Kmetijstvo in Razvoj Podeželja

Evropska komisija > Kmetijstvo in Razvoj Podeželja

Kontakt | Iskanje na EUROPA

Kravi na pašniku

Na naslednji odstavek

STROŠKI SKP SE ZDIJO VISOKI

Prva leta obstoja EU je bil SKP namenjen velik odstotek proračunske porabe, v določenih obdobjih tudi več kot dve tretjini. Za SKP je namenjenih približno 55 milijard EUR na leto. To je 40 % skupnega proračuna EU in manj kot 0,5 % BDP v EU. Ne le, da delež za skupno kmetijsko politiko v BDP Evropske unije upada, zmanjšuje se tudi precej hitreje kot javna poraba EU.

ZMERNO V PRIMERJAVI S PREOSTALO JAVNO PORABO

Stroške SKP je seveda treba analizirati primerjalno. Države članice so se dogovorile, da se odločitve o kmetijski politiki EU sprejemajo na ravni Skupnosti in da je za to treba oblikovati ustrezen proračun, kar pa ne velja za druga področja, kot so izobraževanje, obramba, promet, zdravstvo ali socialna varnost, ki jih financirajo nacionalne vlade. Za financiranje SKP vsak državljan EU prispeva približno 2 EUR na teden. Za oskrbo z zdravo hrano in preživetje podeželja to ni visoka cena.

Delež proračunskih sredstev za tržno podporo (žita, sladkor, govedina in mleko) in izvozna nadomestila se je zmanjšal, za neposredno pomoč proizvajalcem in razvoj podeželja pa se je povečal.

NADZOR PRORAČUNA

SKP se izvaja na podlagi strogih meril. Za nadzor porabe so uvedli omejitve proračuna za posamezno leto in določeno obdobje. Pri določanju omejitev za tržne ukrepe in neposredno pomoč SKP za obdobje 2007–2013 ni predvideno realno povišanje, omejitve pa se bodo dodatno poostrile, zato bo vsako leto težje, saj se bodo neposredna plačila 12 novim državam članicam v tem obdobju postopoma zviševala, dokler ne bodo dosegla pomoči, ki se že izplačuje starim 15 državam članicam. SKP je doživela tudi več reform (tri v desetih letih), ki so bile delno namenjene tudi boljšemu usmerjanju in nadzoru porabe. Poraba SKP je bila (realno) zamrznjena do leta 2013. Poraba bo strogo nadzorovana – zdaj se uporablja nov mehanizem za nadzor finančne discipline, ki mora zagotoviti, da skrajna zgornja meja porabe ni presežena.