4. Razmerja med starši in otroki. Posvojitev.

Α. Vprašanja o razmerju med starši in otroki so povezana z družinskimi vezmi med starši in otroki ter s tem povezanimi pravicami in obveznostmi.

Pri odločanju o tem, ali je otrok zakonski ali nezakonski (člen 17 Civilnega zakonika), je pravo, ki se uporablja:

  • pravo države, ki je urejalo osebno razmerje med otrokovo materjo in njenim zakoncem ob rojstvu otroka;
  • če je zakonska zveza prenehala pred rojstvom otroka, pravo države, ki je urejalo osebno razmerje med otrokovo materjo in njenim zakoncem ob prenehanju zakonske zveze.

Pravo, ki se uporablja v zvezi s pravno možnostjo pozakonitve nezakonskega otroka (člen 1 Konvencije Mednarodne komisije za osebni status z dne 10. septembra 1970, ki jo je Grčija ratificirala z Zakonom 1657/1986), je pravo države, katere državljan je oče ali mati in ki omogoča pozakonitev otroka, če njegovi starši pozneje sklenejo zakonsko zvezo ali če se izda sodna odločba po sklenitvi zakonske zveze.

Na vrh straniNa vrh strani

Pravo, ki se uporablja za razmerja med starši in zakonskimi otroki (člen 18 Civilnega zakonika):

  • kadar so državljani iste države: pravo te države;
  • kadar so po rojstvu pridobili novo skupno državljanstvo: pravo države njihovega zadnjega skupnega državljanstva;
  • kadar so pred rojstvom državljani različnih držav in se njihovo državljanstvo po rojstvu ne spremeni ali kadar so pred rojstvom državljani iste države, vendar se po rojstvu državljanstvo staršev ali otroka spremeni: pravo države, v kateri so imeli ob rojstvu zadnje skupno običajno prebivališče;
  • kadar nimajo skupnega običajnega prebivališča: pravo države, katere državljan je otrok.

Pravo, ki se uporablja za razmerja med materjo in očetom ter nezakonskim otrokom (člena 19 in 20 Civilnega zakonika):

  • kadar so državljani iste države: pravo te države;
  • kadar so po rojstvu pridobili novo skupno državljanstvo: pravo države njihovega zadnjega skupnega državljanstva;
  • kadar so pred rojstvom državljani različnih držav in se njihovo državljanstvo po rojstvu ne spremeni ali kadar so pred rojstvom državljani iste države, vendar se po rojstvu državljanstvo staršev ali otroka spremeni: pravo države, v kateri so imeli ob rojstvu zadnje skupno običajno prebivališče;
  • kadar nimajo skupnega običajnega prebivališča: pravo države, katere državljan je oče ali mati.

Pravo, ki se uporablja za razmerja med materjo in očetom nezakonskega otroka (člen 21 Civilnega zakonika):

Na vrh straniNa vrh strani

  • kadar sta državljana iste države: pravo te države;
  • kadar sta pred rojstvom pridobila novo skupno državljanstvo: pravo države njunega zadnjega skupnega državljanstva;
  • kadar sta pred rojstvom državljana različnih držav in se njuno državljanstvo po rojstvu ne spremeni ali kadar sta pred rojstvom državljana iste države, vendar se po rojstvu državljanstvo enega od njiju spremeni: pravo države njunega zadnjega skupnega običajnega prebivališča do rojstva;
  • kadar nimata skupnega običajnega prebivališča: pravo države njunega zadnjega skupnega začasnega prebivališča.

Β. Posvojitev

Pravo, ki se uporablja za pogoje posvojitve in prenehanje posvojitve z mednarodnim elementom, je pravo države, katere državljani so vse osebe, vključene v posvojitev (člen 23 Civilnega zakonika). Kadar so osebe, vključene v posvojitev, državljani različnih držav, morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa pravo vseh zadevnih držav, in po pravu teh držav ne smejo obstajati ovire za veljavnost posvojitve.

Pravo, ki se uporablja za razmerja med posvojiteljema in posvojencem:

  • kadar so po posvojitvi državljani iste države: pravo te države;
  • kadar ob posvojitvi pridobijo novo skupno državljanstvo: pravo države njihovega zadnjega skupnega državljanstva;
  • kadar so pred posvojitvijo državljani različnih držav in se njihovo državljanstvo po posvojitvi ne spremeni ali kadar so pred posvojitvijo državljani iste države, vendar se po posvojitvi državljanstvo enega od njih spremeni: pravo države njihovega zadnjega skupnega običajnega prebivališča ob posvojitvi;
  • kadar nimajo skupnega običajnega prebivališča: pravo države, katere državljan je posvojitelj, če pa sta posvojitelja zakonca, pravo, ki ureja njuno osebno razmerje.

III.5. Zakonska zveza

Α. Materialni pogoji

Pravo, ki se uporablja za pogoje, ki jih morata izpolnjevati osebi, če želita skleniti zakonsko zvezo, in za zadržke za sklenitev zakonske zveze teh oseb, je pravo države, katere državljana sta, če sta državljana iste države, ali pravo države, katere državljan je eden od njiju (člen 13(1)(a) Civilnega zakonika).

Na vrh straniNa vrh strani

Β. Procesni pogoji

Zakonska zveza je formalno veljavna, če se uporabi pravo države, katere državljana sta osebi, ki skleneta zakonsko zvezo, kadar sta državljana iste države, če pa sta državljana različnih držav, pravo države, katere državljan je eden od njiju, ali pravo države, v kateri je zakonska zveza sklenjena (člen 13(1)(b) Civilnega zakonika). V skladu z grškim pravnim sistemom morajo biti kot pogoj za sklenitev zakonske zveze izpolnjene nekatere formalnosti; zveza med osebama, ki živita skupaj, vendar nista formalno sklenili zakonske zveze, se v Grčiji prizna kot veljavna, če je priznana kot veljavna v skladu s tujim pravom in osebi, ki živita skupaj, nista Grka.

C. Razveza zakonske zveze

Pravo, ki se uporablja v zadevah, povezanih z razvezo zakonske zveze ali katero koli drugo obliko prenehanja življenjske skupnosti, vključno s preživnino za nekdanjega zakonca, je pravo države, ki ureja osebno razmerje med zakoncema ob začetku postopka razveze zakonske zveze ali prenehanja življenjske skupnosti (člen 16 Civilnega zakonika).

III.6. Premoženjska razmerja med zakoncema in osebna razmerja med zakoncema

Α. Osebna razmerja med zakoncema so tista, ki temeljijo na zakonski zvezi in niso povezana s premoženjskimi vprašanji, kot so skupno življenje ter pravice in obveznosti, vključno s preživnino.

Pravo, ki se uporablja za osebna razmerja med zakoncema (člen 14 Civilnega zakonika):

  • kadar sta zakonca po sklenitvi zakonske zveze državljana iste države: pravo te države;
  • kadar sta zakonca med zakonsko zvezo pridobila novo skupno državljanstvo: pravo države njunega zadnjega skupnega državljanstva;
  • kadar sta bila zakonca ob sklenitvi zakonske zveze državljana iste države in je eden od njiju pozneje postal državljan druge države: pravo države njunega zadnjega skupnega državljanstva, če je drugi zakonec še vedno državljan te države;
  • kadar sta zakonca pred sklenitvijo zakonske zveze državljana različnih držav in se njuno državljanstvo po sklenitvi zakonske zveze ne spremeni ali kadar sta bila pred sklenitvijo zakonske zveze državljana iste države, vendar se po sklenitvi zakonske zveze državljanstvo enega od njiju spremeni: pravo države njunega zadnjega skupnega običajnega prebivališča;
  • kadar med zakonsko zvezo nimata skupnega običajnega prebivališča: pravo države, s katero sta zakonca najtesneje povezana.

Β. Ureditev premoženjskih razmerij med zakonci velja za premoženjske pravice in ustrezne obveznosti, ki nastanejo s sklenitvijo zakonske zveze.

Uporablja se pravo, ki ureja osebna razmerja med zakoncema takoj po sklenitvi zakonske zveze (člen 15 Civilnega zakonika).

Na vrh straniNa vrh strani

III.7. Oporoke in dedovanja

Pravila o dedovanju urejajo pravice in obveznosti, ki so povezane s premičnim in nepremičnim premoženjem ter nastanejo ob smrti osebe ne glede na to, ali je umrla oseba sestavila oporoko ali ne.

Pravo, ki se uporablja za vsa vprašanja v zvezi z dedovanjem, razen za obliko, v kateri so oporoke sestavljene in razveljavljene, je pravo države, katere državljan je bila ob smrti umrla oseba (člen 28 Civilnega zakonika).

Kadar obstaja oporoka, se šteje za veljavno, če je bila sestavljena v obliki, ki jo določa naslednje pravo (člen 1 Haaške konvencije z dne 5. oktobra 1961 o koliziji zakonov glede oblike testamentnih določb (Hague Convention of 5 October 1961 on the Conflicts of Laws relating to the Form of Testamentary Dispositions):

  • pravo države, v kateri je umrla oseba sestavila oporoko;
  • pravo države, katere državljan je bila umrla oseba, ko je sestavila oporoko ali ko je umrla;
  • pravo države, v kateri je imela umrla oseba običajno ali stalno prebivališče, ko je sestavila oporoko ali ko je umrla;
  • kadar je oporoka povezana s premoženjem: pravo države, v kateri je premoženje.

III.8. Nepremičnine

Pravo, ki se uporablja za pravice na nepremičninah, urejajo določbe Rimske konvencije.

Pravo, ki se uporablja za lastninske pravice na premoženju in vse pravice na premičnem premoženju, je pravo države, v kateri je takšno premoženje (člen 27 Civilnega zakonika).

Pravo, ki se uporablja za obliko zgoraj navedenih pravnih poslov, je pravo države, v kateri je nepremično ali premično premoženje (člen 12 Civilnega zakonika).

III.9. Insolventnost

Pravo, ki se uporablja v zadevah, povezanih z insolventnostjo, je pravo države, v kateri se začne insolvenčni postopek (člen 4(1) Uredbe št. 1346/2000).

Nadaljnje informacije

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Grčija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 30-10-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo