Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Češka republika

Zadnja sprememba: 17-10-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Češka republika

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI I.
I.1. Nacionalni predpisi I.1.
I.2. Veljavne večstranske mednarodne konvencije I.2.
I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije I.3.
II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL II.
II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo II.1.
II.2. Zavračanje II.2.
II.3. Sprememba navezne okoliščine II.3.
II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil II.4.
II.5. Dokazovanje tujega prava II.5.
III. KOLIZIJSKA PRAVILA III.
III.1. Pogodbene obveznosti in pravni predpisi III.1.
III.2. Nepogodbene obveznosti (odškodninska odgovornost in delikti, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila itd.) III.2.
III.3. Osebni status in z njim povezani vidiki (ime, stalno prebivališče, poslovna sposobnost) III.3.
III.4. Vzpostavitev odnosa med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo III.4.
III.5. Zakonska zveza, neporočeni pari, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti III.5.
III.6. Premoženjska razmerja med zakonci III.6.
III.7. Oporoke in dedovanja III.7.
III.8. Nepremičnine III.8.
III.9. Insolventnost III.9.

 

I. VELJAVNI PRAVNI VIRI

I.1. Nacionalni predpisi

V Češki republiki so kolizijska pravila določena le z zakonskim pravom in v mednarodnih konvencijah, ki so zavezujoče za Češko republiko in so del češke zakonodaje.

Kolizijska pravila ne izhajajo iz sodne prakse, ki temelji na češki zakonodaji.

I.2. Veljavne večstranske mednarodne konvencije

Spodaj je naveden popoln seznam veljavnih večstranskih mednarodnih konvencij, s katerimi so poenotena pravila kolizije materialnega prava in neposredna pravila na področju mednarodnega zasebnega prava. Konvencije na področju mednarodnega procesnega prava niso vključene:

  1. Konvencija za izenačitev nekateri pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, Varšava, 12. oktober 1929
  2. Konvencija o pravu, ki se uporablja za prometne nesreče, Haag, 4. maj 1971
  3. Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, Montreal, 28. maj 1999
  4. Protokol o spremembi Konvencije za izenačitev nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisane v Varšavi 12. oktobra 1929, Haag, 28. september 1955
  5. Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR), Ženeva, 19. maj 1956
  6. Dunajska konvencija o civilni odgovornosti za jedrsko škodo, Dunaj, 21. maj 1963
  7. Skupni protokol o uporabi Dunajske konvencije in Pariške konvencije, Dunaj, 21. september 1988
  8. Konvencija o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga, New York, 14. junij 1974, kakor je bila spremenjena s Protokolom z dne 11. aprila 1980, New York, 14. junij 1974
  9. Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga in dodatni Protokol h Konvenciji, Dunaj, 11. april 1980
  10. Lizbonski sporazum o varstvu označb porekla blaga in njihove mednarodne registracije z dne 31. oktobra 1958, spremenjen v Stockholmu 14. julija 1967, Lizbona, 31. oktober 1958
  11. Madridski sporazum o mednarodnem registriranju znamk z dne 14. aprila 1891, spremenjen v Bruslju 14. decembra 1900, v Washingtonu dne 2. junija 1911, v Haagu dne 6. novembra 1925, v Londonu dne 2. junija 1934, v Nici dne 15. junija 1957 in v Stockholmu dne 14. julija 1967, in Protokol k Sporazumu, Stockholm, 14. julij 1967
  12. Konvencija o mednarodnem upravljanju premoženja umrlih oseb, Haag, 2. oktober 1973
  13. Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok, Haag, 19. oktober 1996
  14. Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del z dne 9. septembra 1886, dopolnjena v Parizu 4. maja 1896, spremenjena v Berlinu 13. novembra 1908, dopolnjena v Bernu 20. marca 1914, spremenjena v Rimu 2. junija 1928, v Bruslju 26. junija 1948, v Stockholmu 14. julija 1967 in v Parizu 24. julija 1971, Pariz, 24. julij 1971
  15. Konvencija o mednarodnih železniških prevozih, Bern, 9. maj 1980
  16. Konvencija, s katero se dopolnjuje Varšavska konvencija o izenačitvi nekaterih pravil v mednarodnem zračnem prevozu, ki ga opravlja nekdo, ki ni pogodbeni prevoznik, Guadalajara, 18. september 1961
  17. Konvencija Združenih narodov o prevozu blaga po morju, Hamburg, 31. marec 1978
  18. Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine, sklenjena v Parizu 20. marca 1883, revidirana v Bruslju 14. decembra 1900, v Washingtonu 2. junija 1911, v Haagu 6. novembra 1925, v Londonu 2. junija 1934, v Lizboni 31. oktobra 1958 in v Stockholmu 14. julija 1967, Pariz, 20. marec 1883
  19. Madridski sporazum o preprečevanju lažnih ali zavajajočih oznak o poreklu blaga, sklenjen v Madridu 14. aprila 1891, spremenjen v Washingtonu 2. junija 1911, v Haagu 6. novembra 1925, v Londonu 2. junija 1934 in v Lizboni 31. oktobra 1958, in dodatna listina, Stockholm, 14. julij 1967
  20. Svetovna (univerzalna) konvencija o avtorski pravici ter protokola 2 in 3 (spremenjena v Parizu 24. julija 1971, in Dodatni protokol 2), Ženeva, 6. september 1952
  21. Mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij, Rim, 26. oktober 1961
  22. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija), kot je bila spremenjena z aktom, s katerim je bil revidiran 63. člen Evropske patentne konvencije z dne 17. decembra 1991, in z odločitvami upravnega sveta Evropske patentne organizacije z dne 21. decembra 1978, 13. decembra 1994, 20. oktobra 1995, 5. decembra 1996 in 10. decembra 1998, München, 5. oktober 1973
I.3. Glavne veljavne dvostranske konvencije

Dvostranske pogodbe, ki jih sodišča najpogosteje uporabljajo, so:

Na vrh straniNa vrh strani

  1. Pogodba med Češkoslovaško socialistično republiko in Ljudsko republiko Madžarsko o vzajemni pravni pomoči ter ureditvi pravnih razmerij v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah, Bratislava, 28. marec 1989
  2. Pogodba med Češkoslovaško socialistično republiko in Ljudsko republiko Poljsko o vzajemni pravni pomoči ter ureditvi pravnih razmerij v civilnih, družinskih, delovnih in kazenskih zadevah, Varšava, 21. december 1987
  3. Pogodba med Češkoslovaško socialistično republiko in Zvezo sovjetskih socialističnih republik o vzajemni pravni pomoči ter pravnih razmerij v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah, Moskva, 12. avgust 1982
  4. Pogodba med Češkoslovaško socialistično republiko in Republiko Avstrijo o vzajemnih pravnih razmerjih v civilnih zadevah, o instrumentih in pravnih informacijah s končnim protokolom, Praga, 10. november 1961
  5. Pogodba med Slovaško republiko in Češko republiko o vzajemni pravni pomoči pravosodnih organov in ureditvi nekaterih pravnih razmerij v civilnih in kazenskih zadevah s končnim protokolom, Praga, 29. oktober 1992

II. IZVAJANJE KOLIZIJSKIH PRAVIL

II.1. Obveznost sodnika, da uporabi kolizijska pravila na lastno pobudo

Po pravu Češke obstajajo „okvirna kolizijska pravila“, za katera se lahko stranki dogovorita, da jih ne bosta upoštevali, in s tem nadomestita navezne okoliščine z dogovorjenimi, ter „obvezna kolizijska pravila“, ki se uporabljajo ne glede na voljo strank. Izbira prava je neomejena, kar pomeni, da lahko stranki izbereta katero koli veljavno pravo kot pravo, ki se uporablja za presojo njunega pravnega razmerja. Takšna okvirna zakonodaja se uporablja zlasti za pogodbena razmerja na področju gospodarskega, civilnega in delovnega prava. Obvezna pravila zagotavljajo strankam večjo pravno varnost v razmerjih, v katerih ima država večji interes, da jih jasno uredi, npr. na področju stvarnih pravic, dednega in družinskega prava ter kolizijskih pravil o pravni in poslovni sposobnosti.

Na vrh straniNa vrh strani

V primeru okvirnih kolizijskih pravil zato sodnik uporabi kolizijska pravila češkega prava, če stranki v skladu z zakonom izbereta češko pravo kot pravo, ki se uporablja; če stranki ne izbereta uporabnega prava in gre za obvezna kolizijska pravila, mora sodnik po uradni dolžnosti vedno uporabiti češko pravo.

II.2. Zavračanje

V zvezi s splošno uporabo zavračanja Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu določa, da se zavračanje prizna, če je v skladu z razumno in jasno strukturo zadevnega razmerja.

Zavračanje je na splošno priznano v pravnih zadevah, povezanih z osebnim statusom ter družinskim in dednim pravom, le redko pa se uporablja za pogodbena razmerja.

Priznanje zavračanja v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu pomeni, da se lahko uporabijo le materialne določbe prava, na katerega napotuje zavračanje. Zato to izključuje zavračanje druge stopnje v skladu s kolizijskimi pravili države, na katera napotuje zavračanje.

II.3. Sprememba navezne okoliščine

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu na splošno določa, da se kot navezna okoliščina uporablja kraj, v katerem je stvar v času nastanka okoliščin, zaradi katerih je treba uporabiti pravo (lex rei sitae). Če se stvar prevaža, se uporablja pravo kraja, iz katerega je bila stvar odpremljena (lex loci expeditionis). Če se stvar prevaža v več fazah z različnimi prevoznimi sredstvi, je odločilen kraj, v katerem se je celoten postopek prevoza začel.

Zastaralni rok ureja pravo kraja, v katerem je stvar v trenutku, ko začne teči zastaralni rok.

Na vrh straniNa vrh strani

Spori, povezani s prevozom ljudi, so obravnavani v delih 3.5, 3.6 in 3.7 spodaj.

Če stranki ne izbereta prava, ki se uporablja za medsebojna razmerja, Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu določa, da pravna razmerja med strankama ureja pravo, katerega uporaba ustreza ureditvi razmerja. Praviloma se uporablja:

  • pravo kraja, v katerem ima prevoznik ali špediter registrirani sedež ali prebivališče ob sklenitvi pogodbe, če gre za prevozne pogodbe;
  • pravo kraja, v katerem ima zavarovatelj registrirani sedež ali prebivališče ob sklenitvi pogodbe, če gre za zavarovalne pogodbe;
  • pravo kraja, v katerem ima naročitelj registrirani sedež ali prebivališče ob sklenitvi pogodbe, če gre za mandatne in podobne pogodbe.
II.4. Izjeme od običajne uporabe kolizijskih pravil
a) Izjema javnega reda (ordre public)

Pravni predpis druge države se v Češki republiki ne uporablja, če bi bil učinek njegove uporabe v nasprotju z načeli družbenega in javnega reda Češke republike in njeno zakonodajo, takšna načela pa je treba brezpogojno upoštevati. Uporaba takšnih predpisov je izreden ukrep, ki se lahko uporablja le v izjemnih in posebnih primerih.

Temeljna načela družbenega in javnega reda Češke republike so načela, ki so namenjena izpolnjevanju osnovnih interesov države in družbe ter načela pravne države. Kljub temu varstvo v skladu z izjemo javnega reda v nobenem primeru ne velja za vse obvezne določbe češkega nacionalnega prava.

Pravni predpis, katerega vsebina lahko prispeva k uporabi izjeme javnega reda na nacionalni ravni, je zlasti Ustava Češke republike (Ustavni zakon št. 1/1993), vključno z Listino temeljnih pravic in svoboščin (razglašena pod številko 2/1993).

Na vrh straniNa vrh strani

b) Obvezni pravni predpisi

To so nacionalni predpisi, od katerih ni mogoče odstopiti s pogodbo ali kako drugače in ki jih ni mogoče nadomestiti ali zamenjati s tujim pravom v mejah predmeta, ki ga urejajo.

V češkem pravu obvezni pravni predpisi niso podrobno opredeljeni, čeprav vključujejo na primer Zakon št. 143/2001 o varstvu konkurence, Zakon št. 219/1995 ali Zakon o deviznem poslovanju in Zakon št. 634/1992 o varstvu potrošnikov na področju upravnega in finančnega prava, Zakon št. 140/1961 ali Kazenski zakonik na področju kazenskega prava ter obvezna pravila, kot so določbe o najdaljšem dovoljenem tedenskem delovnem času, o prepovedi nekaterih vrst dela za ženske ter nadurah in nočnemu delu mladih, ki so vključena v Zakon št. 65/1995 ali Delovni zakonik, na področju delovnega prava.

II.5. Dokazovanje tujega prava

Po češkem pravu mora tuje pravo ugotoviti organ, ki je pristojen za presojo, običajno je to sodišče. Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu določa, da mora sodišče narediti vse, da dokaže tuje pravo. Prav tako določa, da lahko sodišče, če ne pozna vsebine tujega prava, o tem vpraša Ministrstvo za pravosodje. Ministrstvo sporoči sodišču tudi ugotovitve v zvezi z zasebnopravnimi razmerji s tujim elementom, če sodišče ni prepričano o takšnih vprašanjih.

III. KOLIZIJSKA PRAVILA

III.1. Pogodbene obveznosti in pravni predpisi
a) Pravni viri

Za vsa področja pravnih razmerij je glavni pravni vir češke zakonodaje Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu.

Na vrh straniNa vrh strani

Pravni vir za pravna razmerja, ki temeljijo na menicah in čekih, je Zakon o menici in čeku, tj. Zakon št. 191/1950, kakor je bil spremenjen („Zakon o menici in čeku“).

b) Področje uporabe

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu vsebuje kolizijska pravila o vzajemnih premoženjskih razmerjih med strankama, med katerima obstaja pogodbeno razmerje, vključno z ureditvijo zavračanja (glejte točko 2.2 zgoraj), ter zajema vprašanja o nastanku, spremembi, varstvu in posledicah kršitev pogodbenih obveznosti, omejitvi pogodbenih razmerij in pobotu terjatev. Ureja tudi delovna razmerja, pri čemer določa zlasti okoliščine, povezane z nastankom in trajanjem pogodbe o zaposlitvi.

Zakon o menici in čeku vsebuje posebne določbe o meničnih izjavah in čekih.

c) Navezne okoliščine, ki se uporabljajo

Navezna okoliščina je izraz volje strank o tem, katero pravo naj ureja njuno pravno razmerje, tj. izbira prava (lex electa, lex voluntatis).

Če stranki v vzajemnem premoženjskem razmerju ne izbereta prava, se uporablja pravo, ki ustreza ureditvi njunega razmerja, to velja zlasti za pogodbena razmerja:

  1. za prodajno ali podjemno pogodbo se uporablja pravo kraja, v katerem ima prodajalec ali podjemnik registrirani sedež ali prebivališče ob sklenitvi pogodbe;
  2. za pogodbe, ki urejajo premoženjska razmerja, se uporablja pravo kraja, v katerem je premoženje (lex rei sitae);
  3. za prevozne pogodbe se uporablja pravo kraja, v katerem ima prevoznik ali špediter registrirani sedež ali prebivališče ob sklenitvi pogodbe;
  4. za zavarovalne pogodbe se običajno uporablja pravo kraja, v katerem ima zavarovatelj registrirani sedež ali prebivališče ob sklenitvi pogodbe;
  5. za pogodbe o trgovinskem zastopanju (agencijske pogodbe) in pogodbe o posredovanju se uporablja pravo kraja, v katerem ima oseba, za katero zastopnik ali posrednik opravlja naloge, registrirani sedež ali prebivališče ob sklenitvi pogodbe;
  6. pri večstranskih pogodbah o zastopanju se uporablja pravo, katerega uporaba najbolj ustreza ureditvi teh razmerij v celoti.

Druge pogodbe praviloma ureja pravo države, v kateri imata obe stranki registrirani sedež ali prebivališče; če stranki nimata registriranega sedeža ali prebivališča v isti državi in če je pogodba sklenjena v njuni navzočnosti, se uporablja pravo kraja, v katerem je sklenjena pogodba (lex loci conclusionis contractus).

Na vrh straniNa vrh strani

Če stranki nista navzoči pri sklenitvi pogodbe, se uporablja pravo kraja, v katerem je registrirani sedež ali prebivališče prejemnika ponudbe za sklenitev pogodbe.

Na področju delovnega prava se kot navezna okoliščina za razmerja iz pogodbe o zaposlitvi običajno uporablja kraj, v katerem se opravi delo (lex loci laboris), čeprav se stranki lahko dogovorita drugače.

Zakon o menici in čeku določa, da se običajno uporablja pravo države, v kateri je izdana menična izjava, ali pravo države, v kateri se izplača ček.

III.2. Nepogodbene obveznosti (odškodninska odgovornost in delikti, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila itd.)
a) Pravni viri

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu ter mednarodne pogodbe, ki so zavezujoče za Češko republiko, zlasti Konvencija o pravu, ki se uporablja za prometne nesreče.

b) Področje uporabe

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu vsebuje le kratke določbe o odškodnini za škodo, ki ne nastane s kršitvijo pogodbenih obveznosti in obveznosti iz drugih pravnih aktov; ta zakon vsebuje tudi pravila o poslovodstvu brez naročila, neupravičeni obogatitvi, izpolnitvi obveznosti za drugega, uporabi stvari v korist drugega ter izgubi stvari ali plačilu stroškov v skupnih nujnih razmerah.

c) Navezne okoliščine

Za odškodninske zahtevke za škodo, ki ni nastala s kršitvijo pogodbenih obveznosti, se uporablja pravo kraja, v katerem je nastala škoda (lex loci damni infecti), ali kraja, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo odškodninski zahtevek (lex loci delicti commissi). Za odškodninske zahtevke na področju družinskopravnih razmerij se uporablja pravo, ki ureja zadevno pravno razmerje (lex causae tega razmerja).

Na vrh straniNa vrh strani

Za pravno razmerje v primeru poslovodstva brez naročila je navezna okoliščina običajno kraj, v katerem je deloval nepooblaščeni poslovodja. V primerih neupravičene obogatitve se običajno uporablja pravo, ki ureja pravne okoliščine povečanja premoženja. Če oseba izpolni obveznost za drugega, velja splošno pravilo, da njene zahtevke, ki izhajajo iz takšnega ravnanja, ureja pravo, ki velja za obveznosti osebe, v korist katere je bila izpolnjena ta obveznost (lex causae izpolnjene obveznosti za drugega). Podobno se v primerih uporabe stvari v korist drugega brez poseganja v njegove zadeve (ne v primeru poslovodstva brez naročila) uporablja pravo kraja, v katerem se je stvar uporabljala (lex loci damni infecti), v primeru izgube stvari in plačila stroškov v skupnih nujnih razmerah pa je navezna okoliščina kraj, v katerem je bila stvar izgubljena ali so bili plačani stroški.

III.3. Osebni status in z njim povezani vidiki (ime, stalno prebivališče, poslovna sposobnost)
a) Pravni viri

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu, Zakon o menici in čeku ter Zakon št. 513/1991 ali Trgovinski zakonik, kakor je bil spremenjen („Trgovinski zakonik“).

b) Področje uporabe

Pogoje v zvezi s pravno in poslovno sposobnostjo, sposobnostjo izvajanja pravnih aktov ter sposobnostjo biti stranka v postopku ureja Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu. Ta zakon ureja tudi osebni status tujcev in prenehanje pravne sposobnosti osebe z razglasitvijo njene smrti.

Oddelek 22 Trgovinskega zakonika ureja pravno in poslovno sposobnost tujih pravnih oseb.

Na vrh straniNa vrh strani

Zakon o menici in čeku določa pravila za presojo, ali osebo lahko zavezuje menica ali ček.

Češko pravo ne priznava izraza „domicil“ in s tem povezanega osebnega statusa. Zato je navezna okoliščina, povezana z domicilom, v češkem pravu nepomembna in se razlikuje od izraza trvalé bydliště [kraj stalnega prebivališča].

c) Navezne okoliščine

Navezna okoliščina za pravno in poslovno sposobnost in sposobnost izvrševanja pravnih aktov je državljanstvo zadevne osebe (lex patriae), pri čemer za tujo osebo, ki izvršuje pravni akt na ozemlju Češke republike, zadošča sposobnost po češkem pravu (lex loci conclusionis contractus).

Pravo, ki se uporablja za ugotavljanje pravne in poslovne sposobnosti tuje pravne osebe je pravo države, v skladu s katerim je bila pravna oseba registrirana (lex loci incorporationis).

Razen v nekaterih primerih, določenih z zakonom, imajo tujci v osebnih in premoženjskih razmerjih enake pravice in obveznosti kot češki državljani; enako velja za tuje pravne osebe.

Po češki pravni teoriji vprašanje pravice do imena spada na področje osebnega statusa; zato se v zvezi s tem uporablja pravo, ki ureja pravno in poslovno sposobnost osebe in njeno sposobnost izvrševati pravne akte (lex causae osebnega statusa).

Sposobnost osebe, da prevzame obveznosti, ki izhajajo iz menice ali čeka, v skladu s členom I oddelka 91 in členom II oddelka 69 običajno ureja pravo države, katere državljan je ta oseba (lex patriae osebe, ki prevzame obveznosti iz menice ali čeka).

Na vrh straniNa vrh strani

d) Obvezna pravila, izjema nacionalnega javnega reda (ordre public)

Splošna pravna podlaga za uporabo izjeme javnega reda je člen 10 Listine temeljnih pravic in svoboščin, ki določa, da imajo vse osebe pravico ohraniti človekovo dostojanstvo, osebno čast in dober ugled ter zavarovati svoje dobro ime. Prav tako vsem osebam zagotavlja pravico do varstva pred nezakonitim zbiranjem, objavo ali kakršno koli drugo zlorabo osebnih podatkov.

III.4. Vzpostavitev odnosa med otrokom in starši, vključno s posvojitvijo
a) Pravni viri

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu, Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah ter Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok.

b) Področje uporabe zakonodaje

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu vsebuje kolizijska pravila o razmerju med otroki in starši, vključno z določbami o določitvi ali zavrnitvi očetovstva, o pravnih razmerjih pri vzgoji otrok in drugih obveznostih staršev in otrok, vključno s preživninsko obveznostjo (glejte točko 3.5 spodaj), ter ureja posvojitev, zlasti vprašanja o različnem državljanstvu zakoncev in posvojenca ali različnem državljanstvu zakoncev. Te določbe se uporabljajo tudi za pravna razmerja, ki nastanejo z določitvijo skrbništva nad otrokom ali osebami, ki nimajo poslovne sposobnosti.

c) Navezne okoliščine

Za določitev ali zavrnitev očetovstva v razmerjih med starši in otroki je navezna okoliščina običajno državljanstvo otroka ob rojstvu (lex patriae otroka). Razmerja med starši in otroki, vključno z obveznostjo vzgoje in preživljanja, prav tako ureja pravo države, katere državljan je otrok (lex patriae otroka). V zvezi s posvojitvijo je navezna okoliščina državljanstvo posvojitelja (lex patriae posvojitelja). Otrokovo soglasje s posvojitvijo se presoja po pravu države, katere državljan je posvojenec (lex patriae otroka).

Na vrh straniNa vrh strani

V zvezi s pogoji, povezanimi z določitvijo ali prenehanjem skrbništva nad otrokom ali osebami, ki nimajo poslovne sposobnosti, se uporablja pravo države, katere državljan je mladoletnik (lex patriae mladoletnika). Obveznost prevzeti skrbništvo in biti skrbnik ureja pravo države, katere državljan je skrbnik (lex patriae skrbnika). Za pravna razmerja med skrbnikom in mladoletnikom se uporablja pravo sodišča ali pravil o skrbništvu (lex fori).

d) Obvezna pravila

Obvezna pravna pravila na tem področju vključujejo ustrezne določbe Kazenskega zakonika (kazniva dejanja zoper družino in mlade). V tem primeru gre zlasti za vprašanja zapustitve otroka, nemožnosti zagotoviti obvezno preživnino, pretepanja osebe pod skrbništvom itd.

III.5. Zakonska zveza, neporočeni pari, partnerstvo, razveza zakonske zveze, prenehanje življenjske skupnosti, preživninske obveznosti
a) Pravni viri

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu.

b) Področje uporabe zakonodaje

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu ureja vprašanja v zvezi s sposobnostjo osebe za sklenitev zakonske zveze, pogoji sklenitve zakonske zveze in pogoji veljavnosti sklenitve takšne zveze, prenehanjem zakonske zveze z razvezo ali razveljavitvijo zakonske zveze ter vzajemnimi pravicami neporočenih staršev otroka. Ureja tudi preživninske obveznosti staršev in otrok.

Češka zakonodaja ne ureja istospolnih partnerstev ali prenehanja življenjske skupnosti.

c) Pomembne navezne okoliščine

Sposobnost sklenitve zakonske zveze, vključno s pogoji za veljavnost takšne zveze, ureja pravo države, katere državljan je zadevna oseba (lex patriae zaročenca), obliko sklenitve zakonske zveze pa ureja pravo kraja, v katerem je sklenjena zakonska zveza (lex loci conclusionis contractus).

Na vrh straniNa vrh strani

Razvezo zakonske zveze običajno ureja pravo države, katere državljana sta zakonca ob začetku postopka (lex patriae zakoncev).

Pravice matere, ki ni sklenila zakonske zveze z otrokovim očetom, ureja pravo države, katere državljanstvo ima mati ob rojstvu otroka (lex patriae matere ob rojstvu otroka).

Za preživninske obveznosti staršev do otrok se uporablja, razen v nekaterih primerih (glejte točko 3.4 zgoraj), pravo države, katere državljan je otrok (lex patriae otroka); zahtevke staršev za preživnino, ki jo morajo zagotoviti njihovi otroci, ureja pravo države, katere državljan je tisti od staršev, ki uveljavlja takšen zahtevek (lex patriae).

d) Obvezna pravila, izjema nacionalnega javnega reda (ordre public)

Kazenski zakonik vsebuje ustrezne obvezne pravne določbe, npr. prepoveduje bigamijo.

III.6. Premoženjska razmerja med zakonci
a) Pravni viri

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu.

b) Področje uporabe zakonodaje

Ta pravni predpis ureja premoženjska razmerja med zakonci, vključno s kakršno koli pogodbeno ureditvijo.

c) Pomembne navezne okoliščine

Osebna in premoženjska razmerja med zakonci običajno ureja pravo države, katere državljana sta zakonca (lex patriae zakoncev); če pa imata zakonca različno državljanstvo, se uporablja češko pravo.

Če so premoženjska razmerja med zakoncema urejena s pogodbo, takšna razmerja ureja pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja ob sklenitvi takšne pogodbe (lex causae prava, ki se uporablja ob sklenitvi pogodbe, s katero so urejena premoženjska razmerja med zakoncema).

Na vrh straniNa vrh strani

III.7. Oporoke in dedovanja
a) Pravni viri

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu; pomembna je tudi Konvencija o mednarodnem upravljanju premoženja umrlih oseb.

b) Področje uporabe zakonodaje

Zakonodaja ureja določitev prava, ki se uporablja za zapuščinske postopke in oporočno sposobnost, vključno z učinki napak v oporoki in vprašanjem, kako se takšne napake kažejo pri sestavljanju ali razveljavitvi oporoke, ter za obliko oporoke.

c) Pomembne navezne okoliščine

Za pravna razmerja v zapuščinskih postopkih se običajno uporablja pravo države, katere državljan je bila umrla oseba ob smrti (lex patriae umrle osebe). Oporočno sposobnost, vključno z napakami takšnega pravnega akta, in določitev drugih možnih načinov zastopanja v primeru smrti ureja lex patriae umrle osebe v času, ko je bila oporoka sestavljena. To pravo se uporablja tudi za obliko oporoke ali razveljavitev oporoke; vendar je za veljavnost oblike ali razveljavitve oporoke dovolj, da je oblika ali razveljavitev v skladu s pravom države, v kateri je bila oporoka sestavljena.

III.8. Nepremičnine
a) Pravni viri

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu.

b) Področje uporabe zakonodaje

Ta zakonski predpis vsebuje zlasti kolizijska pravila o premoženjskih pravicah in pravicah do premičnin, vključno s stvarmi, ki se prevažajo, ter pravila o vpisu v javne registre, v katere se vpisujejo premoženjske pravice, in pridobitev pravice z zastaranjem ali priposestvovanjem.

Na vrh straniNa vrh strani

Ureja tudi vprašanje, kdaj se prenese pravica do razpolaganja s stvarjo na pridobitelja, od katerega trenutka lahko uživa plodove in koristi takšne stvari, kdaj se nanj prenese nevarnost poškodovanja stvari in kdaj se nanj prenese pravica do odškodnine za škodo, nastalo v zvezi s takšno stvarjo, ter vprašanje pridržka lastninske pravice do takšne stvari.

c) Pomembne navezne okoliščine

Navezna okoliščina za premično in nepremično premoženje je kraj, v katerem je takšno premoženje (lex rei sitae), pri čemer za premično premoženje to pomeni kraj, v katerem je premoženje ob nastanku okoliščin, zaradi katerih je nastala ali prenehala pravica. Če se stvar prevaža, se nastanek in prenehanje pravice do stvari presojata po pravu kraja, iz katerega je bila stvar odpremljena (lex loci expeditionis).

Pridobitev pravice z zastaranjem ureja pravo kraja, v katerem je bila stvar takrat, ko je začel teči zastaralni rok; pridobitelj pravice z zastaranjem lahko zahteva, da se uporabi pravo države, v kateri je prišlo do zastaranja, če so bili takrat, ko je bila stvar v tej državi, izpolnjeni vsi pogoji za zastaranje po pravu te države.

Za prenos pravice do uporabe stvari in izkoriščanja njenih plodov in koristi, prenos nevarnosti poškodovanja stvari in pravico do odškodnine ter prenos pridržka lastninske pravice se med strankama v takšnem razmerju uporablja pravo, ki ureja njuno pogodbeno razmerje (lex causae pogodbenega razmerja).

d) Izjema nacionalnega javnega reda (ordre public)

V zvezi s tem je treba upoštevati člen 11 Listine temeljnih pravic in svoboščin, ki določa varstvo lastninske pravice in se pri tem sklicuje na dejstvo, da lastništvo pomeni obveznost in se ne sme uporabljati tako, da posega v pravice drugih ali krši splošne, pravno zaščitene interese. Oseba sme z izvajanjem lastninske pravice posegati v zdravje ljudi, naravo in okolje le v mejah, ki jih dovoljuje zakon.

Listina temeljnih pravic in svoboščin določa, da je razlastitev ali prisilna omejitev lastninske pravice možna le v javnem interesu na podlagi zakona in v zameno za nadomestilo.

III.9. Insolventnost
a) Pravni viri

Zakon o mednarodnem zasebnem in procesnem pravu.

b) Področje uporabe zakonodaje

Ureditev na tem področju je omejena na posebne določbe o insolventnosti subjektov, ki so v skladu z zakonodajo na drugem področju (zlasti določbami Zakona št. 124/2002 o plačilnih razmerjih) udeleženi v plačilnem sistemu, vključenem v seznam plačilnih sistemov Nacionalne banke Češke, ali klirinškem sistemu v skladu z ločeno zakonodajo (zlasti Zakonom št. 591/1992 o vrednostnih papirjih).

c) Pomembne navezne okoliščine

Če je uveden stečajni postopek v zvezi s premoženjem zgoraj navedene osebe ali če se začasno ustavijo ali omejijo plačila zaradi drugega ukrepa, ki ga sprejme javni organ v zvezi s premoženjem te osebe, ureja pravice in obveznosti te osebe pravo, ki se uporablja tudi za pogodbo o plačilnem sistemu, ali pravo, ki se uporablja za udeležence v klirinškem sistemu (lex causae plačilnega sistema). Stranki v nobenem primeru ne moreta izbrati prava.

Nadaljnje informacije

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Češka republika - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 17-10-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo