Zavidljivi dosežki
Izboljšana učinkovitost kmetij in spodbude, ki jih je dajala SKP, so v šestdesetih letih 20. stoletja povzročile izrazito povečanje proizvodnje hrane. Proizvodnja in z njo raven samooskrbe sta se občutno povečali. Hkrati so naraščali tudi dohodki v kmetijstvu, kar je bilo pogosto posledica povečanja kmetij, saj so nekateri kmetje kmetovanje opustili, kmetije pa so se združevale.
PRIDELUJEMO SKORAJ VSE
Evropa lahko pridela skoraj vse kmetijske proizvode in v svetu velja za vodilno proizvajalko številnih proizvodov, na primer oljčnega olja, mesa, vina, viskija in drugih žganih pijač. Vendar je EU tudi ena od največjih uvoznic najraznovrstnejših proizvodov.
Naravne prednosti so skupaj z ugodnostmi SKP povzročile hitro zvišanje produktivnosti, povečanje proizvodnje, varnost preskrbe s hrano za večino proizvodov in presežke številnih kmetijskih proizvodov.
Presežke je bilo treba umakniti s trga tako s subvencioniranjem skladiščenja proizvodov (sistem javnih intervencij) kot s subvencioniranjem izvoza proizvodov v tretje države, da bi preprečili padec odkupnih cen pri pridelovalcih.
V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja je EU sprejela ukrepe, s katerimi je skušala omejiti proizvodnjo presežkov. Uporabljeni so bili različni ukrepi: fiksne kvote za proizvodnjo mleka s kaznimi za prekoračitev, omejitve obdelovalnih površin/števila glav živine, za katere je kmet upravičen do subvencije, sprva prostovoljna, nato pa obvezna praha, ko kmetje določen odstotek zemljišč pustijo neobdelan. Sčasoma so se ti ukrepi obrestovali in presežki so bili odpravljeni. Reforme SKP iz devetdesetih let 20. stoletja, ki so bile namenjene zmanjševanju razlike med cenami EU in svetovnimi cenami, delno pa tudi sporazum s Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) iz leta 1995, so zmanjšali uporabo izvoznih subvencij (kot kompenzacije izvoznikom za izvoz proizvodov po svetovnih tržnih cenah, ki so bile nižje od cen EU).
Posledica teh pobud je bila, da je EU uspelo zmanjšati uporabo izvoznih subvencij, hkrati pa ohraniti in v nekaterih primerih celo povečati količino izvoženih kmetijskih proizvodov. Kljub temu EU ostaja neto uvoznica kmetijskih proizvodov, zlasti iz manj razvitih držav.
