Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Francija

Zadnja sprememba: 26-03-2009
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Francija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. Veljavni pravni viri I.
I.1. Nacionalno pravo I.1.
I.2. Veljavne večstranske mednarodne konvencije I.2.
I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije I.3.
II. Izvajanje kolizijskih pravil II.
II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo? II.1.
II.2. Zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. Kolizijska pravila III.
III.1. Pogodbene obveznosti in pravni akti III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti III.2.
III.3. Določitev razmerij med starši in otroki, vključno s posvojitvijo III.3.
III.3.1. Določitev razmerij med starši in otroki III.3.1.
III.3.2. Posvojitev III.3.2.
III.4. Zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti III.4.
III.4.1. Zakonska zveza III.4.1.
III.4.2. Zunajzakonska skupnost in partnerstvo III.4.2.
III.4.3. Razveza zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti III.4.3.
III.4.4. Preživninske obveznosti III.4.4.
III.5. Premoženjska razmerja med zakoncema III.5.
III.6. Oporoke in dedovanje III.6.
III.7. Stvarne pravice III.7.
III.8. Insolventnost III.8.

 

I. Veljavni pravni viri

I.1. Nacionalno pravo

Glede na to, da francosko mednarodno zasebno pravo do danes še ni kodificirano, kolizijska pravila ureja več različnih zakonikov (Civilni zakonik, Trgovinski zakonik, Potrošniški zakonik), v glavnem pa izvirajo iz sodne prakse. Nekatera kolizijska pravila vsebujejo tudi instrumenti sekundarne zakonodaje Skupnosti.

I.2. Veljavne večstranske mednarodne konvencije

Številna kolizijska pravila izvirajo iz veljavnih večstranskih mednarodnih konvencij, katerih podpisnica je Francija. Večina teh konvencij je nastala v okviru Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu.

I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije

Dvostranske konvencije s področja osebnih stanj francoska sodišča najpogosteje uporabljajo. Omembe vredna sta:

  • sporazum med Francijo in Marokom z dne 10. avgusta 1981 o osebnih in družinskih stanjih ter o pravosodnem sodelovanju,
  • sporazum med Francijo in Poljsko z dne 5. aprila 1967 o pravu, ki se uporablja, pristojnosti in dovoljenjih v osebnostnem in družinskem pravu.

II. Izvajanje kolizijskih pravil

II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo?

V skladu s sodno prakso določi sodnik, ki mu je primer dodeljen, ali je pravo, na katero napotuje ta primer, treba uporabiti ali ne; sodniki morajo to odločitev osnovati na svojem nacionalnem pravu.

Na vrh straniNa vrh strani

Sodniki so dolžni uporabiti nacionalna kolizijska pravila samo, kadar dotičnega prava ni treba uporabiti (zlasti v primerih, ki se nanašajo na osebna stanja: poslovna sposobnost, materialna veljavnost zakonske zveze, razveza zakonske zveze itn.). Kadar je dotično pravo treba uporabiti, morata stranki zahtevati uporabo tistega tujega prava, ki se v tem primeru ponavadi uporablja.

II.2. Zavračanje

V francoskem mednarodnem zasebnem pravu je institut zavračanja opredeljen kot negativna kolizija naveznih okoliščin: francoska kolizijska pravila zavračajo na tuje pravo, vendar pa pravila za izbiro prava države, ki se uporabi v danem primeru, tudi zavračajo na francosko pravo (zavračanje prve stopnje) ali pravo druge države (zavračanje druge stopnje).

Ta mehanizem, ki se ga težko usklajuje s svobodno izbiro, je že od nekdaj subsidiaren in zlasti izključen pri pogodbenih zadevah in zakonskih sporih. Tudi v primerih osebnih stanj se trenutno znatno manj uporablja.

II.3. Sprememba navezne okoliščine

Kadar se spremeni čas in/ali kraj navezne okoliščine, ali se pravo, ki naj se uporabi, določi glede na prejšnjo navezno okoliščino ali glede na novo navezno okoliščino?

V nekaterih primerih to določa zakon. V nasprotnem primeru to določa sodna praksa, in sicer na način, ki se spreminja glede na dotična kolizijska pravila, vendar s težnjo k upoštevanju mobilnosti, pri čemer se navezna okoliščina pogosto prouči na dan, ko se postopek začne.

II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil

Od kolizijskih pravil, ki se ponavadi uporabijo, se odstopa v dveh primerih:

Na vrh straniNa vrh strani

  • izjema pri mehanizmu mednarodne javne politike:

    tujega prava, na katerega je bil primer napoten, sodnik ne uporabi, če bi bil učinek njegove uporabe v nasprotju z javnim redom, ki se razume kot „načela univerzalne pravice“, ki so po javnem mnenju nad vsem drugim. Sodnik potem uporabi pravila francoskega prava namesto pravil tujega prava, ki ga ni uporabil.

    Upoštevanje javnega reda, ki je še posebej odločilen, kadar gre za nastanek pravice na francoskem ozemlju, je lahko bolj fleksibilno, če se v Franciji uveljavljajo pravice, zakonito pridobljene v tujini;

  • teorija obveznih pravnih predpisov

    obvezujoče pravne predpise se lahko opredeli kot „zakone“, ki jih je treba upoštevati za zaščito družbenopolitičnega ali gospodarskega reda v državi.

    Te zakone se uporablja neposredno, brez uporabe kolizijskih pravil. V nekaterih primerih to določa sam zakon. V nasprotnem primeru pa mora sodnik določiti pravo, ki se neposredno uporabi. Francosko ali evropsko konkurenčno pravo se razume kot takšno, kot narekujejo določbe francoskih predpisov o pogodbah o zaposlitvi glede zdravja in varnosti, delovnih ur in metod, predpisov za zaščito in pomoč mladoletnikom, bivajočim v Franciji itn. Sodnik je dolžen uporabiti francoske obvezujoče pravne predpise na lastno pobudo. Uporaba tujih obvezujočih pravnih predpisov ni obvezna, razen kadar tako narekuje katera izmed mednarodnih konvencij (na primer člen 7(1) Rimske konvencije).

II.5. Dokazovanje tujega prava

Po tradiciji je bila dolžnost stranke, ki je zahtevala uporabo tujega prava, ugotoviti njegovo vsebino in, kar je pomembneje, dokazati, da uporaba francoskega prava ne bi prinesla enakega rezultata.

Na vrh straniNa vrh strani

Na osnovi relativno novega precedensa (1998), je zdaj praksa taka, da se je sodnik dolžen prepričati o vsebini tujega prava, kadar sam razglasi, da se ga lahko uporabi – to je obvezno, kadar je primer napoten na pravo, ki ni na razpolago.

Dokazovanje vsebine tujega prava lahko poteka na načine, določene v novem Zakoniku o pravdnem postopku (izvedensko mnenje, stranke, ki nastopajo pred sodiščem, zahteva za predložitev dokazov tretje osebe itn.).

Običajna praksa je tudi, da se uporabi certificat de coutume. To je pisanje v francoščini, ki ga pripravi konzulat tuje države ali ambasada v Franciji, ali pa tuji ali francoski pravnik, specializiran na področju zadevnega prava.

III. Kolizijska pravila

III.1. Pogodbene obveznosti in pravni akti

Za pogodbo lahko velja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Kadar pa stranki ne izbereta nobenega prava, je dolžen določiti pravo, ki se bo uporabilo, sodnik, in sicer v skladu s splošnimi lastnostmi dogovora in okoliščinami primera.  

Poleg tega pa določena kolizijska pravila izhajajo iz številnih mednarodnih sporazumov, katerih pogodbenica je Francija:

  • Rimska konvencija z dne 19. junija 1980 o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, ki določa (člen 3(1)), da za pogodbo velja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Izbira pogodbenih strank je lahko izražena izrecno ali pa dovolj nedvoumno izhaja iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. Posebne določbe veljajo za potrošniške pogodbe (člen 5) in za pogodbe o zaposlitvi (člen 6), z namenom, da se zaščiti šibkejšo stranko. Izbira pogodbenega prava ne sme prikrajšati šibkejše stranke za zaščito, zagotovljeno z obvezujočimi določbami, s katerimi ni tesneje povezana. Bodoča uredba Rim I, o kateri trenutno tečejo pogajanja, naj bi posodobila to konvencijo in jo umestila v pravni red Skupnosti;
  • Haaška konvencija z dne 15. junija 1955 o pravu, ki se uporablja za mednarodno prodajo blaga: po tej konvenciji sta stranki upravičeni tudi do izbire prava, ki naj se uporabi (člen 2). Če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, za prodajo velja pravo države, v kateri je stranka, ki prodaja, običajno prebivala, ko je prejela sodni poziv (člen 3).

Pravo, ki se uporablja za pogodbo, tradicionalno določa:

Na vrh straniNa vrh strani

  • vsebinske pogoje veljavnosti pogodbe (razen poslovne sposobnosti) in, po možnosti, formalne pogoje,
  • učinke pogodbe (razlaga, izpolnjevanje obveznosti, posledice popolne ali delne neizpolnitve, ocena škode),
  • razloge za prenehanje obveznosti strank.

III.2. Nepogodbene obveznosti

Uredba Skupnosti Rim II bo v prihodnje urejala velik del tega področja. Če vsebina in geografski obseg nista zajeta v tej uredbi, francoski pravni sistem v skladu s splošnim pravilom uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje opravljeno, vendar ob upoštevanju številnih pravil, ki so v skladu s sodno prakso ali mednarodnimi sporazumi, katerih pogodbenica je Francija, in so prilagojena posebnim razmeram:

  • za povračilo škode, povzročene z dejanjem nelojalne konkurence, se uporabi pravo kraja, kjer je bila škoda povzročena,
  • za povračilo okoljske škode se uporabi pravo kraja, kjer je bila škoda povzročena,
  • določbe Haaške konvencije z dne 4. maja 1971 o pravu, ki se uporablja za prometne nesreče,
  • določbe Haaške konvencije z dne 2. oktobra 1973 o odgovornosti za izdelke.

III.3. Določitev razmerij med starši in otroki, vključno s posvojitvijo

III.3.1. Določitev razmerij med starši in otroki

Razmerje med starši in otroki se določi s pravom države, katere državljanka je mati na dan otrokovega rojstva, ali s pravom države, katere državljan je otrok, če je mati neznana.

Učinki razmerja med starši in otroki se presojajo po pravu države, katere državljan je otrok, ali po pravu, ki ureja zakonsko zvezo njegovih staršev.

Na vrh straniNa vrh strani

Toda nad temi določili v državah pogodbenicah prevladajo določbe mednarodnih konvencij, ki zajemajo zadevne primere: primeri v zvezi z roditeljsko pravico, kadar otroci običajno prebivajo v Franciji ali kateri drugi državi pogodbenici Haaške konvencije iz leta 1961, protipravni odvzem otrok v državah pogodbenicah Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980, primeri v zvezi s preživnino po Haaški konvenciji z dne 2. oktobra 1973.

III.3.2. Posvojitev

Tako pogoji kot učinki posvojitve se v sodni praksi presojajo po pravu države, katere državljan je posvojitelj, medtem ko se pogoji za otrokovo privolitev ali zastopanje posvojenca presojajo po pravu države, katere državljan je otrok.

III.4. Zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti

III.4.1. Zakonska zveza

Vsebinski pogoji za sklenitev zakonske zveze (poslovna sposobnost, privolitev itn.) se za vsako osebo presojajo po pravu države, katere državljan je ob sklenitvi zakonske zveze (člen 3 Civilnega zakonika). Francoski državljani, ki sklenejo zakonsko zvezo v tujini, morajo izpolnjevati vsebinske pogoje francoskega prava (člen 170 Civilnega zakonika). Kadar sta bodoča zakonca državljana različnih držav, se kumulativno uporablja pravo držav, katerih državljana sta, pri čemer se upoštevajo zadržki pred sklenitvijo zakonske zveze tistega prava, ki je strožje.

Formalne pogoje (formalnosti, ki jih je treba izpolniti, civilna ali cerkvena poroka itn.) ponavadi ureja pravo države, kjer se zakonska zveza sklene.

Na vrh straniNa vrh strani

Posledice zakonske zveze se presojajo po pravu države, katere državljana sta zakonca. Kadar sta zakonca državljana različnih držav, se uporabi pravo kraja, kjer imata skupno prebivališče. Kadar zakonca nimata skupnega prebivališča, bodo francoska sodišča uporabila francosko pravo kot pravo sodišča, kateremu je bil primer predložen.

Ta zakon ureja predvsem osebne obveznosti, ki izhajajo iz zakonske zveze (zvestoba, pomoč, sobivanje), in pogodbe med zakoncema, razen darilnih pogodb bodočega premoženja med zakoncema, kar ureja dedno pravo.

III.4.2. Zunajzakonska skupnost in partnerstvo

Za neporočen par, čigar zveza ni pravno formalizirana, se po materialnem pravu štejejo pravne zveze partnerjev kot različne zveze, od katerih vsako ureja njej ustrezno pravo (Okrožno sodišče v Parizu, 21.11.1983).

Strokovna mnenja se delijo glede prava, ki se uporabi za organizirana partnerstva tipa „Pacte Civil de Solidarité“, ki nima podlage v sodni praksi. Po mnenju nekaterih take vrste partnerstva ureja pravo, ki se uporablja za pravne akte. Drugi pa so mnenja, da jih ureja pravo, ki se uporablja za osebna stanja zainteresiranih strank. Tretji pa bi še vedno raje uvedli sui generis navezno okoliščino – pravo, ki ureja ta institut. Poleg tega nekateri trdijo, da bi se moralo, vsaj za „Pacte Civil de Solidarité“, kot obvezujoče uporabljati francosko pravo.

III.4.3. Razveza zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti

V skladu s členom 310 Civilnega zakonika: „Razveza zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti se presojata po francoskem pravu:

Na vrh straniNa vrh strani

  • kadar sta oba zakonca francoska državljana,
  • kadar imata oba zakonca stalno prebivališče na francoskem ozemlju,
  • kadar nobeno tuje pravo ne določa pristojnosti svojih sodišč, francoska sodišča pa imajo pristojnost za razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti.“

Kasacijsko sodišče je odločilo, da mora biti merilo francoskega državljanstva ali stalnega prebivališča v Franciji izpolnjeno do dne začetka postopka.

Pravo, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti, določi razloge (krivda, neskladje, nepopravljiv propad zakona, sporazumna razveza itn.) in finančne posledice razveze zakonske zveze ali prenehanja življenjske skupnosti (odobrena odškodnina, kompenzacijska plačila ali preživnine med zakoncema).

III.4.4. Preživninske obveznosti

Kolizijska pravila, ki se trenutno uporabljajo v Franciji, izhajajo iz členov 4, 5 in 6 Haaške konvencije z dne 2. oktobra 1973 o pravu, ki se uporablja za preživninske obveznosti. Ta napotuje na nacionalno pravo države, kjer običajno prebiva preživninski upravičenec. Kadar pa preživninski upravičenec po tem pravu ne more dobiti preživnine, se uporabi pravo države, katere državljana sta preživninski upravičenec in preživninski zavezanec (člen 5) in, kadar je to potrebno, pravo sodišča, ki mu je primer predložen.

Določeno pravo se uporabi za finančna razmerja med zakoncema (prispevek k stroškom v zakonski zvezi) in za preživninske obveznosti do otrok zakonskega para. Vendar pa lahko to pravo pride v kolizijo s pravom, ki se uporabi za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti v skladu s členom 8 že omenjene Haaške konvencije iz leta 1973.

Na vrh straniNa vrh strani

III.5. Premoženjska razmerja med zakoncema

Uporablja se tisto pravo, ki ga določita zakonca ob podpisu ženitne pogodbe.

Kadar zakonca izrecno ne določita nobenega prava, je treba ugotoviti, katero pravo sta želela uporabiti. V tem primeru se domneva, da je najbolje uporabiti pravo kraja, kjer je zakonski par imel prvo skupno prebivališče, t.j. kraj, v katerem se je par najprej ustalil za daljši čas.

Ta sistem velja tudi v Haaški konvenciji z dne 14. marca 1978, pogodbenica katere je Francija. Ta konvencija dodaja dve dopolnilni navezni okoliščini glede na izbiro strank ali na njuno prvo skupno prebivališče: skupno državljanstvo zakoncev ali pravo, ki je z njunim razmerjem v najtesnejši zvezi.

Pravo, ki se uporablja, določi spremenljivost ali nespremenljivost te ureditve, kategorije premoženja in nadzor zakoncev nad le-tem ter pogoje izvajanja in prenehanja te ureditve.

III.6. Oporoke in dedovanje

Dedovanje nepremičnin se presoja po pravu kraja, kjer je nepremičnina. Dedovanje premičnin se presoja po pravu oporočiteljevega zadnjega stalnega prebivališča.

Dedno pravo ureja vse zadeve, ki se tičejo zapuščine, prenašanja in nastopa dedovanja.

Kadar oporoke ni, se dediče določi po dednem pravu. Vendar pa se o dokazovanju sorodstva, ki je potrebno, da se dediščino dobi, presoja glede na osebna stanja in ne po dednem pravu.

Za oporočno dedovanje se lahko uporabita dva mednarodna instrumenta. To sta Haaška konvencija z dne 5. oktobra 1961 o kolizijskih pravilih glede oblike oporočnih določb in Washingtonska konvencija z dne 28. oktobra 1973 o enotnem zakonu o obliki mednarodne oporoke.

III.7. Stvarne pravice

Uporabi se pravo kraja, kjer je premoženje, ne glede na to, ali je premično ali nepremično. Položaj se lahko zaplete, kadar se premično premoženje prenese iz ene države v drugo. Kot navaja sodna praksa, se ta zaplet reši tako, da se upošteva pravo kraja, kjer je premično premoženje v času, ko se postopek začne.

Za lastninskopravna razmerja glede prevoznih sredstev (ladje, letala itn.) se po mednarodnem pogodbenem pravu uporabi pravo države, kjer so bila ta prevozna sredstva registrirana.

Veljavno pravo določa lastninske in druge stvarne pravice in podrobno določa upravičenje imetnikov teh pravic. Ureja tudi načine za pridobitev stvarnih pravic. Pri tem se lahko uporabi skupaj s pravom, ki velja za listine o prenosu stvarnih pravic, predvsem listine o prenosu lastninske pravice.

III.8. Insolventnost

Na splošno se v postopkih v primeru insolventnosti uporablja pravo sodišča, na katerem se je postopek začel. Potem je treba pravo, ki se bo uporabilo, določiti po kolizijskih pravilih. Slednja določa Uredba št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000; v tem primeru se za pravo, ki naj se uporabi, določi pravo države članice, v kateri leži kraj, kjer se je postopek začel (člena 4 in 28).

Pravo, ki se lahko uporabi v postopkih v primeru insolventnosti lahko pride v kolizijo s pravom kraja, kjer je premoženje, zlasti pri pogodbenih jamstvih, ugodnostih in hipotekah v zvezi s premoženjem v tujini.

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Francija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 26-03-2009

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo