Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Nemčija

Zadnja sprememba: 19-10-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Nemčija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. Veljavni pravni viri I.
I.1. Nacionalni predpisi I.1.
I.2. Večstranske mednarodne konvencije I.2.
I.3. Dvostranske konvencije I.3.
II. Izvajanje kolizijskih pravil II.
II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo II.1.
II.2. Zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. Kolizijska pravila III.
III.1. Pogodbene obveznosti III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti III.2.
III.3. Osebni status III.3.
III.4. Starševstvo, odnos med starši in otroci, vključno s posvojitvijo III.4.
III.5. Sklenitev zakonske zveze, partnerstvo, razveza zakonske zveze, preživnina III.5.
III.6. Premoženjska razmerja med zakonci III.6.
III.7. Oporoke, dedovanja III.7.
III.8. Stvarne pravice III.8.
III.9. Insolventnost III.9.

 

Zavrnitev odgovornosti

Točnost naslednjih navedb ni zajamčena. Te navedbe ne morejo in ne smejo nadomestiti pravnega svetovanja v posameznih zadevah.

Njihov namen je le zagotoviti nekatere osnovne informacije o nemškem mednarodnem zasebnem pravu. Za ta namen je odobrena tudi njihova uporaba v EPM. S kakršno koli nadaljnjo uporabo teh navedb se mora najprej strinjati Zvezno ministrstvo za pravosodje Zvezne republike Nemčije.

I. Veljavni pravni viri

I.1. Nacionalni predpisi

Glavni nemški vir mednarodnega zasebnega prava je Uvedbeni zakon k Civilnemu zakoniku (EGBGB - Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuche) in zlasti členi od 3 do 46 tega zakona. Vendar imajo v skladu s členom 3(2) Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku pravila v zakonodajnih aktih Evropskih skupnosti in mednarodnih konvencijah, ki se neposredno uporabljajo v nacionalni zakonodaji, na njihovem področju uporabe prednost pred določbami iz tega zakona.

Kolizijska pravila so v nemškem pravu tudi v drugih predpisih, kot sta Zakon o insolventnosti (InsO - Insolvenzordnung) in Uvedbeni zakon k Zakonu o zavarovalnih pogodbah (EGVVG - Einführungsgesetz zum Versicherungsvertragsgesetz).

Na področjih, ki niso zakonsko urejena, npr. zadevah mednarodnega gospodarskega prava, pravo, ki se uporablja, določi sodišče.

I.2. Večstranske mednarodne konvencije

Vsi večstranski sporazumi, ki jih je sklenila in ratificirala Nemčija, so navedeni v registru B Uradnega lista Zvezne republike Nemčije (Bundesgesetzblatt) (spletna naročila na spletni strani www.bundesgesetzblatt.de Deutsch). Na tem seznamu večstranskih državnih pogodb so navedene tudi pogodbe, ki vsebujejo enotna kolizijska pravila.

Postopek za sklenitev takšnih večstranskih konvencij pogosto začnejo mednarodne organizacije. V zvezi s tem je treba omeniti zlasti Haaško konferenco o mednarodnem zasebnem pravu (www.hcch.net English - français). K razvoju kolizijskih pravil podobno prispevata tudi UNCITRAL (uncitral@uncitral.org) in UNIDROIT (info@unidroit.org), ki sta organizaciji za standardizacijo mednarodnega prava in pravno oblikovanje svetovne trgovine. Nemčija dejavno sodeluje v vseh treh organizacijah.

Na vrh straniNa vrh strani

I.3. Dvostranske konvencije

Kolizijska pravila so zajeta tudi v dvostranskih državnih pogodbah. Sporazumi med Nemčijo in drugimi državami so navedeni tudi v registru B Uradnega lista Zvezne republike Nemčije.

II. Izvajanje kolizijskih pravil

II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo

Nemško mednarodno zasebno pravo ni pomembno le v sodnih sporih. Tudi poslovni partnerji v različnih državah morajo vedeti, katero pravo bo urejalo njihovo pogodbo, ne glede na kakršen koli pravni spor v prihodnosti. Na tej podlagi so določene njihove pravice in obveznosti. Vozniki, ki se odpravijo na počitnice v drugo državo, morajo vedeti, po katerem pravu se določa njihova odgovornost, če tam povzročijo prometno nesrečo. V skladu s tem se določi vrsta in obseg nadomestila za škodo.

Nemško sodišče, ki mu je predložen spor, katerega dejansko stanje je povezano s pravom druge države, mora na podlagi svojih kolizijskih norm določiti pravo, ki se uporablja. Nemški sodnik mora poznati pravila nemškega mednarodnega zasebnega prava in jih mora uporabiti po uradni dolžnosti. Druge možnosti ni.

II.2. Zavračanje

Zavračanje je urejeno zlasti v členu 4 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku. Če tuje pravo napotuje nazaj na nemško pravo, se morajo uporabiti materialne določbe nemškega prava.

Kadar nemška kolizijska pravila omogočajo izbiro prava, ki se uporablja, to pomeni le možnost izbire materialnih določb.

Na vrh straniNa vrh strani

II.3. Sprememba navezne okoliščine

Nemško pravo pozna spremembo prava, ki se uporablja (za „nerešeno“ dejansko stanje). Stvarne pravice se na primer običajno presojajo po pravu kraja, v katerem je stvar, zato se lahko pravo, ki se zanjo uporablja, spremeni, če se spremeni njena lokacija.

Vendar je sprememba navezne okoliščine sprejemljiva tudi na drugih pravnih področjih, na primer pri spremembi državljanstva.

Sprememba prava, ki se uporablja, ni možna, če kolizijska pravila določajo čas navezne okoliščine. Pri določitvi dednega prava, ki se uporablja, je treba na primer upoštevati državljanstvo oporočitelja ob smrti (glejte točko 3.7).

II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil

Nemško sodišče mora uporabiti obvezne določbe nemškega prava, čeprav nemška kolizijska pravila določajo, da je treba uporabiti pravo druge države. Sodna praksa in literatura ne vsebujeta dokončnih navodil, ali, kako in v kakšnem obsegu je treba v Nemčiji upoštevati obvezne določbe tujega prava v primerih, v katerih je treba za dejansko stanje uporabiti nemško pravo.

Člen 6 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku določa nemški zadržek, ki ga je mogoče utemeljiti z javnim redom. Tuje pravne določbe se ne smejo uporabiti, kadar bi bila njihova uporaba očitno nezdružljiva s temeljnimi načeli nemškega prava. Pri „temeljnih načelih“ gre za temeljna načela pravičnosti. To na splošno pomeni resne kršitve temeljnih pravic, določenih v nemški ustavi. Poleg tega je treba pri uporabi zadržka zaradi javnega reda preučiti, ali je dejansko stanje povezano z domačimi okoliščinami; šele v tem primeru je nemško pravo običajno pomembno.

Na vrh straniNa vrh strani

II.5. Dokazovanje tujega prava

Nemški sodnik mora po uradni dolžnosti uporabiti nemška kolizijska pravila, poleg tega mora v skladu s členom 293 nemškega Zakonika o civilnem postopku (ZPO - Zivilprozessordnung) v sodnem postopku, ki temelji na njegovi diskrecijski pravici in pravici odločanja, ugotoviti vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti. Sodniku lahko pomagajo tudi stranke, vendar njihove navedbe zanj niso zavezujoče.

III. Kolizijska pravila

III.1. Pogodbene obveznosti

Določbe Rimske konvencije iz leta 1980 o veljavnem pravu v pogodbenih obveznostih so vključene v nemško zakonodajo od člena 27 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku. Členi od 7 do 14 Uvedbenega zakona k Zakonu o zavarovalnih pogodbah vključujejo posebna kolizijska pravila za nekatere zavarovalne pogodbe.

Pogodbene odškodninske zahtevke ureja zlasti pravo, ki ga izbereta stranki (člen 27 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku).

Vendar je pravica do izbire prava, ki se uporablja, omejena, če gre na primer za dejansko stanje, ki je v celoti povezano le z domačimi okoliščinami, tj. ni čezmejnega elementa. V tem primeru se, ne glede na izbiro prava, uporabljajo obvezne določbe prava, povezanega z dejanskim stanjem. Pri potrošniških pogodbah se zaradi izbire prava ne smejo izpodriniti ugodnejše obvezne zaščitne določbe države, v kateri ima potrošnik prebivališče.

Če stranki izbereta pravo, načeloma velja, da se to pravo uporablja za celotno pogodbo. Vendar lahko stranki izbereta pravo le za nekatere pogodbene določbe, pravo, ki se uporablja za ostale določbe, pa se določi objektivno.

Na vrh straniNa vrh strani

Če stranki ne izbereta prava, se pravo, ki se uporablja, določi na podlagi objektivnih naveznih okoliščin. Člen 28 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku določa, da se uporablja pravo, ki je najtesneje povezano s pogodbo. Običajno je to pravo države, v kateri ima oseba, ki mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev, običajno ali stalno prebivališče. Vendar se lahko s celovito preučitvijo vseh okoliščin ugotovi, da je pogodba v posameznem primeru tesneje povezana z drugim pravnim sistemom, kar pomeni, da je treba uporabiti ta pravni sistem.

Posebna pravila se uporabljajo za pogodbe o nepremičninah, prevozu in zaposlitvi ter potrošniške pogodbe.

III.2. Nepogodbene obveznosti

Člen 38 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku določa različna pravila o tem, katero pravo se uporablja za zahtevke zaradi neupravičene obogatitve. Za odškodninske zahtevke za opravljene storitve se uporablja pravo, ki se uporablja za pravna razmerja, ki temeljijo na storitvi. Odškodninske zahtevke zaradi neupravičenega posega v zaščiten interes ureja pravo države, v kateri se je zgodil poseg. V drugih primerih se uporablja pravo kraja, v katerem je bila pridobljena korist.

Pravne zahtevke zaradi opravljanja pravnih poslov tretje osebe v skladu s členom 39 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku ureja pravo države, v kateri je bil pravni posel opravljen. Posebna pravila veljajo za plačilo tujega dolga.

Odškodninske zahtevke zaradi nedopustnega dejanja v skladu s členom 40 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku ureja načeloma pravo kraja, v katerem je bilo dejanje storjeno. Vendar lahko oškodovana stranka zahteva, da se uporabi pravo države, v kateri so bili kršeni pravni interesi. Če sta imela oseba, ki je odgovorna za škodo, in oškodovanec v času škodnega dejanja običajno prebivališče v isti državi, se na podlagi posebne navezne okoliščine uporablja pravo te države.

Na vrh straniNa vrh strani

Člen 42 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku določa, da lahko stranki vedno naknadno določita pravo, ki se uporablja.

Pravo, ki se uporablja, se lahko v skladu s členom 41 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku nadomesti tudi s pravom, ki je glede na zadevne okoliščine bistveno tesneje povezano z dejanskim stanjem.

Končno, člen 40(3) kot poseben predpis javnega reda omejuje obseg izvršitve zahtevkov zaradi nedopustnih dejanj.

III.3. Osebni status

V skladu z nemškim mednarodnim zasebnim pravom pravna vprašanja o osebnem pravnem statusu fizične osebe ureja pravo države, katere državljan je zadevna oseba.

Če ima oseba več državljanstev, prvi pododstavek člena 5(1) Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku določa, da je treba kot navezno okoliščino uporabiti efektivno državljanstvo, tj. državljanstvo države, s katero je ta oseba najtesneje povezana. Če pa ima oseba z več državljanstvi tudi nemško državljanstvo, drugi pododstavek člena 5(1) določa, da se upošteva le to državljanstvo.

Merilo državljanstva se uporablja v zvezi s pravico do poimenovanja (za podrobnosti glej člen 10 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku) ter pravno in poslovno sposobnostjo fizičnih oseb.

III.4. Starševstvo, odnos med starši in otroci, vključno s posvojitvijo

Za starševstvo se v skladu s členom 19 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku običajno uporablja pravo države, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Pri tem ni razlike med zakonskimi in nezakonskimi otroki. Starševstvo vsakega od staršev se lahko določi tudi v skladu z nacionalnim pravom staršev. Če je mati poročena, je lahko pri določanju starševstva pomembno tudi družinsko pravo, ki je veljalo zanjo ob rojstvu. Za otroke, rojene pred 1. 7. 1998, veljajo drugačna pravila.

Na vrh straniNa vrh strani

Izpodbijanje starševstva v skladu s členom 20 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku na splošno ureja pravo, iz katerega izhajajo pogoji za nastanek starševstva, če pa ga izpodbija otrok, se uporablja pravo kraja, v katerem ima otrok običajno prebivališče.

Starševska odgovornost se v skladu s členom 21 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku določi po pravu kraja, v katerem ima otrok običajno prebivališče, razen če se uporablja Konvencija o zaščiti mladoletnikov iz leta 1961. V skladu s to konvencijo se za nekatera vprašanja uporablja nacionalno pravo otroka.

Veljavnost posvojitve se v skladu s členom 22 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku načeloma presoja po nacionalnem pravu posvojitelja ob posvojitvi. Za posvojitev s strani (enega ali obeh) zakoncev se uporablja pravo, ki ureja splošne učinke sklenitve zakonske zveze. Zato lahko zakonca, ki imata različno državljanstvo, posvojita otroka tudi v skladu s pravom države, v kateri oba običajno prebivata. V zvezi s privolitvijo otroka in njegovih bioloških staršev v posvojitev se v skladu s členom 23 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku običajno uporablja nacionalno pravo otroka.

Priznanje tujih posvojitev in določitev veljavnosti tujih posvojitev ureja Zakon o veljavnosti posvojitev v skladu s tujim pravom.

III.5. Sklenitev zakonske zveze, partnerstvo, razveza zakonske zveze, preživnina

Za sklenitev zakonske zveze morajo biti v skladu s členom 13 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku izpolnjene zahteve, ki jih določa pravo države, katere državljan je oseba, ki bo sklenila zakonsko zvezo. Vendar se lahko v izjemnih okoliščinah uporabi nemško pravo.

Na vrh straniNa vrh strani

Zakonska zveza se lahko v Nemčiji sklene le pred matičarjem, v izjemnih okoliščinah pa tudi pred osebo, ki jo za to posebej pooblasti tuja država (člen 13(3) Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku).

Splošne učinke sklenitve zakonske zveze v skladu s členom 14 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku ureja zlasti pravo države, katere državljana sta zakonca, tj. njuno skupno nacionalno pravo.

Če za zakonca ne velja isto nacionalno pravo, se uporablja pravo njunega skupnega običajnega prebivališča.

Omejitev izbire prava je določena v členu 14(3) Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku.

Razvezo zakonske zveze v skladu s členom 17 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku običajno ureja pravo, po katerem so se ob vložitvi zahtevka za razvezo zakonske zveze presojali splošni učinki sklenitve zakonske zveze, kar pomeni pravni status družine med sodnim postopkom. Zakonska zveza se lahko v Nemčiji razveže le na sodišču.

Nemško pravo ureja uporabo doma zakoncev in njunih gospodinjskih predmetov, ki so v Nemčiji.

Pravo, ki se uporablja za delitev pravic do pokojnine, se v skladu s členom 17(3) Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku določa po pravu, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze. Če tuje pravo ne priznava delitve pravic do pokojnine, se v nekaterih okoliščinah na zahtevo strank izvrši v skladu z nemškim pravom.

Preživninske zahtevke med sorodniki ali zakonci v skladu s členom 18 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku, ki vključuje pravila Haaške konvencije o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti, iz leta 1973 (Hague Convention on the law applicable to maintenance obligations), ureja pravo države, v kateri ima preživninski upravičenec običajno prebivališče.

Na vrh straniNa vrh strani

Če preživninski upravičenec ni upravičen do preživnine po pravu svojega običajnega prebivališča, se lahko uporabi skupno nacionalno pravo strank. Če mu tudi to pravo ne pomaga pri izterjavi preživnine, se uporabi pravo države, v kateri je bil na sodišču vložen zahtevek za preživnino.

Registrirana partnerstva ureja člen 17b Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku.

III.6. Premoženjska razmerja med zakonci

Premoženjska razmerja med zakonci v skladu s členom 15 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku ureja pravo, ki se uporablja za splošne učinke zakonske zveze ob njeni sklenitvi. Premoženjska razmerja med zakoncema, ki sta takrat državljana iste države, se urejajo po pravu države njunega skupnega državljanstva. Če imata zakonca različno državljanstvo, se uporablja pravo države, v kateri sta imela zakonca običajno prebivališče ob sklenitvi zakonske zveze.

Osebe, ki sklenejo zakonsko zvezo, imajo v skladu s členom 15(2) Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku omejeno izbiro glede premoženjskih razmerij.

III.7. Oporoke, dedovanja

Zadeve v zvezi z dedovanjem v skladu s členom 25 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku ureja pravo države, katere državljan je bil oporočitelj ob smrti. Nemško pravo se lahko izbere za nepremičnine, ki so v Nemčiji.

Oblika oporoke je v skladu s členom 26 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku, ki vključuje glavna kolizijska pravila iz Haaške konvencije o koliziji zakonov glede oblike oporočnih določb iz leta 1961, veljavna, če izpolnjuje zahteve, ki jih določa pravni sistem, s katerim je oporoka povezana na podlagi državljanstva ali običajnega prebivališča oporočitelja ali kraja, v katerem je bila sestavljena.

III.8. Stvarne pravice

Stvarne pravice v skladu s členom 43 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku načeloma ureja pravo države, v kateri je premoženje. To pravo ureja na primer vsebino premoženja ter način prenosa premoženja in njegove obremenitve z zastavno pravico.

V zvezi z vozili v skladu s členom 45 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku veljajo posebne navezne okoliščine.

Posebne določbe iz člena 43(2) Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku se uporabljajo tudi za prenos stvari iz ene države v drugo.

Člen 44 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku ločeno obravnava tudi širjenje emisij na nepremičnino.

Izbira prava je v zvezi s stvarnimi pravicami na splošno izključena. Vendar se lahko v skladu s členom 46 Uvedbenega zakona k Civilnemu zakoniku odstopa od prava, ki se določi na podlagi navedenih naveznih okoliščin, če se glede na dejansko stanje ugotovi bistveno tesnejša povezava s pravom druge države.

III.9. Insolventnost

Člen 335 Zakona o insolventnosti določa, da insolvenčne postopke in njihove posledice običajno ureja pravo države, v kateri se je postopek začel. Zakon o insolventnosti od člena 336 opredeljuje posebne navezne okoliščine za posebne vidike mednarodnega insolvenčnega prava (npr. delovni pogoji, nadomestila, ugovori), ki lahko odstopajo od tega načela.

Nadaljnje informacije

Brošura o mednarodnem zasebnem pravu, ki jo je pripravilo Zvezno ministrstvo za pravosodje, je na voljo na spletni strani www.bmj.bund.de Deutsch - English.

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Nemčija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 19-10-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo