Evropska komisija > EPM > Pravo, ki se uporablja > Avstrija

Zadnja sprememba: 03-07-2007
Natisni Dodaj med priljubljene

Pravo, ki se uporablja - Avstrija

EJN logo

Ta stran je zastarela. Trenutno jo posodabljamo in bo na voljo na evropskem portalu e-pravosodje.


 

KAZALO

Viri zakonodaje Viri zakonodaje
1.1. Nacionalno pravo 1.1.
1.2. Večstranske konvencije 1.2.
1.3. Dvostranske konvencije 1.3.
Uporaba predpisov o koliziji zakonov Uporaba predpisov o koliziji zakonov
2.1. Uradna veljava predpisov o koliziji zakonov 2.1.
2.2. Sklicevanje 2.2.
2.3. Sprememba dejavnika povezave 2.3.
2.4. Izjeme pri uveljavljanju predpisov o koliziji zakonov 2.4.
2.5. Uveljavljanje tujega prava 2.5.
Predpisi glede sporov Predpisi glede sporov
3.1. Pogodbene obveznosti 3.1.
3.2. Nepogodbeni odškodninski zahtevki 3.2.
3.3. Osebni status 3.3.
3.4. Starševstvo, odnosi med starši in otroki, vključno s posvojitvijo 3.4.
3.5. Zakonska zveza, partnerstva, ločitev, preživljanje 3.5.
3.6. Ureditev lastništva v zakonski zvezi 3.6.
3.7. Dedovanje, oporoke 3.7.
3.8. Stvarne pravice 3.8.
3.9. Plačilna nesposobnost 3.9.

 

1. Viri zakonodaje

1.1. Nacionalno pravo 

Avstrijsko mednarodno zasebno pravo (IPR) je kodificirano. Osnova zakona je Akt o mednarodnem zasebnem pravu (IPRG) z dne 15. 6. 1978, Glasnik zveznega prava št. 304/1978. Zunaj IPRG-ja stojijo naslednje določbe o kolizijah zakonov:

  • člen 13(a) Zveznega akta z dne 8. marca 1979, v katerem so podane določbe za zaščito potrošnikov (Akt varstva potrošnikov – KSchG), Glasnik zveznega prava št. 140/1979;
  • člen 11 Zveznega akta o pridobitvi pravic za uporabo nepremičnine za določen čas (Akt o uporabi za določen čas – TNG), Glasnik zveznega prava I št. 32/1997;
  • Zvezni akt o mednarodnem zavarovalnem pogodbenem pravu Evropskega gospodarskega prostora, Glasnik zveznega prava št. 89/1993;
  • člen 20 Zveznega akta za izvajanje Direktive 93/7/EGS o vrnitvi kulturnih dobrin, ki so bile nezakonito odstranjene s suverenega ozemlja države članice Evropske skupnosti, Glasnik zveznega prava I št. 67/1998;
  • člen 23 Zveznega akta o civilnopravni odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila radioaktivnost (Akt o jedrski odgovornosti – AtomHG 1999), Glasnik zveznega zakona I št. 170/1998;
  • Zvezni akt o mednarodnem zavarovalnem pogodbenem pravu Evropskega gospodarskega prostora (IVVG), Glasnik zveznega prava št. 89/1993;
  • člena 16 in 18 Zveznega akta o veljavnosti računov v plačilnih sistemih, varnostnih sistemih in sistemih varnostnega vodenja evidenc (člen o dokončnosti), Glasnik zveznega prava I št. 98/2001;
  • členi od 221 do 235 Zveznega akta o mednarodnem pravu o plačilni nesposobnosti (IIRG), Glasnik zveznega prava I št. 36/2003.
1.2. Večstranske konvencije

Po 53. členu IPRG-ja slednji ne vpliva na mednarodne dogovore. Ti imajo prednost pred določbami tega akta in ostalimi predpisi o nacionalnih sporih. Predpise o koliziji zakonov vsebujejo naslednje večstranske konvencije, katerim se je priključila Avstrija:

Na vrh straniNa vrh strani

  • Haaška konvencija z dne 24. oktobra 1956 English - français o zakonodaji, ki se nanaša na preživninske obveznosti do otrok;
  • Haaška konvencija z dne 5. oktobra 1961 English - français o pooblastilih organov in zakonodaji, ki velja v zvezi z zaščito mladoletnikov;
  • Haaška konvencija z dne 5. oktobra 1961 English - français o zakonodaji, ki se nanaša na obliko oporočnega prenosa lastništva;
  • Haaška konvencija z dne 4. maja 1971 English - français o zakonodaji, ki se nanaša na prometne nesreče;
  • Konvencija CIEC z dne 20. septembra 1970 English - français PDF File (PDF File 140 KB) o legitimaciji skozi naknadno sklenitev zakonske zveze;
  • Rimska konvencija z dne 19. junija 1980 o zakonodaji, ki se nanaša na pogodbene obveznosti.
1.3. Dvostranske konvencije

Predpise o koliziji zakonov vsebujejo naslednji dvostranski sporazumi:

Na vrh straniNa vrh strani

  • Sporazum prijateljstva in bivanja z dne 9. septembra 1959, podpisan med Republiko Avstrijo in Iranskim imperijem;
  • sporazum z dne 16. decembra 1954 med Republiko Avstrijo in Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo o medsebojnih pravnih postopkih;
  • sporazum z dne 11. decembra 1963 med Republiko Avstrijo in Ljudsko republiko Poljsko o medsebojnih razmerjih v zadevah civilnega prava in o dokumentaciji;
  • sporazum z dne 9. aprila 1965 med Republiko Avstrijo in Ljudsko republiko Madžarsko o vprašanjih nasledstva.

2. Uporaba predpisov o koliziji zakonov

2.1. Uradna veljava predpisov o koliziji zakonov

Tuji zakon je uradno veljaven in enak v svojem prvotnem območju veljavnosti (člen 3 IPRG).

2.2. Sklicevanje

Po 5. členu IPRG-ja je sklicevanje potrebno upoštevati, razen če se posebej nanaša na veljaven zakon. Če se tuji zakon sklicuje na avstrijski zakon, potem je odločilen avstrijski zakon. Če se tuji zakon sklicuje na zakon, na katerega se je že sklicevalo, potem prevlada zakon, h kateremu se je sklicevalo prvotno.

2.3. Sprememba dejavnika povezave

Naknadna sprememba pogojev, ki so odločilni za povezavo s specifičnim pravnim predpisom, ne vpliva na elemente primera, ki je že zaključen (člen 7 IPRG). Za zaključene dejanske okoliščine je torej odločilen zakon, ki je prišel v poštev v času dejanskih okoliščin, za okoliščine v teku pa je odločilen zakon, ki je načeloma veljaven v času sodbe.

Na vrh straniNa vrh strani

2.4. Izjeme pri uveljavljanju predpisov o koliziji zakonov

Zakon iz sklica ni veljaven, če bi njegova uporaba pustila posledice, ki niso skladne s temeljnimi vrednotami avstrijskega prava in reda (člen 6 IPRG).

V avstrijskem pravu obstajajo določbe, ki veljajo ne glede na pravila IPR-ja (intervencijski standardi). Pri nekaterih teh določb je njihova značilnost intervencijskega standarda posledica načina njihove ubeseditve, pri drugih pa izhaja iz njihove vsebine.

2.5. Uveljavljanje tujega prava

Tuji zakon je potrebno uradno uveljaviti. V te namene se sodišče lahko zanese na sodelovanje strank, na podatke Zveznega ministrstva za pravosodje ali na poročila strokovnjakov. Če pa navkljub znatnemu trudu tujega zakona ni mogoče uveljaviti v določenem času, obvelja avstrijski zakon (člen 4 IPRG).

3. Predpisi glede sporov

3.1. Pogodbene obveznosti

Pogodbene obveznosti, ki jih ne pokriva Rimski sporazum, se presojajo po zakonodaji, ki jo izrecno ali dokončno določijo stranke. Če ni izbrana nobena zakonodaja, veljajo členi od 46 do 49 IPRG-ja (člen 35 IPRG). Ker členi od 46 do 49 ne pokrivajo pogodbenih obveznosti, je kljub vsemu odločilna zakonodaja, ki je najbližja dejstvom danega primera, saj pod 1. členom IPRG-ja ni posebnih določb.

Posebni predpisi o koliziji zakonov veljajo za potrošniške pogodbe: V členu 13(a)(1) Zakona o varstvu potrošnikov (KSchG) so izvedeni predpisi o kolizijah iz številnih direktiv o varstvu potrošnikov. Določba v glavnem omejuje svobodo izbire zakona o varstvu potrošnikov. V členu 11(1) Akta o uporabi za določen čas (TNG) je vključena nadaljnja določba IPR-ja, ki prav tako omejuje svobodo izbire zakona.

Na vrh straniNa vrh strani

Zvezni akt o mednarodnem zavarovalnem pogodbenem pravu Evropskega gospodarskega prostora, ki izvaja direktive, ureja zakonodajo, veljavno za zavarovalne pogodbe, ki krijejo tveganja, obstoječa v državi članici GRP-ja. Obstaja pa pravica do – omejene – izbire zakona. Če izbira zakona ne obstaja, je odločilen zakon države, ki jo pogodba najbolj zadeva. Predpostavljeno je, da najtesnejše razmerje zadeva državo, za katero je krito tveganje. Kritje tveganja je posebej prilagojeno za različne vrste zavarovanj.

Intervencijski standardi so na primer členi 7, 7a in 7b dopolnilnega akta zakona o zaposlitvenih pogodbah (AVRAG), po katerih so zaposleni v Avstriji upravičeni do minimalne plače, kot je dogovorjena po kolektivnem sporazumu, in do minimalnega dopusta, ne glede na odločujoči zakon. Intervencijski standard je tudi člen 13(a)(2) KSchG-ja, po katerem so člen 6 KSchG-ja (o nedopustnih elementih pogodbe), člen 864a ABGB-ja (o veljavnosti nenavadnih določb v splošnih poslovnih pogojih in pogodbenih obrazcih) ter člen 879(3) ABGB-ja (o ničnosti prekomerno neugodnih pogodbenih določb v splošnih poslovnih pogojih in pogodbenih obrazcih za varstvo potrošnikov) veljavni ne glede na zakon, ki je veljal za pogodbo, če je ta bila zaključena v zvezi z aktivnostjo, ki jo je podjetje izvajalo v Avstriji z namenom, da se takšne pogodbe izvajajo. Podoben intervencijski standard je člen 11(2) TNG-ja.

3.2. Nepogodbeni odškodninski zahtevki

Povezovalni dejavnik za nepogodbene odškodninske zahtevke urejata člena 35 in 48 IPRG-ja.

Na vrh straniNa vrh strani

Te je potrebno soditi glede na zakon, ki so ga na obvezo izbrale stranke, oziroma če do takšne izbire ni prišlo, po zakonu države, v kateri je prišlo do škodljivega ravnanja. Če pa je strankam bližji zakon ene in iste od drugih držav, potem odloča zakon tiste države.

Ta predpis o koliziji zakonov določa odločujoči zakon za vprašanja glede tega, ali se je pojavila obveznost odškodnine, kdo je obvezan k plačilu odškodnine in koliko je dolžan. Zajema tudi vprašanja sokrivde oškodovanega in njegovih neposrednih terjatev zavarovatelja ter zavračanje zahtevkov po predpisih zastaranja.

Odškodninske terjatve, izhajajoče iz prometnih nesreč, ki sodijo v obseg Haaške konvencije z dne 4. maja 1971 English - français o zakonodaji, ki se uporablja pri prometnih nesrečah, je potrebno povezati s to konvencijo.

O odškodninskih (in drugih) terjatvah, ki izhajajo iz nelojalne konkurence, odloča zakonodaja države, na katere tržišču se konkurenca odvija (člen 48(2) IPRG).

Nepogodbene odškodninske terjatve za škodo, ki je nastala v Avstriji kot posledica ionizacijskega sevanja, se na zahtevo oškodovanca sojene po avstrijskem zakonu (člen 23(1) AtomHG 1999). Če se je škoda zaradi ionizacijskega sevanja pripetila na tujem in se bo o njej razsojalo po avstrijskem zakonu, je potrebno škodo povrniti le v tolikšni meri, kot to omogoča oškodovančev osebni status (glej 3.3.) (člen 23(2) AtomHG 1999).

Na vrh straniNa vrh strani

Poslovanje v imenu druge stranke brez njene zahteve se sodi po zakonodaji države, v kateri se je poslovanje izvajalo. Če pa je slednje tesno povezano z drugim pravnim odnosom, se uporabi zakonodaja, ki je v zvezi s tem pravnim odnosom odločujoča (člen 46 IPRG).

Terjatve zaradi obogatitve so sojene po zakonodaji države, v kateri je prišlo do obogatitve. Če pa je do obogatitve prišlo na osnovi delovanja izvajanega na podlagi pravnega razmerja, so odločilni materialni standardi (brez upoštevanja sklicev) države, ki veljajo v tem pravnem razmerju (člen 46 IPRG).

3.3. Osebni status

Osebni status osebe je zakon države, katere državljanstvo poseduje. Če ima oseba več kot eno državljanstvo, je odločilen zakon države, s katero je oseba najbolj povezana. Vseeno pa je avstrijsko državljanstvo zmeraj odločilno. Za begunce in osebe brez državljanstva kot osebni status velja zakon države, kjer najpogosteje prebivajo (člen 9 IPR-G).

O uporabi imena osebe se razsoja glede na njen lastni osebni status, ne glede na način prevzetja imena (člen 13 IPRG).

Priimek na podlagi poročne zveze se na primer torej ne obravnava glede na zakonski stan, temveč glede na status imena. Za obliko deklaracij določitve imena velja splošni formalni status iz 8. člena IPRG-ja. (Glede na slednje se o obliki pravnega akta razsoja po istem zakonu kot pri samem pravnem aktu; vendar pa je dovolj, če je zadoščeno formalnim zahtevam države, v kateri se izvaja pravni akt.) Po sodni praksi se ime iz prejšnjega osebnega statusa ne spremeni preprosto s spremembo osebnega statusa (nacionalnosti).

Na vrh straniNa vrh strani

Tudi o pravni sposobnosti osebe se razsoja glede na njen osebni status (člen 12 IPRG)

V ta sklic je vključena tudi vsakršna omejitev pravne sposobnosti, na primer kot posledica neprištevnosti, ne pa tudi zmožnost sklenitve zakonske zveze. Če je oseba postala polnoletna, se zanjo situacija ne spremeni, četudi na novo pridobljeni osebni status prinaša drugačne pogoje.

3.4. Starševstvo, odnosi med starši in otroki, vključno s posvojitvijo

Zahteve za legitimacijo otroka in njeno izpodbijanje se presojajo glede na osebni status (glej 3.3.), ki sta ga partnerja imela v času rojstva otroka, ali če je bil zakon razveljavljen predhodno, v času razveljavitve. Če imata partnerja različne osebne statuse, je odločilen osebni status otroka ob rojstvu.

Območje veljavnosti tega sklicnega standarda vključuje predpostavko o očetovstvu moža, osnovo za izpodbijanje legitimnosti in tudi vprašanje, kateri ljudje so upravičeni do izpodbijanja legitimnosti, ter časovne omejitve za izpodbijanje legitimnosti.

Zahteve za legitimacijo nelegitimnega otroka preko izjave o legitimnosti (na primer kot posledica ustreznih nacionalnih aktov) se razsojajo po osebnem statusu očeta (člen 23 IPRG).

Posledice legitimacije in legalizacije otroka se razsojajo glede na njegov osebni status (člen 24 IPRG). Glede na legalizacijski sporazum je legalizacija z naknadno poroko staršev veljavna, če je veljavna po nacionalnem pravu očeta ali matere.

24. člen IPRG-ja pokriva vprašanja skrbništva in vzgajanja otroka, upravljanja in porabe otrokovega premoženja, pravnega zastopstva s strani enega ali obeh staršev, vključno z zahtevano uradno odobritvijo določenih predstavitvenih dejavnosti, ureditve starševstva ali starševskih pooblastil, ki izhajajo iz ločitve staršev, ter skupnih stroškov preživljanja. Ta določba se v veliki meri prekriva s Haaško konvencijo o zaščiti mladoletnikov. V skladu s slednjo morajo pristojni organi izvajati svojo zakonodajo z ozirom na ukrepe za zaščito mladoletnikov; običajno so za to pristojni organi države bivališča.

Na vrh straniNa vrh strani

Zahteve za določanje in priznavanje očetovstva nelegitimnega otroka se razsojajo glede na osebni status otroka ob rojstvu. Če določanje ali priznavanje ni dopustno za osebni status ob rojstvu, vendar je dopustno za kasnejši osebni status otroka, je slednji odločilen. Zakonodaja, po kateri se določa ali priznava očetovstvo, je odločilna tudi za njegovo izpodbijanje (člen 25 IPRG).

Posledice izvenzakonskosti otroka se razsojajo glede na njegov osebni status (člen 25 IPRG).

Medtem ko pri vprašanjih starševstva zadostuje osebni status v določenem času, pri vprašanjih glede razmerja med starši in otrokom ni tako; kar je pomembno, je ustrezen osebni status otroka.

Posvojitev otroka je odvisna tako od osebnega statusa staršev posvojiteljev kot od osebnega statusa izbranega otroka. Odločilnost osebnega statusa otroka je omejena, razen v primeru osebnega pooblastila. V takem primeru je njegov osebni status odločilen pri privolitvi otroka ali tretje osebe, s katero je otrok v sorodu v skladu z družinsko zakonodajo.

O vplivih posvojitve otroka se razsoja glede na osebni status starša posvojitelja in v primeru, če sta posvojitelja zakonca, glede na zakon, ki je odločilen za osebne pravne posledice zakonske zveze (o tem glejte odstavek 3.5.). Po smrti enega od zakoncev je za te posledice odločilen osebni status drugega zakonca.

Območje veljavnosti 26. člena IPRG-ja vključuje materialne zahteve za posvojitev otroka, kot so starost starša posvojitelja, razlika v letih med starši posvojitelji in izbranim otrokom ter vprašanje, ali in v kakšni meri obstoj lastnih otrok starša posvojitelja ovira posvojitev otroka. Poleg tega se 16. člen IPRG-ja prav tako nanaša na zahteve privolitve, vključno z možnostjo uradne nadomestitve zavrnjene privolitve. Posledice posvojitve otroka glede na zakon o dedovanju se ne razsojajo po statusu posvojitve, temveč po statusu dedovanja (glejte odstavek 3.7.).

Na vrh straniNa vrh strani

Posvojitev otroka je kot takšna zaključena dejanska okoliščina, tako da se sodba ne spremeni, če se naknadno spremenita osebni status ali povezovalni dejavnik. Posvojitev otroka je trajno pravno razmerje. Status, ki je odločilen za posledice posvojitve otroka, je torej spremenljiv. Zato je odvisen od lastnega osebnega statusa starša posvojitelja.

3.5. Zakonska zveza, partnerstva, ločitev, preživljanje

Oblika zakonske zveze se v Avstriji razsoja po avstrijski zakonodaji, oblika zakonske zveze, sklenjene v tujini, pa po osebnem statusu obeh poročencev; dovolj pa je zadostiti formalnim zahtevam mesta, kjer se je poroka izvedla (člen 16 IPRG). Z omejenim sklicevanjem na formalne zahteve mesta poroke se vključujejo le določbe sklicne zakonodaje, ki se nanašajo na stvarno pravo, tako da je vsako sklicevanje na lokalno zakonodajo zanemarljivo (izjema iz 5. člena IPRG-ja, glejte odstavek 2.2.).

Zahteve za sklenitev zakonske zveze in ničnost zakonske zveze ter zahteve za razveljavitev zakonske zveze (kar je potrebno razlikovati od ločitve) se razsojajo za vsakega od poročencev glede na njun osebni status (člen 17 IPR-G).

Ta sklicni standard se nanaša na vse materialne zahteve za sklenitev zakonske zveze, kar v glavnem pomeni zahtevano starost, odsotnost zadržkov za sklenitev, vsakršne privolitvene zahteve in njihovo nadomestljivost.

Po 18. členu IPRG-ja se o osebnih pravnih posledicah zakonske zveze razsoja po skupnem osebnem statusu zakoncev; če tak skupni status ne obstaja, pa po zadnjem skupnem osebnem statusu, če ga je eden od njiju posedoval. Drugače se o njih razsoja po zakonodaji države, v kateri oba zakonca običajno bivata; če takšno bivališče ne obstaja, pa po zakonu države, v kateri sta oba imela svoje zadnje redno bivališče, če je tega eden od njiju posedoval.

Na vrh straniNa vrh strani

Območje veljave tega sklicnega standarda vključuje zlasti obveznosti zakonske skupnosti, bivalne posledice, obveznosti do pomoči in tudi pravico do vzdrževanja soproga. Ne vključuje pa zakona o priimku ali ureditve zakonske lastnine.

Sklicevanje je spremenljivo; če se povezovalni dejavniki spremenijo, morda postane odločilna druga zakonodaja.

V skladu z 20. členom IPRG-ja se ločitev razsoja po zakonodaji, ki je odločilna za osebne pravne posledice zakonske zveze. Pri tem je pomemben čas ločitve.

Vključene so zahteve za ločitev in njene posledice. Ta določba vključuje na primer pravico do vzdrževanja po ločitvi.

Ker je povezovalni dejavnik odvisen od določenega časa, sklicevanje ni spremenljivo.

Razveljavitev zakona avstrijski zakonodaji ni poznana. Zato jo je po 1. členu IPRG-ja potrebno treba povezati z razmerjem, ki ji je najbližje. Najbližje razmerje se bi najbrž našlo v sodni praksi po analogiji z 20. členom IPRG-ja.

Tudi zakonska skupnost in partnerstvo nista izrecno urejena z avstrijsko zakonodajo. Zato ju je po 1. členu IPRG-ja tudi potrebno povezati z razmerjem, ki jima je najbližje.

3.6. Ureditev lastništva v zakonski zvezi

O ureditvi lastništva v zakonski zvezi se razsoja po zakonodaji, ki jo stranki izrecno določita, če do takšne pravne izbire ne pride, pa po zakonodaji, ki je za osebne pravne posledice zakonske zveze veljala v času poroke (člen 19 IPRG).

Sklicni standard vključuje tako pravno kot pogodbeno ureditev lastništva v zakonski zvezi.

Na vrh straniNa vrh strani

Pravni povezovalni dejavnik je nespremenljiv.

Kar se tiče oblike poročnih sporazumov, velja 8. člen IPRG-ja, medtem ko za obliko pravnega akta zadostuje skladnost s formalnimi zahtevami države, v kateri se pravni akt izvaja.

3.7. Dedovanje, oporoke

Po 28. členu IPRG se o dedovanju razsoja po osebnem statusu pokojnika ob času smrti. Ta zakon se uporablja za odločanje o tem, kateri ljudje se imenujejo za dediče, kakšen je njihov delež posesti in kakšen obvezen delež si lahko lastijo, o pravnem stališču volilojemnika, stroških in pravici spregledanih oseb, ki so upravičene do volila od obveznega deleža posestva.

Vendar pa se o sposobnosti dedovanja in neprimernosti za dedovanje ne razsoja po dednem statusu, temveč po osebnem statusu dediča.

V ta standard o sporih načeloma spada tudi odgovornost za dolgove posestva in odkupa dediščine. Če pa se dedni postopek izvaja v Avstriji, se o odkupu dediščine in odgovornosti za dolgove posestva razsoja po avstrijskem zakonu (člen 28(2) IPRG).

Po 29. členu IPRG-ja se o dedovanju posestva, ki je brez dedičev ali je kot njegov pravni dedič določena lokalna oblast, ne razsoja po osebnem statusu pokojnika, temveč po zakonu države, v kateri se premoženje nahaja.

30. člen IPRG-ja ureja veljavnost prenosa lastništva zlasti na osnovi oporoke, dedne pogodbe ali odklonilne dedne pogodbe. O tej se razsoja glede na osebni status oporočitelja v času pravnega akta. Če je oporoka po tej zakonodaji neveljavna, vendar sprejemljiva glede na osebni status oporočitelja v času smrti, se odloča na podlagi slednjega. Ta določba ima prednost pred Haaško konvencijo o oporokah.

Na vrh straniNa vrh strani

3.8. Stvarne pravice

O pridobitvi in izgubi stvarnih pravic do stvarnega premoženja, vključno s posestjo, se razsoja po zakonodaji države, v kateri se lastnina nahaja ob izteku dejanskih okoliščin pridobitve ali izgube. O lastnini pravne vrste in vsebini pravic se razsoja po zakonodaji države, v kateri se lastnina nahaja (člen 31 IPRG).

Območje veljavnosti za ta sklicni standard vključuje zlasti lastništvo, služnostne pravice (sprememba na zemljišču), jamstva, gradbene pravice, pavšalno lastništvo ter pravice zadržkov proti tretjim osebam. Ta zakon pokriva tudi posledice prenosa lastništva.

Naknadna sprememba lokacije ne vpliva na veljavni zakon, saj pridobitev pravice velja kot zaključeno dejstvo.

Posledice pridobitve pravice temeljijo na zakonodaji zadevne lokacije. Povezovalni dejavnik je torej spremenljiv.

Po tej zakonodaji se obravnavajo tudi vprašanja v povezavi z obsegom pravne zaščite lastnika, ali in v kolikšni meri je stranka s stvarno pravico upravičena, da z njo razpolaga, na primer, ali je mogoče prodati tudi dodatno jamstvo brez posredovanja sodišča, ter druga vprašanja.

Posebna odločba velja za prevozna sredstva (člen 33 IPRG). Stvarne pravice do vodnih in zračnih plovil, ki so bile vpisane v register, se presojajo na podlagi zakonodaje države registracije; za železniška vozila pa velja zakon države, v kateri ima podjetje, ki uporablja vozilo, dejanski upravni sedež.

Za utemeljena pravna in obvezna jamstva ali pravne pravice pridržka v namen zavarovanja škodne terjatve za škodo, ki jo je povzročilo vozilo ali s slednjim povezani stroški, velja zakon države, v kateri se lastnina nahaja, če so dejanske okoliščine, na katerih temelji, zaključene.

Na vrh straniNa vrh strani

Posebna določba velja tudi za nepremično stvarno lastnino: če so tudi stvarne pravice do nepremičnin vključene v področje veljavnosti drugega sklicnega standarda (na primer tega, ki ureja lastnino v zakonski zvezi), dobi prednost sklic na lastninski zakon, torej povezava z zakonodajo države, v kateri se nahaja lastnina.

Za neopredmeteno lastnino sklicni standard ne obstaja. V skladu s 1. členom IPRG-ja se o tej presoja po zakonu o lastnini v skladu z zakonodajo, s katero je ta najbolj povezana. O najemnih pravicah se razsoja v skladu z „lex cartae“. Člen 33(a) IPRG-ja, ki izvaja čl. 9 Direktive 2002/47/ES o finančnih vrednostnih papirjih s širšim prostorom veljavnosti, vsebuje posebni standard za vrednostne papirje, ki jih je mogoče prenašati preko klirinških sistemov vrednostnih papirjev. Za vrednostne papirje v računovodskih sistemih veljajo posebne določbe členov 16 in 18 Akta dokončnosti, ki izvajata Direktivo o dokončnosti 98/26/ES.

3.9. Plačilna nesposobnost

Mednarodni zakon o plačilni nesposobnosti je reguliran v četrtem delu Akta o stečajih. Ta del je bil vključen s strani Zveznega akta o mednarodnem stečajnem pravu (IIRG), Glasnik zveznega prava I št. 36/2003. V skladu s 217. členom tega akta so določbe veljavne le v primeru, da v mednarodnem pravu ne obstajajo druge določbe ali še posebej pravni instrumenti Evropskih skupnosti, zlasti Uredba ES št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih pri plačilni nesposobnosti (Uredba o plačilni nesposobnosti EU). Členi od 221 do 235 urejajo odločujoči zakon. Predpisi v veliki meri sledijo odgovarjajočim predpisom Uredbe o plačilni nesposobnosti EU.

Glede zahtev za sprožitev postopka o plačilni nesposobnosti in posledic postopkov o plačilni nesposobnosti načeloma velja zakon države, v kateri se sprožajo postopki. Ta odstavek vsebuje zlasti predpise o stvarnih pravicah tretjih oseb, poravnavi, pridržanju naziva, sporazumu o nepremičninah, organiziranih trgih, zaposlitvenih pogodbah, posledicah postopkov plačilne nesposobnosti na pravice, podrejene registraciji in zakonu, ki velja z ozirom na neugodna dejanja, in o zaščiti nevpletenih kupcev, posledicah tekočih pravnih sporov, „lex rei situs“ glede uveljavljanja lastninskih pravic ali drugih pravic, poravnavi in sporazumih o pretvorbi dolga, o prenosih pokojnine in plačevanju po sprožitvi postopkov o plačilni nesposobnosti.

Kjer se ti predpisi prekrivajo s tistimi iz IPRG-ja ali drugimi določbami predpisov o sporih, se upoštevajo te podrobnejše določbe Akta o stečajih.

Nadaljnje informacije

Ubeseditev določb avstrijskega zakona je na voljo (v nemščini) v pravnem informacijskem sistemu Deutsch pod povezavo „Bundesrecht“ („Zvezni zakon“).

« Pravo, ki se uporablja - Splošne informacije | Avstrija - Splošne informacije »

Na vrh straniNa vrh strani

Zadnja sprememba: 03-07-2007

 
  • Pravo Skupnosti
  • Mednarodno pravo

  • Belgija
  • Bolgarija
  • Češka republika
  • Danska
  • Nemčija
  • Estonija
  • Irska
  • Grčija
  • Španija
  • Francija
  • Italija
  • Ciper
  • Latvija
  • Litva
  • Luksemburg
  • Madžarska
  • Malta
  • Nizozemska
  • Avstrija
  • Poljska
  • Portugalska
  • Romunija
  • Slovenija
  • Slovaška
  • Finska
  • Švedska
  • Združeno kraljestvo